RESERNOVO GLEDALIŠČE • KRANJ ‘SEZONA 1952-53 DRAGO GERVAIS • .ZA STANOVANJE GRE PREMIERA V TOREK, DNE 31. MARCA 1953 DRAGO GERVAIS ZA STANOVANJE GRE Razburjenja v štirih dajanjih Nastopajo: Ing. Milan Tomič' Marija, njegova žena Vesna, njuna hči Dragica, podnajemnica Djuro Bukač, študent Lia, Dragičina nečakinja Maca '........................ Marko ........................ Upokojenec ... Igralka Referent stanovanjskega urada Strojepiska................... Šef stanovanjskega urada Profesor ..................... Dostojen gospod Jože Pristov Vera Blanč-Kalanova . Nada Bavdaževa Angelca Hlebcetova Jože Kovačič Klio Maverjova Mara Černetova Mirko Cegnar Metod Mayr Ivanka šorlijeva Marijan Dolinar Magda Kotlovškova France Trefalt . . Lado Štiglic Pavle Jeločnik Sodelovali so Prevod .............................. Režija .................................... Scena ..................................... Kostumi ................................... Tehnično vodstvo........................... Razsvetljava ......................... Inspicient ......................... Odrski mojster ... ............. šepetal ka . . . Lasuljarka ................................ Slikarska dela............................. šiviljska dela ............................ Krojaška dela.............................. Vodstvo mizarskih del ..................... Dušan Moravec DINO RADOJEVIČ Saša Kump Tanja Bedenkova Lado Štiglic . Stane Kropar Pavle Jeločnik Janez Kotlovšok , Marija šimenčeva Vera Srakar Java Saša Kump Salon »Jakofčlč« . ,. Jože Kos Albin Učakat" PRIREDITEV SINDIKALNE PODRUŽNICE PG z Prešernovo gledališče Kranj Stanovanjsko problematiko je mogoče reševati samo tako . . . ZA STANOVANJE GRE IV. dejanje Fasada »Der Štern« (Hamburg) o — ustanovitvi filmske družbe, in ne — o zidavi gledališkega poslopja . .. . . ... »...potem pa nam je zmanjkalo denarja...!« Drago Gervais o svoji komediji Moja osnovna misel je bila: naj se ljudje vsaj nasmejejo, če imajo že sitnosti s stanovanji; drugič: mladina v vsem tem ne vidi tragike, tragično je samo za starejše, za filistre in malomeščane; tretjič: referent stanovanjskega urada je pozitiven tip, ki bi rad koristil; šef stanovanjskega urada je morda frazer, vendar si tudi on prizadeva, da bi rešil stanovanjski problem; strojepiska je najbrž neka bivša dama, ki je šla za kruhom in je vse skupaj nič ne briga... Konec koncev je to farsa... pisal sem jo z najboljšim namenom. Drago Gervais: Karolina Beška (IH. dej.). Uprizoritev MGLj Jeseni 1952 (rež.: Jože Tiran, scena Milan Butina) I Pismo o ljubljanskem Mestnem gledališču — Težko je življenje propagandista, tako je rad dejal naš Nikolaj Pirnat, ko je hodil s partizansko torbo po dolenjskih in belokranjskih vaseh. Dvakrat težko, če ti da urednik, ko naroča takole pisanje, eno samo navodilo: Piši karkoli. No, pod tem »karkoli« si mislimo pri teatru, taka je že navada, nekaj o prehojeni poti' in nekaj o oni, ki se odpira pred nami, posebej pa še o repertoarju in o ljudeh, o tistih, ki gibljejo ta repertoar in o onih, ki z druge strani rampe njihovo delo spremljajo, mu pritrjujejo in ga zavračajo, kritizirajo ili pa vedno znova prihajajo v hišo. Četrto leto gre h koncu. Prvo je bilo lečo učenja za zaprtimi vrati. Na kraju drugega, ko smo k a/ali prve sadove, so Jean Anouilh: Popotnik brez prtljage (1. slika). Uprizoritev MGLj jeseni 1952 (rež. Jože Tiran, scena: ing. Branko Simčič) bila vrata komaj do polovice odprta. Tudi vretje leto še ni steklo tako kot bi radi; pozno se je začelo in lji.dje se kar niso hoteli privaditi novega odra. Zdaj gre četrto h koncu. Prva zares redna sezona! Prva sezona z ansamblom, ki že dobiva določnejše konture (ljubimec in salonska dama — dve želji, ki bi mu dali v