i navihanec C. M. V neki bolj hriboviti vasi je pasel duše zelo priljubljen g. župnik Janez. Cerkev ter dušni in telesni blagor faranov mu je bilo nad vse. Poleg teh vrlin je imel tudi veliko veselje do gospodarstva. Svojih vzornih hlevov, prijaznega polia ter lepega gozda ni samo nadzoroval, marveč je - čestokrat slekel svojo suknjo ter prijel s čvrstimi rokami tudi za delo. Poleg skrbne kuharice Ančke in ene dekle je imel v siužbi tudi mladega hlapca. Priden in marljiv dečko je bil hlapec Mirko, le vsemogočih porednosti je imel neizčrpno malho. Ker pa je obstojala njegova zaloga le iz samih nedolžnih šal, mu tega nihče ni zameril. Bil je priljubljen po vasi, kakor njegov gospodar, pri mladih in starih. Pač mlada, nemirna kri. Celo g. župnika samega si je privoščil nekoč takole: *Ne vem, kako bo,. gospod,« je nagovoril neko popoldne svojega častitljivega gospodarja. »Videli ste včeraj tisti hlod pod frato. Debel je in težak, da joj; ne bom mu sam kos, prositi mislim Smodejovega Ožbalta, da pride in mi pomaga spraviti ga na voz. Kaj rečete k temu, gospod župnik?« »Bom sam pomagal,« odvrne po kratkem premisleku g. župnik. »Več moči bo, mislim, v meni kakor pa je je v suhljatem Ožbaltu. Kdaj se ga misliš torej lotiti: danes ali jutri?« »O, danes, kar precej, če mi hoteče pomagati!« »Pa greva no,« reče g. župnik. »Sta vola sita ?« »Sita.« »Dobro, potem kar zapreži! Ta čas pa naročim Ančki glede ostalega dela doma.« Čez uro sta se g. Janez in hlapec Mirko že potila v gozdu na moč okoli zažetega hloda. Lepo rejena lisasta volička pred vozom pa sta prežvekovala sladki obed. Mirko je pripravil potrebne močne drogove. Po skrbnih pripravah je bilo čuti zatem gromovit »horuk« hlapca, s katerim si je delal korajžo. »Ne gre.« reče naposled g. župnik ter sede ves zasopljen na bližnji smrekov štor. »Ubogi kmetje, hlapci in delavci! Kar sapo mi zapira.« Tudi Mirko se nasloni na bližnje deblo ter se jame navihano čohati za ušesom. »Čuj, ]_4irko!« se oglasi g. župnik po odmoru. »Domov greš z voli, sama tukaj nič ne opraviva, že vidim. Hlod je težak kakor iz svinca. Jutri naj pride pomagat tudi Ožbalt. Si razumel?« »Razumel. — Toda osramotila se bova. ,Steplo je korenjaškega gospoda in hlapca', bi rekli ljudje, ko bi zvedeli. Rajši poskusiva še enkrat!« »Kaj pomaga poskušanje, če pa ne gre! Saj si videl.« »Videl! Toda, kaj če bi — pa ne upam si povedati.« »No, le kar povej, kar misliš!« reče radovedno g. župnik. »Čul sem že večkrat, da tudi kletev včasih pomaga. Ali smem poskusiti, gospod?« »Lahko, a na svojo vest,« odvrne nič kaj zadovoljen g. župnik in doda tiše: »Daj mi Bog moči, da poživim v srcih svojih faranov več vere! KletTa da bi pomagala, ah, zaslepljenci!« Gospod Janez je vstal, dasi vznejevoljen, ker bi tudi njemu bilo najbolj ljubo, da pride hlod s poti in na pravo mesto. Vzel je zopet drog in pozva! hlapca. Prvi z močnim drogom, a drugi s cepinom založita pri kolesu in vzdigneta, medtem je Mirko krepko zaklel. Pod združeno močjo se je hlod takoj dvignil, voz pod silno težo kar zaškripal, g. župnik pa je neverjetno ostrmel. »Da bi kletev — tega ne verjamem — toda vendar — prej ni šlo ...« Gospod Janez je dolgo majal z glavo, nato je odšel molče in počasnih korakov po gozdu dalje. Hlapca pa je kar lomilo od dobre volje. »Pa res menda gospod župnik ni opazil,« se je hihital, »da sem svojc moč založil šele po kletvi, do.im sem prvič svoj napor le glumil. Ker je gospod župnik vzdigoval težak hlod le sam, zato seveda prvokrat ru moglo iti...«