Sosedov Nejče. I—-——| Spisal Ivo Trošt. fudi tebi sem namenil par vrstic v našem ,,Zvončku". Ne vem sicer, če še dihaš ali ie uživaš plačilo za mnogo potrpežljivost tam, odkoder ni vrnitve; v mojem srcu si ostal še vedno ( nekdanji nepozabni Nejče. Med odličnimi člani naše mlade družbe nisi bil, saj si živel, ubog pastirček, pri našem sosedu komaj leto dni, in vendar sem te moral postaviti med prve _____ vrste sladkih spominov svoje pisane mladosti. Moj burni, vihravi značaj je našel v tebi mehko pribežališče. Kakor se vzpenja slabejši, vedno zeleni bršljan po deblu močnega hrasta, si tudi ti opletel moje slabosti s svojo strpnostjo, krotkostjo in ijubeznijo. Ako so se najine roke kdaj sovražno križale in pulile lase na najinih glavah, si bil vselej ti, ki si odjenjal trmastemu nasprotniku. Ko sem te zagledal prvič na sosedovem ognjišču, kjer si spretno kakor vsak star očanec pekel in obračal krompir v žerjavici, so se tvoje oči kar zatopile v mojih in obenem si sebi pritrgal pet krompirjev, da si z njimi izkušal od mene neznanca pridobiti prijateljsko naklonjenost. Dostikrat sva pozneje bratovsko delila jed in delo, a na boljšetn sem moral biti seveda jaz, dasi mlajši, toda silovitejši, sebičnejši. Tako sva dopolnjevala drug drugega, in vrstniki so naju dražili, da tiščiva drug za drugim kakor dvojčka, pa vendar tako navzkrižna. Ko smo imeli pri nas kak boljši prigrizek, si o tem zvedel menda kar skozi dimnik ter prilezel na ogel sosedove hiše, od tam si se oziral željno in boječe, kdaj se prikaže izza našega ogla moja kuštrava glava in tudi roka — s sladkim priboljškom. Zato pa nisva spomladi prav nič pri-zanašala sosedovim črešnjam, tistim sladkim črnicam ali rumenordečim hrustavkam. Ako je sosed zagledal poleg mene na veji še tebe, je naju pustil brez godrnjanja, dočim bi mu bil jaz sam — ničvreden pojedež — že več kot preveč. Po tej izkušnji sem pozneje vselej uravnaval svoje ne-preredke pohode na sosedov vrt in vinograd. Ko so se pasle kravice mirno tam zunaj v sočni travi, sva midva zložno počivala za plotom v hladni senci pod sosedovo hruško. Med nama je tedaj počival klobuk slastnih hrušek in se redno praznil, molče brez -3h 82 k- opominov. Tedaj si ti navdušeno pripovedoval, kako je v tvoji rojstni vasi vse drugače nego pri nas — lepše vse, pametnejše in prijaznejše. Jaz ti nisetn verjel in zato ugovarjal na glas. Pravil si mi o svoji mamici in o dragem očetu, ki si se ga komaj spominjal, tako zgodaj ti ga je ugrabila stnrt. Običajno se ti je tačas osolzilo oko in jaz nisem mogel pojmiti: čemu? Saj sem bival živahen in vesel vedno pri milih starših. Zato nisem umeval tvojih vzdihov po materi jn domačiji, kakor nisem pojmil, zakaj ne priznavaš, da ti je pri nas bolje kot doma; saj sem te samo jaz imel rajši nego vse brate in sestre skupaj. Pripovedoval si, kar si slišal v prejšnji službi, ko je čital dotnači sin o lažnjivem Kljukcu, o premaganih Turkih, o sedmoglavem zmaju, o Vitomiru in njegovem prstanu ter o Robinzonovih zgodah in nezgodah. Poslušal sem te z usti in očmi. Nepozabni moj Nejče! Pišem ti te-le vrstice neznano kam. Kakor vselej si tudi danes ne morem kaj, da se ne bi zadovoljno nasmehljal ob spominu tvoje pravljice, kako je lahkoverni Plovše ležal na poti v mlin pod hrastom, dočim mu je mlinarjeva svinja trgala meh in žrla žito. Njemu je bil namreč povedal nekdo, da umre tedaj, ko se mu kihne v tretjič. To se je zgodilo, ko je došel pod hrast, in Piovše je vpil in vpil: „0, ko bi bil jaz živ, ne bi svinja trgala meha, ne in ne!" Tisto jesen sva se dodobra udomačila v sosedovem vinogradu in pod kostanji. Tudi orehe sva imela odbrane za sv. večer in jabolka za zimo in suhe krhlje shranjene za prehlad ali nahod. No, tedaj je pa tudi bilo treba nekoliko bolj misliti na učenje in šolo. Meni s tem ni bilo po-sebne krivice. Moja silovita narava je premagala celo vrsto težav z glavo ali s peresom, a tvoj mehki značaj brez vztrajnosti ni znal kljubovati šolskim neprijetnostim. Že začetkoma v nižjem oddelku si navzlic pridnosti zaostajal bolj in bolj od mene. Skupno sva zato ponavljala vaje v čitanju, a tvoj jezik se ni majal drugače nego v mehkodomačem narečju: pej in kej — pej. Še težje je bilo v pisanju. Tu te je ostavila menda vsa dobra sreča. Ali do konca leta si znal vendar toliko, da si se pošteno pod-kresal: Jernej Krašnja, kar so pa trdili sošolci, da