NEODVISNO GLASILO ŽELEZNIČARJEV, UPOKOJENCEV IN TRANSPORTNEGA OSOBJA Razprava o proračunu Pol meseca je trajala razprava o proračunu v parlamentu. Dnevno časopisje se je razpisalo o govorih raznih gg. poslancev, ki so zelo mnogo govorili, saj je moralo predsedstvo parlamenta vpeljati celo permanentno zasedanje in skrajšati čas govora na 15 minut za vsakega govornika, ako je hotelo izvršiti delo po programu. Dolgotrajna je bila razprava o proračunu Ministrstva saobraćaja in sicer vsled tega, ker je svoječasni železniški minister g. Andra Stanič v dvournem govoru ostro napadal delovanje sedanjega prometnega ministra ing, Radivojeviča ter je zahteval njegovo takojšnjo ostavko. G. Stanič je zlasti kritiziral pogodbe za zgradbo gotovih železniških prog, s katerimi je naša država angažirana, da v teku 12 let izplača preko dve milijardi in sto milijonov dinarjev. Kritiziral je finančno politiko pri gradbenih načrtih ter je povdaril, da se zamore-jo železnice graditi z gotovino, bud-žetnimi krediti ali pa potom posojil. Izgraditev železniških prog spada med eno prvih državnih potreb, vendar se mora pri današnjem težkem položaju tem vprašanjem posvetiti prav posebna pažnja. Ministrstvo za promet danes ne more izplačevati redno računov za premog, železniške prage in ostali materijal in se je nahajalo n. pr. na dan 1. jan. 1934 pri blagajni železniškega ministrstva za nad 127 milijonov že dospelih računov, ki niso bili poravnani, ter bodo nove obremenitve usodno uplivale. Po predračunih in načrtih, ki jih je izdelalo pred 4 leti odelenje za gradbo železnic, bi znašali vsi efektivni stroški za zgraditev onih železniških prog, ki jih je minister za promet oddal tujim inozemskim družbam, samo eno milijardo in stopetde-set milijonov dinarjev, vendar bi bili izdatki gotovo še manjši, ker ne bi bilo treba plačevati kurzne razlike (ki znaša danes 28%), ne obresti in ne onih posebej odobrenih procentov, ki so vsebovani po pogodbah s tujimi družbami. Železnice bi bile zgrajene eno leto preje in bi imela tudi od tega država veliko korist. Pri pogodbah s tujimi družbami pa je treba upoštevati še občutno oškodovanje države, ki je danes vezana na izplačilo vseh v pogodbah navedenih vsot z obrestmi in kurzno razliko vred neoziraje se na velik padec cen delovne sile pri nas, saj so bile plače delavstva tekom zadnjih let reducirane za 50%, kar vse bi prišlo v korist državi, če bi se Proge izvrševale v lastni režiji z do-rnacnni delavci in domačimi družba-nn. ako pa gre ves veliki dobi- zemske družbe ne gradeTame" železnic, marveč jih oddajajo v podzakup jugoslovanskim družbam, inženerjem in akordantom in sicer po 20—25% nižji ceni, kakor jo plača država tem inozemcem, ter je jasno, da hočejo tudi domače družbe iztisniti za se dobiček in vsled tega še bolj pritisnejo na delavca. Po mnenju poslanca Staniča je za to oškodovanje, ki znaša okroglo 800 milijonov, odgovoren sedanji prometni minister, ker je te pogodbe sklenil in podpisal sam, ne da bi jih odobrilo narodno predstavništvo, ki je bdo tedaj že izvoljeno ter je v svoje kritje šele naknadno s finančnimi 2akoni, v katerih je citiral le številke P°godb, dobil odobrenje brez vsake žepe inozemskih kapitalistov, k! znajo z raznimi akordnimi sistemi izkoristiti m izzeti delavst,^ r„ razprave v parlamentu, ker poslanci sploh niso vedeli, za kako važne pogodbe da se gre. V podrobni debati o proračunu Ministrstva saobraćaja je odgovarjal minister Radivojevič, ki je dokazoval, da so bile pogodbe v času, ko so se sklepale, sklenjene pod najpovoljnej-šimi pogoji, ker na izvršitev del z domačim kapitalom ni bilo misliti in so se morale skleniti pogodbe s tujimi družbami, ki so dale kapital na razpolago in s tem omogočile zaslužek domačim brezposelnim delavcem ter siromašnim slojem. Pri sklepanju pogodb je morala država seveda dati inozemskim družbam gotove koncesije, odobriti večjo obrestno mero, nuditi gotove oprostitve od uvoznih carin, prevzeti riziko eventualne valutne razlike, kar pa se ne more smatrati za kako zlorabo ali oškodovanje države, kar dokazuje že dejstvo, da je glavna kontrola, katere naloga je čuvati nad državnim gospodarstvom, vse pogodbe gladko odobrila. Debata o proračunu prometnega ministrstva se je vodila v glavnem okoli pravilnosti in nepravilnosti pogodb za gradbo železnic ter se je le malo časa posvetilo vprašanju položaja železničarjev, zlasti pa železniškega delavstva. Le nekateri poslanci so podčrtali, da so prišli železničarji vsled vednih redukcij, ki se vrše od leta 1927 sem, zlasti pa so se izvršile leta 1933, v nevzdržen položaj in da so takorekoč na robu propada. Tako slabo plačano osobje ne more odgovarjati za redno funkcioniranje naših prometnih ustanov, saj je nemogoče od delavca, ki zasluži na progi mesečno po Din 200.— do 400.— zahtevati še kako produktivno delo. Ti poslanci, ki so orisali položaj osobja, so priporočali izpremembo personalne politike, uveljavljenje novih zakonov in delavskega pravilnika ter zasiguranje za življenje najpotrebnejšega eksistenčnega minimuma s povečanjem budžetnih kreditov, ker sedanji krediti ne bodo zadostovali niti za dosedanje plače, marveč se bo položaj osobja še bolj poslabšal. Parlament je z ogromno večino sprejel od ministra saobraćaja predlagani budžet brez vsakih sprememb ter ni odobril niti najmanjšega povišanja kreditov za plače delavcev in uslužbencev, U lili Razprava o proračunu je torej v parlamentu končana in sedaj se bo bavil s proračunom še senat, da ga spravi pred 1, aprilom 1934 pod streho in ni pričakovati povečanja kreditov za delavstvo. Železničarji si torej ne morejo delati nikakih upov na zboljšanje položaja v novem budžetnem letu, marveč morajo tudi v