moškem delu kolikor toliko zadovoljivo in v ženskem že precej zrelo podobo): prva sezona, ko igramo od zgodnje jeseni, vsak dan, pa če treba tudi dvakrat, prva sezona, ko naletimo kdaj pa kdaj tudi na košček oficielnega priznanja, predvsem pa — prva sezona v polni hiši! Polovica razprodanih predstav in vsega menda dve ali tri, ko je bilo v avditoriju manj kot polovico sedežev prodanih. Kar se tiče repertoarja, bi res zelo nerad znova našteval načela, ki nas vodijo ves ta čas pri sestavljanju. Kdor jih do zdaj ni razbral iz dela samega, bi ga tudi te vrstice ne prepričale. Le eno izmed osnovnih načel bi vendarle rad znova pod- Pogled nzd enotno prizorišče Pugetove komedije »Srečni dnevi« v MGLj pod konec sezone 1951-52 (rež.: Mirko Mahnič, scena: Milan Bntina) črtal, tisto namreč, o katerem se je v zadnjem času nekajkrat pisalo: ravnovesje med resnim in vedrim sporedom. Kdo ve zakaj so namreč vsevprek,, v Ljubljani in zunaj nje, prijatelji in oni drugi takega mnenja, da igrajo na tem novem odru same komedije in sploh samo veselo blago. Nekaterim je všeč, ravno zato nas hvalijo, ta ali oni si poželi še več, vsaj operete, drugi spet zaničljivo kimajo, češ, kajpada, na tak način je hiša lahko polna. Zanimiv bo ob tej priliki droban statistični podatek. Med letošnjimi rednimi premierami bo poleg dveh otroških del pet dram in štiri komedije. Ker je bilo uvrščeno v redni abonma še gostovanje Tržačanov z »Dedinjo«, bodo dobili naši abonenti v sezoni 1952/53 šest resnih del in štiri vedra. Res pa je kajpada, da je dvorana pri veselejšem sporedu prej in večkrat razprodana in morda daje to temu ali onemu vtis, da je namenjena hiša le onim, ki bi se radi smejali. Sploh pa — to samo za informaci jo. Opravičilo ni potrebno. Za nas je dobra komedija še vedno enako vredna kot dobra drama. Še drug statistični podatek. Lani je videlo naše predstave — bilo jih je 131 — 26.750 ljudi. Letos, v prvih petih mesecih, je balo obiskovalcev 52.007. Kritika svoje prave besede še ni povedala. Mi bi radi, da bi bila strožja in kvalitetnejša. Dvainpetdeset tisoč obiskovalcev pa nam vendarle precej *>°Ve Dušan Moravec Etika K. S. Stanislavski (Nadaljevanje) Kakor je poslanstvo resničnega Igralca-ustvarjalca, nosilca in glasnika lepote — vzvišeno in plemenito, tako je obrtništvo igralca — karierista in komodianta, ki se je prodal zai denar — nedostojno In sramotno4 ). Oder je nepopisan list papirja, ki lahko služi 1 vzvišenemu i nizkotnemu, kar se pač na njem prikazuje, kdor in kakor pač na njem Igra. Kaj vse se ni izvajalo in kako — pred prižgano rampo! Bile so prekrasne in nepozabne predstave Sal vini ja, Jeirmoiove In Duše-jeve, bili so tudi cafč-chantantl z nedostojnimi točkami, pa burke s pornografijo, pa rnuislc-halli z najrazličnejšo mešanico umetnosti in veščine, gimnastike, šale in gnusne reklame. l) Stavek je v rokopisu prekinjen, redakcija izvirnika je v oklepaju dostavila »sramotno«. Kako naj se določi meja med lepim in odvratnim ? Ni zaman dejal Wiilde, da je »igralec — ali svečenik ali pajac«. Vse življenje iščite mejno črto, ki loči v naši umetnosti slabo od dobrega. Koliko igralcev zapravi svoje življenje v službi slabega, pa se tega še sami ne zavedajo, ker ne znajo pravilno oceniti svojega vpliva na gledalce. Ni vse zlato, kar se sveti z odra. Površnost in brez-prinicipielnost v naši umetnosti sta pripeljali gledališče do popolnega propada, tako pri nas kot v inozemstvu. Isti razlogi preprečujejo gledališču, da zavzame tisti visoki položaj In pridobi tisti važni pomen v javnem1 življenju, ki mu priti-četa. Nisem puritanec in ne ... 