SERGE.T KRAIGHER
DRAZGOSKA BITKA, EDINSTVENA BITKA V OKUPIRANI EVROPI
(Govor ob odkritju spomenika Dražgoški bitki in Cankarjevemu bataljonu,
Dražgoše 22. julija 1976)
Tovarišice in tovariši!
Lansko leto prav ta dan smo proslavljali 30-letnicD zmage našega narodnoosvobodilnega
boja in socialistične revolucije s polaganjem temelja za spomenik
zgodovinski Dražgoški bitki, ki ga svečano odkrivamo danes ob proslavljanju
35-letnice vstaje našega naroda. Dražgoše, po tej junaški tridnevni bitki
Cankarjevega bataljona požgana in do tal porušena slovenska vas, v kateri
je nemški okupator pobil 41 vaščanov, sedaj pa novega življenja polna krajevna
skupnost, so tako dve leti zaporedoma prizorišče skupnega slavja za
zgodovino našega naroda in za razvoj socialistične revolucije na Slovenskem
najpomembnejšega praznika. To Dražgoše v polni meri tudi zaslužijo.
Jugoslaviji še danes niso dostopni, kot ugotavljajo zgodovinarji, še mnogi
pomembni dokumenti iz časov vstaje na Gorenjskem 1941. leta in o sami
Dražgoški bitki. Kljub temu pa so nam danes znani, prav po zaslugi raziskovalcev
in zgodovinarjev narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem in neumornih
zbiralcev spominov in zapisov preživelih borcev in aktivistov OF,
vaščanov in okoličanov in organizatorjev vstaje na Gorenjskem, tako začetki
vstaje kot njen razmah in potek do bitke v Dražgošah pa tudi bitka sama.
Danes je razjasnjena in osvetljena vsa veličina njene celote in posameznih
njenih bitk, rast in delovanje ter usoda legendarnega Cankarjevega bataljona
in njegovih enot, delovanja tako vodstva vstaje kot organizacij KP in OF,
njihovih vodstev in aktivistov.
Pred nami leži razgrnjen zgodovinsko in človeško neizmerno dragocen in
veličasten mozaik človeških usod v njihovi pretresljivi medsebojni odvisnosti,
v nepopisnem junaštvu in nadčloveških naporih, v človeško razumljivih omahljivostih
in v popolnem medsebojnem zaupanju ter do kraja požrtvovalnem
tovarištvu. Naj na tej slovesnosti najbolj zgoščeno povzamem samo tisto, kar
zasluži poseben poudarek iz perspektive življenja in nalog našega časa.
Splošna vstaja slovenskega ljudstva v vseh predelih Gorenjske, ko so se
v partizanske enote s pretežno delavskim jedrom gorenjskih industrijskih
središč začeli množično vključevati tudi kmečki fantje, ob množični vsestranski
podpori, lahko rečemo, vsega prebivalstva in Dražgoška bitka kot člen v
njenem razvoju in boju slovenskega naroda za obstoj, je imela izredno velik
pomen in neprecenljive posledice za razvoj narodnoosvobodilnega boja in revolucije
na Slovenskem, v tistem času neposredno pa zlasti za usodo slovenskega
ljudstva ne samo Gorenjske ampak tudi slovenske Štajerske in Koroške.
13* 195
Pred očmi moramo imeti dejstvo, da so velikonemci in velikonemški Hitlerjev
rajh tedaj gledali v Gorenjski — Južno KorDŠko in v slovenski Štajerski
— Untersteiermark kot del Tretjemu rajhu priključene Avstrije, da je
Hitler v Mariboru kmalu po okupaciji izdal ukaz, da se morajo ti kraji za
vsako ceno ponemčiti in čim prej tudi upravno priključiti nemškemu rajhu,
da so nemške okupacijske oblasti začele takoj s sistematičnim izvajanjem že
prej pripravljenih načrtov za izselitev Slovencev iz slovenske Štajerske in
Gorenjske, na Koroškem pa so avstrijske nacistične oblasti pripravljale široko
izseljevanje slovenskih družin. Šlo je torej za uresničenje enega od velikonemških
nacionalističnih ciljev in hkrati s tem za ustanovitev, na tem politično
in vojaško nadvse pomembnem ozemlju, močne in zanesljive baze za
obvladanje Podonavja, Balkana in Sredozemlja in za zavarovanje samega
nemškega rajha. Od tod silovitost, s katero sta Hitler in državni vodja SS
Himmler zahtevala, da se uvedeta mir in red v teh krajih, zato sta neposredno
spremljala operacije proti vstaji na Gorenjskem in poverila odgovornost zanje
trem generalom SS. Zato so poslali v boj poleg svojih policijskih in
vojaških enot z Gorenjske, Štajerske in Koroške še specialno izurjene in specialno
oborožene motorizirane bataljone in smučarske enote iz Krakova in
Leipziga. Tako so Nemci mobilizirali najmanj 10 bataljonov različnih vrst
vojske in policije, kar pomeni v širšem smislu najmanj 30 Hitlerjevih vojakov
na enega borca Cankarjevega bataljona. Tako je postala bitka v Dražgošah
po svojem obsegu in trajanju edinstvena bitka v tistem času v okupirani
Evropi.