letu 1934-35 računati z dosedanjim položajem, z nadaljevanjem brezplačnih dopustov, skrajšanim delovnim časom, z novimi — mogoče še težjimi žrtvami. — IM fv l> ly«*, (let se začno sami zanimati za svoj polo-žaj in sklepati o potih in ukrepih, ki naj vodijo do ukinjenja redukcij in do zboljšanja položaja vseh trpečih in izkoriščanih. Ni^ zadosti, da kritizirajo v ožjem družinskem krogu, da tarnajo o težkem položaju med seboj, marveč potrebno je, da se vsi železničarji združijo in da začno združeni borbo za svoje interese, skupno z ostalim delavstvom Jugoslavije, ki enako trpi v brezposelnosti in vednih redukcijah. Izplačajte delavcem dolžne zneske! Delavska diferenca iz leta 1923 še ni izplačana. Kje so dijete delavcev za čas od 1. VII. 1930 do 14. XII. 1931? Nezakonito 10% zmanjšanje delavskih plač v letu 1931-1932. O nevzdržnem položaju delavcev smo v našem časopisu že večkrat pisali ter poročali o vseh intervencijah, ki jih je delavstvo potom svojih organizacij izvršilo pri vseh odločujočih oblasteh za zboljšanje položaja in za osiguranje vsaj najskromnejšega eksistenčnega minimuma. Kljub dejstvu, da se zavedajo odločujoči, da je položaj delavstva obupen, pa se do danes ni prav nič podvzelo, da bi se položaj vsaj nekoliko zboljšal, marveč so se ravno nasprotno izvršile še nove redukcije. Značilno za naše razmere in za razumevanje gotovih krogov pa je dejstvo, da delavstvo kljub izredno težkemu položaju ne more priti niti do onih prejemkov, katere je že davno zaslužilo in ki mu po obstoječih predpisih pripadajo. Od leta 1923 dalje čaka še par tisoč železničarjev na izplačilo delavske diference; mnogo prizadetih je med tem že umrlo, še več jih je bilo upokojenih, pretežna večina pa se še nahaja v železniški službi pri znatno reduciranih plačah, skrajšanem delovnem času in brezplačnih dopustih. Rodbine umrlih enako težko čakajo na izplačilo diference, kakor upokojeni in še aktivni delavci, vendar kljub opetovanim odlokom Ministrstva saobraćaja, Generalne direkcije in kljub direkcijskim okrožnicam ne morejo priti do davno zasluženega denarja. Deset let je preteklo odkar se je izvršila prevedba na urne plače in po preteku 10 let je delavstvo ljubljanske direkcije dobilo skupno komaj 20% na račun pripadajoče diference. Ostalih 80% se še nahaja v rokah uprave in delavec ne ve, če in kdaj bo zopet dobil kak nadaljnji obrok svojega prisluženega denarja. Nič boljše kot delodajalec pa ne postopa s svojimi člani tudi bolniška blagajna, dasi je vsaj na papirju avtonomna institucija. Ni se branila uprava bolniškega fonda povodom izplačila delavske diference prispevkov tudi od diference in so ti prispevki zaračunani in odtegnjeni vsem prizadetim delavcem v platnih spiskih. Uprava bolniškega fonda pa do danes še ni smatrala za potrebno izračunati in izplačati višjo hranarino vsem onim delavcem, ki so bili v času od 1. septembra 1923 pa do dneva prevedbe v bolniškem staležu. Pri takozvanih postranskih prejemkih je železniški delavec najbolj prizadet. Če prav vrši nočno službo, ne dobi doklade za nočno delo z motivacijo, — da ni nastavljen. Če prav mora vršiti po službeni potrebi dela izven svojega službenega mesta, ne dobi in to zlasti ne progovni delavec, izplačanih dijet za službeno potovanje, ker se ga postavi pred alternativo, da gre delati brez dijet, ali pa mora ostati doma na brezplačnem dopustu. Delavski pravilnik predvideva zanj najmanj 20-dnevni zaslužek mesečno, a tudi ta določba ostane le na papirju, posebno pri progovnih delavcih. Isti delavski pravilnik predvideva tudi v § 178, da se bodo izplačale nelikvidirane dnevnice za službena potovanja za čas od 1. julija 1930 do 14. decembra 1931 še po določbah starega delavskega pravilnika, to je po Din 15.— in Din 17.— dnevno. Ta določba je uveljavljena že od maja 1933 in bo stara kmalu eno leto, vendar doslej še ni izvedena in prizadeti delavci težko čakajo na izplačilo pripadajočega jim zaslužka. Nestrpnost in kritiko delavstva lahko razume vsak oni, ki se zna uživeti v položaj prizadetega delavca, ki zasluži po Din 20.— do Din 30.—dnevno in dela morda 20 dni mesečno ter mora dnevno gledati propadajočo družino in stradajoče otroke. Enak dolg, kakor je bila delavska diferenca iz leta 1923, je tudi novi državni dolg od 1. oktobra 1931 in 1. aprila 1932, ko se je delavcem znižalo njihove prejemke dvakrat po 5%, ker to znižanje ni bilo osnovano na nikakem zakonu ali naredbi. Tedaj uveljavljeni zakon o zmanjšanju prejemkov in na to kasnejša uredba o spremembah in dopolnitvah zakona o zmanjšanju prejemkov velja namreč samo za nastavljeno osobje, ne pa tudi za delavsko osobje, kar je že razsodil državni svet v slučaju konkretne pritožbe ter so delavci posameznih državnih ustanov koncem leta 1933 že dobili dotični procent povrnjen. Samo pri državni železnici se to vprašanje tretira drugače in se hoče tudi delavce v pogledu zmanjšanja plač smatrati za neke vrste »nastavljence«, samo, da bi obveljala izvršena redukcija že itak davno pred redukcijo nezadostnih prejemkov. Ako sodimo po dosedanji praksi državnih železnic, tudi v tem slučaju ni računati, da bi delavci potom prošenj in intervencij dosegli kak uspeh, marveč bodo morali tudi tu nastopiti sodnijsko pot. Naj bo današnji apel v javnosti zadnji in naj železniška uprava pravočasno uvidi utemeljenost delavskih zahtev po izplačilu diference, dijet iz leta 1930-31 ter povračilu nezakonite redukcije plač iz leta 1931-32, ker le na ta način si bo železniška uprava prihranila velike zneske na advokatskih stroških ter obenem zopet nekoliko dvignila svoj ugled pri delavstvu. Če pa tudi ta apel ne bo zalegel, potem naj zopet Spregovori besedo redno sodišče ter prizna delavstvu pravico