2) v naši umetnosti. Ne. Zelo 61- 2) V rokopisu nekaj pik. ki nadomeščajo manjkajočo besedilo. Draga moja Buth!... (Kilo Maver jeva kot Buth) rckcigraidno gledam na Usta obzorja, ki so odprta gledališču. Rad imam veselje in šalo. Vse tisto, kar bi hoteli doseči, vse Usto, kar je potrebno, da se vzpostavi zdravo vzdušje, disciplina in red (a to je treba vedeti) izčistite predvsem v sebi. IPo navadi pri iskan ju ustvarjalnega vzdušja in discipline terjajo, da bi ju dosegli naenkrat v vsem ansamblu, v vseh predelih kompliciranega gledališkega aparata. V ta namen se objavljajo strogi predpisi, odločbe, odrejajo kazni. Rezultat je zunanja, formalna disciplina Ln val so zadovoljni, vsi ponosni na ta »vzorni« red. Vendar je v gledališču najvažnejša — umetniška disciplina. A ker te z zunanjimi sredstvi nikoli ni moč doseči, organizatorji izgubljajo potrpljenje, zaupanje in pripisujejo heuspeh drugim ter mečejo krivdo na koleige: »S temi ljudmi ne moreš ničesar doseči« — govore v takih primerih. Poskusite se lotiti naloge s čisto drugega konca, začnite somi pri sebi, vplivajte na njih in prepričujte z lastnim zgledom. Tedaj boste imeli v rokah močan adut in nihče vam ne bo rekel: »Zdravnik, ozdravi najprej sebe« ali »Namesto, da drage učiš, sam sebe poglej«. Lastni zgled — je najboljši način, da dosežemo avtoriteto. Lastni zgled je najboljši dokaz ne samo za drage, temveč predvsem za sebe. če terjate od drugih to, kar ste sami že dosegli, tedaj ste gotovi, da je vaša zahteva izvedljiva; po lastni izkušnji pa veste, ali je težka ali lahka. Tako se ne bo dogajalo, kar se neštetokrat, da nekdo zahteva od sočloveka bodisi nekaj čisto neimctgočaga, bodisi nekaj, kair je res težko doseči. Nezmerno zahteva čedalje več, postaja nestrpen, razdražljiv, a da bi uveljavil pravilnost svojih zahtev, prepričuje in prisega, da je sploh ni težko izpolnjevati. Na ttak način til najhitreje Izpodkoplje avtoriteto ln posledica je, da govore o vas: »Sam ne ve kaj bi rad.« Skratka: zdravo vzdušje, disciplina in etika se ne ustvarjajo z zapovedovanjem, pravili, okrožnicami ali kratko malo s podpisovanjem odločb. To se ne dela, da se tako izrazim, »na debelo«, kakor se običajno izvajajo splošni ukrepi — to, o čemer govorim, se opravlja »na drobno«. To ni niti masovno, niti fabriško, temveč domače delo vsakega posameznika. Da bi dosegli to skupno disciplino, pa še vse ostalo, kar ustvarja zaželjeno vzdušje, je treba biti predvsem zelo potrpežljiv, udržan, trden In miren. Za to je predvsem neobhodno potrebno, da sam temeljito poznaš, kar zahtevaš, popolnoma se moraš zavedati vseh težkoč in tudi tega, da je za njih premagovanje potreben čas. Razen tega moraš verovati, da vsak človek v dnu duše stremi k dobremu, a da mu je le nekaj na poti, da bi se približal temu dobremu. Ko se bo temu dobremu pttT.lblAžal, se ne 'bo več ločil od njega, ker nudi Svojo skrivnost bom ponesla s seboj v grob I ... dobro vedno več zadovoljstva od zlega. Glavna težava je, u-gotovitl zapreke, ikl nas ovirajo, da bi se z gotovostjo približali tuji duši, in jih odstraniti. Za to ni treba -biti dober psiholog, treba je kratko malo hiti pozoren, poznati moraš človeka, ki se ga Lotevaš, sam se mu moraš približati in ga doumeti. Tedaj bomo jasno zagledali pota, ki vodijo v tujo dušo, spoznali bomo, s čim so ta pota zatrpana in kaj nas ovira, da stvar izpeljemo. Lotevajte se vsakega človeka posebej, pogovorite se z njim, ko ste se sporazumeli — in ko ste natanko doumeli, kaj morate od njega zahtevati in v čem bo borba, tedaj bodite trdni, neupogljivi, strogi in — zahtevajte. Ves čas pa pri tem ne pozabljajte, kako spretno znajo mali otroci narediti iz majhne kepice veliko sneženo grudo In celo gomilo. Isti proces rasti se mora razviti tudi pri vas. Spočetka eden — jaz sam. Potem dva — jaz in somišljenik, potem štirje, osem, šestnajst itd. — po