in z razlago dobljenih rezultatov. Poglavju je dodan zelo uporaben zgoščen napotek o uporabi računalnika pri analizah. Zelo zanimivo je tudi poglavje o tehnikah, ki nam omogo- čajo datacijo predmeta, npr. o termoluminiscenčni analizi. Spet ne manjkajo navodilo za pripravo vzorca, opis postopka, razlaga analize in instrumentarija ter uporaba dobljenih rezul- tatov. Avtorica sklene poglavje s pregledno tabelo različnih razi- skav glin in keramike, v kateri so navedeni vsi glavni podatki. Če boste pri poglabljanju v prvi dve poglavji kot arheolog dobili manjvrednostni občutek, vas bo potolažilo tretje pogla- vje, kjer je sicer tehnično izobražena avtorica zbrala literarne vire o lončarstvu. Srečamo vse pomembnejše antične in sred- njeveške ter renesančne pisec, ki so napisali kakšno vrstico o keramični proizvodnji; seveda ne manjka navedba edicijc. Posebej so navedeni srednjeveški pisci, med najbolj upošte- vanimi pa jc renesančni avtor Cipriano Piccolpasso, ki je napisal tri knjige o lončarski obrti. Preseneča z jasnostjo pisanja, saj izčrpno opisuje surovine in tehnike obdelovanja gline; postopki so ponazorjeni s številnimi odličnimi risbami. Delo jc zgodovinskega pomena, saj nam prinaša številne podatke o delavnicah in mojstrih svojega časa, šc posebej pa se odlikuje po jeziku; tedanje izraze šc dandanašnji srečamo med italijanskimi lončarji. Knjiga je pomembno delo. ki nas izčrpno pouči o vsem. kar smo si že dolgo želeli zvedeti o keramiki, pa nismo imeli koga vprašati. Jc več kot priročnik, saj v mnogočem presega vedenje, ki ga arheolog potrebuje pri delu s keramiko, in v njej zlepa nc boste ničesar pogrešili. Je odlično pomagalo za razumevanje modernih raziskav, ki v svetu naglo napredujejo. Za arheologa pa jc pri tem seveda zelo pomembno, da ve, kaj mu posamezne analize lahko povedo in kakšne narave so. saj npr. pri ccli posodi nc more uporabiti istih raziskav kot pri fragmentu. In prav to mu knjiga v največji meri tudi nudi. Verena VIDRIH PERKO I.jiljana Bjclajac: Terra sigillala u Gornjoj Meziji• Posebna izdanja / Arheološki institut 23. Beograd 1990. 203 strani. 89 slik. Delo jc doktorska disertacija Ljiljane Bjclajac, sodelavke Arheološkega instituta iz Beograda. Avtoričina prednost je njeno večletno delo pri zaščitnih izkopavanjih v Kostolcu-Vi- minaciju. Tam je mogla neposredno spoznati vrsto dejstev in (četudi to le mimogrede omeni) vso baročno pisanost kerami- ke, ki je bila v rimskem času v rabi v bogatem obdonavskem svetu. Spoznala je tehnike, s katerimi so se domači mojstri virtuozno poigravali, čeprav je prava sigillatna tehnologija zanje vendarle ostala nedostopna in njeni rezultati zgolj cilj, h kateremu so stremeli. Razpravo uvaja poglavje, v katerem so nanizana glavna dejstva o terri sigillati, kot jih kaže sedanje raziskovanje. Prvi del pregleda posveča ornamentirani. reliefni terri sigillati. Začetek uvoza opredeljujejo na obravnavanem območju tri fragmcntiranc posode iz poznoitalskih delavnic, najdene s skromnimi arheološkimi podatki v treh velikih središčih. Na eni od njih je pečat Rasinija Pisana v lunuli. Sledi pregled južnogalske sigillalc. V provinci so jc največ našli v Ulpiani (najbliže morju!). Vsa je iz poznih faz in je je zelo malo (48 kosov). Zanimivo je, da avtorica v vsej provinci ni ugotovila nobenega zgodnjega izdelka iz Lezouxa. Glavnina reliefnih posod je i/ Rheinzaberna, Westcrndorfa in Pfaffenhofna. poleg tega pa je avtorici uspelo opredeliti tudi izjemen trierski fragment. Med vrtenimi oblikami sigillalc (z aplikami in barbotinom) je /a zdaj znanih iz Mezije 23 raznih tipov, pri tem pa močno prevladujejo poznoitalski tipi krožnikov in skodclc Drag 32 in 33 iz vzhodnogalskih in germanskih delavnic. Bjelajčeva pravilno opozarja, da je statistična vrednost teli količin ome- jena, saj določenih oblik v fragmentih ni mogoče zanesljivo spoznati in neokrašeni fragmenti keramike v najdiščih / obi- ljem raznovrstne keramike niso bili posebej opazni. Najstarejša žiga na italskih posodah sta žiga Gcllija in A. Mannciusa. vendar oba že v podplatasti obliki. Gellijeva posoda je bila najdena z Galbovim novcem. Glavnino italskih posod sestav- ljajo izdelki z aplikami in žigi velikih padskih delavnic LMV, QSP in CTSVC. 30 strani besedila posveča avtorica lokalni sigillati, ki jo poimenuje Margum-Viminacium. Gre za posode v obliki Drag 37. narejene iz različno konsistentne gline in z različnim, povečini svetlejšim rdečim premazom, ki se občutno razlikuje od galskih in germanskih premazov. Knjiga zapoljnjujc z dejstvi vrzel, ki so jo od leta 1968. ko je Bogdan Rutkovvski opozoril na kalupe in izdelke iz Mar- guma (Acta Rei Cret. Rom. Faut. 10. 18-27), zapolnjevale pretežno domneve in posplošitve. Ker Bjelajčeva suvereno obvlada raziskovalno delovno me- todo in uporablja najnovejšo literaturo, ji lahko z zaupanjem sledimo tudi v zgoščeno podanih, a zanimivih ugotovitvah. Gornjo Mezijo sta, ugotavlja, dosegla dva izrazita valova uvoza sigillate. Prvi jc iz poznejše faze velikih manufaktur iz Padske nižine. To gradivo tudi oblikovno odseva značilnosti flavijskega časa. saj so na njem pretežno pomanjšani in sprani motivi aplik. med maloštevilnimi bolj raznolikimi in izrazitej- šimi okraski, ki so jih začeli oblikovati v Arczzu. so pa malone vsi oblikovani z mnogimi ponovitvami; tudi to samo po sebi priča o poznejšem nastanku posode. Tako sc gradivo iz Gornje Mezije izrazito razlikuje od gradiva, ki ga je objavila Olga Brukner (Rimska keramika u jugoslovenskom delu provincije Donje Panonije [Beograd 1981]). V Panoniji težišče na flavij- skih izdelkih nikoli ni tako izrazito spoznavno. Za razumevanje prometa s keramiko nasploh je pomembna navzočnost poznoitalske reliefne posode. Ta dokazuje, da so določen odstotek reliefnih posod iz poznoitalskih delavnic zavestno odpravili na dolgo (verjetno kopensko) pot iz Pisc v obdravske in obdonavske regije. Do sedaj so namreč pozno- italske najdbe v srednji Evropi kaj hitro opredeljevali za »naključne«. Drugi val je val vzhodnogalskega in germanskega gradiva iz 2. polovicc in zlasti zadnje četrtine 2. stoletja. Zanimivo je, da zelo poznih izdelkov iz tega kroga v Gornji Meziji ni več. Pomembno sc zdi tudi dejstvo, da so zastopane v Gornji Meziji, tako kot v Panoniji. velike oblike neokrašcnc sigillate. V celotnem Podonavju, od Westcrndorfa proti vzhodu, jc bil promet torej tako dobro organiziran, da niso niti prevoz niti provincijske meje pomenile nikakršne ovire v času, ko so v osrčje Panonske nižine čez meje imperija izvažali lc majhne sigillatnc posode, kar sta nam prikazala Dčncs Gablcr in Andrea H. Vaday (Terra sigillala im Barbaricum zwischen Pannonien und Dazien (Budapest 1986]). Gotovo pa jc najbolj pomemben prispevek Ljiljane Bjclajac. da