in prejemke, ki jim gredo. Disciplinska obravnava proti vodilnim funkcionarjem saveza končana Budžetno leto 1933/34 je prineslo železničarjem velika razočaranja, nove redukcije in še večjo bedo. Najtežje so bili prizadeti progovni delavci, katere se je poslalo na 4— 12 dnevni brezplačni dopust ter je v njih družinah zavladala lakota. Za 14. maja 1933 je sklical Ujedinjeni savez železničarjev v Ljubljano velik javen železničarski shod, da nastopi proti tem redukcijam in da zahteva eksistenčni minimum ter stalno zaposlitev ob 8 urnem delovniku, da zahteva preskrbo za starost in onemoglost, ukinitev redukcij in neokrnjeno koalicijsko svobodo. Ujedinjeni savez železničarjev je dokazal, da je res prava Organizacija železničarjev, ki nastopa odločno za pravice osobja, ki ne išče nikakih miloščin ali protekcij, marveč zahteva pravico za vse, zahteva za pošteno delo tudi pošteno plačilo. Isti čas, ko so na železničarje pa- dali novi udarci, pa so »nacionalni prijatelji« železničarjev mesto protestnih shodov in zahtev za zboljšanje položaja pripravljali veliko slavje z godbo in razvitjem zastav. Povodom težkega položaja železničarskega osobja je izdal s. Stanko na lastno inicijativo letak na vse železničarje in delavce. V tem letaku je ugotovil, da je železničar pretrpel nešteto redukcij, bil na brezplačnem dopustu, prestal večkratno znižanje plač, izgubljal pravico za pravico in da se mu je vedno na novo odtrga-val pičlo odmerjeni kos kruha. Pozval je železničarje, da ne smejo pozabiti na redukcije, izvršene v letih 1927—1932, ne na težke zimske mesece polne pomanjkanja, ko so bili na brezplačnem dopustu, ne na veliko bedo v družinah reducirancev, ki so že dve leti brez zaslužka na cesti in da po teh bridkih izkušnjah preteklih let ne smejo slediti še nadalje lepim frazam! onih, ki jih namenoma zavajajo in le tolažijo z lepimi obljubami, ki se nikdar he izpolnijo. V letaku je ugotovil, da so progovni delavci že na do 12 dnevnem brezplačnem dopustu, da se uvaja istočasno 10—12 urni delovnik, ko čakajo reduciranci zaman na zaposlitev in je položaj upokojenih delavcev obupen. Zakon o zaščiti delavcev ter zavarovanje za brezposelnost se na železnici ne izvaja in so v slučaju redukcije železničarji brez vsake zaščite in zaslombe. Že pred redukcijami prejemki niso zadostovali niti za najbornej-še preživljanje delavskih družin, vsako nadaljno poslabšanje pa pomeni zn široke delavske mase popolno propast. Ob 12. uri je dolžnost vseh železničarjev, da izpregledajo, strnejo svoje vrste in nastopijo pot borbe za zadnje pravice in za boljšo bodočnost. Završalo je v zvezarskem taboru in gotova gospoda, (ki ve, da so ji ure njene oblasti nad železničarji štete in da se kljub visokimi pozicijam v zvezarski protekcionaški organizaciji ne bodo mogli več dolgo vzdržati na površju in da bodo morali dajati za »odločno borbo«, ki jo vodijo zvezani, pred vsem železničarji odgovor, ker so sokrivi na težkem položaju, v katerem ječi danes progovni delavec in upokojenec), je hotela videti nove žrtve! In res po par mesecih so dobili centralni odborniki Ujedinjenega saveza železničarjev Jugoslavije obvestilo, da je proti njimi uvedena disciplinska obravnava, ker so dopustili nedopustno kritiko ukrepov uprave ter v letaku navajali osobje k rušenju reda in discipline. Za to se jih Utrinki o demokraciji (Predavanje sodniga Angelo Cerkvenika na V. (XXIV.) delavskem prosvetnem večeru, 24. februarja 1934.). Demokracija pomeni ljudsko moč. Demokracija je vsebinsko in oblikovno uveljavljanje moči, volje in hotenja vsega ljudstva v vseh očitovanjih izživljanja ljudske družbe. Demokracija pomeni v poslednji posledici vladanje vsega ljudstva. Demokracija je tista velika vrednota, ki raste na terišču tisočerih, da, celo miljonterih in mi-Ijonterih protislovij, je tista brezprimerna sila, ki iz boja meid ognjem in vodo ustvarja parni stroj napredka in razvoja, je tista čudežna moč, ki iz zmede neskladnih glasov oblikuje blagozvočno sozvočje življenja in vsakršnega gibanja voibče. Demokracija je bila, je in še dolgo, dolgo bo __ zgolj ideal slehernega zdravega ljud- skega bitja. Demokracija je umrla! Prav bučno poudarjajo. Demokracija je v krizi! Še bučmeje oznanjajo. Nihče pa ne pomisli, da ne more umreti, kar se niti rodilo ni, le redki so, ki se zavedajo, da ne more biti v krizi, česar še nikdar ni bilo! Demokracije namreč še ni ibilo. Demokracija je bila in je samo ideal. Bili so samo plahi poskusi demokracije, bila je komaj bleda in papirnata podoba demokracije. Pa že ta bleda podoba grške, rimske meščanske demokracije se nam zdi v dobah, ko jo prevlečejo s čopičem, omo-čenim v barve mraka in teme, tako zelo le- obtožuje po tč. 25 zakona o državnem prometnem osobju, ki se glasi: »Disciplinsko se kaznuje uslužbenec, ki stori bodisi namenoma ali po nepazljivosti prestopek, zlasti: 25. Vsako delovanje in vedenje, ki bi podpiralo izzivanje plemenske in verske mržnje, vsako delovanje in vsaka agitacija zoper idejo državnega in narodnega edinstva, nedopustna kritika postopanja vlade in njenih aktov, kakor tudi obstoječega reda, vsaka opustitev progona vseh naštetih postopanj.