aritmetični, a lahko tudi po geometrični lestvici. če se prvo leto oblikuje pri vas skupina petih ali šestih ljudi, ki enako pojmujejo svojo nalogo, ki so ji z vsem srcem predani in neločljivo idejno povezani med seboj, bodite srečni in vedite, da je vaše delo že uspelo. če se nameri, da nastane na raznih krajih v gledališču nekaj takih skupin — tem bolje, tem hitreje bo doseženo idejno spajanje. Toda, samo ne naenkrat. Kako začne svoj dan pevec, pianist, plesalec ? Tl vstanejo, se umijejo, oblečejo, zajtrkujejo, potem se pa začne pevec ob posebej za to določenem času »upevatl« aili peti skale, muziki igrajo skale ali druge vaje, ki ohranjajo ali pa razvijajo tehniko, plesalci hite v gledališče k orodju, da opravijo določene vaje itd. To gre iz dneva v dan, pozimi in poleti, Izpuščen dan pa velja za izgubljenega, ker ga vrže v razvoju nazaj. Tolstoj, Čehov in drugi izvirni pisatelji so smatrali, da je neobhodno potrebno vsak dan, ob določenem času pisati, če že ne romana, povesti, drame — pa vsaj dnevnik, v katerega so vpisovali svoje misli in opazovanja. Glavno je, da se roka ne odvadi peresa ali pisalnega stroja, da se iz dneva, v dan ostri, da neposredno, najnatančneje in čimbolj nadrobno poda vse komaj opazne odtenke misli in čustev, fantazije, vizije in afaktivnih (emo-ciatmh) spominov in slično. Vprašajte slikarja — gotovo vam bo povedal isto. Ne samo to! Poznam kirurga (in kirurgija je prav tako umetnost), ki je svoj prosti čas posvetil igri z najtanjšimi japonskimi ali kitajskimi peresi. Pri čaju, med razgovorom je vlačil iz velikega kupa dobro skrite, komaj opazne predmete — »za vajo«, je pojasaie-val. m Na podlagi oblasti, KI ml jo daje postava države Now York. vaju razglašam, Chuck Vincent ln Martha Seawrlgbt, za moža In ženo . .. Samo Igralec zjutraj, ko se obleče ln pozajtrkuje, hiti kar se da brž na cesto k znancem, ali kam drugam, za svojimi osebnimi, privatnimi opravki, češ da je to njegov edini prosti čas. Pa recimo da je. Toda, tudi pevec ni manj zaposlen, tudi plesalec Ima skušnje in svoje gledališko življenje, tudi muzik ima skušnje, učne ure, koncerte. Pa vendar je pri vseh Igralcih, ki se doma ne ukvarjajo z izpolnjevanjem svoje umetnosti, v navadi ta edini Izgovor »nimam časa«. Kako je to žalostno! Prav igralcu je bolj kot drugim u- metnikom potrebno delo doma. Ko ima pevec samo delo s svojim glasom in dihanjem, plesalec s svojim fizičnim aparatom, muzik s svojimi rokami ali s pihanjem in dihanjem pri pihalih in trobilih — ima igralec delo 1 z rokami, 1 z nogami i z očmi, 1 z obrazom I s plastiko, i z ritmom, 1 z gibanjem i z vsem velikim programom, ki ga predelujemo v naši šoli. Ta program ni končan z zaključkom šole — nadaljuje se skozi vse Igralčevo življenje. Cim bliže smo zrelosti, tem bolj je potrebna izpopolnitev tehnike, torej tudi njeno sistematično obdelovanje. Toda, ker igralec »nima časa«, zato njegova umetnost v najboljšem primeru caplja na istem mestu, v najslabšem pa se kotali navzdol. Igralec se navzema tiste slučajne tehnike, ki se sama po sebi, po nujnosti ustvarja iz neumnega, lažnega, nepravilnega obrtniškega »dela« na skušnjah, prireditvah, na javnih, slabo pripravljenih igralskih nastopih. Toda, mar vam je znano, da ima igralec, posebno tisti, ki se najbolj pritožuje, namreč povprečni igralec, ne pri prvi, pač pa pri drugi in tretji vlogi, več prostega časa kot katerikoli dirugi delavec drugih poklicev? Številke nam bodo to dokazale. Vzemimo na primer igralca, ki sodeluje v »ljudstvu«, pa čeprav celo v »Carju Fjo-doru Ivanoviču«. Ob 7.30 mora biti pripravljen, dia sodeluje v drogi sliki (»-Premirje med Borisom in Šujskim«). Potem je odmor. Nikar ne mislite, da ga vsega poralbl za spremembo maske ali