12 arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 So-bivanje s starejšimi Uroš Lobnik Pregled O kot Odgovornost družbe za večgeneracijsko bivalno okolje Večina starostnikov se v nekem trenutku znajde v situaciji, ko življenje doma ni več varno in ni več udobno. Takrat so prisiljeni sprejeti težko odločitev za preure- janje doma ali za preselitev v primernejše bivališče in na lokacijo, ki jim bo bistve- no izboljšala življenje. Odgovorost družbe je, da olajša oziroma pomaga pri odlo- čanju s čim širšo ponudbo, ki jo prilagaja posamezniku in njegovim specifičnim potrebam: preurejanje domačega doma, pomoč na domu, preselitev oz. iskanje stanovanja za starejše ljudi. Večina starejših si želi zaživeti tako, da jih vzdrževanje hiše ali stanovanja finanč- no in psihično ne obremenjuje, torej v stanovanje, ki ga je manj zahtevno vzdrže- vati. Ob sprejemanju odločitev si želijo imeti na izbiro tudi širok nabor možnosti na izjemno raznolikih lokacijah (od mestnega središča, življenja na robu naselja ali v suburbiji oziroma na podeželju). Nekateri raje živijo bližje družini ali prijate- ljem, nekateri želijo imeti čim lažji dostop do javnega potniškega prometa, do zdravstvenih in drugih javnih servisov, ali do površin, kjer lahko čim bolj kakovo- stno preživljajo svoj prosti čas. Večina se ne želi preseliti, dokler to ni neizogibno potrebno, in želi ostati v okolju, v katerem je preživela večino svojega življenja. V tem pogledu postane pomembno, da je bivanjski prostor zasnovan kot vseživ- ljenjsko bivalno okolje, ki ponuja lokacije in objekte, katerih tipologija in arhitek- tura omogočajo čim bolj primerno in postopno prilagajanje njihovim spreminja- jočim se potrebam. Starejši ljudje se bojijo izključenosti iz socialnega okolja, po drugi strani pa si že- lijo zagotoviti izolacijo v neki specifični obliki (npr. prosto stoječa hišica z vrtom, bungalov...). S potrebo po oskrbi narašča potreba po izolaciji, prav tako pa tudi želja po čim daljšem obdobju neodvisnosti – v tem pogledu si večina starejših želi živeti v skupnosti z okoljem, ki jim omogoča, da čim dlje ohranjajo svojo neod- visnost, ob njihovim potrebam prilagojeni oskrbi in podpori, ki je voljo v kraju ali čim bližje kraju bivanja. Medtem ko menjava, nakup ali najem nepremičnine, ki je prilagojena potrebam starostnikov, predstavlja eno od prvih, selitev v dom z oskrbo pa zadnjo možnost izbire bivanja (obe sta v Sloveniji zelo omejeni), lahko družba pomaga pri reševa- nju stanovanjske problematike starejših z razvojem številnih drugih, alternativnih rešitev bivanja, ki so prilagojene stopnji in vrsti potreb po oskrbi. Večina alterna- tivnih oblik bivanjskih možnosti za starejše vključuje potrebe po oskrbi, ki je po- vezana s telesnimi ali duševnimi zdravstvenimi težavami, te pa so pogosto soro- dne s potrebami mlajših odraslih invalidov, ki si želijo zagotoviti čim višjo stopnjo neodvisnosti. Uvajanje novih oblik bivanja v skupnosti – z ustrezno socialno in davčno politiko lahko nedvomno poveča interese investitorjev za razvoj in gradnjo novih oblik bivanja v skupnosti – in s tem tudi socialni angažma arhitektov, vendar nujno potrebujemo kakovostne vzorčne primere (ni dovolj, da se nanje naslonimo le s primerih dobre pakse iz tujine). S kot Storitve nastanitve z oskrbo »Storitve nastanitve z oskrbo izvajajo domovi za starejše, posebni socialni zavodi, varstveno-delovni centri, zavodi za usposabljanje in zasebniki s koncesijo. V priho- dnje si bomo pri teh storitvah prizadevali za modernizacijo, predvsem z izvaja- njem storitev v manjših enotah po sodobnih konceptih (na primer obravnava v okviru gospodinjskih skupin, bivalne enote), razvojem oddelkov za posebne skupi- ne starejših (osebe z demenco, osebe s poškodbo glave, osebe z različnimi vrstami invalidnosti) ipd. Del institucionalnih kapacitet bo treba prenesti v skupnostne oblike in hkrati s tem razviti tudi nove (alternativne) oblike bivanja v lokalnem okolju. Ob orisu stanja v slovenskih domovih za starejše se poraja več vprašanj glede lociranja, njihove arhitekturne zasnove in bivanjske kakovosti.