trezno in zanesljivo prikaže likovni svet margumske sigilla- te. Gre za precejšnje število likov, ki sc pojavljajo na polkro- glastih skledah povečini v vrstah, za način krašenja, ki jc nastal v poznoitalski reliefni sigillati. Manjša, a tudi značilna skupina posod margumske sigillate ima v reliefnem pasu svoboden preplet vitic, grozdja in trtnih listov, ki sc prav tako dokaj zvesto zgleduje po načinu, razvitem v poznoitalski sigillati. Najdba kalupov v Mlavi v Viminaciju dokazuje, da so margumsko sigillato v resnici delali v Meziji in da so tako najdbe v Panoniji (vse navzgor do Siska) povezane z izdeloval- nimi središči ob Donavi. Tc ugotovitve so zelo pomembne za razumevanje prometnih in gospodarskih tokov na ozemlju sosednih provinc, četudi avtorica pravilno opozarja, da po- drobnosti o obsegu delavnic in načinu distribucije gradiva še ne poznamo dovolj. Vsekakor pa so kronološka dejstva, ki jih beremo v razpravi, zelo pomembna, saj dokazujejo, da so margumsko sigillato res začeli delati že v 2. četrtini 2. stoletja. To je torej čas, za katerega je K. Kiss že pred časom domnevala (Laureae Aquincenses 1, 1938, 212-220). da po- meni začetek panonskih (Pacatovih) delavnic in čas, ko jc v Panonijo šele začela dotekati srednjegalska posoda, sicer v za tržišče zanesljivo preskromnem obsegu. Bjelajčeva izrazi celo po dejstvih sodeč, v tem trenutku nikakor ne neupravičeno zanimivo misel, da so margumsko-viminacijskc delavnice prej vplivale na Pacata kot obratno. Na ta način se razprava uvršča v skupino del. ki jih jc pred desetletji začela Gyiirgyi Juhasz (Die Sigillalen ion Hrigclio, Diss. Pann. 11/3 [ 1935]). I den od tvarnih dokazov o dogajanju v času širjenja rimskega imperija do največjega obsega in v času markomanskih vojn je obdelan v taki meri, da dopušča sklepanje o nekaterih daljnosežnih in usodnih procesih. Rimski imperij kaže s sigillato, kako je z določeno, v bistvu nepomembno in banalno v Italiji razvito civilizacijsko dobrino, segel v srčiko gospodarskega življenja in vsakdanjih navad daleč po ozemlju, ki ga je obvladoval. S tem je, vsem spremembam, ki jim je bilo to ozemlje pozneje izpostavljeno, navkljub vendarle posredoval eno od sestavin nadaljnjega razvoja na njem. Upajmo, da bo kmalu spet mogoč normalen pretok knjig prek pregraj v sodobnem svetu in da bomo lahko imeli razpravo Ljiljane Bjclajac pri roki vsi, ki se ukvarjamo z arheologijo rimskih srednjeevropskih provinc, saj nam nudi tudi za obdelavo gradiva iz severne Slovenije obilo analogij. Iva MIKL-CURK Corpus Signorum Imperii Romani. Corpus der Skulpturen der romisehen Welt. Ungarn. Band 7: Alice Sz. Burger, Die Skulpturen des Stadtgebietes von Sopianae und des Gebictes zwischen der Drau und der Limesstrecke Lussonium-Altinum. Akademiai Kiado, Budapest 1991. 73 strani. 56 tabel in 3 ilustracije med besedilom. Za mednarodno serijo Corpus Signorum Imperii Romani se zdi, da se za razliko od mednarodnega projekta mozaičnega korpusa uspešno nadaljuje. Potem ko so avstrijski arheologi skoraj zaključili objavljanje svojega gradiva (CSIR Osterreich 1/1-6 [1967-1979]; 2/1-4 (1968-1984]; 3/1-4 [1975-1987]; manjka lc gradivo Flavijc Solve in njenega agra). nemški svoj del projekta že v dobršni meri opravili (CSIR Deutschland 1/1 [1973]; 2/1-3. 