^oftnina plačana ▼ gotovini $btfi/ZA V VJ&aKjLu Izhaja vsak četrtek * Posamezna itevilka stane Din t ' 5 0 ^ ^ ^1? izdaja: Konzorcij ,,S t r aže v viharju*1 (A. Tepež) • Urejuje: J. N a t e k Celoletna naročnina Din 40*— * Čekovni račun: „Straža v viharju**, Ljubliana. it. 16.7^0 y 11 J Uredništvo in uprava: Ljubljana, Kolodvorska 23 • Tisk Jugoslov. tiskarne (J. Kramarič) Ljubljana, 4. aprila 1940 izdaja: Konzorcij ,,Straže v viharju*1 (A. Tepež) • Urejuje: J. Natek Uredništvo in uprava : Ljubljana, Kolodvorska 23 • Tisk Jugoslov, tiskarne (J. Kramarič) Leto VI — Številka 26 Bolestno vprašanje štipendij V 17. številki našega lista smo objavili v ^anku »Premišljevanja...« med drugim tudi Slednje: »Vprašanje francoskih, pa tudi domačih ilipeudij je za naše katoliške akademike bo-^tno. Štipendije so v zadnjiih letih dobili po presni večini levičarji, marksisti, deloma na-Tako se pa polagoma tudi naraščaj na ^iv-erzi rekrutira oz teh virst. Saj smo ravno Zadnja leta doživeli zelo zanimive primere. Francoske štipendije oddajajo komisije, v ^terih odločajo poleg poslanika lektorji po-sa.tneznih univerz. Francoskemu lektorju na univerzi katoliški akademiki ne zaupajo. Dobili so štipendije v zadnjih letih: Janez ^tae, Tušek (bivši Jadranaš), Skala, Albert Kos, Vuga, Cene Logar, Trošt Jernej, Zupančič Marko, Derganc, Novak, Krivic Milan, Majda Tavzes in dr. Za odklonitev naših p,robcev, n. pr. 2ebot Ciril, Franc Časar, Franc talko, Lojzka Lombarjeva, dr. Capudrova se Psč vedno najde kak primeren razlog.« V 19. številki smo imena štipendistov dopolnili v odstavku »Še malo razmišljanja«. »Z Slednjimi francoskimi vladnimi štipendisti: 'k1- Vito Kraigher, Bračič, Petre« Na te naše članke smo dobili od g. lektorja Wroixa naslednji popravek: Uredništvu lista »Straža v viharju«, Ljubljana. Ker mojega dopisa z dne 28. februarja t. 1., **devajočega napade name, izvršene v Vašem dne 25. januarja in 22. februarja t. 1., talej niste objavili, sem prisiljen, da se po-»lužitn zakona o itisku in zahtevam objavo ®^edečega popravka v Vašem listu: »Glede na vsebino članka ,Premišljeva-_•••’, ki je bil objavljen v listu ,Straža v 'tarju* z dne 25. januarja t. d., loto VI., št. 17., ^Ipci 1—3 n* str. 70., zahtevam v smislu M* 26. .jjjji, 2. zakona o tisku z dne 6. avgu-1029 sledeči popravek: Ni res, da so bili Tušek, Vuga, Skala, Kri-in Tavzes francoski štipendisti, res pa je, Pravkar imenovani niso bili francoski šti-^isti, Ni res, da sta Jenko in Capudrova fosila za francosko štipendijo, res pa je, dve nista prosila za francosko štipendijo. Res je, clu je Casur svojo prošnjo za francosko štipendijo poslal, res pa je tudi še to, da jo je poslal prepozno, po določenem roku in da je ni poslal po predpisani poti, namreč potom univerzitetne oblasti. Ni res, da edino francoski lektor izbira in zavrača prosilce za francosko štipendijo, res pa je, da vrši izbiro in zavrnitev posebna komisija. Ni res, da bi ta komisi ju vršila izbiro po kakršnikoli verski, politični ali ideološki pripadnosti prosilcev, res pa je, da vrši izbiro izključno samo po podatkih o pro$ilčev\h študijskih uspehih in njihovih premoženjskih prilikah. Ni res. da bi te podatke dajal francoski lektor, res pa je. da daje zahtevane podatke o študijskih uspehih in premoženjskih prilikah prosilcev univerza, Gilede na članek ,Pa še enkrat malo razmišljanja1, objavljen v Listu .Straža v viharju’ z dne 22. februarja t. 1., leto VI., št. 21, stolpca 3—4 na str. 86, pa zahtevam še tole kot popavek: Res je, da so dijaki, ki so potovali na proslavo francoske revolucije, potovali na stroške francoske vlade; ni pa res, da je te dijake določil francoski lektor, marveč jih je določil rektorat univerze in (za srednješolce) slovenski profesorji, katerih imena in upravičenost Vam morem dati na razpolago.« Jean Lacroix. Kar smo objavili kurzivno, tega po zakonu nismo bili dolini objaviti, ker g. lektor popravlja trditve, ki jih nikdar nismo trdili. Kar se pa tiče trditve g. lektorja, da Krivic in Tavzes nista bila francoska štipendista, smo ugotovili, da Krivic in Tavzes res nista dobila »francoske štipendije«, res pa je, da sta dobila francosko »bourse supplementaire«. Tudi trditev, da dr, Jenko ni prosil za francosko štipendijo, ne drži, ker Je dr. Jenko po predpisani poti maja 1939 vložil prošnjo, ne da bi prejel kakršnokoli sporočilo. K»j pravi g. Stanko Natlačen 7 Pravkar smo prejeli pismo gosp. Stanka Natlačena iz Pariza, ki nam pošilja, čeprav ga zato nismo naprosili, sledeči članek o štipendijah. Prej moramo povedati, da nima g. Stanko Natlačen najmanjše zveze z našimi članki. Gospod urednik! 