« Veliko veselje je zavladalo med nekaterimi zvezarji, ko so zvedeli za ta ukrep in ni čudno, da so jih lastni člani obsojali vsled take škodoželjnosti. Prišlo je do disciplinske obravnave pri Direkciji v Ljubljani, kjer pa so bili vsi obtoženi sodmgi oproščeni obtožbe v glavnem na podlagi dejstva, da državno tožilstvo, ki je naj-merodajnejše oblastvo, ni pokrenilo kazenskega postopanja proti s. Stan-kotu kot piscu letaka, iz česar sledi, da v besedilu letaka ni ničesar protizakonitega. Proti tej razsodbi se je zastopnik obtožbe pritožil na drugo instanco pri Generalni direkciji v Beogradu, katera odloča končnoveljavno in je njena razsodba takoj izvršna. Iz tega disciplinskega postopanja II. instance posnemamo sledeči izvleček: »Korošec. Blaža, Mravlje Teodorja, Žilič Ivana, Cerkvenik Angela in Renčelj Franca je obtožil disciplinski tožilec g. Smasek Franjo zato. ker so maja meseca preteklega leta sodelovali pri izdaji letaka, ki je bil namenjen železniškim delavcem in v katerem se kritizira postopek železniške uprave pri reduciranju plač delavcev v letih 1927, 1931 in 1932, uvajanje 4 do 12 dnevnega brezplačnega dopusta, podaljšanje delovnega časa na 10—12 ur dnevno, bednega položaja upokojenih delavcev, nizke delavske plače, ki so daleko pod eksistenčnim minimumom itd., s či-, mur so zagrešili disciplinski prestopek iz tč. 25 § 193 zakona o drž. prometnem osobju. Disciplinsko sodišče II. stopnje je pretresalo osporeno razsodbo I. stopnje ter pritožbo kot vse ostale akte in je ugotovilo, da je razsodba sodišča I. stopnje pravilna in na zakonu osnovana in da se vsled tega potrdi.« Tako je končano disciplinsko postopanje proti vodilnim sodrugom Ujedinjenega saveza železničarjev Jugoslavije, katerim so »prijatelji« iz zvezarskega tabora že napovedovali vislice, pa so bili zopet enkrat v svojih nadah razočarani. Na železničarji! pa je, da preskrbe zvezarski gospodi tudi končno zasluženo plačilo s tem, da korporativ- pa, vsega poželenja in hrepenenja vredna, da nehote vzklikamo: Demokracija je umrla! Demokracija je v krizi! Kako čez vse mere čudežna bi bila šele resnična idemo-kracija! Ali je takšna demokracija sploh možna? Ne samo možna. Resnična in popolna demokracija je samo vprašanje časa! Tolda! Najprej se mora ustvariti osnova, dovolj široka in čvrsta osnova, da ibo moči na njej zgraditi ogromno stavbo! Koliko tisočletij se ta osnova že gradi! Koliko dragocene ljudske krvi je vbetonirano v tej podstavi! Ne smemo trditi, da ni doslej človeštvo doseglo pomembnih uspehov! Vprav nasprotno! Človeštvo je tik pred tem, da bo to podstavo dogradilo! To najjasneje očitujejo stremljenja po odpravi sleherne demokracije! Čudna in maloresna trditev, mar ne? Pa je vendarle tako, zakaj želja po za-tretju oblikovne demokracije ni nič drugega nego želja po poenotenju celokupnega ljudskega hotenja, volje in moči, mrzlična želja po hitrem, naglem, čudežu podobnem izenačenju življenjskih sil in očitovanj slehernega in poslednjega uda človeške družbe. Na dlani je, da bi potem demokracija bila kaj lahko dosegljiv — ideal! Prav ti ljudje, ki s posebno bučnim poudarkom oznanjajo blagovestje genijev, ki naj bi bili odrešeniki ljudstev in človeštva, prav ti ljudje v isti sapi pozabljajo, da ni, niti ne bo na svetu nikdar dveh ljudskih bitij, ki bi si bila do popolnosti enaka! Ni ju, kakor ni na svetu dVeih atomov no zapuste to organizacijo, ki jim! ne nudi nikake zaslombe in koristi, marveč jih še pomaga vklepati v verige redukcij. Železničarji naj izpregledajo in katerekoli snovi, ki bi si bila tako enaka, kakor je samo teoretično enaka matematična enojka matematični enojki. Podobnost je, enakosti ni! Le-ta je zgolj pojem, kakor n. pr. v matematiki ali v geometriji. Globoko smo prepričani, da je ena in ena dve, da sta si dve kocki enaki, ne zavedamo se pa, da v dejanskem in otipljivem življenju ni ter niti biti ne more dveh enot, ki bi bili prav zares enaki. Kadar seštejemo dvoje ljudi ali dvoje živali, imamo dejansko vedno samo enega in še enega človeka eno in še eno žival, zakaj divoje ljudi in dvoje živali — oboje je samo matematična resnica, ki deluje zgolj s pojmi! Kljub usodni zmoti pa vedarle slutijo, da je nekakšna enakost prav zares potrebna, da je za ostvarjenje demokracije neob-bodno potrebna! Ta enakost pa je drugačnega kova! Ta enakost je najpopolneje dosegljiva enakost pravice do uživanja dobrin vse proizvodnje ljudske družbe. Z drugimi besedami: Takšna enakost se bo dala ostvariti samo v družbi, ki bo vsa proizvajalna sredstva podružabila. Kadar bodo vsi ljudje nasproti proizvajalnim sredstvom' v enakem razmerju, bo možna resnična in najpoipolnej-ša demokracija! Najtežja ovira resnične demokracije j® — gospodarska neenakost! Zakaj neizpodbitno je: Kolikor gospodarske moči — toliko politične, socijalne, kulturne in vsakršne moči sploh, toliko pravic! Gospodarske razmere so gonilna sila vsega življenja, vse živ- naj uvidijo, da je njih edina rešitev v razredni železničarski organizaciji, ki ne bo v rokah visokih gospodov, marveč katero bodo vodili možje, ki bodo uživali zaupanje mase. Ijenjske delavnosti. Ni ga bolj zanesljivega merila za pomembnost v vsem družabnem življenju, nego je gospodarska moč, s katero razpolaga posameznik, posamezna skupina ali posamezno ljudstvo. Saj tudi naše ljudstvo pravi: »Denar sveta vladar!« V trenutku, ko bo vsak človek razpolagal kot s svojo izključno lastnino zgolj s svojo delovno silo — se bo izpolnil pogoj najpopolneje dosegljive enakosti vseh članov ljudske družbe. Večje enakosti ne bo človeštvo nikdar ustvarilo. O popolni enakosti, ki bi bila enaka matematični enakosti, ni mogoče govoriti. Takrat bo možna tudi najpopolnejša demokracija, zakaj demokracija pomeni moč ljudstva in ljudstvo bo vladalo, kadar bo gospodarska moč slehernega uda človeške družbe približno enaka! Vse dotlej pa bo demokracija ostala samo ideal. Ali naj to zategadelj zdaj zavržemo? Zavržen ideal j® zavrzsno življenje. Odreči se idealu pomeni: odreči se smiselnemu življenju. Življenje pa močno poudarjena želja —* večnega gibanja! To vprašanje je bilo skoraj odvišno. Zaman bi namreč skušali demokracijo zavreči. Tudi če jo skušamo z besedami zavreči, tudi če še tako robantimo proti njej — mi vsi hrepenimo