Družboslovne razprave, XXI (2005), 48 275 Recenzije Roman V odeb Sigmund Freud: Vic in njegov odnos do nezavednega. Ljubljana: Dru{tvo za teoretsko psihoanalizo, zbirka Analecta, 2003 266 strani (ISBN 961-6376-16-0), 3.472 SIT prevod Simon Hajdini, Samo Tomšič, urednik Mladen Dolar Končno, sem dahnil, ko sem uzrl Freudov Vic in njegov odnos do nezavednega. Že dolgo sem se loteval ponovnega branja tega »drugačnega« Freudovega dela. Srbohrvaščina me sicer ne odbija – no, tudi angleščina ne, nemško pa pač ne obvladam, čeprav je nemščina edini jezik, v katerem se resnično splača brati to knjigo. Prva asociacija, ki me je spreletela, je bila: le kako so se slovenski prevajalci lotili tega zahtevnega teksta? Na koncu sem ugotovil, da je prevod sicer (dovolj) dober, da pa je originalen jezik verjetno edini, ki omogoča dojemanje vseh raz- sežnosti tega Freudovega dela iz leta 1905. Osebno menim, da bi bilo to Freudovo delo potrebno posloveniti in ne prevesti. Bralci bi na ta način bolje dojeli vse pasti in teoretske traktate, ki so udeleženi pri celostnem razumevanju paradigme vica oz. smešnice šnice š v odnosu do nezavednega. Tisti, ki še niste zagrizli v Freuda, imate možnost, da to storite prav skozi Vic in njegov odnos do nezavednega. Značilnega panseksualizma v tem delu namreč ni (preveč) – mogoče se vam Freud lahko prav zato prikupi. Če mu boste očitali dolgoveznost, ostajam brez moči – vedite pa, da se je Freud skozi ves svoj teoretski opus obupno trudil, da bi bralce prepričal, da tisto, kar (znanstveno-teoretsko) razlaga, resnično drži. Za njegovega naslednika Lacana se namreč zdi, da se je trudil, da ga ne bi razumeli. Kakorkoli že – tudi Slovenci lahko končno preberemo Freudovo teorijo nastanka in občutenja smešnega šnega š . Predstavljeni koncepti so tako produktivni in uporabni, da jih je mogoče aplicirati tudi na kakšno drugo družboslovno-humanistično področje – npr. na teorijo ideologije, umetnosti, športa itd. Knjiga je razdeljena na tri temeljna poglavja: analitično čno č , sintetično čno č in teoretično čno č , ter krajši in nepomemben dodatek (o Brentanovih ugankah). V prvem, analitičnem delu, Freud govori o tehnikah vicov. Bralca je treba opozoriti, da v tem delu večinoma ne govori o klasičnih vicih, kakršne poznamo (v Sloveniji danes) iz vsakdanjega življenja, pač pa o smešnicah, šnicah, š anekdotah in o t.i. besednih igrah. No, razkol med Slovenščino in Nemščino ter današnjo slovensko kulturo ter dunajsko kulturo iz začetka 20. stoletja je tak, da nastanka smešnega skozi branje ne doživimo na povsem pristen način, ker se ta učinek izgubi s prevodom (seveda ne po krivdi obeh prevajalcev – to sta Simon Hajdini in Samo Tomšič) – najbolj očitno je to pri razlagah besednih iger in/oz. besednih iger in/oz. besednih iger rim. Ko Freud ne nekem mestu (str.148) v opombi (137) zapiše (po današnjih merilih) klasičen vic (gre pa za dodatek iz leta 1912), pravi, da gre vicu podoben proizvod: »neumnost, ki je videti kot vic«. Tudi Srbohrvaški prevajalci so Freudov »vic« prevajali z »dosetko« (= domislico). Prevajalka Intepretacij sanj (Zdenka Erbežnik) z recenzentom Bogdanom Lešnikom govori o »šali« (in njenem odnosu do nezavednega) in ne o vicu. Freudova distinkcija med šalo in vicem bo morda bralcu po prebrani knjigi ostala nejasna. Mestoma celo sam Freud ne ve, ali bi govoril o komičnem ali o duhovitem (npr. str. 217) – vendarle pa pravi: »Vir ugodja v vicu smo morali umestiti v nezavedno; v primeru komičnega pa ne moremo najti nobenega povoda za isto lokacijo čnega