« (Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020) Praksa dokazuje, da je posodabljanje nastanitev z oskrbo v Sloveniji izredno sla- bo reševano. Ob hitrem staranju prebivalstva postaja očitno, da se bo še naprej zviševal fond praznih in za starejše manj oziroma povsem neprimernih stanovanj, na nepremičninskem trgu pa ni ustrezne ponudbe. Ob pomanjkljivi ponudbi je seveda zelo težko zagotoviti možnosti sprotnega reševanja potreb, kaj šele, da starostniki ostanejo v svojem bivalnem okolju. Problema širitve ponudbe bivanja z oskrbo ne predstavlja le manko na nepremič- ninskem trgu, temveč je problematično tudi stanje obstoječega lastniškega stano- vanjskega fonda – prevelike enodružinske hiše, stanovanja v višjih etažah v objek- tih brez dvigal, potreba po prilagajanju stanovanj s posegih v konstrukcijo objek- tov – kar pomeni, da je reševanje prilagoditve obstoječih stavb potrebam staro- stnikov investicijsko izredno zahtevno. Slednje pomeni, da je treba ob iskanju re- šitev, kako preurejati prevelika stanovanja, vzpodbuditi razvoj novih oblik in nači- nov nastanitve z oskrbo, ki bo temeljil na solidarnosti in samopomoči družbe – kar predstavlja v desetletju porasta individualizacije družbe izjemno velik izziv. Druž- beni pomen arhitektovega dela se je v slovenski družbi neopazno hitro skrčil zgolj na reševanje arhitekturnega oblikovanja, kar za kvalitetno načrtovanje storitev za oskrbo ter vseživljenjskega bivalnega okolja ni ustrezno. Arhitekti v Sloveniji že desetletja niso bili pozvani k razvoju inovativnih zasnov večgeneracijskih hiš in stanovanj, ki bi zagotavljali fleksibilnosti stanovanjskega tlorisa kot tudi možnost faznega preurejanja stanovanj specifičnim potrebam starostnikov. Tudi pri politiki načrtovanja enodružinskih hiš bo treba čim prej uvesti spremembe – namesto da arhitekti načrtujejo energijsko varčne hiše za eno generacijo, se bo treba zavzeti in promovirati potrebo po načrtovanju in izgrajevanju večgeneracijskih stanovanj- skih enot v čim bolj raznovrstnih stavbnih tipologijah. Pot do sprememb bo izjemno težka, ker je vprašanje politike in načrtovanja biva- nja starostnikov tudi globalno gledano izjemno zahtevno. Letošnji beneški arhi- tekturni bienale z nosilno temo »How Will We Live Together« ni ponudil ne te- matskega sklopa in ne fokusa, ki bi ob poudarjeni skrbi za razvoj novega javnega 13arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 Uroš Lobnik prostora in skrbi za okolje osvetlil potrebo po kakovostnem načrtovanju bivanja starejših s poudarjeno skrbjo za čim bolj kvalitetno integracijo starejših občanov v njihovih bivanjskih okoljih. Tudi s strani nacionalnih paviljonov ni moč zaznati interesa za posodabljanje in razvoj novih načinov bivanjaza starejše – in to v pri- meru pandemičnega bienala, ki se je iz lanskega leta prestavil v letošnje in ko je zaradi pandemije daleč največ žrtev med starejšimi. Ob poudarjanju potrebe po vključevanju raznolikih socialnih skupin v participatorno načrtovanje je skoraj nerazum ljivo, da na bienalu skoraj ne najdemo primerov dobre prakse participa- tornega sodelovanja s starejšimi. Videti je, kot da se arhitekti izjemno prizadevno ukvarjajo s specializiranimi temami, ki bazirajo na razvoju novih tipologij javnih odprtih prostorov, novih materialov, ekologiji, zeleni arhitekturi ob vključevanju participatornega načrtovanja. Ali bienale kaže na trend izključevanja arhitektov pri reševanju vprašanj bivanja in na globalni prenos družbene vloge arhitekta – generalista na specializiranega oblikovalca? U kot umeščanje domov za starejše v urbano strukturo Praksa umeščanja in izgrajevanja domov za starejše v urbano strukturo je v Slo- veniji že desetletja nespremenjena in odvisna predvsem od parcialnega reševa- nja, zato je že dalj časa izredno specifična ter vidno odmaknjena od primerov dobre prakse drugod po Evropi. Domovi za starejše se večinoma gradijo na loka- cijah po obrobju naselij ali zunaj njih (na samem), največkrat brez celovitega na- črtovalskega pristopa s šepajočim in zastarelim razvojem sistema oskrbe. Dokler izgradnja domov za starejše ne postane širši javni interes, si