2e nekaj časa sem prihajajo name bolj ali manij odkriti očitki z ozirom na Vaše članke o delitvi francoskih štipendij. Jaz sem prečital enega samega, menda itam v januarju. Mogoče nisem več na tekočem. Kljub itemu bi pa rad o item povedal svoje mnenje, ker mi je vsa stvar zelo pri srcu. Za nas mlade Slovence je velikanske važnosti, da odpremo okna v svet. Noben narod ne more živeti zaprt sam vase, zaprt za razvoj in viharje, ki razgibavajo svet okrog njega. Treba mu je neprestano svežega zraka, ki prinaša kali lin energije novega življenja, ki vstaja v drugih narodih. Naši očetje in naši predhodniki so študirali na Dunaju, v Grazu, kjer so roko v roki z najboljšimi vseh evropskih narodov postavljali temelje celi dobi. Svet je šel naprej, mi pa smo ostali na svojem, dostikrat daleč od duha občestvenosli z drugimi narodi, ki med tem časom rešujejo vprašanja, ki bodo prinesla smrt ali življenje vsej evropski kulturi. Zato je nujno, da gredo naši najboljši v svet. Zato je treba, da so nam ti nekaj dragocenega, da jih spremlja naše nestrpno pričakovanje, da nas vsak mjihov padec in vsak njihov neuspeh globoko zaboli, ker smo z njimi vsi izguibili nekaj dragega. Za dinamiko našega dela, ki je za nas katoliške študente naša vera, je duh občestve-nosti še bolj potreben. Vsako prečiščevanje duha, ustvarjanje kulture in mesenje Evangelija v zemeljski kruh mora biti lastnina vseh katoličanov, prav tako kot postane vsako dobro delo in vsaka svetost, kjerkoli se pojavi, last celotne Cerkve. Ravno zato smatram, da je za nas Slovence bistvenega pomena, da spoznamo Francijo. Vsak narod ima svoj čas, v katerem mu je dano, da učloveči za vso dobo in za ves svet vsaj en del ustave kraljestva božjega na zemlji. Čas Francije je blizu, in če Itega ne bomo razumeli, bo šla mimo nas ena izmed najbolj grandioznih renesans krščanstva. Naj se tisti ne motijo, ki hočejo videti v Franciji nered, nemoralnost itd. Vsaka velika ideja zraste sredi propada starega sveta in viharjev, ki polomijo vse, 'kar ni polno življenja. Nov revolucionarni duh vstaja in na razvalinah se že počasi dviguje veličastna katedrala. Kdor ni razumel, da ta revolucionarni duh zida katedralo, ni ničesar razumel. In kdor sredi vrvenja cest, zabavišč, iskanja množic ni občutil, da je sredi literature, slikarstva, sredi socialnih gibanj, sredi tovarn in uradov že na delu nov kvas, ki ga legije svetnikov naših let zanašajo vsak na svojem mestu v družabno strukturo, čeprav je na cesti vsak nam podoben — ta Francije ni spoznal. Drugi se pa učite od figovega drevesa. Kadar vidite, da poganja listje, vedite, da je poletje blizu (Mt 24, 32). Veliko smo izgubili z vsakim od nas, ki mu ni bilo mogoče iti v Francijo. Veliko je izgubila Francija z vsakim od naših najboljših, ko mu ni s štipendijo pomagala, da jo spozna. Ne gre predvsem za to, da dejansko nismo bili proporcionalno upoštevani, in da je namesto tega 'šlo le preveč naših levičarjev v Pariz, n e v šoilo francoske kulture, marveč sovjetskega boljševizma. Nepotrebno se mi zdi objavljati imena, ki so prav lahko netočna (imena štipendistov so namreč tajna in pod pretvezo objektivnosti odtegnjena kontroli javnega mnenja). Napačno se md zdi spravljati v debato g. lektorja francoščine, ki ima svoje instrukcij.e in svoje predpostavljene, katerim je odgovoren. Vem, da g. Lacroix želi prav isto, kot jaz, da bi namreč francoska kultura prinesla naši čim več impulzije! Za to ima g. Lacroix že neprecenljive zasluge. Če pri vsem tem nisva popolnoma istega mnenja o tem, kaj je Slovenija in kaj je Francija, mi je samo žal. Gotovo pa je to, da je nespametno in krivično iskati v njem krivca za pristransko delitev štipendij. Pač pa je treba iskati vzroke v sistemu samem in pa v delavnosti nekaterih profesorjev naše univerze, ki poleg drugih tudi na ta način razkrajajo naše kulturno življenje, da dajejo kvalifikacije za štipendije ljudem, katerih mesto gotovp ni v Parizu. Glavna napaka je gotovo v celotnem sistemu. Štipendije so eno izmed propagandnih sredstev, tako, kot predavanja, gledališke turneje itd. In sedaj so časi taki, da je treba iti preko vseh ozirov in začeti z novimi metodami. Propaganda in podeljevanje nagrad za pridnost. In Pariš tudi ni iz samih Sorbon sestavljen. Če kdo smatra, da je potrebno, da se samo strokovno poglabljajo študentje ljubljanske univerze, je to čudna nezaupnica strokovnim in pedagoškim zmožnostim naših profesorjev. Zato mora biti strokovna kvalifikacija samo eden izmed kriterijev. Treba je, da pridejo v Parils ljudje, ki ne bodo že a prioni nezmožni razumeti francosko kulturo (tu (Konec na drugi strani.) misilim na prvem mestu komuniste), marveč ki bodo odprti celotnemu življenju duha. Tu ne mislim na »klerikalce«, Bog obvaruj, čeprav osebno smatram, da bo katoliški študent več razumel, kot kdorkoli, iker je pač francoska kultura krščanska, in bo nova Francija krščanska. In ko se bo katoliški študent vrnil iz Pariza, bo imel ves slovenski narod pred seboj, kateremu bo lahko dajal od bogastva, ki si ga je nabral, dočim morejo vsi ti izkoreninjenci, ki so prihajali iz Paniza, govoriti samo sami sebi. Naj se že enkrat Francozi zavedo, da je Slovenija katoliška, in da bo nova Slovenija, ki jo hočemo graditi za bodočo Jugoslavijo, ikatoliška, ker smo mi tu, in ker nas je vsak dan več. Naj torej tisti, ki imajo za nalogo, da zbližajo oba naroda, računajo z realnostjo. To se