po njej. Vsi hočemo vladati, vsi hočemo temu življenju vzeti toliko, kolikor je v obče mogoče, vsi gledamo, da ne odidemo praznih rok. Da, celo naša sebičnost je porok za končno zmago demokracije! Občni zbor Podpornega društva železniških uslužbencev in upokojencev v Ljubljani Prvi redni delegatski občni zbor Ljubljanskega podpornega društva je za nami. Vršil se je ob zelo majhni udeležbi članstva, ki je (žal na svojo škodo) postalo apatično ter so se občnega zbora udeležili v glavnem samo delegati, med katerimi imajo absolutno večino zvezarji. Občni zbor se je vršil pod vtisom izredno uspelega nakupa bivšega hotela »Tratnik«, ki se sedaj kot popolnoma renoviran naziva hotel »Balkan« ter so ta nakup hvalili prav vsi funkcionarji, saj se je za ta nakup porabilo nad Din 2,100.000 društvenega premoženja ter je pričakovati — po izjavah funkcionarjev — da bo hotel donašal društvu velike dohodke. G. predsednik društva je še povabil vse delegate, da si ogledajo res moderno ureditev hotela, da bodo mogli članstvu poročati, kako lepo nepremičnino ima v Ljubljani. Pri volitvah odbora sta bili predloženi dve listi ter se vidi, da so si tudi gg. zvezarji nekoliko v laseh. Potreben je bil krajši odmor, da so v tem času zlimali enotno listo, ki je bila odglasovana, dasi se je tudi proti tej listi oglasil nek delegat — delavec — s pritožbo, da ni na listi nobenega delavca, marveč sami nastavljene! in upokojenci. Zvezarji so tudi pri teh volitvah dokazali, kako znajo ceniti člane — delavce, katerim pač nalagajo dolžnost rednega plačevanja prispevkov, ne pripo-znajo pa jim zmožnosti in pravice soupravljanja društev, ker pač niso zadosti »zanesljivi«. Na protest tega delavca se je de- legatom milostno pojasnilo, da je na listi tudi en profesionist — seveda med namestniki odbornikov —■ in s tem je bila zadeva končana. Upamo, da bodo delavci tudi iz tega zgleda črpali dober nauk za prihodnje volitve delegatov in da ne bodo več volili za delegate samo raznih načelnikov, progovnih mojstrov itd., marveč, da bodo že toliko sposobni, da si bodo izvolili delegate tudi iz vrst delavstva. Članarina je ostala dosedanja Din 6.— mesečno in odpravnina pa Din 4.000.— za vsak smrtni slučaj. Sprememba pravil je bila odgodena do prihodnjega občnega zbora, da bo imel novi odbor zadosti časa Zadevo dobro preštudirati in pripraviti nov načrt pravil. Iz obračuna dohodkov in izdatkov ter statistike sledi, da ima društvo sedaj 11.302 plačujoča člana, da je izplačalo na odpravninah v lanskem letu Din 586.000.—, da so znašali razni upravni stroški in stroški za občni zbor nekaj nad Din 100.000.— ter da je društvo še dolžno za hotel »Balkan« Din 162.000.—. Ali je posojilo pri Kreditnem zavodu in Kreditni zadrugi v znesku Din 110.000.— že poravnano, o tem blagajniško poročilo ne poroča in tudi člani niso bili tako radovedni, da bi to vprašali. Pri slučajnostih! so gg. delegatje rešili razne prošnje in pritožbe, odklonili anuli-ranje izključitve več članov ter se nato razšli z zavestjo, da so naredili ogromno delo. ki so ga kronali z ogledom hotela »Balkan«. Pred skupššmo NahavljaEme zadruge V nedeljo, dne 25. marca, se vrši v Ljubljani zborovanje delegatov Nabavljalne zadruge ob 8. uri zjutraj v prostorih kina »Dvor«. Dnevni red je važen ter je dolžnost delegatov, da zavzamejo k posameznim točkam dnevnega reda stališče, da zaščitijo interese članov. Dolžnost pa je tudi vseh zadrugarjev, zlasti onih iz Ljubljane, da se udeleže kot poslušalci tega občnega zbora in da se sami prepričajo, ali je vodstvo zadruge res izvajalo vse zadružne principe, ali so bili res vsi zadrugarji enakopravni, ali pa so tudi v zadrugi dvoje vrste člani — taki s pravicami in predpravicama ter drugi z dolžnostmi. Za občni zbor so člani na posameznih voliščih stavili več predlogov, od katerih posnemamo v informacijo članom nekatere: Sprememba volilnega reda. Članstvo zahteva spremembo volilnega reda za volitve delegatov za glavno skupščino v tem praven: a) Volitve morajo biti tajne in se morajo izvršiti po proporčnem1 sistemu; b) vsakemu članu naj se dostavi glasovnica na dom, in sicer v »Zadrugarju«. Nakazila podpor. Zadruga naj ukrene vse potrebne korake, da se bo pri nakazilih podpor iz podpornega fonda v prvi vrsti upoštevalo najnižje in najslabše plačane, nadalje naj ukrene vse potrebno, da se iz fonda za zidavo stanovanjskih hiš prejšnje Gospodarske poslovalnice zida v prvi vrsti stanovanja za nižje uslužbence in delavce, ki so pač največ doprinesli z rednim nakupovanjem do velikih rezervnih fondov. Počitniška kolonija. Ustanovitev in zidava počitniške kolonije naj se odgodi, ker danes kolonija ne bi mogla služiti gmotno slabše situiranim, marveč bi se mogli posluževati ugodnosti v njej le boljše plačani zadrugarji. STROKOVNA KOMISIJA ZA SLOVENIJO V LJUBLJANI kot oblastni odbor URSSJ sklicuje na podlagi sklepa z dne 11. januarja 1934 in na podlagi statuta URSSJ in njegovega pravilnika za Oblastne odbore za 18. marca 1934 svojo oblastno konferenco s sledečim dnevnim redom: 1. Otvoritev konference: a) konstituiranje konference, b) volitev verifikacijske komisije. c) volitev komisij za poedine točke dnevnega reda. 2. Poročila: a) tajnika, b) blagajnika, c) finančne kontrole. 3. Gospodarska politika in položaj delavstva. Referenta Filip Uratnik in Jurij Arh. 4. Socialna zakonodaja. Referenti: Fr. Svetek, Lovro Jakomin, Franc Šober in Rado Celešnik. 5. Volitev novega odbora in finančne kontrole. 