Mirko Kunčič
Od zibelke do groba
Od zibelke do groba
je kratka pot, je ozka pot,
je polna rož In sonca
ln svetlih sanj in črnlh zmot.
Z nasmehom nanjo stopiš
ves mlad in poln življenjskih nad,
gradiš si nad oblake
palače bajne, pisan grad.     — •*«
Vse bliže noč prihaja — na ustnih ti smehljaj zamre; zaman Iztegaš roke  — za gradom grad se ti podrč.
Nazadnje star in truden z bridkostjo v srcu zažellš mlru sl v črni zemlji — in hrepeneče stlsneš križ . . .
Od zibelke do groba
je kratka pot, je ozka pot,
je polna rož in sonca
in svetlih sanj in Črnih zmot