žal ne godi, in mi vsi smo tu, da jim povemo, da svoje naloge, ki jim jo je naložila Francija, mi s o izpolnili. Naj oni iščejo noivih metod — upam, da jim ni treba posebej dokazovati, da so stare zanič. D o k il e r bodo ostajali slovenski katoliški študentje potisnjeni ob stran in ne ib odo imeli prvega mesta, toiliko časa bo to znamenje, da smo še vedno na napačnem potu. Njihova propaganda se ne obrača na slovenski narod. In dokler ne bo njihova propaganda kazala mlade katoliške Francije, nam oni ne govore o Franciji. In če tega sedaj ne razumejo, ko gredo vse naše simpatije bolj kot ikdaj do katoliške Francije, so krivi pred svojim narodom. Vse te stvari bi rad povedal še bolj jasno in Se bolj odločno. Naša politična nevtralnost nas ne ovira, da itehtamo duhovne sile. Upanje in vera vseh naših zasisiov, ž os is tov in drugih, ki v bojno črto nosijo Evangelij in Pascala, je tudi naše upanje in naša vera. Če bodo ti uspeli, bo za cel svet prišla nova doba. Borba za štipendije je sicer malenkostna stvar, pa vendar vredna, 'da se zanjo z vso silo zanimamo. Mislim, da to lahko govorim jaz, ki sem se cela leta za to boril — brez najmanjšega uspeha, priznam prav iskreno; moj položaj mi omogoča, da vidim vse neuspehe sedanjega sistema, pa ne bom še obupal, če se boste začeli zanimati za to vsi, ne 'kot za kako žurnalistično polemiko, •marveč kot za vprašanje, ki je za nas velike važnosti, in ki ga je treba rešiti z veliko energije in veliko takta. Prepričan sem, da bomo na ta način naleteli na popolno razumevanje onih, ki to vodijio. V Parizu, dne 27. marca 1940. Stanko Natlačen. Gosp. prof. Lacroix popravlja formalno, da imena niso točno navedena, da ni on edini, ki vse odloča o podeljevanju štipendij, da je eden naših prepozno vložil prošnjo, da se podeljevanje Štipendij naslanja na strokovno kvalifikacijo profesorjev itd. Za nas katoliške akademike je bolestno dejstvo, da so štipendije, francoske in domače, dobili po pretežni večini levičarji, marksisti, nacisti. Odstavek: »Dobili so štipendije v zadnjih letih Janez Flere, Tušek itd ... Majida Tau-zes« se nanaša ne samo na francoske, ampak tudi na domače štipendije. Glede »francoskih« štipendistov naša trditev (da so po pretežni večini levičarji, marksisti...) drži. V zadnjih letih so dobili francoske štipendije g. Albert Flere, Kos, Cene Logar, Trošt Jernej, Zupančič, Derganc, Vito Kraigher, Brnčič, Petre, Krivic Milan, Majda Tavzes, zadnja dva tkzv. bourse supplementaire. Vsak akademik, ki je kolikor toliko razgledan po naši univerzi, ve, kakšni smeri v glavnem pripadajo navedeni akademiki. Da bo g. Lacroix razumel, zakaj ne moremo k temu molčati, naj se spomni na poročilo iz Pariza, ki ga je »Straža v viharju« priobčila dne 15. dec. 1938. Po tem poročilu je bilo lani v Parizu 350 jugoslovanskih študentov, ki so imeli svoje reprezentančno društvo, ki ga je priznavalo tudi jugoslovansko poslaništvo. V društvu so imeli marksisti in komunisti monopolno vodstvo. Vodili so jugotslov. študente na rdečo fronto v Španijo. Na občnem zboru, meseca dec. 1938 so nastopili slov. študentje: Natlačen, Časar, Zeibot proti marksističnemu terorju in so na mah osvojili velik del jugoslovanskih študentov ter ustanovili ž njimi novo 'društvo jugoslovanskih študentov, ki se je postavilo na tradicionalne duhovne osnove Srbov, Hrvatov in Slovencev, kakor so jih gradili sv. Sava, Strosmayer in Slomšek. Društvo je izačelo nastopati proti destruktivnim kulturnim in socialnim nazorom komunizma. Za predsednika je bil izvoljen Slovenec Stanko Natlačen. Zal je bil velik del francoskih štipendistov v prejšnjem marksistično orientiranem društvu. Francoske oblasti so morale omenjeno društvo zaradi nedovoljene levičarske propagande razpustiti. Prav talko je nad vse značilno, da so francoski levičarski štipendisti iz Jugoslavije ob priliki proslave spomina fran* coskega generala Geuprata v Belgradu vpričo gospoda poslanika francoske republike demonstrirali in vpili: Dol z imperialistično Francijo! Kam so se obrnile simpatije slovenskih' levičarskih francoskih štipendistov, še menda vsem ni povsem jasno, čeprav je članek v Sodobnosti 1940, št. 1-2, str. 61 (Politični Obzornik) jasno izpričal antipatije Sodobnosti proti Franciji. V 'to revijo pa prav radi pišejo znani francoski štipendisti. A začetkom junija je francoska komisija v Belgradu, v kateri je tudi sodelovali lektor g. Lacroix, podelila štipendije raznim nacionalistom in levičarjem, Zebota, Časarja, Lombarjeva, Jenka pa odklonila. Francija nima nobene dolžnosti podeljevati štipendije, če jih pa podeljuje, ne smejo štipendije služiti v to, da se bo v Parizu formiral levičarski kader, ki bo potem v domovini razdiral jedro naše slovensike katoliške kulture. -Naravnost nepojmljivo je, da g. Lacroix in francoska komisija ni upoštevala položaja na naši univerzi, ki je vsakomur znan: Katoliško orientirani akademiki tvorijo pri vseh volitvah najmočnejšo skupino. G. Franc Časar, tajnik banovinske JRZ v Ljubljani, dr. Ciril Zeiboit, vodja