bi se lažje čitalo: Jernej Kračar, a ta šala je bila celo meni predebela. Najtežje sva pa orala seveda v računstvu. Nekoč je moj oče pregle-daval tvojo in mojo domačo nalogo drugo za drugo, in oba sva bila v škripcih, a jaz v hujših. Tvoja naloga je bila namreč pogrešena navzlic temu, da sva jo izdelovala skupno in v potu mladih Jic. Na očetovo vpra-šanje sem se grdo zlagal, da nisem jaz kumoval — tvojim pogreškom. Tedaj sem te lehkomiselno zatajil kakor Judež svojega Mojstra, zatajil najino prijateljstvo in tebe, ki sem te imel najrajši. Ti se nisi čudil temu. Mehko se je ozrlo tvoje oko name, kakor bi hotel reči: ,,Nimam, pa je nimam sreče! Kaj hočem?" Poslej sva izdelovala račune in pogreške vsak zase. Ko je pa zasijala v našo deželo nova pomlad in so se vrnile lastovke, pognali prvi zvončki, zatrobile zlate trobentice, je tebe vzelo neko zgodnje ¦* 83 «- jutro. Prišla je borno oblečena žena in se oglasila pri sosedu. Govorili so v veži nekaj časa ostro in osorno, potem so odšteli zaslužene novce — tvoj zaslužek, opravili zajtrk, kakor da se ni zgodilo ničesar, pa je zopet odšla tista postarna ženica, s culico na glavi, a za njo si drobil radostno zardelega lica ti, moj Nejče — za zlato mamico. Zabil si mi stisniti roko, reči prijateljski nz Bogom". Kako bi ne? Ali te nisem zatajil? Še danes te vidim prav s tisto kučmo, v modrih hlačicah, pa golo-rokega, srajco odpeto pod vratom, telovnik stisnjen z enim samim gumbom. Prav s tistim gumbom, če ne še z večjim, si se mi pripel v srce. Zato vem, da si mi že davno oprostil grdi pregrešek, saj si mi jih prej pregledal že mnogo. Šel si, in pri sosedu so imeli potem še več pastirjev, a zame no-benega Nejčeta. Pusto je bilo tam in prazno kakor v mojem srcu. Kdo nadomesti prvega prijatelja? * Vso ljubo pomlad potem sem te pogrešal, pa še hudo. Sosed se x\\ namreč prav nič spominjal najinih pravic izza prejšnjega leta, zabil je takoj tudi najino prijateljstvo, jaz pa ga nisem mogel pozabiti. Nele da so ostale nedotaknjene sosedove črešnje in hruške in sploh vse sadje, tudi tvoja po-doba se je dvignila v mojem srcu na visok oltar in k nji so ob lepih poletnih in jesenskih dneh, ko se je sadje smejalo z vej, plavale moje misli in se naslajale ob sladkih spominih prošlih dni. Tako sem prebil do jeseni. Za dan Male maše si mi pa sporočil pozdrav in obljubo, da se viditno na Logu pred cerkvijo Marije Pomočnice. Hitel sem na Log in tam sva se srečala pod visokim zvonikom in vsi zvonovi so zvonili, da nisva mogla umeti drug drugega. Jesensko solnce se je tako toplo oziralo na nas mlade božje potnike, da si ti skoro mižal neprenehoma. Smehljal si se, a jaz sem te gledal pozorno, kakor da išče mojo oko za tvojo po-stavo — drugega — nekdanjega Nejčeta. Porastel si bil in glas ti je donel močneje, odločnejše. Moj vihravi značaj je najbrž slutil, da bi se ti ne mogel poslej več tako tnirno spenjati po meni in me objemati v ljubezni in potrpežljivosti, a jaz bi te ne mogel več tako svobodno nagibati in ob-delovati tvojo voljo kakor vosek semintja. To me je iznenadilo in srce se ni odprlo, ni te našlo. Ne spominjam se, da bi si bila povedala kaj važ-nejšega, tudi v roko si nisva segla, ne obljubila, kdaj se zopet vidiva tuintam. Ločila sva se kakor brata, vzgojena v različnih razmerah, pod nasprotnim podnebjem — brata, ki se ne poznata več . . . Zvonovi pa so zvonili, vsi štirje zvonovi tako lepo, mogočno in sladko obenem! Solnce je sijalo prijazno in upiralo svoje žarke v tvojo postavo pred menoj in na prazen oltar v mojem srcu, tako se mi je zdelo. Zapuščen je ostal pozneje ta oltar najinega prijateljstva, zakaj vanj nisem tnogel postaviti tvoje po-dobe, kakor sem jo videl na Logu pod zvonikom na dan Male maše; rajši bi bil dejal tja podobo nekdanjega Nejčeta, kakršen si ostavil našega soseda, pa sem jo bil nekam založil v mnogih bridkih in veselih dneh. t GospOj je umrl * -»» 86 H6- Oltar je poslej porastel mah, bršljan, srebot in divja trta, rože in trnje. Preko razvalin je poslej hrula mnoga nevihta, mnog vihar življenja, a raz-nesel ni razvalin, kakor je odnesla smrt našega soseda, dasi je v ne-kaljenem miru obiral leto za letom sadje na vrtu. K tem razvalinam mi kakor veter oslabeli glas zanašajo spomini misel, za to sem tvoji nepozabni podobi posvetil te vrstice in jih položil na ostavljeni oltar tebi, Nejče, moj prvi prijatelj.