'l ( <f<%> 6  ,


■ | T~*> 'Z-*(

* ;.

f,

ssfiu

Anton Martin

-v —

Lavantinski škof

po milosti božji

vsim vernim svoje škofije ljubi mir in srečo dobro!

-- *S~X

Kaj bi Vam dobrega povedal, predrage moje ovčice, ker od vsili krajev le
žalostne glase Čujemo, kako strašno se vernim kristjanom po ptujili krajih godi.

Dopolnijo se

janom, našim bratom, mile besede Jezusove: „Na sveti bote

britkosti imeli; alj zaupajte, jaz sim svet premagal/'  Turki v jutrovih
krajih zastarani sovražniki kristjanov, in pa nevčrci, ljudje, ki nimajo vere, nimajo
Boga, si naše dni v roke segajo, sveto cerkvo božjo, nevesto Jezusovo preganjati in
pokončati; to de le terdno zaupajmo, kajti jo vse peklenske moči ne bojo zmagale.
Pa tudi mi ne smemo rok križem deržati, ampak pomagajmo, kolikor zamoremo, vsaki
po svoji moči, z milimi darovami, pa tudi z stanovitno molitvijo.

Čujte, kaj strašniga seje  v jutrovih krajih kristjanom pripetilo! Po pla¬
ninah imenitne gore Libanon živijo mirni kristjani Maroniti po imeni, pridni kakti
bučelice in pa koti mravlje pohlevni. Imeli so lepe cerkve, dobre šole in sloveče
samostane. Bila je njihova dežela prijazna in lepa kakti božji vert. Krog Maronitov
pa bivajo divji ■»■Druži, neversko, ljuto ljudstvo, ktero keršanske Maronite od starih
časov zavoljo svete vere kervavo čerti, in jih z silo napada, ropa, jim škoduje, kedar
in pa kakor le more.

Ravno o binkoštih tega leta se je strašen ogenj kervavega boja med divjimi
Druži in katolškimi Maroniti vnel, kakoršniga ni bilo v naših časih slišati. Nenadoma
so divjaki kakti kervoželjni volki mirne Kristjane z orožjem napadli, može posekali
in postrelili, žene in deco deloma pomorili, deloma v sužnost odgnali; niso prizanesli
nosečem ženam, ne dojencom na persih; požgali hrame, cerkve in šole; in kar niso
razbojniki odnesli, je strašili ogenj vpepelil. Prijazne seliša so zdaj žalostne pogoriša,
rodovito polje pušave. Ni slišati milega zvona po hribih, ni čuti po dolinah veselega
petja. Kar je kristjanov kervavemu meču in ognju vbežalo, se po berlogih in viso¬
kih planinah potikajo, lačni in žejni brez strehe in oblačila. Glad in bolezni jih ho¬
četa vkončati, ako jim dobri ljudje hitro v pomoč ne pridejo.


••

Kakor pa sovražili ogenj, če vstane, po navadi tudi sosede vneme, in kamor
ga veter potegne, vse povžiga in posmodi, tako je tudi ljuti serd neverne turke po
bližnih mestih zgrabil, de so nad vboge kristjane mahnili, in jih skupej nad 20000
poklali; med njimi veliko duhovnikov in učenikov. Ne le po gori Libanon, tudi po
Damaški, Saidi in drugih mestih ležijo merliči za cestami in stezami, po ulicah in
vertih; clo vodnjaki so z mertvimi truplami nadevani; in ni pogrebnikov, ki bi vse po¬
kopali; divji zvermi in pa roparskim pticam so razkosani udje kristjanov v živež, ki
jih tergajo in žrejo. Bati se je grozovitih kužnih bolezni in morij, če se ne bojo
hitro mertvi pokopali.

Bilo bi kamen naše serce, ktiro bi se ne usmililo in ne pomagalo hitro po
svoji zmožnosti. Saj ne včmo, kaj tudi nas Čaka; to pa dobro vemo, de bomo
usmilenje naj šli, ako usmilenje skažemo.

Več od 6 tavžent sirot in vdovic v tistih krajih nima Očeta, nima matere,
in nas prosi, de jim pomagamo; Kristus nam pa obljubi, de kar jim storimo, Jezusu
samimu storimo; on hoče biti nam plačnik. Radi bi spet svoje požgane cerkvice po¬
stavili, de bi se sveta maša služila, radi napravili potrebne šole za otroke; pa po¬
trebnih stroškov ni; postaviti željijo hleve in delati polje, pa jim je ljuba živina po¬
klana alj pa odgnana, brez ktire kmetovati ne morejo. In če vinogradi puše, njive
pa celine ostanejo, hoče lakota ostanke kristjanov pobrati, kteri so moriji grozovitnih
trnkov vbežali.

Zaupam, de se Vam ne bom zameril, ako priserčno te vboge sirote Vašemu
usmilenju priporočim. Vložite, kolikor premorete, naj si bo v dnarjih, alj v drugih
rečeh, kakor Vam bojo Vaši Častiti duliovski pastirji naročili. Vsaki darek bo hva¬
ležno sprijet in revežem v juterne kraje poslan. Dober Bog, kteri usmilenje ljubi, on
dobri Oče, kterimu naj bolj dopade, ako si včrni kakor bratje in sestre lepo poma¬
gajo, hoče tudi nam pomagati in nam stotero poverniti. Oh, saj smo tudi mi potrebni
v sedajnili žalostnih in nevarnih časih sosebne božje pomoči.

Božja pomoč vselej pri nas ostani. •

V Marburgi na svet. Matevža 1860.

Anton Martin,

Lavantinski škof.








*
















J