pa ne moremo najti nobenega povoda za isto lokacijo č . /… / Vir komičnega ugodja je primerjava med dvema psihi čnega ugodja je primerjava med dvema psihi č čnima izdatkoma, ki ju moramo pri- čnima izdatkoma, ki ju moramo pri- č pisati nezavednemu. Vic in komika se razlikujeta zlasti v svoji psihični lokaciji; vic je tako reko čni lokaciji; vic je tako reko č č prispevek h komiki iz območja nezavednega. čja nezavednega. č « Kakorkoli že, logiko in mehanizme tehnike vicov (oz. smešnic šnic š ), ki jih je Freud skušal pred- 276 Družboslovne razprave, XXI (2005), 48 Recenzije staviti bralcu, je zagotovo mogoče razumeti. Na znamenitem primeru »familionar staviti bralcu, je zagotovo mogoče razumeti. Na znamenitem primeru »familionar staviti bralcu, je zagotovo mogoče razumeti. Na znamenitem primeru » «-nega jasno nakaže, da ima nezavedno oz. nezavedni procesi še kako markantne vplive na določena (zavestna) psihična dogajanja. Klasičnih povezav s psihoanalizo v tem delu ni veliko, čeprav nam namiguje analogijo s sa- njami in nekaterimi koncepti, ki jih je Freud predstavil v Interpretaciji sanj – npr.: » Interpretaciji sanj – npr.: » Interpretaciji sanj delo sanj« = »delo vica« … T.i. zgostitev oz. zgostitev oz. zgostitev zgoščujo ščujo šč ča sila ča sila č (v povezavi z nastankom a sila (v povezavi z nastankom a sila meš meš me ane tvorbe šane tvorbe š ) je temeljni proces oz. mehanizem, ki mu v tem prvem delu posveča največ pozornosti. Pri razlagah vseskozi govori o toku nezavednih oz./in predzavestnih misli, ki potekajo v »ozadju« vica oz. smešnice. Zgostitve (mešane šane š oz. nadomestne tvorbe) v bistvu omogočijo, da se nezavedno (predzavestno) »ubesedi« oz. »izpove« na svojevrsten način, kar v končni fazi botruje nastanku smešnega šnega š in/oz. določenemu ugodju. V tem delu (str. 48) že vpelje najpomembnejši koncept, koncept prihranka (varčevanja čevanja č ) psihične energije čne energije č (»izdatka«, kot se izrazita prevajalca), ki ga teoretsko dodela šele v nadaljevanju (v sintetičnem čnem č odseku). Ko pa govori o tendencionalnih vicih in o t.i. kvantah (»umazanih« oz. »pokvarjenih« šalah), ga seveda hitro potegne v panseksualizem (str. 106-108 in 118), vendar se vidi, da leta 1905 določenih psihoanalitičnih konceptov še ni imel teoretsko dodelanih – in to lahko bralca zmede. Z vpeljavo tretjega (poslušalca) v kontekstu sovraž sovraž sovra nih tendenc žnih tendenc ž (str. 110) je Freud še kako aktualen za vse tiste kulturologe, ki se ukvarjajo s teorijo spektakla (npr. športnega) in nanj na- vezujočim už už u itkom. V kontekstu obscenih vicev, ki so se razvili iz kvante, Freud govori o tretjem, ki ga pripovedovalec vica podkupi s podeljevanjem dobička ugodja čka ugodja č . Ko tematizira cinizem omenja »mejni« vic (ki potencialno ni več tako duhovit), kako bogataš trpečega reveža nažene iz sobe: »Vrzite ga ven; strl mi bo srce!« in nadalje: »V resnici ni nobena prednost biti bogataš prednost biti bogataš prednost biti bogata med Židi. Tuja beda Židi. Tuja beda Ž človeku ne pusti u človeku ne pusti u č ž loveku ne pusti už loveku ne pusti u ivati lastne sreče. če. č « (Spotoma oz. čisto mimogrede na ta način opozori na sebičen temelj etike in altruizma, s čimer se dandanes verjetno ne bi strinjali mnogi filozofi.) V tem kontekstu je evidentno, da se tovrstni (nezavedno) tendenciozni vici tvorijo v nezavednem – oz. kot pravi Freud: »nezavedna tendenca potegne pred- zavestno misel v nezavedno, da bi jo tam preoblikovala.