kostuma — ne — večina bojarjev ostane v isti maski in menja samo vrhnji kožuh. Za ta posel računajte, da poratoi deset minut od enajstih, kolikor običajno traja odmor. (Po kratkem prizoru na vrtu in pavzi dveh minut se začne dolgi- prizor. Ta traja najmanj pol ure, zato računajte — s pavzo — 35 minut plus prvih 10 minut je 45 minut. Za tem sledi scena »Borisova odpoved« itd. Taka je stvar z igralci, ki sodelujejo v masovnih scenah. So pa še igralci v majhnih vlo- gah (točaji, sli) ali pa v večjih, pomembnejših, toda epizodnih vlogah. Ko konča svoj nastop, je ta večer bodisi popolnoma prost ali pja čaka na drugi petminutni nastop v zadnjem dejanju ter ves večer kroži po garderobah in se dolgočasi. To je raizpored časa igralcev v takšnem delu kot je »dar Fjodor«, ki ga je dosti težko postaviti. Poglejmo mimogrede, kaj deta velika večina ansambla, ki ni zaposlena pri tem dielu. Ta je prosta... in lenari. Zapomnimo si to. Takšna je stvar z večerno zaposlitvijo igralcev. Kaj se dela podnevi na vajah? V nekaterih gledališčih, kot na primer v našem, začenjajo vaje ob 11.—12. url. Do tedaj so igralci prosti. In to je pravilno zavoljo raznih vzrokov in posebnosti našega življenja. Igralec pozno konča predstavo, vznemirjen je in ne more hitro zaspati. Oh času, ko večina ljudi spi im. so že v globokem snu, Igra igralec zadnje najmočnejše dejanje tragedije in umira. Ko pride domov, izkoristi tišino, da se zbere in daleč od ljudi dela na svoji bodoči vlogi. 'Kaj je potem v tem čudnega, če drugi dlan, ko so se vsi ljudje zbudili in začeli delati, utrujeni igralci še spe po svojem vsakodnevnem trdem in dolgem delu z živci. »Gotovo je pijamčeval« — govore meščani. So pa gledališča, ki privlačijo Igralca zaradi tega, ker vladata pri njih »železna di- Oprostite, prosim, ali stanuje tukaj gospodična Buth Wilkins?... sciplina« in »vzoren red« (v narekovajih). Pri njih se začenjajo vaje ob devetih zjutraj (mimogrede povedano, pri njih se konča Shakespearova tragedija v 5 dejanjih ob enajstih). Ta gledališča, ki se ponašajo s svojim redom, ne mislijo na igralce, in... imajo prav: njihovi igralci morejo brez vsake škode za zdravje umirati po trikrat na dan, a zjutraj vaditi po tri predstave. »Trarairam ... tam . . . tam ... Trata-ta-ta ...« itd. mrmra pri sebi polglasno prvakinja. — »Preigram se na divan in sedem.« A njej kot v odgovor šepeče polglasno heroj: »Trararam, tam-tam . .. itira-ta-ta-ta . ..« Itd. »Preigram se k divanu, pokleknem in poljubim vašo ročico.« Cesto, ko greš ob dvanajstih na vajo, srečaš igralca drugega gledališča, ki se sprehaja po končanih vajah. »Kam?« — te vpraša. — »Na vajo.« — »Kako? Ob dvanajstih? Kako pozno!« — odgovarja ironično in misli sam pri sebi: »Kakšen zaspanč in brezdelnež je to! Le kakšen red imajo ti v teatru.« — »Jaz pa že z vaje. Obdelali smo vso dramo. Mi začenjamo ob devetih« — oholo izjavlja obrtnik in meri s pogledom zamudnika. Meni je dovolj. Takoj vem, s kom imam opravka in za kakšno »umetnost« (v narekovajih) gre. Poglejte, kaj ml je nerazumljivo. Mnogo je upravnikov v pravih gledališčih, ki tako ali diru- gače skušajo ustvarjati umetnost, ki smatrajo, da sta red • in »železna disciplina« (v narekovaju) obrtniških gledališč pravilna in celo vzorna. Kako morejo ti ljudje, ki sodijo o delu in pogojih resničnega igralca po merilu svojih knjigovodij, blagajnikov in računovodij, upravljati umetniško delo in razumeti, kaj se dogaja in koliko živcev, življenja in najboljših duševnih pobud dajejo od sebe resnični igralci, tisti, ki »epe do dvanajstih in vnašajo strašne nerede v razpored dela, v repertoarne pisarne.