6. Razno. Konferenca se bo vršila dne 18. marca 1934 ob pol 10. uri dopoldne v veliki dvorani Delavske zbornice v Ljubljani. IZ OBLASNIH SEKRETARIJATA Topovi na ulicama Beća Kuda to vodi ? Socialna demokracija je organizacija ljudi sa punimi čovječanskim osjećajima, koja je sebi stavila za zadaću, da svojim svjesnim članovima, a i ostalim' pripadnicima potlačene proleterske klase, redovnom, parlamentarnom borbom, na osnovu demokratskih principa, pribavi položaj u društvu i takav život osigura, kakav je dostojan današnje ljudske civilizacije. Nije se socialna demokracija nikad nosila mišlju, da bar koga drugog potlačuje ili izrabljuje, a najmanje se nosila mišlju, da to čini oružjem ui ruci. Nakon završetka prolijevanja krvi po imperijalističkom' kapitalizmu za vrijeme svjetskog rata, nastale su u nekim zemljama okolnosti, koje su pogodovale tomu, da je i socialna: demokracija došla do još vidnijeg upliva u državnoj upravi. Jedna od tih zemalja je bila Austrija, i u njoj je socialna demokracija postavila najbolje temelje za daljnji razvitak i napredak, te se dalje borila, da se u Srednjoj Europi osigura mir. Beć — grad veselja i pjesme — bio je kula socialne demokracije, te je socialni poredak u njemu bio sistematski organiziran sa ciljem1, da se predusretne resignacija od nevolje i gladi, a da Bećlija ostane uvijek veseo i raspoložen za pjesmu i humor. Ali, imperialističkom kapitalizmu nije stalo do te lijepe bećke idile. On hoće da vlada, da potlačuje: i da izrabljuje. Ne može se on zadovoljiti time, da samo živi, i ako je za to već izgubio svaki raison d’etre, a socialna demokracija mu to ipak, silom prilika, morala da priušti. Smišljena je ataka na bećku idilu, na miran i spokojan život gradjana, ataka na mir u Srednjoj Europi, ataka na kulturnu tekovinu austrijskog Njemstva — na socialnu demokraciju. Smišljena ,sa planom i bez skrupula. Fašizam, koji je u Austriji oličen u Dollfussu i njegovoj kršćansko-so-cialnoj stranci, a potpomognut od Heimwehra, organizacije programat-skih beskičmenjaka i avanturista, a koji ujedno služe imperialističkim nastojanjima _ talijanskog fašizma, dao je izražaja svojoj snazi time, što je dekretom počeo rušiti predstavnike socialne demokracije u općinama i pokrajinama. Socialna demokracija nije htjela dozvoliti, da joj se tekovine jednostavno otmu, jer je ono, što je ona stvorila, njeno vlasništvo, a svoje vlasništvo treba i mora da brani, jer joj je tim vlasništvom omogućena i osigurana egzistencija. Širom cijelog svijeta je poznato, kako i na koji način je fašizam iza- zvao prolijevanje krvi najprije u Linzu, pa za timi u Beču, a onda u cijeloj Austriji. Socialna demokracija se branila hrabro i svjesna, da ne brani samo živote pojedinih svojih članova i funkcionera, nego, da brani demokraciju uopće, da brani mir u Srednjoj Europi. Ali, protiv sredstava, kojima se fašizam1, — specifični austrijski fašizam —, služio u nastojanju, da uguši socializam u Austriji, te protiv topova, kojima se pucalo sa gradskih trgova i ulica na radničke nastambe, nije mogla socijalna demokracija odoljeti. Topovi, granate i mine, u rukama svjesnih i nesvjesnih slugu imperialističkog kapitalizma, savladali su otpor proletera. Dollfuss, ogrezao sav u proleterskoj krvi, sada triumfira i sudi onim nesretnim! socijalnim demokratima, koji su, braneći pravdu i mir, dopali ropstva ovog krvožednika, koji na »kršćanski« način (i kao kršćanski social) sprema inkviziciju momenta-no ušutkanom! proletarijatu. Hirtenberška afera je cijelom svijetu pokazala, da kapitalizam koji organizira programatske beskičmenjake i avanturiste u fašistički pokret, hoće da naruši mir u Srednjoj Europi. Tada se to barem' prividno ili privremeno smirilo, zahvaljujući naročito željezničarima, svi jesnim članovima socialno demokratske stranke u Austriji. Oni su najzaslužniji, da se je u ono vrijeme otkrilo skrovište, iz kojega se spremala ataka na mir. Mi vjerujemo, da su ti naši dru-govi-željezničari dobri i svijesni proleteri, socialni demokrate. Mi vjerujemo i u to, da će oni i opet svoje usluge staviti na raspoloženje organiziranom1 proletarijatu, kojega su i oni dio, da se postignu socialistički ideali: sloboda, pravda i jednakost. Za to poručujemo našim drugovima željezničarima u Austriji, da potpomognu braću, ugnjetene proletere, te da, držeći se lozinke »SVI ZA JEDNOGA — JEDAN ZA SVE«, rame uz rame stupaju u proleterskim redovima, na obranu svojih: prava — prava kulturnog čovjeka, te mira u Srednjoj Europi. Pozivamo drugove željezničare, da uskrate svoje usluge fašističkoj kliki, jer već i time pomažu pokret proletarijata. Poručujemo s toga; Čuvajmo naše proleterske kulturne tekovine! Čuvajmo i branimo naše živote! Izgra-djujmo sebi i potomstvu poredak, koji će nam osiguravati život, dostojan kulturnog čovjeka! Budimo duhom i tijelom na braniku socializma! Željezničar. U poslednje vreme često se u svima gradjanskim listovima piše obširno o velikim pronevjerenjima u ovom ili onom mjestu i nadleštvu. Svima je jasno, da ta milijunska pronevjerenja idu na štetu kako naroda tako i države. Sve dosadašnje afere i aferice bile su za širu javnost nepristupačne i retko se je kada koja rasprava po tom pitanju vodila javno. t>».. •» »•iti»- O tim aferama i afericama danas i vrabci na krovu pjevaju, a osim tih afera ima i mnogo drugih stvari, o kojima moramo da kažemo par riječi: Mi u našoj zemlji imademo dosta prilično izradjeno radničko zaštitno i socijalno zakonodavstvo. U tima zakonima imade modernih odredaba, koje predvidjaju izvjesna prava za radnike, ali se ta prava u najviše slučajeva nepoštivaju ili se izigravaju od strane poslodavaca na štetu radničke klase. Jedino je slučaj, da se ovi zakonski propisi poštivaju kod onih predu-zeća, gdje radnici imaju izgradjene jake stručne organizacije. Tamo gdje je slučaj, da su radnici dobro organi-zovani, tamo se plaća i prekovremeni rad, i radno je vreme regulisano, a i plate