« Analogija s teorijo nevroz je na tej ravni več kot očitna. Pri nedolžnih (a še vedno tendencioznih) vicih in šalah pa vloga nezavednega ni tako transparentna oz. odločujoča. V sintetičnem delu začenja s problemom mehanizma ugodja in psihogenezo vicev. Za ten- denciozni vic pravi, da je »prihranek izdatka za inhibicijo in zator »prihranek izdatka za inhibicijo in zator » « povzročitelj ugodja. To bi pomenilo, da se tendencioznim vicem smejemo zato, ker imamo oddvojeno oz. prihranjeno psi- hično energijo čno energijo č na račun (na)kopičenja energije čenja energije č , ki je ne investiramo v dotično smer (tendenco), pač pa jo prihranimo. Iz tega oz. na račun tega prihranka se v vicu sprosti smeh oz. ugodje. Ko Freud govori o »ponovnem odkritju znanega Ko Freud govori o »ponovnem odkritju znanega Ko Freud govori o » «, pravi, da nam v določenih okoliščinah (ko bi pričakovali nekaj novega, drugačnega) ravno to »prepoznanje« že videnega nudi ugodje oz. veselje. Seveda v tem primeru Freud ne misli starih oz. že slišanih vicev, ki si jih nihče ne drzne ponavljati (ker niso več smešni). Po drugi strani pa verjetno otroci prav zaradi »ponovnega odkritja znanega« tako radi poslušajo ene in iste pravljice. Tudi v tem primeru je energetski pri- hranek bistven za občutenje hranek bistven za občutenje hranek ugodja. Če bo bralec v tem kontekstu dobil preblisk, da so glasbeni hiti in evergrini vselej prijetni za uho ravno zato, ker so že slišani, Freud skozi Aristotela svari, da ni nujno, da je temu res tako. V tem sintetičnem poglavju je omenjeno še ugodje ob nesmislu, in to v takšnem kontekstu, da Freud jasno naznanja, da mimo načela ugodja čela ugodja č ni mogoče razumeti ne samega človeka (»ne- utrudnega iskalca ugodja«) ne ustroja družbe oz. človeške kulture. V tem kontekstu vpelje tudi igro (kot predstopnjo najprej šale šale š , nato tudi samega vica), ki jo otrok iznajde v trenutku, ko zna uporabljati jezik oz. jezik oz. jezik besede in jih povezovati v misli. Šalo Šalo Š prav tako povezuje kot nekakšno pred- stopnjo vica, ki omogoča, da človek pride do zadovoljstva oz. ugodja takrat, ko je eksplicitna kritika »prepovedana«. Smisel šale šale š je tendenca po ugodju. Družboslovne razprave, XXI (2005), 48 277 Recenzije Nadalje vpelje celo temeljni koncept psihopatologije: potlačitev čitev č . Tendenciozni vic zmore sprostiti (abreirati) ugodje celo iz virov, ki so podvrženi potlačitvi čitvi č , in to po principu osvoboditve ugodja z odstranitvijo ovire. Energetska pomoč, ki se porabi za č, ki se porabi za č ugodje (smeh), prihaja oz. se sešteva iz potlačenih vzgibov čenih vzgibov č . V tem delu (str. 147) Freud predstavlja koncept t.i. »vnaprejšnjega ugodja«, ki ga je uporabil tudi v nekaterih drugih svojih delih (Treh razpravah o teoriji seksualnosti, Spisih o umetnosti in Psihopatskih osebah na odru), kjer govori o nekakšnem »preduživanju« oz. »predhodnem uživanju«, ki se nanaša na neko (poznejše) ugodje. To »predugodje« deluje kot sprožilni vzrok prihajajočega ugodja, ki zaradi inhibicij, zatorov (npr. družbene nesprejemljivosti, socialnih kodeksov itd.) in potlačitev ne bi našlo sprostitve. Pri ponazoritvi Freud uporabi termin »spod- bujajoča nagrada« in načelo »vnaprejšnjega ugodja« ter načelo označi kot »načelo pomoči«”. Načelo vnaprejš vnaprejš vnaprej njega ugodja šnjega ugodja š je v službi sprostitve ugodja in omogoča zaobiti cenzuro ter od- praviti blokade (inhibicije). Vnaprejš Vnaprejš Vnaprej nje oz. predhodno (pred)ugodje šnje oz. predhodno (pred)ugodje š , torej meri na ugodje, ki predhodi nekemu večjemu