lastavice jim da pomagajo; volk je mesar, za goatijo deklica brinja v mliu nese, za kuharico je mirkevca, ali pa 8raka, in sicer zato, kaj ima lepi beli fortošcc, včasih pa tudi keber kuha, steaica zabeijuje, detelj in euk drva sečeta, čaplja treske bere, mačkaje za deklo, zajc baadero aosi in pri gostiji streže gotovo zato ker iuia spretne noge, leverca je švelja, b)lha bišo zrueta, vuš pa dete ziblje. Pa tudi o živinskej svatbi imamo nekoliko uarodaib pesem. Ženin iu nevesta  Sta ali knrnar in mnha nli rm v>in in lioir>.i *'olk je likc!) fV" (Dalje prib.) sta ali komar in muha, ali pa zajc in lisica, volkjelikeb (?), jazbec pa godee. —  Naše narodne pesmi. Spisal F. Kočevar. * Ker ,,Slovenski Gospodar" ni lepozoaask list, nočem jegove čitatelje mučiti z nadalnjim naštevaajeni epitetoaov, ki se v našib narodnib pesmih stereotipno poaavljajo, ia ki so za nje tedaj ravno tako značajni, kakoi1 n. pr. Homerjevi reki: dolgosenčna jesenova sulica, mačjeoka Atena, široko hodni volovi ia več eaakih. Držal se bom tedaj kolikor se bo dalo na kratko in sanio tiste stvari še omenjaval, ki bi vtegnole morebiti tudi gospodaijevo čitateljstvo zanimati. Zelo znameuito za naše narodne pesmi je med drugiai to, da se neke gerraanistične besede, kakor n. pr. juagfrava, Iedik stan, cartana Marija najdejo po celem slovenstvu, pri Prekmurcih in Zagorskib Slovencib ravno tako kakor pri Rezjanih, Istrijanib ia Korošcih. Pa teoiu se ni čuditi če pomislimo, da se več germanističnib besed celo že y starej Slovenščioi nabaja! In posebno ta prikazen je Kopitarju v dokaz služila, da je cirilski jezik stara sloveaščina. Splob pa te germanistične besede v našeia jeziku inslavizaii v nemškem jeziku to pričajo, da je naš narod že od vajkada z nemškiin narodom v sosedstvu živeti moral. Važni faktor v naših narodnib pesmib so ptice. One so — djal bi — v službi osode, ter kot take oznanujejo osodopolne dogodkc. One priletijo ali ,,iz dežele Štajarske", ali riz nemškega Gradca", al ,,iz dežele vogerske", pa tudi riz dežele Indije" in iz ,,solnčne dežele", tedaj za naš narod zmiraj od vzboda. Pa tudi iz bojišča prileti drobua ptičica, ter prinese glas brižaej ali vzdihajočej ljubici o njib vojnih. Iz Štajarske dežele prinese ptieica presladko viasko trto, iz vogerske pa rumeno pšeaičico. Žerjav na lipi sede svari dekleta fantov, naj jiboviiu sladkirn besedam ne verjamejo, inače bodo zibale. Lovca, ki drobno ptico zasleduje, prosi, najjene vstreli, ter niu hvaležua za tosvetuje, naj kadar se bo oženil nikar ne vzame, stare babe ali udove, nego mladega dekleta. Drobna ptičica je edina priča objemajem zaljubljenib. Kukovica se v našib naroduih pestnib ravno tako gostokiat spominja, kakor v srbskib, in sicer v dvojneui značaju, ali kot uositeljica belega lista, brž ko ne zato, ker zelo naglo leti, ali pa kot izdajalka. Za ptičje petje ima naš narod več prav mičnih onomanopoetičnih pesnjic. Slaviček n. pr. takole droboli: Spi, epi, spi, spi, deklič, pod grniič, pride faatič, prime za bradič, čup, čup, čup, čup! Gosi kadar gredo iz vasi na potok takole raed seboj čebljajo: Mlade libe, ki gredo odzad se bvalijo: me sine lepe mlade, ue sme lepe mlade! Stare šuge to čuvše pa zavidno dejo : tudi ine sme bile mlade, tudi me sme bile mlade! Stari gosak, ki pred Djim kot vajvoda stopa na dolgo vrat stegne pa kriči: pa že zdavnej! pa že zdavnej ! Takih ptičje petje oponašajočib pesmi ima tudi za prepelico, za vogo itd. Posebno pa ima mDogo variantaib narodnib pesmic o ptičjej svatbi, ki se obhaja na dan sv. Vincencija. Ženin in nevesta sta šinkovec in šinkovka, kosič in seaičica, čuk in sova; starešine so orel, jastreb in medved; kosek je pozavčin, vodilja in družica je lisica, svatevca je zeba pa včasih tudi senica, za teto je sova, za snebo zeba, godci so vrabci,