strokovne šole v Delavski zbornici in razni drugi gotovo ne bodo več prosili za francoske 'štipendije; zato je tudi deplasirano zatrjevanje od neke strani, da ta in oni teh ne bo nikoli dobil take štipendije. Deplasirane so demarše pri rektorju proti »Straži v viharju«, deplasirana je tudi grožnja, da bo »Straža iv viharju« zaplenjena. Nad francoskimi štipendijami leži neka tragika, ki jo je nehote g. Stanko Natlačen točno naslikal. Tragika je tudi v tem, da francoski lektor ni znal približati našim akademikom one mlade katoliške Francije, kakor jo predstavlja njen modemi katoliški pokret... Akademsko društvo Zarja je te dni razposlalo prikupno opremljeno brošuro, v kateri so natisnjena predavanja njenega lanskega počitniškega tečaja v Bohinju. Ker so s tem misli tega tečaja prestopile okvir zarjanske intimnosti, ibo prav, ako se kot katoliško akademsko in dijaško glasilo ob tej brošuri nekoliko ustavimo. Najprej si hočemo pobliže ogledati predgovor v brošuri, to pa zaradi tega, ker so pod njim podpisani »Zarjani«. Dočim vsebujejo poedina predavanja, ki so v brošuri naitisnjena, pač misli in nazore dotič-nih predavateljev, torej zganjen papir, ki so 'ga razgrnili in nanj napisali svoje nazore možje, ki so na bohinjskem tečaju predavali, pa moremo predgovor smatrati kot neke vrste naizomo oziroma načelno »izpoved Zarjanov 1940«, kot so bile »Mlade zarje« »izpoved Zarjanov 1933«. O posameznih predavanjih pa bo-imo spregovorili drugič; saj eventualne hibe predgovora ne zadevajo samo po sebi ostalih predavanj; saj so samostojno zgrajena in zahtevajo 'konkretno in diferencirano vrednotenje. „Svojsko raivridenje vrednot" V uvodnem odstavku predgovora postavlja tpisec, da predstavlja današnja Zarja »novo skupino mladih ljudi« (Boh. teden, str. IX.) in 'razlaga, kako da se je to zbiranje začelo. Ta ■razlaga je poglavje zase, ki ga danes ne mislimo načenjati. V tem uvodu, s katerim se skupina predstavlja neinformirani javnosti, meni pisec, da je zanj oz, zanje značilno »od ostalih različno, 'namreč globlje pojmovanje naroda, slovenstva, katolicizma, kulture in svojsko razvrščenje vrednot« (Boh. 'teden, str. IX.). »Različno« je 'torej njihovo pojmovanje od ostalih, ker je ■»globlje«! Ne vemo, če taka samozavest spada v predgovor knjige in če kaže polagati tako sodbo o sebi v usta Zarjanov. Mar bi se 'to prepustilo kritiki. „NajvlSJa oblika duhovnega bivanja" V predgovoru beremo svojevrstno misel o »človekovi osebi, tej n a j v i š j i obliki duhovnega bivanja«. (Boh. 'teden, str. X.) Mogel bi kdo vprašati, katera bi bila od človekove osebe »nižja oblika duhovnega bivanja« in kakšen prilastek potem, ko je superlativ že uporabljen za človeško obliko duhovnega bivanja, še preostane za božjo obliko duhovnega bivanja? Nejasnost na tem mestu je nevarna. Mimogrede bodi 'tudi povedano, da je formulacija o »človekovi osebi, tej najvišji obliki duhovnega bivanja«, dobesedno vzeta iz »manifesta« skupine francoskih »personalistov« (glej Boh. teden, Med g. Lacroixom in nami je neka razdalj* in ta se imenuje: nezaupanje. Ob koncu odkrita izpoved: Proti dosedan)1 metodi podeljevanja štipendij, iki »,namerno ali slučajno« favorizira skoraj izključno levičarsko ali protikatoliško usmerjene elemente, bomo vodili odločno borbo. (str. 14), t. j. skupine ljudi različnih f o r m a 1" h i h svetozorskih pripadnosti, iki so se o&' ločili za skupen »personalistični« nazor, k' bi ga na kratko miotgli predstaviti, — če ga )e ■predstaviti sploh mogoče —, kot neke vrst« rafinirani humanizem in »socializirani« indivi' 'dualizem, a kakor se zdi brez oslona v n&d" naravnemu redu božjega raizodetja. Nejasna disllnkcija V predgovoru je natisnjen 'tudi ta-le sta* vek: »Razumljivo je, da je bilo s skrbjo pv stavljeno vprašanje kulturnega ustvarjanja v 'času, ko vedno bolj prevladuje instinkt' ko človek vedno bolj podlega zakonom nez*' vednega, ko vedno bolj izginja spontan0 pokoravanj e svojim naravnim določenostim«. (Boh. teden, str. X.) ZaJU' mala nas bi vsebina izražene razlike m«^ ■obema pojmoma, ki smo ju podčrtali, in Pa jasna opredelitev pojma »naravne doloŽ0' nosti«. Nejasnost In jasnost glede katoliške edinosti Pisec predgovora v bohinjsko brošuro pol' muje »katoliško edinost« (Boh. teden, str. Xl<) Je kot edinost v »dogmatični sferi katolištva* ; (Boh. teden, str. XI.), ne pa tudi ikort edinci *v časovnih, kulturnih, gospodarskih in P0^' tičnih zadevah« (Boh. teden, str. XI.) — ^ to izhaja iz njegovega odklanjanja razširjeva' taja »katoliške edinosti« na ta slednja področja' 't. j. na področja vsakdanjega človeškega živ' ijenja. Značilna v tem pogledu je tudi d*0" umna krilatica »katoliška skupnost samo v Cerkvi«, krilatica, ki je padla na nekem se' Stanku Zarje. To »svojsko razvrščanje vr®^' 'not« (Boh. teden, str. IX.) bi prav gotovo b«l° potrebno jasnejše obrazložitve in to še po®® bej, ker imamo dolgo vrsto okrožnic in rto p^ v razdobju od francoske revolucije dalr (Gregor XVI.: Mirari vos, 15. VIII. 1832' P i j IX.: S y 11 