Fjcpa odreja. b. Kako varovati, da se otroci ue sprldjjo. Lepa odrpja se tudi prizadcva, da otrokom, koiikor jp mogoee, odpravlja vsp, kar bi jim utegnilo škodovati ali nevarno biti, posebno pa skerbi, da otroci ne pridejo k Ijudem, kteri niso za nje, postavim k takim, ki poliujšljivo govore, se nespodobno vpdejo, kolnpjo, razgrajajo i. t. d. Učpnik naj tedaj svojih učencov nikoli ne pusti samih, naj jim vedno da kaj opraviti i. t. d. — Rpjnik ne sme pozabiti, da so otroci otroci, to je, da so nevedni, ncprcmi.šljpni, radovpdni, da vsp radi poskušaju, vse požele, da so slabi in se ledaj laliko kaj poško- dujejo in spridijo. Marsikaj, kar odraščenim nič ne škoduje, škoduje otrokom, in jih spridi. Gledati se mora tudi na osebnost zrejencov. Različen je elovek po telesu, različen še bolj po dušnili zmožnostih in serčnili nagnjenjih. Večkrat se mora ledaj kakemu otroku kaj odreči, kar se sme kakeniu drugemu dovoliti, — postavim, otrokom, ki preradi blebetajo in hočejo vedno pervi odgovarjati, se ne sme pusliti, da bi prepogosto odgovarjali; lakim pa, ki so bolj boječi in tihi, naj se dovoli govoriti in glasno odgovarjati. Rejniku pa je vender nemogoče, da bi mdgel otrokom vse prikriti in vse od njih odvernili, kar jim škoduje in jim je nevarno. Potrebno je tedaj, da se otroci rako napeljujejo, da sami časoma spoznavajo, koga se morajo varovati in ogibati. Otroci se morajo tedaj opominjati in svariti. Kako pa naj se opominja? Oponiinjati se ne sme prepogosto, temuč samo takrat, kadar je treba. Prepogostno opominjanje stori, da otroci oterpnejo, in za nobeno besedo ne marajo. Zato marsikteri učenik toži: ,,Stokrat sem že učencoin prepovedal to in uno, pa vse nič ne pomaga!" — Vidiš, Ijubi moj, ravno zato, ker si že (olikrat prepovedoval, so se otroci že navadili tvojega svarjenja, in že ne poslušajo, kar jim prepoveduješ. — Opominjati se ne sme prenapeto, — posebno ne s kako lažjo. Otroci kmali zapazijo zvijačo, in potem tudi resnice ne verjamejo. Posebno dobroje, če se otroci opominjajo v podobi kake lepe, prinierne povestice in se varno zavračajo na dobre zglede in na svoje lastne skušnje. — Opominjati se mora pa tudi Ij ubeznjivo in po očetovsko, zraven pa previdno in varno, da otroci ne zvejo kaj, kar še ne vedo; — postavim, ne bilo bi prav, če bi se imenovale kake pregrehe nečistosti i. t. d. Ako mora rejnik kaj tacega omenili, naj omeni vselej prav modro, previdno in spodobno, da več ne škoduje, kakor pa koristi. — Vsako opominjanje naj bo tedaj v praveni času in po pravi poti. Ako pa pri otrocih lepi nauki in modre opminjanja ne zdajo, da bi se luido nagnjenje z lepim poravnalo, je pa Ireba tudi ojstreje ravnati. Kazati se mora naj pred na žalostne nasledke, kteri pridejo za pregreški. Požrešniku naj se, postavim, pove, da bo zbolel, da se bo niogel postiti, grenke zdravila piti i. t. d.; nečednemu otroku naj se kaže, kako ga bo sram, — prepirljiveniu, kaku ga bodo iz družbe spodili, —pozabljivcu, da bo mogel večkrat zastonj kam iti i. t. d., — lenemu, da ne bo imel kaj jesti, — lažuiku da mu nihče np bo vprjel, čc bo ludi resnico govoril i. t. d. — Hudo, vrašeno nagnjenje pa naj se tudi naravnost zatira s kaznijo. Preden pa se kaznuje, naj se žuga, toda np prcpogosfo in nikoli kaj tacega, kar se ne more in ne sme spolniti, — zakaj kar se žuga, se mora