« Kam naj se človek skrije pred takimi upravniki iz branjarij, trgovskih podjetij, bank in pisarn? Kje bi mogli najti take, ki razumejo, a predvsem — ki občutijo, v čem je pravo delo resničnega igralca in kako je treba z njim postopati? Pa vendar postavljam vedno ■nove in nove zahteve pred utrujene resnične igralce, brez ozira na to, v kakšnih vlogah sodelujejo — velikih ali malih: vsak, pa tudi najmanjši del časa, ki jim preostaja — v odmorih, v prostih scenah predstave aiii vaj — morajo posvečati delu nad seboj in nad svojo tehniko. Za to delo, kar sem že dokazal v številkah, se najde dosti časa. »Vseeno je to preutrudljlvo — ml boste rekli — saj jemljete igralcu tudi zadnji odmor.« Ne, trdim jaz: najbolj utrudljivo za nas igralce je tavanje za kulisami, po garderobah, v pričakovanju nastopa ... (Dalje) NAMESTO KRONIKE Številčno stenje jugoslovanskih gledališč Lojze Filipič V našem tisku se je po osvoboditvi zelo veliko pisalo o ustanavljanju novih poklicnih gledališč. Kolikor se spomnim, pa še nikoli ni bil objavljen številčni pregled. Zvezni statistični zavod v Beogradu je za sezono 1950/51 zbral te podatke, vendar jih doslej ni -publiciral. Ker bodo te stvari brez dvoma zanimale širši krog gledaliških delavcev In občinstva, naj navedem seznam poklicnih gledališč v Jugoslaviji. Kot rečeno, datirajo tl podatki iz sezone 1950/51, vendar se do danes verjetno niso bistveno izpremenili V Jugoslaviji imamo eno gledališče zveznega značaja, to je Jugoslovansko dramsko gledališče v Beogradu. Po stanju, kakršno je danes v tem gledališču, pa je ustanova zveznega značaja samo še formalno. Mnogi umetniki lz drugih republik so se namreč vrnili v svoja matična gledališča. V ljudski republiki Srbiji delujejo ta-le poklicna gledališča: 1. Narodno gledališče v Beogradu, 2. Beograjsko dramsko gledališče v Beogradu, 3. Narodno gledališče v Kragujevcu, 4. Narodno gledališče v Nišu, 5. Narodno gledališče v Zaječaru, 6. Narodno gledališče v Kraševcu, 7. Narodno gledališče v Vranju, 8. Narodno gledališče v Šabcu, 9. Narodno gledališče v Požarevcu, 10. Narodno gledališče v Prištini (s srbsko in šlptarsko grupo), 11. Narodno gledališče v čačku, 12. Narodno gledališče v Titovem Užlou, 13. Narodno gledališče v Rankovičevem, 14. Narodno gledališče v Pro-kuplju, 15. Narodno gledališče v Leskovcu, 16. Narodno gledališče v Pirotu, 17. Narodno gledališče v Novem Sadu, 18. Narodno gledališče v Subotici (s srbsko in madžarsko grupo), 19. Narodno gledališče v Pančevu, 20. Narodno gledališče v Vršcu, 21. Narodno gledališče v Somboru, 22. Narodno gledališče v Sremski Mitroviči, 23. Narodno gledališče v Zrenjaminu. V Ljudski republiki Srbiji deluje torej 23 poklicnih gideališč, dve od teh imata tudi manjšinske ansamble. V Ljudski republiki Hrvatski so poklicna gledališča v tehle mestih: 1. Zagreb (tri gledališča: Hrvatsko veliko, Malo in Komedija), 2. Rijeka (s hrvartsko in italijansko grupo), 3. Osijek, 4. Split, 5. Varaždin, 6. Karlovac, 7. Dubrovnik, 8. Bjelovar, 9. Zadar, 10. Šibenik, 11. S'sak, 12. Slavonska Požega: In 13. Pula. V Ljudski republiki Hrvatski deluje torej 14 poklicnih gledališč, od tega eno z dvema hišama, eno z manjšinsko grupo. V Ljudski republiki Bosni in Hercegovini deluje po podatkih statističnega zavoda samo eno poklicno giedlališče, in sicer v Sarajevu. Po poročilih tiska sta bili pozneje ustanovljeni gledališči še v Zenici in Mostam (in v Tuzli — op. ur.). V Ljudski republiki Črni gori delujejo poklicna gledališča v tehle mestih: 1. Cetinje, 2. Kotor, 3. Nikšič in 4. Plevlje. V Ljudski .republiki Makedoniji delujejo poklicna gledališča v tehle mestih: ll. iSkcpje, 2. Bito!j, 3. Kumanovo, 4. Titov Veles, 5. štip, 6. Stnumica, 7. Prilep in 8. Ohrid. Po poročilih makedonskega tiska je bilo letos v Skopju ustanovljeno še turško gledališče, tako da ima Makedonija danes 10 