a b u s in Quanta cura, 8. ^ 1864; Leon XIII.: Quod Ap o st o lici 1° modernističnih zmotah], 28. XII. 1878; Diu1^ num, 29. VI. 1881; Immortale Dei 1° krščanski ustavi držav], 1. XI. 1885; De hu 'm a n a 1 i b e r t a t e , 20. VI. 1888; Rerum ***” varum, 15. V. 1891; Graves de c o mm11 ni [o krščanski demokraciji], 18. L 1^’ Pij X.: Motu proprio, 18. XII. 1903; Pij Quadragesimo amno, 15. V. 1931; Divini demptoris, 19. III. 1937, Mit brennender Sor£e' 14. III. 1937; Pij XII.: Summi Pontificat115' dec. 1939) okrožnice, ki segajo v podrO^)3 »časovnih, kulturnih, gospoda^ s k ih in političnih zadev« (prosto P® Boh. tednu, str. XI.) pod vidikom večnosti^1 načel. Bohinjski teden 1939 4. aprila 1940 109 »STRA2A V VIHARJU« Nejasnost »človečanske misli" In končno, kaj naj pomeni to, da pisec Predgovora — v celoti zvest francoskemu »personalizmu« — jemlje »ič love k a za izhodišče« (Boh. ted., str. X.) in veruje v »nov red v Evropi« (Boh. ted., str. XII.) (po- sedanji voj-ni)i »ko bo zmagovala človečanska m i -s e 1« (Boh. ted., str. XII.). V takem slogu hi mogel govoriti tudi kak Rousseau XX. velka. Tudi masani in vprav oni imajo polna usta »človečanske mislli«. »Človečanska misel« sama ne pove mnogio. Pogrešamo pravega krščanskega duha, iki mu )e B og »najvišja oblika duhovnega bivanja«, ki jemlje Boga »za izhodišče« (kar je med na-^odnicami, citiramo iz predgovora, op. ur.), ker »človek šele v luči večnih božjih Postav, v luči k r š č a n s ke etike postane osebnost, to je tisto bitje, ki maj po božji volji ViWa stvarem tega sveta, toda vlada talko, da ko lahko o svojem vladanju nekoč polagal račune svojemu Gospodarju. Ti večni nrav -11 i z a k o n i tudi dajo šele človeku potrebno I m u n i t e t o pred vsemi in vsakim drugim človekom in tudi pred vsemi človeškimi oblasitvi.., Spričo tega dejstva dobe ... človekoljubne krilatice {osamljene, brez osloma v božji nadnaravni resničnosti, op. ur.) značaj navadnih »agitaitoričnih fraz«. (V mlade zarje, izpovedi Zarjanov 1933, str. 39). Tako °dgovarjajo Zarjam iz leta 1933 Zarjanom leta 1940. Človek središče in merilo vsega Ko človek dodobra prebere in razmisli Predgovor v brošuro o bohinjskem tečaju — Predgovor, ki sicer po slogu dokaj alikuje gospodu Kocbeku (primerjaj »Predgovor« s Predavanjem prof. Kocbeka na str. 13—22), ki Pa zaradi zarjanskega podpisa vendarle za Javnost predstavlja gledanje na življenje, kot S5a sprejema in izraža trenutna »Zarja« — se težko otrese vtisa, da gre za sicer dokaj ne-Jasen pa močno tostransko zamišljen Življenjski nazor. Si licet parva componerc ^agnis, so, da samostojna medicinska •fakulteta v Ljubljani ni potrebna, da nima pogojev za uspešen razvoj, da je teritorij Slovenije premajhen in pod. Resno je grozila okrnitev naše univerze iz ukinitvijo še teh štirih semestrov. Sedaj pa so vsi ti nevzdržni ugovori splahneli in slovenska medicinska fakulteta je z najvišjega mesta dobila s priznanjem petega in šestega semestra zagotovilo, da more — ko bodo vsi pogoji dami — le naprej, a nikoli nazaj. Ni potrebno še posebej poudarjati ogromno važnost, ki jo bo imela popolna 'medicinska fakulteta v Ljubljani za ves slovenski narod, pa naj bo to iz zdravstvenih, socialnih, ali državno-pravnih razlogov. In kolikih materialnih težav bo rešen reven slovenski medicinec! Zato smo slovenski akademiki še prav posebno veseli tega napredka in iskreno hvaležni vsem tistim, ki so kakorkoli pripomogli k uspehu. Zavedamo se, da s tem uspehom naša borba še daleč ni končana. Našo mlado medicino čaka še veliko težav. Poleig raznih medicinskih institutov bo neobhodno nujno potrebna zgraditev modeme klinike, ker edino na ta način bo možno uspešno znanstveno delo. Tirdno smo prepričani, da bo tudi ta borba, ki nas še čaka, kronana z uspehom. Skoraj vse naše velike narodne institucije so zrasle iz revščine in iz skromnih početkov, pa so kljub temu dosegle tako rvišino, kot jo imajo pri velikih kulturnih narodih. Slovenski katoliški akademiki pa imamo še poseben razlog, da se veselimo doseženega uspeha slovenske univenze. Te uspehe so predvsem izvojevaili gg. min. dr. Korošec, dr. Krek, dr. Natlačen in njihovi sodelavci. Naš program »do 1940 popolna slovenska univerza«, katerega smo imenovali volilni šlager — se uresničuje. Takrat, ko si unitaristična in liberalna »Naša misel« drzne v brk vsemu slovenskemu narodu in njegovi borbi izapisati, da »ni važno, ako dobimo popolno medicinsko fakulteto v Ljubljani« — smo morali postaviti zahtevo po popolni medicinski fakulteti in po popolni univerzi. — Talko je delegacija A. A. s poslevodečim podpredsednikom na čelu že v mesecu januarju predložila prosvetnemu ministru spomenico, v kateri so obrazložene vse potrebe slovenske univerze — v prvi vrsti pa medicinske fakultete. Prepis spomenice je delegacija izročila itudi predsedniku senaita g. dr. Korošcu, gradb. ministru g. dr. Kreku ter senatorju g. Smodeju. Zastopniki A. A. so povsod dobili polna zagotovila pomoči. Seveda je univerzitetna oblast (g. rektor in