Naših Nemcev bolečine. II. Čudni moživlji so naši Nemci. Vsi so, če jih človek za to vpraša, liberalci, ali v resnici so največji centralisti t. j. vsak filovek naj nosi čevlje nabite na njih kopito! To kopito je pri njih nemščina; kdor ne hodi v čevljih nemščine, tak nima pravio*, da še ostane v državi, kajti >to terja zgodovina in stanje Nemcev, je potreba za državo in njej se mora ustreči, naj se povzdigne gospodarstvo in splošnja prosveta, ohrani v Avstriji državno pravo in državna vojska ter zavaruje moč državi.« Temu nasproti pa je resnica, da je od prve do zadnje besede, kar jih stoji v tej resoluciji — neresnica. Naše cesarstvo je bilo in upamo, da Se bode trdno, nezmagljivo tudi brez drž. jezika — brez nemščine. Resnica pa je, da bode Avstrija najsrečniša, najmočnejša, če bodo v njej vsa ljudstva za-njo in to bode tedaj, ako velja vsako ljudstvo pri državi enako tako pri pravicah, kakor pri plačilih. Ta čas »ne bode v državnih uradih škodljive zmešnjave«, kedar obvelja v njih beseda tistih, za katere obstoje uradi t. j. beseda, ki jo govori ljudstvo. Drzna, predrzna je tretja resolucija in je iz ene strani neresnica, saj nam niti država niti dežela ne deli milostij in smo Ie radi, ee se nam ne krati pravica! Iz druge strani pa je resolucija nepotrebna, kajti dež. zbor in dež. odbor sta že doslej Nemcem na razpologanje, čemu ju še tedaj podpihovati zoper slov. Ijudstvo! Kar se tiče ljudskih in srednji šol, naj jih Nemci le imajo, koder jih plačujejo sami, za svoje otroke, naše in za naše otroke pa naj pustijo na miru. Mi jira ne pojdemo »na njih neizmerno polje nemške omike in znanosti«, naj nam pustijo le naše! Isto velja o peti resoluciji. Na teh Nemcih, ki so bili na »nemškem dnevu« v Celji, pač ni, če »doslej Nemci na Štajarji niso nikdar (?) bili sovražni ali pristranski slov. kmetom in poslom«. Vsak list njih glasil od »vahtarce« v Gelji do »tetke« v Gradci stavi jih v_ tej reči na laž in kaj dela »Siidmark?« To je nje prvi in edini namen, da rine slov. kmete z njih posestev ter slov. posle, viničarje itd. nadomesti z nemškimi, s tujci. Da to ne gre tako, kakor žele Nemci pri »Siidmarki«, ni pač kriva >Siidmark«. In kdo sili politiko, narodnost v cerkev ? — Nemci in sploh narodnjaki, katerim velja »sv. narodnost« vse, več kakor sv. vera. Duhovnik, če ni nemške krvi ali ne čuti »njih sv. narodnosti«, ni za-nje, posebno pa še, ako svari svoje vernike pred načeli, katera jim vsiljuje stranka, cerkvi v obče sovražna. To pač ni »grdo bojno sredstvo«, ampak tako svarjenje je dolžnost za dubovnika, ki ljubi verno ljudstvo svoje. Ako ostane stališče naših Nemcev tako, kakor se opisuje v njih resolucijah, tedaj pač ne želimo, naj bodo »vsi Nemci ene misli«, kajti potem se začenja—konec Avstrije — nekaj česar vendar-le tudi Nemei, vsi Neniei ne morejo, ne žele in torej ne bode — ene misli.