Sestanki in besede
Začela se je »sezona« kongresov. Pisanih in izgovorjenih besed bomo imeli prek in prek dovolj in še preveč. Toda vse ne bodo padle na plodna tla. Veliko jih bo tudi takšnih, ki niti niso bile izmišljene zato, da bi kaj spremenile, popravile, izboljšale. Proti takšnim besedam s&zadnje čase sicernačelno vsi bojujemo, pa jih tudi v tem boju veliko rodimo.
Ko te dni še bolj kot sicer premišljujemo o naših sestankih, govorjenju, je piscu teh vrstic padla na misel poredna primerjava. Pred kratkim se je namreč udeležil sestanka, ki je trajal le pol ure. Potekalje brez uvoda — vsak odprisotnih je imelpred seboj le kratke točke: probleme, ki jih je treba rešiti. Formulacija problema, kratka razprava tistih, ki se najbolj spoznajo, sklep in takojšnja določitev izva-
jalca ter roka. Niti enega razpravljalca ni bilo, ki bi začel (sajpoznate to »klasiko«?), recimo, takole: »Na to se sicer ne spoznam preveč, rad pa bi o zadevi vendarle spregovoril par besed...« (Par besed vsejnem žargonupo-meni pol ure).Kajpak —šloje »le« za gradbeni odborstanovanjske zadruge, ki ga sestavljajo Ijudje s povsem konkretnim in poosebljenim motivom, ne pa za sestanek nasploh.
Primerjava morda ni najbolj elegantna, toda nekje vendar moramo najti stične točke med takšnimi sestanki In »sestanki nasploh«. Ali ne bi moral biti pravzaprav vsak naš sestanekpo definiciji srečanje Ijudi, ki sose sestali zato, da bi nekaj storili, ukrenili(terčezčaspreverili, ali so držali besedo)? Moral bi bitl, toda tudi »moral« je navsezadnje le — beseda...