poklicnih gledališč. V Ljudski republiki Sloveniji imamo tale poklicna gledališča: 1. Drama SNG v Ljubljani, 2. Opera SNG v Ljubljani, 3. Mestno gledališče v Ljubljani^ 4. Narodno gledališče v Mariboru, 5. Narodno gledališče za Tržaško ozemlje v Trstu, 6. Prešernovo gledališče v Kranju, 7. Mestno gledališče na Jesenicah (ni poklicno! — op. ur.), 8. Gledališče za Slovensko Primorje v Postojni in 9. Mestno gledališče v Celju = 9 gledališč. . Cae povzamemo: Ljudska republika Srbija ima 25 poklicnih gledališč, kar pomeni, da pride eno gledališče na 260.000 prebivalcev. Ljudska republika Hrvatska ima 16 poklicnih gledališč, to »e pravi eno gledališče na 231.000 prebivalcev. Ljudska republika Boema in Hercegovina ima po nepopolnih podabkih tri poklicna gledališča, kar pomeni, da pride eno gledališče na 833.000 prebivalcev. V Ljudski republiki črni gori imajo 4 poklicna gledališča, torej pride eno gledališče na 92 000 prebivalcev. Ljudska republika Makedonija tona 10 poklicnih gledališč, torej pride eno gledališče na ,1116.000 prebivalcev. In končno Slovenija: poklicnih gledališč imamo devet, kar pomeni, da pride emo gledališče na 155.000 prebivalcev. Ta statistika daje drugačno sliko, kot bi si jo človek predstavljal. Glede na število prebivalstva nima največ gledališč Slovenija, kar se rado trdi, marveč črna gora, kjer pride eno gledališče na 92.000 prebivalcev. Na naijslabšem je v tem pogledu Bosna in Hercegovina, kjer pride eno poklicno gledališče na 833.000 prebivalcev. Ponovno pripominjam, da sem se pri tem pregledu opiral na sicer uradne, toda nekoliko zastarele podatke, ki mogoče niso več čisto točni, ki pa kljub temu dajejo zelo jasno in zelo zanimivo sliko. Nič manj ni zanimiva slika, ki jo daje statistični pregled repertoarja jugoslovanskih gledališč v sezoni 1950/51. Preglejmo na kratko te podatke: Sofokles je bil zastopan z enim delom (Antigona v Jugoslovanskem dramskem gl.), Aristofanes prav tako z enim delom (Bogastvo, Narodno gledališče Niš), Shakespeare s šestimi deli (Rihard IH. v Zagrebu, Kralj Lear v Osijeku, Romeo in Julija v Sarajevu, Sen kresne noči v Nišu in na Rijeki, Ukročena trmoglavka v Pančevu in Kakor vam drago v Splitu, Skopju )n na Rijeki). Shakespearova dela je torej igralo 9 gledališč. Ben-Jonsona je Igrala samo Drama SNG v Ljubljani (Volpone), Lope de Vego pa šest gledališč: Jugoslovanska dramsko Feumiteovehuno, Banja Luka Premetno dekle, Maribor Začarani gaj, Zagreb, Varaždin in Zadar čudežnega viteza, Dubrovnik pa Prebrisano norico (režija Slovenec Peter Malec), Moiličrova dela je igralo 26 gledališč, in sicer: Subotica, Niš, Vranje, šaibac in Cetinje Tartuffa, Zrenjanin, Priština, Titovo Užice, Požarevae, Pirot, Varaždin in Bjelovar Scapinovo zvijače, Priština (šdptairska skupina), Pirot, Zadar, Sarajevo in Nikšič Namišljenega bolnika, Zaječar Učene ženske, Srbsko narodno gledališče v Beogradu in SNG v Ljubljani Ljudomrznika, Rijeka, Šibenik in Banja Luka Skopuha, Maribor pa Georgesa Dandlna. Beaumar-chaisovega Seviljskega brivca so uprizorila tri gledališča: Kruševac, Požarevac in SNG Ljubljana. Komedijo Gorje pametnemu Griboje-dova prav tako tri gcldallšča: Novi Sad, Vršac in Somibor. Gogolj je bil na repertoarju sedmih gledališč: Ženitev v Pančevu, Prokuplju in Štipu, Revizor pa v Rankovičevem, Požarevcu, Leskovcu in na Rijeki. Visoko število uprizoritev je dosegel Ostrovski: 20 uprizoritev. Brez krivde so igrali v Novem Sadu, Vršcu, Zrenjaninu, Titovem Užicu, Zaječairu in Banji Luki, Nevihto v ljubljanskem Mestnem gledališču, Volkove in ovce v Požarevcu in Sarajevu, Donosno službo v Kraševcu, Zagrebu In Titovem Velesu, Brez dote v Prištini, na Cetinju, v Bitolju, Leskovcu in Kotoru, Siromaštvo ni greh pa v