ugodju in deluje kot spodbuda, ki človeka prelisiči oz. prepriča, da opusti svoje inhibicije. Na ta način odpre pot neki naknadni sprostitvi ugodja, ki sicer ne bi prišlo do svoje uveljavitve (zato Freud govori tudi o podkupljujocem načelu vnaprejsnjega ugodja). Smisel koncept vnaprejš vnaprejš vnaprej njega ugodja šnjega ugodja š je ugodje ter obljuba (še večjega) ugodja – je ugodje, do katerega pride, a ki za seboj tako rekoč potegne več od samega sebe. Ena od pomembnejših Freudovih teoretskih ugotovitev v ekonomsko-libidinalnem kontekstu je, da vic oz. šala (smešnica) s svojo tehniko ustvari prihranek energije, ki v končni fazi ustreza ugodju, ki se sprosti pri poslušalcu, kateremu je vic (šala, smešnica) namenjen. Poslušalec to prihranjeno energetsko investicijo »odsmeje«. Pripovedovalec vica se seveda smeji zaradi druge logike. Poslušalec pa načeloma ne ve, zakaj se smeje – to pokaže zgolj analiza. V ozadju se dogaja avtomatičen proces, ki je mogoč šele (in takrat), ko zavestna pozornost do tega avtomatičnega procesa nima dostopa – seveda le, če vic prvič sliši. Vic mora poslušalca ujeti nepripravljenega, kar ga ob soočenju z vicem naredi osuplega. Freud pravi, da, ker se lastnemu vicu ne moremo smejati, smo ga prisiljeni izpovedati drugemu. Šele ko vic (iz)povemo drugemu, nam to zagotovi ugodje in/oz. smeh. Ko Freud v prispodobi pove, kako prijetnost oz. prijetnost oz. prijetnost ugodje doživljajo tisti, ki so plinsko raz- svetljavo zamenjali z električno, in vsakič, ko se spomnijo, koliko napora (energije) so morali vložiti, da so s plinsko lučjo razsvetlili prostor, se nam vsili asociacija na teorijo ideologije in teorijo institucije. Institucija in nanjo vezana ideologija sta danes tisti, ki občestvu prihranita toliko psihične energije, ki bi se po definiciji morala sprostiti v obliki ugodja, da bi v tem kontekstu lahko govorili o »komediji vsakdanjega preživetja«. Da bi razložil vlogo nezavednega v odnosu do vica, je Freud v Tehničnem delu čnem delu č prisiljen, da bralcu osveži spomin na koncept interpretacije sanj. Na nekaj straneh je v tem (tehničnem) delu predstavljena logika nastanka in interpretacije sanj. Dotakne se treh (od štirih) temeljnih operacij tvorjenja oz. »dela sanj«: premestitve, zgostitve in posrednega prikaza (oz. »upoštevanja pred- stavljivosti«, kot je prevedeno v Interpretaciji sanj), izpusti samo »sekundarno obdelavo«. Šele ko bralec razume logiko nastanka in interpretacije sanj, Freud vzpostavi teoretsko analogijo z vicem oz. »delom vica« – in to z domnevo, da je pri tvorcu vica predzavestna misel za trenutek prepuščena nezavedni predelavi, njen rezultat pa takoj pograbi zavestna zaznava ščena nezavedni predelavi, njen rezultat pa takoj pograbi zavestna zaznava šč . V tem delu Freud tudi dokončno vic oz. smešnico šnico š poveže z nezavednim. Je pa ekspliciten, ko razlaga koncept komičnega čnega č oz./in duhovitega, kjer nezavedno ne igra nobene (pomembne) vloge. Medtem ko za sanje pravi, do »so še vedno želja želja ž « (čeprav spremenjena do nerazpoznavnosti), je »vic razvita igra, ki služ igra, ki služ igra, ki slu i pridobivanju ugodja«. Freud se kar precej časa zadrži pri razlagi razlik med vicem in komičnim čnim č in pravi, da »se vic naredi, komično pa se (nehotno) odkrije«. Onstran vica se skrivajo miselni (predzavestni in ne- zavedni) procesi pripovedovalca vica, ki seveda predpostavljajo določeno socialno tradicijo in konvencije. V kontekstu komičnega čnega č se dotakne tudi naivnega (kot predpostavko nevednega), ki 278 Družboslovne