senat) storila vse, kar je bilo v njeni moči, za izpopolnitev med. fakultete. Ban g. dr. Natlačen pa je sam večkrat osebno posredovali. Tako uspeh ni izostal. Ko tako gledamo na uspeh ite borbe, nam postane popolnoma jasno, da je edina pot, po kateri bo slovenski narod Ikdaj prišel do svojih vzetih in še ne pridobljenih pravic, ta: resno delo in strnjena fronta doma, podprta po svojih pravih ljudskih zastopnikih v Bel-gradu. Le na ta način je uspelo — kljub vsem oviram in nasprotovanjem — da bo v jeseni odprt peti in šesti semester slovenske medicinske fakultete. JVedel/she misli Dolgoletna zahteva slovenskih akademikov in našega naroda po popolni slovenski univerzi se uresničuje. Slovenska medicinska fakulteta je stopila velik k or alk naprej k svoji dokončni izpopolnitvi. Če pomislimo na vse nevarnosti, ki so ogrožale obstoj naše medicine, moramo priznati, da je gornja odločba neprecenljivega pomena za njen bodoči razvoj in s tem za moderno organizacijo celotnega zdravstva v Sloveniji. Vseh dvajset let so od vseh najrazličnejših strani prihajali ugovori proti medi- Druga poDelikonočna nedelja se imenuje v bogoslužju netlelju dobrega Pastirja. Mašno besedilo je izbrano iz svetopisemskih odstavkov, ki primerjajo razmerje med verniki in Kristusom razmerju med pastirjem in oocami. Ta primera je bila Jezusu samemu všeč in jo je parkrat uporabil. Tudi prvi kristjani so se je brž oprijeli. Gotovo so apostoli in prvi škofje svojim vernikom velikokrat n svojih pridigah rabili prav primero o pastirju in ovcah, ko so vernikom razlagali razmerje do Kristusa ali tudi do samega sebe, ki so vidni namestniki nevidnega Pastirja. Raba te primere je morala biti v prvih časih krščanstva tako vsakdanja, da je preprostemu slikarju, ki je poskušal okrasiti temne hodnike katakomb, vedno prišla na misel slika dobrega Pastirja, kadar je hotel naslikati Kristusa. Tako so verniki prvih stoletij poznali svojega Odrešenika pretežno o simbolu dobrega Pastirja. V nedeljo pri maši pazljivo poslušajmo berilo in evangelij! Pred našimi, očmi bo vstala slika dobrega Pastirja. Poskusimo čutiti nekoliko s prvimi kristjani, ki so se zbirali k sv. daritvi v katakombah. Mnogim izmed njih je svet odrekel vsako zavetje. Nekateri so imeli poganske starše, ki niso o svojih krščanskih otrokih hoteli ničesar vedeti. Drugi spet so morda že izgubili svoje starše in sorodnike o preganjanju, ki je divjalo okrog njih. Država, ki je človeku, ki je ose izgubil, vendarle nekak prostran dom, je kristjane prvih stoletij smatrala za svoje največje sovražnike in jih je izobčila iz svoje srede ter jim odrekla vse, kar more država nuditi v varnost in zavetje tistemu, ki je sicer vse izgubil. Ko so se tedaj taki ljudje zbirali o katakombah, so s čisto posebnimi občutki poslušali besede in nauke dobrega Pastirja in se o čisto svojevrstno vdanostjo izročili Njemu, ki jim je še edini ostal kot skrbni varuh sredi sovražnega sveta. V trpljenju in preganjanju so gledali le navidezno zmago sovražnikov. Dobro pa so vedeli, da je končna zmaga Kristusova. Saj je to že na svojem življenju pokazal. Na veliki petek so njegovi sovražniki navidezno zmagali, toda na veliko noč je zmagoslavno vstal od mrtvih ter šel v svojo slavo. Ali nismo tudi mi danes v marsičem v podobnem položaju? In tudi nam nazadnje ne preostane drugega, kakor da se z vsem zaupanjem oklenemo Njega, ki je Pastir in varuh naših duš. In to tem bolj, čim hujši so časi! Kulturni boljševizem se je zagrizel v naše narodno telo: t njegovi službi so revije, založbe, film. Zato organizirajmo moino krščansko protikomunistično fronto. Izpitni red ze usposobijenostne Izpite kandidatov za funkcionarje SOZ (Velja za člane Krožkov na srednjih, srednjih strokovnih in meščanskih Šolah.) I. Kandidat za funkcionarja SDZ mora s posebnim izpitom dokazati usposobljenost za vodstvo poedinih funkcij v Krožkih SDZ in v nadrejenih edinicah (okrožja, zvezno vodstvo), II. Usposobljenostni izpiti se polagajo v treh oddelkih: višji oddelek A, srednji oddelek B, nižji oddelek C. HI. Izpit v oddelku A morejo polagati člani Krožkov od 6. razreda navzgor. Izpit v oddelku B od 4. razreda navzgor in v oddelku C od 2. razreda navzgor. Za polaganje višjega izpita ni pogoj opravljen nižji izpit. IV. Predmeti izpitnega ocenjevanja so: 1. idejna izobrazba, 2. organizacijska izobrazba, 3. praktični organizacijski uspehi, 4. splošna (kvalifikacija, 5. šolski uspehi. - V. Za predmet idejne izobrazbe mora kandidat poznati: V oddelku A: Ušeničnikova »Katoliška načela«, Ahčinov »Komunizem«, Ušeničnikove »Obrise social-naga vprašanja«, Jerajevo knjižico »Slovenci in Jugoslavija«. V oddelku B: Glavne obrise iz Ušendčnikovih »Katoliških načel«, glavne obrise iz Jerajeve knjižice »Slovenci in Jugoslavija«. V oddelku C: »Slovesno izjavo«, podano na Slomškovem grobu dne 15. oktobra 1939, kakor je natisnjena na članskih izkaznicah in kot je bila razložena v 1., 2. in 3. številki »Stražnih ognjev« 1940. VI. Za predmet organizacijske izobrazbe mora kandidat