47
Kronika
Vest. — Belgrajsko „Vreme" je prineslo iz Ljubljane naslednjo vest: Ljubljana, 13. decembra. — U 52 godini izlaženja poznata književna revija »Ljubljanski Zvon" došla je u težak položaj zbog sporo va izmed ju njene redakcije in vlasništva „Tiskovne Zadruge". Urednik i neki soradnici zauzeli su naime političko-kritički stav in tendencije, koje vlasništvo nije moglo dopustiti zbog principa nepristranske književne revije. Do sporazuma nikako nije moglo doči, pa su urednik Fran Albreht i saradnici g. dr. Stanko Leben, dr. Ferdo Kozak i Josip Vidmar podneli ostavke. Oktobarski broj revije izišao je tek danas u redakciji književnika Alfonza Gspana, a broj za novembar i decembar izači če o Božiču. Sa novom godinom na-stupa nova redakcija koju sačinjavaju književnici gg. Seliškar, Gspan i Borko, koja pruža garancije za čuvanje stare tradicije „Ljubljanskog Zvona".         S. L.
Nevarna laž. Pojavi, ko se po našem dnevnem časopisju trka na kulturo kot na nekakšno narodno legitimacijo, ter se ta legitimacija izrablja v vse prej kakor kulturne namene, silijo mislečega človeka, da bi se ostreje pozanimal za to početje in na široko prijel njega fasado in ozadje. Predvsem drži, da je vsak narod, ki mu je le do kričavega razglašanja dejanj svojih dedov, v nevarnem zastoju; vrhu tega pa očituje tako nehanje razbit, izkrivljen nivo javnega življenja, kjer morejo in smejo govoriti o najvišjih dobrinah ljudje, oziroma ano-
nimneži, ki so zato najmanj opravičeni. Velika zgradba duha, ki so jo gradile najčistejše in najponosnejše osebnosti, se na ta način mahoma znajde v blatu, obrizgana od tiste nevredne, vseskozi nekulturne politične prakse, ki je že desetletja vseh naših taborov najvidnejši znak.
Toda pustimo za sedaj problem. Pred nedavnim smo brali misli, ki znova potrjujejo, da je ta problem resničen in živ; če jim primerno osvetljenim izluščimo tisto jedro, ki ga v resnici imajo, želimo s tem doprinesti le majhen drobec k razčiščenju zgoraj omenjenega pojava.
O priliki smešne gonje zoper .Veseli vinograd' je .Slovenec' v rubriki ,Kaj pravite' tožil, češ da naš kulturni narod ne najde v svojem Narodnem gledališču tiste hrane, ki mu spričo visoke njegove kulturne zrelosti edinole gre. „Dajte nam Dostojevskega, dajte nam Shakespearja!" Če vzporedimo dejstvi, da je v letošnji sezoni doživela premijera ,Vode' (igra mi služi le v primer, nikakor pa ne v smislu kake osti zoper njo) razprodano hišo, dočim je Shakespearjevo izvrstno zrežirano delo ,Kar hočete' dosledno prazno, prav tako Dostojevskega ,Zločin in kazen', se moramo, če hočemo biti pravični, prebiti do tega-le brezobzirno jasnega zaključka:
Več od polovice gledalcev, ki so bili pri vprizoritvi ,Vode', poseča gledališče le ob izrednih prilikah, zlasti takrat, kadar se v ozadju zganejo nepotrebne spake političnih motivov.
Isti gledalci se izogibajo gledališču, četudi naznanja gledališki list Dostojevskega ali Shakespearja. Njih kulturna žeja ni absolutna, pač pa se oslanja na neke določene okoliščine in pogoje.
Krik po Shakespearju je torej laž, le drzna pretveza, ki bi rada podprla neki drug, vse prej kot kulturen namen. Kaj to znači, je na dlani. Živ dokaz, kako strašen prepad zija pri nas še zmeraj med kulturnimi dobrinami in med slovenski govorečim ljudstvom, ki mu pravimo narod. Najmanjši politični korak nam razodene, kako smo v bistvu še nekulturni. Vse naše javno življenje kriči o tem, da so te velike besede o kulturi prazne, da niso res. Kultura je delo osebnosti, kulturnost pa je odnos občestva do tega dela in njega življenjske vsebine. Pri nas ta kulturnost še daleč ni izraz osebnih spoznanj in osebne duhovne žeje, pač pa je le posledica nižje organiziranih, neredko kulturnega duha nevrednih instinktov. Naša politika na znotraj in na ven je temu najžalostnejši dokaz. — F. K.
Ivan Cankar — „Jutrov" predhodnik! — Dobesedno iz nepodpisanega „Jutro-vega" uvodnika »Ogroženo slovenstvo" dne 17. januarja: „0 odnosu med slovenstvom in jugoslovenstvom se je razlilo že mnogo črnila in mučno pravdanje za besedo še vedno ni končano, ker se s slovenske ali s srbskohrvaške strani še od časa do časa oglašajo ljudje, ki jim zadeva še vedno ni jasna. In vendar je vprašanje rešil za vse nas še pred postankom Jugoslavije naš veliki pisatelj Ivan Cankar, ko je dejal, da je politično Jugosloven, kulturno pa Slovenec."                             S. L.
V prihodnji številki bo »Sodobnost" prinesla daljši odlomek iz najnovejšega romana Louisa Adamiča »Otemnela planota", kjer pisatelj opisuje ekonomsko* socialno, kulturno in duhovno krizo v Združenih državah po svetovni vojni ter refleksijo Franceta Kralja „Eros — lepotnemu instinktu božanstva. — V isti številki bodo predvidoma sodelovali še Lojze Ude z esejem o »Narodnih manjšinah", Anton Ocvirk z esejem o „Paulu Hazardu", Stanko Leben s člankom o »Centralizmu v šolstvu", Fran Albrecht z esejem „Naša dediščina".
48