8 [1975-1987]; 3/1-2 [1978-1979]; 4/3 [1988]). Britanci uspešno začeli in nadaljevali svoj del (CSIR Great Britain 1/1-6 [1977-1988]; 2/1 [1975)). Italijani in Poljaki projekt pred leti začeli (s po enim zvezkom: CSIR Italia 9/1 [1979]; CSIR Pologne 1 [1972]). se jc pred nekako enim letom pojavil prvi zvezek za Madžarsko. Gre za zvezek, ki nosi številko 7 (v načrtu jih je osem) in prinaša gradivo mesta Sopijane (Sopianae) ter območja med Dravo. Donavo in Balatonom (severna meja tega območja gre od nekako sotočja Mure in Drave ob južni obali Balatona do Dunafoldvara ob Donavi). Po zasnovi in obliki se naslanja predvsem na nemške in avstrijske zvezke, seveda pa strogo sledi mednarodno sprejetim navodilom za izdelavo serije CSIR. Besedilo zvezka je razdeljeno na več krajših poglavij, in sicer na predgovor (str. 7), seznam okrajšav navajane literatu- re. muzejev in pri opisih ponavljajočih se podatkov (str. 8-11), uvod (str. 13-15), opis kamnoseške umetnosti v mestu Sopi- jane (str. 16), opis mestnega območja (str. 17-18). opis območja na limesu med Lusonijem in Altinom (str. 19-20), opis območja med Dravo in Balatonom (str. 21), poglavje o glavnih smereh kamnoseške proizvodnje po posameznih ob- dobjih (str. 22-26) in nazadnje na katalog (str. 27-65). Našte- tim poglavjem sledi register, razdeljen na stvarni, imenski in pojmovni del, na najdiščni del, register muzejev, register napisov (konkordančna tabela med C1L 3, RIU 4 in CSIR U 7) ter nomina virorum et mulierum, cognomina in res militaris (vse na str. 67-70). Sledita konkordančna tabela spomenikov v seriji CSIR U 7. 1)1) 1 (Dundntuli dolgozatok 7. 1974 = Fercnc FUlep, Alice Sz. Burger, Pčcs romai kori koemlčkci) in RIU 4 (str. 71) ter indeks vseh objavljenih spomenikov s podatki o kraju hranjenja, času nastanka, sliki v tem zvezku in številki spomenika v RIU 4 (če jc tam objavljen) (str. 72-73). Drugi del zvezka sestavlja 56 slikovnih tabel in podatki o lastništvu objavljenih fotografij. Na tem mestu naj mi bo dovoljena krajša digresija načelne narave. Ti suhi podatki so v takem prikazu seveda potrebni, saj lahko dajo bralcu vsaj prvi vtis o sestavi occnjcvancga dela. so pa sami po sebi vsekakor premalo. Hkrati je treba reči. da jc vsak korpus za ocenjevanje vedno dokaj nehvaležen, saj gre v bistvu vedno za objavo gradiva in podatkov o njem. s temi podatki pa je praviloma najbolje seznanjen prav avtor. Možnosti za ocenjevanje so po naravi stvari zato dokaj zožene in zaradi pomanjkanja eksplicitnih interpretacij omejene pred- vsem na kritično branje podatkov. Vendar pa položaj, v katerem se znajde ocenjevalec, deloma rešuje dejstvo, da je v opisovanju, ki je sestavni del vsakega korpusa, implicitno navzoča tudi interpretacija, ki se je lahko lotimo z vso vnemo. Preden pa se lotimo ocenjevanega dela iz tega zornega kota. naj zelo na kratko opozorimo na nekaj napak, ki so se kljub avtoričinemu trudu vanj vseeno prikradle. V kataloškem delu gre za naslednje: - št. 11 ima samo meri za višino in širino, ne pa tudi za debelino; - št. 13 (steber) ima samo mero za višino, manjkajo torej vse druge pomembne mere; na fotografiji je steber obrnjen na glavo, kar kljub položaju, v katerem se steber zdaj nahaja, ne bi bilo potrebno; - št. 16 je polsteber, ohranjen v dveh fragmentih, od katerih je zgornji na objavljeni fotografiji po nepotrebnem postavljen na glavo; - št. 22 je fragment stele, ki v višino ne more meriti toliko, kot je to navedeno v katalogu (0.42m); mnogo