Politični oddelek.
•Novi vek.
Devetnajsto stoletje je zatonilo v večnosti. Bilo je to stoletje velikanskih bojev in znamenitih preobratov. Svetovna zgodovina pozna malo tacih vekov. To 19. stoletje je bilo za mnogo držav in narodov, pravi blagoslov, tudi r\8i6 Slovence je prebudilo iz narodnega mrtvila, a za druge države in narode je bilo jako nesrečno.
In mej te države spada tudi Avstrija. Pred sto leti je bila Avstrija, dasi jo je Napolen porazil, vender še poleg Francije prva sila na kontinentu. Italija je bila avstrijska domena, v Flandriji je vihrala avstrijska zastava, v Nemčiji je imela Avstrija odločilno besedo in je igrala vodilno ulogo, a glede orijentalskega vprašanja je imela Avstrija nekako zgodovinsko utrjen primat. Avstrija sicer tudi tedaj ni bila več gospodar sveta, ali Avstriji tedaj ni bilo ničesar doseči. Celo v letih, ko je bil Napoleen na višku slave in moči, ko je bil Avstriji vzel skoro polovico njenih dežela, je bila naša monarhija še vedno znamenita politična potenca, resnična velesila in je večkrat v odločevala o usodu Evrope.
A danes? Kdor si je ohranil še kako patrijotično iskro, tistega mora prešiniti žalost, kadar vidi, kako Avstrija propada. Avstrija ima pač še veliko armado, tudi gospodarski stoji bolje, kakor v prejšnjih časih, ali dočim so druge države postale večje močnejše in mogočnejše, je Avstrija nazadovala. Svetovna zgodovina je v drugi polovici minolega stoletja živela na stroške Avstrije. Mi, ki smo nekoč imeli v Italiji prvo besedo, ne štejemo danes tamkaj ničesar več. Mi, ki smo nekoč v Namčiji bili gospodarji, smo zdaj nekaj privesek Nemčije.
Še več. Avstrija je danes vzlic svoji moči prene-hala biti faktor v svetovni politiki. Pri novi delitvi sveta, ki se pripravlja, ni za Avstrijo prostora, ona tu ne pride v poštev. Avstrija živi danes prav za prav samo še od starega renomeja, ali za dolgo ta kapital ne bo zadostoval.
Ne da se tajiti, da so tega pripadanja v veliki meri krivi tisti, ki državo vladajo, oziroma ker niso znali računati s političnimi in drugimi premembami minolega stoletja. Dva vzroka sta, vsled katerih v sovetu držav A/strija ničesar več ne šteje. Prvi nagib je razvoj narodnosti, ki ga je prineslo 19. stoletje, drugi nagib je odstavljenje orijentalnega vprašanja z dnevnega reda.
Avstrija ni znala svojim narodom biti pravična in zato propada. Nasprotstvo Avstrije zoper narodnostna stremljenja je poglavitni vzrok, da smo izgubili Belgijo, in da sta se na naše stroške stablirali dve novi velesili: Italija in Nemčija. Nasprotstvo Avstrije zoper narodnostna stremljenja je vzrok, da ni domačega miru, da se gospodarstvo slabo razvija, ker ne hodi z razvojem v drugih državah vštric, in da ne zavladajo tiste razmere v državi, ki bi jej dale večjo moč.
Kar se tiče crijentalnega vprašanja se je isto vsled svetovnih prememb prevrglo. Več stoletij je veljalo ori-jentalno vprašanje za prvo svetovno vprašanje. Avstrija kot neposredni sosed Turčije se je še po nesrečnem 1. 1866. smatrala kot tista država, ki odločuje glede orijentalnega vprašanja.
Danes pa razdelitev Turčije, ki je bila jedro orijentalnega vprašanja, ni več na dnevnem redu, danes je smoter vseh političnih prizadevanj ohranitev Turčije. Zato pa je na dalnjem vzhodu trčilo belo pleme z rumenim plemenom. Na mesto Turčije je stopila Kitajska, tam pa Avstrija ne igra nobene uloge, tam Avstrija ne pride v poštev.
Položaj Avstrije ob začetku novega stoletja je torej skrajno žalosten. Treba bi bilo, združiti vse moči, zastaviti vse sile, da se Avstrija reši iz njega. Prvi pogoj temu je, da se reši narodaostno vprašanje, če se to ne zgodi, ne bo naša država učakala 21. stoletja.