poznati: a) v oddelku A: Gdarjeve »Temelje organizacij«, »Mali katekizem KA« ((vprašanja 1—9r 39, 45, 46, 69—71), Zvezna ter Krožkova pravila in poslovnike: b) v oddelku B: Zvezno predavanje o organizacij, glavne obrise iz »Malega katekizma KA«, pravila in poslovnik Krožkov SDZ; c) v oddelku C: Pomen organizacije, opisan v »Stražnih ognjih«. VIL Predmet praktičnih organizacijskih uspehov pomeni, da se je moral kandidat praktično izkazati: za funkcijo zveznega referenta, velikega poglavarja, pomočnika velikega poglavarja, poglavarja, kot razredni župan ali član zavodnega vodstva; za funkcijo člana zav. vodstva kot župan ali član razrednega vodstva. VIII. Iz predmeta splošne kvalifikacije mora kandidat pokazati: a) v oddelku A: da ima smisel za globlje versko življenje, da dobro pozna zgodovino katoliškega gibanja med Slovenci, da pozna naše narodne in katoliške velikane od Siom-šeka dalje, da pozna v glavnih obrisih zgodovino SDZ, da ima lep zunanji nastop, da ni sektarskega duha; b) v skupini B: da ima smisel za globlje versko življenje, da pozna velike Slovence in katoličane: Slomška, Kreka in Jegliča, da pozna zgodovino SDZ, kakor je bila opisana v »Straži v viharju«« in »Stražnih ognjih«, da kaže smisel za lep zunanji nastop, da ni prepirljivec; c) v skupini C: da -kaže nagnjenje k vestnosti in marljivosti, da pozna Slomška, da pozna novejšo zgodovino SDZ, kakor je bila opisana v prvi- in -drugi številki »Stražnih ognjev«, IX. Ocene: odlično (10), prav dobro (9, 8), dobro (7, 6), nezadostno (5—1). Šolski uspehi se za usposobljenostih izpit ocenjujejo samo -kot »primerni« ali »neprimerni« X. Izpitno komisijo tvorijo: predsednik in dva člana. Člani komisije morajo biti člani včlanjenih organizacij SDZ, akademski starešine, profesorji-nadzorniki in profesorji verouka. Sodbo -o smislu -za globlje versko življenje da profesor verouka. (Od funkcionarja Slovenske dijaške zveze se pač mora tudi v tem sicer za presojo kočljivem pogledu zahtevati več kot od drugih članov.) Izpitno komisijo imenuje Zvezno vodstvo SDZ, ki naj predhodno zasliši tudi Zavodno vodstvo Krožka. XI. Splošna vadila za polaganje izpitov daje zv. vodstvo v skladu z izpitnim redom. XII. Izpitni termini so: redni v teku 2. semestra, izredni pav 1. semestru in po potrebi po sklepu zv. vodstva. XIII. Ponavljanje izpita: kandidat, ki je dosegel v dveh ali več predmetih -manj kot 6, mora ves izpit ponoviti, redoma v prihodnjem izpitnem terminu, oz. prej z dovoljenjem zv. vodstva. Kandidat, ki je dosegel v enem predmetu manj kot 6 točk ali v enem ali več predmetih prenizko ooeno za usposobljenost za gotove funkcije, mora ponoviti samo do-tični predmet. Za termin velja isto kot prej. V primeru, da je kandidat uspešno ponovil -izpit, oz. popravki red, prejme novo izpričevalo. XIV.. Kandidati, ki so uspešno opravili izpit, prejmejo posebno izpričevalo, ki ga izdaja zv. vodstvo SDZ. Izpit se mora registrirati v posebnem seznamu pri -krožku, v članski kartoteki in zabeležiti v članske izkaznice. XV. Predpise za kvalifikacijo za posamezne funkcije izdaja zv. vodstvo. XVI. Izpitni red avten. tolmači, izpreminja ali ukine zv. vodstvo. Zvezno vodstvo SDZ. Do skrajnih mei sveta Naš prvi bengalski misijonar O. Pavel Mesarič se je vrnil za nekaj tednov iz Bengalije v "domovino; primerno se nam zdi, da se ga tudi mi akademiki spomnimo ob tej priliki. Tam daleč v vroči Bengaliji živi v džunglah ob izlivu Gangesa 3 milijone ljudi, med njimi približno 1 milijon mohamedancev in 2 miili-ona hinduistov. Med -njimi delujejo naši misijonarji: O. Jožef Vizjak, 0. Stanko Poderžaj, 0. Viktor Sedej in 0. Pavel Mesarič. Zadnji stanuje v mestecu Saithi-ra in obiskuje katolike, ki so raztreseni po okolici. Nima niti cerkve, niti misijonske hiše, niti šole. Kaj je njegov največji problem in njegova največja težava? Nasprotniki, posebno »Zeminadari«, ki kot upravitelji veleposestnikov tlačijo ljudstvo, bi radi izrinili naše misijonarje, ker dvigajo Ljudstvo iz (bednega stanja in jih ščitijo pred izkoriščevalci, zato jih tožijo s krivimi prisegami raznih prestopkov itd. in -jih h-oče-jo spraviti ob dobro ime pri ljudstvu. P. Mesarič išče gorečih molilcev, -in požrtvovalnih duš, ki bi -neprestano poklanjali Bogu svoje molitve in duhovne žrtve, da -bi razblinil nakane nasprotnikov. Ogromnost bengalskega misijonskega problema je razvidna i-z sledečih številk: pokrajina meri 13.615 km2, torej je samo nekoliko manjša kot Slovenija, šteje pa 2 milijona 713.874 prebivalcev. Ce pomislimo, da je za tako veliko pokrajino in za 2,713.000 ljudi samo 8 misijonarjev, da je nadalje dežela preprežena z neštetimi vodnimi tokovi, ki -ovirajo promet, -potem bomo veličino -misij-onskega -dela bolje razumeli. Da bi se pač med mladimi dijaki in tudi med akademiki našlo -več idealnih ljudi, ki -bi se hoteli uvrstiti med misijonarje. Telovadna akademija podml. ZFO m ZDK v Maribora -Na predvečer praznika sv. Jožefa 18. marca je bila v -Mariboru slavnostna akademija podmladkov ZFO in ZDK na mariborskih