razprave, XXI (2005), 48 Recenzije se skozi viš viš vi ek psihične energije čne energije č (energetski izdatek, kot se izrazita prevajalca) pretvori v smeh oz. dobiček ugodja ček ugodja č . Skozi tematizacijo naivnosti oz. naivnosti oz. naivnosti naivnega vica (npr. pri otroku ali neizobraženemu naivnega vica (npr. pri otroku ali neizobraženemu naivnega vica odraslemu) in (prihranka) inhibicije se dotakne tudi ogorčenja čenja č in predrznosti (posledično tudi prezira in sovraš sovraš sovra tva). V določenem kontekstu smeh nastane na račun prihranjenega ogor čun prihranjenega ogor č čenja čenja č (ali obratno). Generalno rečeno: ugodje nastane z odpravo inhibicije (v mislih) – v olajš olajš olaj anju šanju š oz. sprostitvi (abreakciji). Freud se vseskozi trudi in bralcu ponuja določeno sistematiko. Kot sredstva komičnosti po- nuja: umestitev v komično situacijo, posnemanje, preobleko, razkrinkanje, karikaturo, parodijo, čno situacijo, posnemanje, preobleko, razkrinkanje, karikaturo, parodijo, č travestijo, pantomimo idr. S primeri otrokovih, klovnovih in kegljačevi odvečnih oz. nepotrebnih in nesmiselnih gibov razloži, da se »moteči« gibi odražajo v obliki prevelikega energetskega izdatka (oz. prihranka oz. neuporabljenega presež neuporabljenega presež neuporabljenega prese ka žka ž ), kar se potroši za smejanje. Koncept anti- cipacije (vnaprejšnjega pričakovanja čakovanja č ) razloži tudi z znamenitim Pavlovim psom, ki se slini, ker pričakuje hrano na podlagi (po)prejšnjih izkušenj. V tem delu se Freud še enkrat razpiše o ključnem psihoanalitičnem konceptu, ki se ga psi- hologi tako branijo: o nezavednem miš nezavednem miš nezavednem mi ljenju oz. o toku nezavednih misli, ki se včasih prebije tudi v zavest – npr. pri nekaterih vrstah t.i. »posrednjega prikaza tudi v zavest – npr. pri nekaterih vrstah t.i. »posrednjega prikaza tudi v zavest – npr. pri nekaterih vrstah t.i. » « (kot se izrazita prevajalca) oz. »upoštevanja prikazljivosti«, kot je zapisano v slovenski izdaji Interpretacije sanj. Z nekaj udarnimi mislimi posredno napove troslojnost duševnosti: »Ko poslušamo misel, ki je bila tako šamo misel, ki je bila tako š rekoč oblikovana v nezavednem, jo primerjamo z njenim popravkom in pri nas nastopi razlika v izdatku, iz katerega izhaja komično ugodje. čno ugodje. č « Dober poznavalec psihoanalize v tovrstnih dikcijah spozna, da je Freud že okrog leta 1905 vseskozi namigoval na topiko Jaz-Nadjaz-Ono oz. za- vest(no)-predzavest(no)-nezavedno. V sklepu knjige se dotakne še humorja, vendar le površno (kot vrste obrambnega procesa, ki preprečuje porajanje neugodja), saj se k humorju vrne čez dobrih dvajset let – leta 1927. V dispozitivu knjige (str. 248) še enkrat povzame, da »ugodje v vicu izvira iz prihranjenega izdatka pri inhibiciji, ugodje v komiki iz prihranjenega izdatka pri predstavljanju (investiciji), ugodje v humorju pa iz prihranjenega izdatka pri občutkih čutkih č «. Generalno rečeno ugodje ob učinkih dobrega vica, šale, smešnice, anekdote in humorja izhaja iz prihranka psihične energije čne energije č . Vic in njegov odnos do nezavednega ne moremo šteti kot Freudovo ključno delo, temveč kot »nekaj drugačnega«. Lahko pa se zgodi, da boste prav skozi to knjigo »začutili« Freuda oz. psihoanalizo do te mere, da vas bo vleklo naprej. V tem primeru lahko preidete na Interpretacijo sanj ali pa morda kar Freudovo »predprvo« delo sanj ali pa morda kar Freudovo »predprvo« delo sanj Študije o histeriji Študije o histeriji Š , ki ga je napisal skupaj z Breuerjem.