Šibeniku, Slajvonski Požeg! in v Puli. Goldoni je doživel deaet uprizoritev: Pula je uprizorila Pahljačo, Šibenik in Plevi je Slugo dveh gospodov, Lažnivca Split in Bjelovar, Mirandolino pa Vršac, Titovo Užice, Vranje, Beograd (Beogr. dramsko) in Karlovec. Schillerja je igralo devet gledališč in sicer: Pančevo, Niš, Vranje, ŠaJbac, Bjelovar, IFuila, Mostar, Nikšič (Kovarstvo in ljubezen) in Osijek (Razbojniki). Kleistov Razbiti vrč so uprizorila tri gledališča in sicer SNP Beograd, Dubrovnik in HNK Zagreb. S tem je lista svetovnih dramskih klasikov izčrpana. Največ uprizoritev je doživel Mcličre (25 gledališč), sledi mu Ostrovski (20 gledališč), Goldoni (7 gledališč), Shakespeare in Schiller (vsak po 9 gledališč), Lope de Vega in Gogolj (vsak po 7 gledališč), Beau-marchais in Gribojedov (vsak po tri gledališča), in končno Sofoklej, Aristofam in Jornson (vsak po eno gledališče). Zanimivo je, da med svetovno klasiko ne najdemo niti ene uprizoritve Goethejevega dela. Moderne dramatike, med katere bi prištel še Ibsena, so jugoslovanska gledališča uprizarjala: Ibsena pet gledališč (ljubljansko Mestno [Interno] Johna Gabrijela Borkmamna, Novi Sad Divjo raco, Subotica [madžarski ansambel] in Maribor Strahove, HNK 2: Držiča je igralo deset gledališč: Kragujevac Mande, Titovo Užice, Požarevac in Tuzi-j, Dunda Maroja, SNP Beograd, Osijek, Šibenik, Sisek, Pula in Maribor pa S kupa. Niušiča je igralo 36 gledališč: Hadži Lojo dve, Svet šest, žalujoče ostale dve, Narodnega poslanca pet, Dr. štiri, Ministrico osem, Protekcijo šest, Pokojnika tri in Tri enodjanke eno; Cankarja devet gledališč: Kralja na Betajnovi Sremska Mitroviča, Leskovac, Bjelovar, Šibenik in Sisak, Pohujšanje v dolini šentflorjanski Ljubljana (Drama SNG), Hlapca Jerneja Niš, Hlapce pa Sarajevo in Banja Luka; Krležo tri gledališča: Vučjaik HNK Zagreb in SNG Ljubljana, Gospodo Glemibajeve pa Sarajevo; Ferda Kozaka eno gledališče: SNG Ljubljana Profesorja Klepca; Božiča 13 gledališč (Most eno, Umik 12); Pueovo deset gledališč (Ogenj in pepel sedem, Operacijo tri); Bratka Krefta pet gledališč: Celjske grofe Subotica, Rijeka, SNG Ljubljana in SNG Maribor ter Trst; Kranjčevo Pot do zločina pet'gledališč. Vrstni red je torej naslednji: Nušlč 36, Drži d In Pucova 1», Božič 13, Cankar 9, Kreft in Kranjec 5, Krleža 3 te Kazalk 1. Najmodernejši dramatiki so bili zastopani takole: (Priestley trikrat, Hellmianova petkrat, Miller dvakrat. Predaleč bi vodilo, če bi te številke hotel analizirati. To je stvar obširne razprave, ki bi za predpreteklo sezono ne imela več pravega smisla. Sicer pa številke, ki kljub temu, da jih navaja uradno poročilo statističnega zavoda niso čisto točne (o tem se lahko prepričamo ob primerih slovenskih gledališč, o katerih so podatki skrajno pomanjkljivi), tudi brez analize marsikaj povedlo. Tako na primer veliko govorimo o tem, da -vise premalo uprizarjamo domača dela. Navedene številke dokazujejo nasprotno: najvišje število uprizoritev je dosegel domač avtor (iNušlič 36), sledi mu Malič -re s 25 uprizoritvami, nato Ostrovski z 20 uprizoritvami itd. že za obravnavano sezono, ikoi si lahkotnejša komedija v poklicnih gledališčih še ni bila dokončno priborila domovinske pravice, se kaže močna tendenca h komedijskemu repertoarju. Objavljeni podatki naj služijo v glavnem v informacijo in za primerjavo dela naših gledališč v toku razvoja. (GL MG Celje, VH/6) Redakcija 6. šhevilke GLPG zaključena 27. marca 1953 Gledališki list Prešernovega gledališča. Letnik III (sezona 1952-53). št. 6. Obseg 1U pole. Naklada 800 izvodov. Lastnik in izdajatelj uprava Prešernovega gledališča: predstavnik Alojz Gostiša: Odgovorni urednik H. Grtin; tisk Gorenjske tiskarne. Vsi v Kranju. CENA 20 DINARJEV . PG