srednjih šolah. Akademije so se udeležili predstavniki svetne in cerkvene oblasti na čelu s prevzv. dr. Ivanom Tomažičem 'in županom dr. Juvanom. -Spored akademije je bil skrbno izbran in dobro pripravljen. N-imamo namena, da bi strokovno ocenjev-ali posamezne -točke, izmed katerih so vsem prav gotovo najbolj ugajale vaje članic v lepih -krojih SDZ, vaje članov na mizi, rajanje mladenk itd. To spada v strokovni list. Zdi se mi pa potrebno, -da poudarim e n o dejstvo, ki ga je tudi slavnostni govornik v svojem govoru poudaril: Pred mariborsko javnost je stopila katoliška mladina po enoletnem delovanju. Eno leto truda po telovadnicah je rodilo to lepo akademijo. Kdor je akademijo videl, je le težko verjel, da je temu tako. Pri tem pa se mi nehote vzbuja vprašanje, kdo bo nosil odgovornost za ona izgubljena leta, ko se je morala katoliška mladina skrivati v katakombah? Koliko bi ta mladina storila za sv-oj narod in svojo ljubljeno državo v -letih trpljenja, če bi imela svobodo. Vprašam, kdo bo popravil škodo, ki jo je imela mladina, slovenski narod in naša država zaradi tega? Na to vprašanje naj odgovore oni, ki so smatrali nekoč -za svo.jo sveto dolžnost preg črn j ati in onemogočevati delo katoliški mladini. Mariborski dijaški mladini pa iskreno čestitamo k lepemu uspehu in ji želimo, da gre po -tej poti dalje v svojem neumornem in nesebičnem delu za Boga, svoj ljubljeni slovenski narod in svojo narodno državo Jugoslavijo. Le tako naprej! Gledališče Lenormandav strahopetec Po odličnih premierah »Praznika cvetočih češenj« in »Asmodeja«, ki sta nas prevzeli in presenetili tako po vsebinski kakor tudi režijski plaJti, -se je zazdelo upravi iNar. gledališča potrebno opomniti občinstvo, da pisatelji vendar ne pišejo samo odličnih del. O tem smo se prepričali pri premieri »Strahopetca«, igre v 4. dejanjih in 10 slikah, ki jo je spisal Lenor -mand, skušajoč v njej prikazati in analizirati problem strahopetca, to je človeka, ki se je nekoliko iz strahu pred opravljanjem vojaške dolžnosti, nekoliko pa iz prepričanja o ne-sntt' seln-osti in nečlovečnosti vojne -zatekel s -svojo ženo v zdravilišče v Švici, čeprav ni bil niti za trohico bolan. V zdravilišču -ga resni in namišljeni -bolniki -takoj spregledajo in -se seveda obrnejo od njega. Zdaj zaide dezerter, ki j® povrhu slikar in torej še posebno občutljiv za. duševne nemire in pretrese, v moreče razvozlavanje vprašanja osebne krivde oziroma nedolžnosti. Sredi teh razmišljanj, ki po nekod še nekako zagrabijo, ga po sili zapletejo v v-ohuns-tvo. V -tem novem poklicu se slabo zadrži in tako zabrede tja, -odkoder se je hotel z begom rešiti. Čaka ga smrt. Drama, ki naj bi biki zaradi vojnega motiva aktualna, ne prepriča. Prvič avtor problema kolizije subjektivne nedolžnosti in -objektivne krivde niti z etičnega niti s psihološkega gl®' dišča ne razčisti -povsem zadovoljivo-, -kajti slikar -se otrese zavesti manjvrednosti s skok-om v vohunstvo, ki je vendar tudi tesno zvezano z -vojin-o. Duševni nemiri izginejo kar tako- na celem brez zadostne utemeljitve. V kolikor ie lik -strahopetca prepričljiv, se moramo zahvaliti igralcu g. Kralju. — Dalje je avtor razbil snov v 10 reportažnih slik, ki vse — raz®11 predzadnjih d-veh — zaradi predolge ekspozi' cije in majave zgradbe sploh utrujajo in dolgočasijo. Vsakemu estetskemu čutu pa se mora uP*' ra-ti prizor orgij v baru, ki je morebiti verna imitaaija, a brez -slehernega ugovora skrajno odvraten in poleg 'tega nepotreben, čeprav ga avtor skuša opravičiti, češ, da se tako oklepaj'0 življenja tist-i, ki so zapisani -smrti. Režisd' (O. Šest) bi ga bil -lahko -brez škode črtal. Če pa mu je bilo žal slikarjeve halucinacije, naj h* ga bil vsaj priredil v talki obliki, ki bi bila lai® sprejemljiva. Avtor zanimivemu psihološkemu problem®' ki sd ga je bil postavil, ni bil povsem ko-s i® zato ostaja njegova drama -na stopnji vohunisk® zgodbe čisto povprečnega špijo-nažnega filma- —nik. Rdeči mefisto ionglira s palm® miru na Balkanu »Akoioni odbor beograjskih akademikov* sklicuje za 8. in 9. aprila »mirovni kongr®5 akademske mladine Jugoslavije v Beograd. Dve g-lavni temi se bosta obravnavali: »-Sedanja imperialistična vojna«, in »Naloga akademske .mladine v sedanjim času«. Jasno je, da je to komunistično -masi0' Sicer bi -bilo dosti gradiva! Saj Rusija, odkoder očividno prihaja pobuda »za ta mirovni s®' nek«, -se je prav v zadnjih mesecih strokov®0 izvežbala v mirovnih akcijah, ko je tesfl^ pritiskala kar štiri baltiške države na sVPle imperialistično srce in uničila -slovansko sk-o! Naloga akademske mladine v sedam®®1 času bo -bržkone zdaj v tem, z lažnimi p0” tvorbami vso škandaloznost teh boljševiških avantur predstavljati svetu kot -mahanje bolj ševiškega angela miru s palmovo vejico, ^s® to se bo seveda končalo v demonstracijah Rusijo -in v revolucionarnih podvigih proti padnim »kapitalističnim velesilam«. V reso*®1 pa bo to vabilo boljševikiom: Pridite, čakamo na vas. Zato noben akademik in noben profesor v Beograd.