arhitekti ne bodo uspeli povrniti ali zagotoviti vidnejše vloge v procesih odločanja, kje, kate- re in kakšne prostore starejši ljudje sploh potrebujejo. Vprašanje pa je, ali si tega sploh želijo. Brez javnega interesa za celovit načrtovalski pristop, ki presega vprašanje zasnove samih stavb in izkazuje potrebo po vključevanju arhitektov v celostno načrovanje, arhitekti pri načrtovanju domov za starejše ne bodo mogli preseči obstoječih normativno prostorskih in gradbenotehničnih vprašanj, kot tudi ne sodelovati pri širitvi specializiranih znanj in z njihovim razumevanjem ter generalističnim povezovanjem ponuditi inovativnih rešitev, ki bi presegle dana- šnje prakse. Manko reševanja in počasnost pri posodabljanju državne zakonodaje na podro- čju celostne oskrbe imata izjemen vpliv na nizko razvito javno zavest, ki vzpodbu- ja usmerjanje občine pri zavzemanju za gradnjo domov s čim višjo arhitekturno kvaliteto in na urbano čim bolj primernih lokacijah. Država v zadnjih petnajstih letih ni zgradila niti enega novega doma za starejše, obstoječe zmogljivosti slo- venskih domov za starejše pa že desetletja ne zadoščajo potrebam in povpraše- vanju (v Sloveniji je trenutno 10 tisoč prosilcev za prosta mesta v domovih). Ob tem, ko se število vlog iz leta v leto povečuje, se ob visokem primanjkljaju nasta- nitev, ki bi ga z današnjim tempom novogradnje in prenove domov »pokrili« šele v prihodnjih dvajsetih letih, se družba ne ukvarja z vprašanjem kvalitete, ne kvan- titete, temveč le s krpanjem potreb. Večina domov za starostnike je srednje velikih (od 150 do 300 varovancev), slaba polovica je manjših, toda tudi večina teh glede na izbrane lokacije in arhitekturne zasnove nasprotuje morfologiji in funkcionalnemu ustroju naselij – gradnja do- mov za starostnike se prav tako slabo navezuje na obstoječo javno infrastrukturo, kar pomeni, da je brez težnje po sinergijskih učinkih, ki bi jih bilo smiselno vzpo- stavljati v dobrobit vseh. Ne smemo pozabiti na izjemen potencial slovenskega podežeja in slovenske suburbije, ki sta v prvih letih po osamosvojitvi države kaza- la znake, da bosta postala izjemno priljubljen prostor za evropske upokojence (evropska »Florida« – slednje so v devetdesetih letih nakazovali trendi nakupo- vanja nepremičnin v podrazvitih okoljih (npr. krajinski park Goričko, Kozjansko…), v bližini termalnih kompleksov ter na slovenski obali, vendar se je trend kmalu zaustavil in preusmeril). Razlogov za izgrajevanje »mastodontov« na robovih ali zunaj naselij in vasi so izjemno preprosti – občine skušajo odgovoriti na čim več potreb z eno samo re- šitvijo. Pri tem smo hkrati priče interesa investitorjev, ki gradijo pri nas, za čim večji dobiček – v takšni situaciji seveda ni priložnosti za bolj kompleksne prostor- ske posege s kvalitetno in odgovorno arhitekturo. Slednje je tudi ključni razlog, da z izgrajevanjem domov za starejše le izjemoma pride do nadgradnje urbanega prostora (praviloma gre za srečno naključje) s težnjo po vzpostavljanu vseživljenj- skega bivalnega okolja. Večina investicij temelji na izkoriščanju maksimalnih ka- pacitet – v arhitekturno oblikovnem smislu domovi zato niso prostorske domi- nante, temveč prostorski ekscesi, ki na daleč kažejo, kako družba skrbi za starejše (prehitro reševanje problematike večletnega primanjkljaja kapacitet). Zagovarjanje načrtovanja in izgrajevanja manjših domov z razpršeno integrirano strukturo, ki se je sposobna prilagajati raznolikim funkcionalnim in prostorskim potrebam oskrbe, je v dani situaciji nuja, vendar je njena realizacija za zdaj obso- jena na neuspeh. Z nizko razvito stopnjo skrbi za starostnike in šibko ekonomijo so omejene praktično vse možnosti za razvoj, uvajanje in testiranje novih pro- storskih rešitev. Ob zavedanju, da primanjkuje oskrbnega in strokovno usposob- ljenega osebja na vseh področjih, bi bilo smiselno, da država podpre procese vključevanje arhitektov v domeni celostnega načrtovanja in razvoja družbe ter da obdrži politiko javnega arhitekturnega natečaja. Vseživljenjskega bivalnega oko- lja na plečih posameznika drugače ne bo mogoče vzpostavljati.