su sasvim drugačije nego onih, koji nisu organizovani. Najbolji dokaz tome jesu prilike kod industrijskih željezničara. Zakonom o željeznicama javnog saobraćaja predvidjeno je regulisanje dužnosti i prava naročitim pravilnikom, kojeg potpisuje Ministarstvo saobraćaja. Nadalje je u zakonu o zaštiti radnika predvidjeno, da će se za saobraćajna, brodarska, telegrafska itd. preduzeća doneti Uredba o regulisa-nju radnog vremena. Taj zakon stupio je na snagu 28. februara 1922. godine, a donošenje ove uredbe predvidjeno je u toku 6 mjeseci, dakle u augustu mjesecu 1922. god. trebala je biti donešena pomenuta uredba. Punih 11 godina ovo je pitanje ostalo Nije to slučajno, da naš »Ujedinjeni Željezničar« iz broja u broj vapi za poboljšanjem položaja pružnih radnika. Taj vapaj imade svoje duboke i objektivne razloge. Ma da njihov rad iziskuje najveći napon fizičke snage, k tome u zimi izložen hladnoći, a ljeti žeđi, koja ih umara do iznemoglosti, naši pružni radnici zarade jedva toliko da prežive. Nadnice su neizrecivo niske, a ako se k tome pribroje još iznosi globa i »besplatni dopusti«, to izlazi, da pružni radnik zaradi poprečno 4 do nerešeno, a industrijski su željezničari u pogledu radnog vremena eksploatirani beskrajno dugo, kako se to svidi poslodavcu. Na posljedku nakon mnogih intervencija naše organizacije Ujedinjenog saveza željezničara Jugoslavije, Ministarstvo saobraćaja sazvalo je 15. decembra anketu po tom pitanju, ali sa time, da je pozvalo samo predstavnike poslodavaca i njihovih korporacija bez predstavnika radnika. tt^puala Uzalud sav trud i napori jer se položaj iz dana u dan sve više pogoršava, a one zaštite, koje bi radnicima pripadale, ostale su samo mrtvo slovo na papiru. i Kuda to vodi? Danas je krajnje vreme, da se i o tome vodi rasprava. Danas kad je standard života radnika i njegove porodice sveden ispod svakog minimuma uništa-vajuć radnu snagu i podmladak, koji će u budućnosti morati da preuzme u svoje ruke privredu i snagu naše države, potrebno je razmišljati da li će u gladu odgojen podmladak biti sposoban za život, da li će biti otporan i da li će biti sposoban radnik. 0 tome treba da razmišljaju oni, koji su pozvani zato, da se staraju o životu i budućnosti svojeg naroda, i koji imaju da paze, da se zakonske odredbe poštivaju bez obzira kome naginje »Bog sreće«. Treba da se postojeći zakoni poštivaju te da se donese zakon o minimalnim nadnicama, kako bi se spasila radnička klasa, koja ima da predstavlja snagu i moć države. Ovo je kod nas moguće rešiti samo na taj način, ako se postojeće odredbe zakona provedu u djelo, a provesti će se tek tada, kada će se svi radnici zavedati, da će jedino vlastitom snagom svi okupljeni u sindikalnim organizacijama i kroz borbu postići uspjeh. 5 dinara dnevno. Nevolja, koja iz toga proizlazi, manifestira se u raznim oblicima, a vrlo često bolešću. Nu tada je nevolja još samo veća; hrana-rinu prima radnik samo za onoliko dana, koliko je navodno u prošlom mjesecu radio. Sve to nisu pojedinačni slučaji, već život, koji traje godinama. Bolesnički fond trebao bi, po svojoj funkciji, da bude na ispomoći pružnim radnicima, a ne da ih tretira dvojako. Evo, što nam kažu dva primjera: jedan pružni radnik, zaposlen Nevolje pružnih radnika Tisti, ki se prezirljivo izražajo o mizer-nem plebsu, celo tisti lovijo njegove glasove, ček» tisti z vsem poudarkom prosijo za njegovo priznanje. Celo le-ti si hočejo dati potrditi svojo domnevo in svojo vero, da jim je uspelo uniformirati voljo, hotenje in možgane vsega ljudstva. Celo ti se venomer sklicujejo na namišljeno dejstvo, da je vse ljudstvo z njimi. Celo ti, ki so v svojih glasilih v vsaki številki najmanj po desetkrat obsodili demokracijo na smrt, jo obsodili kot anahronizem starih, »gnilih« časov, celo le-ti v isti sapi in v istih člankih poudarjajo, da misli vse ljudstvo tako, kakor mislijo oni sami. Pa ne samo to! Oni gredo še dalje! Oni ne zanemarjajo najočitnejših dejanj demokracije; udeležujejo se ,z navdušenjem, ki se zelo pogosto prelevi v najbolj nizkotno divjanje vseh — volitev ... Ob še tako malo pomembni zmagi, ki so jo pri tem izrazitem demokratskem dejanju dosegli, 'hitijo bobnati v svet, da je demokracija v krizi, da je ne rabimo, da je gnila tvorba še bolj gnile zahodne Evrope, odkoder je naposled prišla tudi njihova »ideologija« o odrešeni-ku-geniju . . . Če demokracijo dejansko in načelno odklanjajo, čemu se potem bojujejo pod zastavami, na katerih so napisana zgolj vodila ljudskih množic? Tudi demokracija, kakršno Imamo danes, demokracija, ki je zgolj odl-Sev gospodarske neenakosti, ki je značilna Za 'današnji gospodarski in družabni red, je je neobhodna in je naposled celo — Tudi še tako meglena oblikovna demokracija, celo senca čeprav le oblikovne demokracije je boljša nego kakršnakoli resnična diktatura, zakaj oblika je nasprotstvo vsebine, ki naposled prehajata druga v drugo in ustvarjata tretjo vrednoto — nepretrgano spopolnjevanje demokracije. Vsaka vsebina menja obliko in vsaka oblika menja vsebino. Pozabiti ne smemo, da je prav embrio demokracije bil tista sila, ki je baš majhnemu človeku in majhnim narodom dala jamstvo za obstoj in možnost za razvoj. Zakaj demokracija je kakor voda. V vodi se naučiš plavati, v demokraciji se naučiš bojevati in zmagovati . . . Brez demokracije ni različnih organizacijskih tvorb, brez demokracije si ne moremo misliti tako neobhodno potrebnih očitovani) miljon in miljonterih nasprotstev, ki so neizbežen pogoj za ustvarjanje novih vrednot, napredka in razvoja, Kje bi bilo danes toliko majhnih narodov, kje bi bila danes tako mogočna (delavska gibanja, da ni bilo vsaj nekakšne sence demokracije. Sicer pa je to vprašanje