tudi na tanko zgodili, če je treba. Rejnik naj žuga previdno, in naj bo potcni tudi mož bespda. Ko pa je tudi žuganje zastonj, mora priti napovedana kazen. Kaznovati pa se nikoli ne snie zato, da bi se otroku liudo storilo, (emuč le z ediniin namenoni, da bi se pri otroku liudo nagnjenje zatiralo, in da bi se hudobija odvernila, — tedaj vselpj le iz Ijubezni, ne pa iz masčcvanja do otroka. c. Kako se pregreški ozdravljajo. Rpjnik mora pri otrocih posebno glcdati na take pregreške, ki izvirajo iz kakega napčnega nagnjenja in so stanovitni, kakor je, postavini, svojoglavnosl, nagnjenje k tatvini i. i. d. Taki pa se težko naravnost spoznajo in zavračajo, — večkrat jih še le takrat zapazimo, ko so se že globoko vkoreninili. Pri vseh prilo/nostili si mora rejnik prizadevati, da spozna in najde lake pregreškp, pa tudi njih izvirke, to je, da zve, od kod izliajajo. Posebno težko je najti dušnc pregreške, kteri so zeld skriti, in se nam včasi še celri kažejo, kakor da bi bili kaj dobrega. Rejnik niora na tanko vediti, kakošno niora bili vsako nagnjenje samo na sebi, pa tudi v primeri z drugimi, in mora to, kar se kaže, primerjati s teni, kar more biti. On naj otroke vedno opazuje in z drugimi primerja, in naj se o tem lndi s kom posvetuje. — Ko zapazi kaj napčnega, naj gre hitro tudi do pravega izvirka ali vzroka pregreškovega. Veliko pregreškov izvira že pri otroku, — na njegoveni životu, na prirojenili nagnjenjili, v njegovem popačeneni duliu i. t. d.; včasi pa pregrešek tudi izhaja iz otrokove okolice, to je, ako je pri takih Ijudeh, v lakpm kraji, kjer se ga je kaj slabega prijelo. Pregovor pravi: ,,Kakor siari delajo, tako se mladi uče." — Vzrok marsikterih pregreškov je tudi že v odreji. Velikrat b/ se staršem iii urenikom laliko reklo: ,,Kaj pa vidiš pezder v očpsu svojega brata, bruna pa, ki je v tvojeni očesu, ne čutiš? Ali, kako moreš reči svojemu bratu: Brat! pusti, da ti bom iz- dprl pezder iz očcsa, ko sam v svojem očpsu ne vidiš brima? Hinavcc! izderi popred bruno iz svojega očesa, in potem glej, da izdereš pezder iz očesa svojoga brata!" Luk. 6, 36. Ko rejnik najde pri otroku izvirek ali vzrok prpgreška, naj ga precej pri začetku, kar jc niogočc, ustavlja in zatira. Ni prav, če kdo meni, da se bo ta ali uni pregrešek v poznejih letih znabi(i sam odpravil ali saj zboljšal: — temuč misliti sc mora, da dalje, ko se odlaša, težje se odpravi in zatere kaj slabega, nazadnje pa se še celd nič pomagati ne more. Pregovor pravi: ,,Drevesce ravnaj, dokler jc niladd, slaro se ti uklonilo ne bo". Zrejpncu pa naj se ludi živo pred oči postavljajo žalostni nasledki njegovpga pregreška, da bi se ga ludi sam rad znebil. — Ako ni oirok posebno termast in hudobnp volje, naj se le ljubeznjivo in krotko zavrača in napeIjuje na pravo pot k poboljšanju. Razlaga naj se mii, da sc človek lahko kaj odvadi in kaj navadi, in tedaj ludi laliko poboljša, če iraa le resnično voljo za to. Dobro pa si naj rejnik zapomni, da naj tudi po poti poboljšanja počasi stopa, hi da nikakor ne preobloži' svojpga zrejenca, da ne omaga. Počasi sc dalcc pride! In čc tudi zrpjencc zopcl zajdc na svojo projšno krivo pot, naj ga rejnik zopet potcrpežljivo zavrača, in naj ne obupa, da bi se poboljšal. Saj se še odraščeni človek težko odvadi kakc nerodnosti, ktera mu je že preveč zašla za kožo.