verjetnejša je mera iz D D 7 (22 cm); - št. 27 nima navedenega materiala, iz katerega je spomenik narejen, čeprav je v DD 1 naveden (apnenec); - št. 37 je štela, za katero se nc ve, zakaj je objavljen samo njen zgornji del, saj je spodnja polovica ohranjena in objav- ljena v RIU 4 (št. 1022), kar sporoča sama avtorica; - št. 60 in 62 sta dva fragmenta istega spomenika, zato ju kljub topografskim argumentom ni smiselno ločevati in voditi pod dvema številkama; - št. 70 jc del ovršja stele s parom levov; poleg tega, da ob fotografiji ni številke (43,3). je fragment prikazan tako nesrečno, da ni mogoče videti, ali gre za ostanek zatrepa ali za del ravnega zaključka stele, kar je za določitev spomenika zelo pomembno. V konkordančni tabeli na str. 71 št. 60 nc ustreza št. 29 v DD 7, marveč št. 30. Teh nekaj napak v resnici ni bistvenih, je pa nanje vseeno treba opozoriti. V zvezi s kataloškim delom naj navedem samo šc nekaj drobnih opazk: pri št. 34, ovršju stele s parom levov in Atisom v sredini, lahko opozorimo na enak motiv na ovršju stele, vzidanem v severno steno cerkve v Miklavžu na Drav- skem polju (S. Pahič. Arh. vest. 20, 1969, 77, si. 16); pri št. 35 naj opozorimo na motiv vrezanih parov listov, ki ga najdemo sicer predvsem na sarkofagih - npr. AIJ 589 (Daru- var) in (malo drugačen) Arch. lug. 6. 1965. 102, št. 35 (Srcmska Mitrovica); pri št. 45 bi bilo treba za motiv para genijev z girlando v bibliografiji navesti šc E. Pochmarski, Motiv- und Typcngcschichtc dionysischcr Gruppcn. Mitt. Arch. Ges. 2, 1988. 198-219; izjava ob št. 60. šteli z viticama vinske trte na stranicah, češ da gre za »'spezielle' Pčcscr Verzierung«. jc nedvomno pretirana, saj jc motiv znan ne Ic na stelah v Mursi (kar navaja avtorica in misli najverjetneje na CIL 3. 3283 = Dautova 136 - Velika Dautova Ruševljan. Rimska kamena plastika u jugoslovenskom delu provincije Donje Panonije [Novi Sad 1983|). temveč tudi drugod v južnem delu obeh Panonij (npr. Zlatar = AIJ 455) in celo v Noriku (npr. Slovenske Konjicc, S. Pahič, Var. spom. 21, 1977, 265); za spomenik št. 89. uvrščen v skupino Rclieftafeln, Szcncn und Ticrfriese, lahko z veliko mero gotovosti trdimo, da gre za del edikule, kar v opisu ni omenjeno niti kot domneva; pri sliki spomenika št. 90 je povsem nerazumljivo, da je prikazan le izrez fragmenta in ne celota, kakor na primer v DD 7: pri št. 96 je v opisu uporabljen izraz »kcltisch-barocke Seitenrahmung«, ki bi se ga bilo po našem mnenju pametneje izogibati, saj je kot tehnični termin zavajajoč, kot koncept pa zastarel v svojem »etničnem« in tudi »slogovnem« delu; pri spomeniku št. 100, opredeljenem kot del sarkofaga, sc na podlagi njegove debeline (8cm) nc zdi verjetno, da bi šlo za sarkofag (naj ob tem omenimo še dejstvo, da so v opisih podane mere marsikdaj zavajajoče oziroma nepopolne, saj v resnici nikoli niso ločene na merski opis arhitekture posamez- nega spomenika in mere ohranjenega fragmenta, kar nc velja le za ta zvezek serije CSIR); ob sarkofagu št. 101 bi bilo treba navesti večinoma že dolgo znane enake prizore iz Oswald- grabna (Pcrzej, Gorgona in Atena - Joanneum št. 119 = Schild St. 12, 1964-1965, 106), iz. cerkve sv. Janža pod Dravinjskim vrhom (beg Ifigcnije s Tavridc Z. Subic, Ptuj. zbor. 4. 1975, si. I) in iz Šempetra (spojitev obeh omenjenih prizorov v eno kompozicijo na Priscianovi grobnici - J. Klc-