zgolj teoretično, zakaj demokracija, kolikorkoli je je bilo, kolikorkoli je je, je bila in je nujna posledica razvoja gospodarskih razmer. Pa vendar! Izločimo za ‘bežen hip to ugotovitev ter ponovimo še enkrat to vprašanje. Ali bi n. pr. skandinavske dežele pomenile danes brez demokracije to, kar danes pomenijo? Ali je morebiti šel pisati Karl Marx svoj »Kapital« iz absolutistične Nemčije v bolj demokratično Anglijo zaradi meglenega londonskega zraka? Ali se je v katerikoli absolutistično vladani deželi moglo razviti kakšno mogočno ljudsko gibanje? Vedno si je moralo ustvariti najprej vsaj neko senco demokracije! Naj nas ne moti dejstvo, da je danes to gibanje v nekaterih deželah na videz in s silo zatrto. Pregloboko se je prav v dobi demokracije vkoreninilo v krvi ljudskih množic, da bi ga mogla reakcija v resnici zatreti. On živi kljub vsem naporom reakcije, živi in celo — zori! Dozorelo pa bo ob prvi gospodarski in politični katastrofi, ki utegne zadeti vsako izmed dežel, ki so zatrle oblikovno demokracijo, še naprej! Ta katastrofa bo lahko nov svetovni pokolj, ki si ga nihče ne želi, ki se ga vsakdo z vsemi štirimi brani, ki pa bo kljub temu neizbežno prišel, zakaj nasprotstvo med produkcijsko obliko in nemožnostjo zadovoljitve produktivnih moči, t. j. delovnega ljudstva, bo v iskanju tujih eksploatacijskih ozemelj in virov, nujno privedlo do konflikta, ki se na obzorju že zdaj grozeče pojavlja. Da bodo na videz zatrta gibanja živela svoje podzemeljsko vulkansko življenje s podvojeno življenjskostjo 'dalje, se morejo zahvaliti izključno le 'demokracijam, ki so jih prej omogočila dn gibanjem, ki žive ter se nemoteno razvijajo v sosednih deželah. Le v demokraciji se morejo roditi in razviti velika ljudska, res ljudska gibanja. Le v demokraciji so se rodili največji umetniki in znanstveniki ter modreci! Velike umetnine, velik napredek znanosti — vse je bilo v tesni zvezi in odvisnosti z manj ali bolj popolno demokracijo. Vselej, kadar se je demokracija močneje razmahnila, vselej je tudi življenje močneje in bičneje utripalo. Demokracija živi tako rekoč od trenutka, ko je človeku zaživela prva zavestna misel, zakaj ona je hrepenenje po izživljanju po slehernem človeškem bitju. Kdor jo zanika, jo zanika, ker išče v pragozdu drevo, v morju vodo, išče pa ne najde ne drevesa ne vode. Kdor jo zanika je kakor človek, ki pogleda v sonce ter okrog sebe nič več ne vidi. Zakaj omamljen je od sončne svetlobe, od morskega veličastja ali gozdnega miru in pokoja. Demokracija je najbolj zanesljiv barometer gospodarskih razmer. Demokracija pa je, kadar ne more vršiti funkcije barometra, vulkan! Kdor zavrže demokracijo, ravna kakor noj, ki vtakne glavo v pesek ter meni, da je s tem — pregnal zasledovalce . . . Zgodovina je dokazala, da je človek znal biti slon, vol, semtertja tudi osel, nič manj pogosto pa — noj! Na zmotah so se gradile resnice, stran-pota so vedla, zanesljivo na pravo cesto, diktature so bile in bodo zgolj porodne bolečine demokracije, ki je še ni bilo, ki pa zanesljivo prihaja . . . Demokracija je na zmagovitem pohodu ter je ni sile, ki bi jo ustavila! kod VIII. sekcije, bio je bolestan od 27. X. 1933. do 8. I. 1934. i za to vrijeme primio Din 920.— hranarine. (Ne velimo, da je dotični radnik dobio time i dovoljno za život.) Drugi radnik iste sekcije bolovao je u mjesecu decembru 23 dana, a na ime hranarine dobio je svega samo Din 110.—. Uzrok toj maloj hranarini navodno je u tome, što taj radnik u mjesecu prije oboljenja nije imao više nego 5 radnih dana. Ovo nije slučaj, već praksa. To je praksa i pored toga, što je prvi član UNŽB, a drugi USŽJ. Ne možemo pretpostaviti, da bi tu pripadnost organizaciji mogla igrati kakvu ulogu. Apeliramo na mjerodavne, da ovi ljudi, koji moraju jesti, stanovati, oblačiti se i t. d., a da bi to mogli, treba da imaju bar neku zaradu. Sa poprečnih Din 4.— do 5.— dnevno to se ne može. Dajte im rada i zarade, dajte im mogućnost da žive i da rade! Glavna godiinia skupštine podružnice USŽJ Gostili Godišnja skupština podružnice bila je održana 11. II. 1934, kojui je otvorio predsjednik privremene po-družničke uprave drug Šarić Marko, koji je izvjestio sve prisutne o radu! privremenog odbora, koji je uspjeo, da u organizacijul prikupi u toku tri mjeseca oko 95% željezničara. U poslednjimi trem mesečima bile su održane dve skupštine i tri odborske sjednice te je uprava primila i poslala ukupno 64 dopisa. Uprava stajala je u vezi sa svima forumima radničkog pokreta te je priredila i jednu zabavu za lokalan fond, koji sada raspolaže sa imo-vinomi od Din 2.216.—. Posle izbora područne uprave bili su aklamacijom birani i radnički povjerenici i to za povjerenike: Kranjc Anton, Mitrić Djuro, Sarić Jožo, Tomšič Jozo, Nusbaum Stanislav i za zamjenike: Juričić Pero, Petrovič Pero, Ramljak Ivica, Frankenstein Josip i Partsch Josip. Posle izvršenih izbora ispregovorio je ispred oblasnog sekretarijata drug Zupančič, koji je pozdravio skupštinu, i kazao med ju drugim: Vašom vlastitom inicijativom obnovljen je rad podružnice prije tri mjeseca. Uvidjeli ste, da se danas najlakše bori protiv velikoga zla, koje nam je uslov.io kapitalizam u cijelome svijetu, jedino jakom organizacijom, i vjerujem: da će se vaše stanje popraviti, ako budete ostali čvrsto povezani u svoju organizaciju, pošto će ona voditi računa o tome, da vam se položaj popravi. Ovo nije nikakvo obećanje, jer je danas svakome dosta jasno, da je ovakovom stanju radničke klase kriv i radnik, koji se zavodi u razna društva, organizovana od protivnika radnika, i kojima je jedini cilj, da radnike podvoje po-cepaju i pod firmom nacijonalne borbe izrabljuju do skrajnosti. V iditii' li * i<