Sergej Kraigher, predsednik Predsedstva SR
Slovenije, med slavnostnim govorom v Dražgošah.
(Foto P. Pokorn)
196
Politično vodstvo narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, CK KPS
in Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet so zato v tem času osredotočili
vojaško in politično dejavnost organizacij OF in partizanskih enot v to,
da preprečijo naklepe Hitlerjevega rajha in da se zoperstavijo nemškim okupacijskim
oblastem in nemškim oboroženim silam pri uresničevanju postavljenih
jim nalog. Od tod posebna skrb političnega vodstva in Glavnega
poveljstva razvoju vstaje na Gorenjskem, imenovanje gorenjskega štaba partizanskih
enot s politično tako prekaljenimi člani, kot so bili komandant
Stane Žagar, član CK in član Glavnega poveljstva, španski borec Jože Gregorčič,
namestnik komandanta ter Lojze Kebe, član CK KPS za Gorenjsko
kot prvi politkomisar gorenjskih partizanov. Prav tako sta CK in Glavno
poveljstvo podvzela vrsto ukrepov za okrepitev partizanskih čet in osvobodilnega
boja na Štajerskem, da bi ustvarili pogoje in spodbudili odpor prebivalstva
proti izseljevanju in priključitvi Tretjemu rajhu.
Ne da bi podcenjevali pomen in vpliv osvobodilnega boja in delovanja
partizanskih enot na Štajerskem in enot, ki so delovale proti nemškim izselitvenim
načrtom z Dolenjske, pripada brez dvoma glavna zasluga, da so
Nemci prenehali z izseljevanjem na Gorenjskem, na Štajerskem in Koroškem,
ali pa ga v primerjavi s svojimi prvotnimi načrti bistveno omejili, vstaji, ki
se je v vedno večji širini razplamtevala po vsej Gorenjski in vedno bolj tudi
kot upor neposredno ogroženega prebivalstva. Res je sicer, da je vstaja svojo
širino na Gorenjskem obdržala sčasoma le še v Poljanski in Selški dolini in
da so partizanske enote drugod na Gorenjskem doživljale težke udarce. Res je
tudi, da so po Dražgoški bitki Cankarjev bataljon ter politično in vojaško
vodstvo vstaje in osvobodilnega boja na Gorenjskem doživeli prav tako zelo
težke udarce in nenadomestljive izgube. Toda že dosežena širina vstaje na
Gorenjskem in prav tako vojaško mojstrsko vodena in junaška tridnevna bitka
v Dražgošah, ki jo je kot frontalno borbo zavestno sprejelo vojaško vodstvo,
zavedajoč se njenega vojaškega in političnega pomena, požrtvovalnost, nezlomljiva
borbenost in iznajdljivost tako borcev kot organizacij OF, ki so
omogočili tak boj in odpor, ter pomembne sile, ki so jih morali Nemci angažirati
in velike izgube, ki so jih v teh bojih pretrpeli in dejstvo, da niso
mogli uničiti niti partizanskih enot niti organizacij OF ne na Gorenjskem ne
na Štajerskem in Koroškem in da je v Ljubljani in t. i. Ljubljanski pokrajini
boj proti okupatorju tako kot v vsej Jugoslaviji dobival vse bolj organizirano
obliko — vse to je nemškemu vodstvu v Berlinu pokazalo, kakšna nova sovražna
sila nastaja na samem pragu Tretjega rajha. Za nemško vodstvo je
bilo to dovolj, da je spremenilo svoje prvotne načrte. Zato je končno tudi
administrativno priključitev Gorenjske in Štajerske nemškemu rajhu odložilo
za čas po končani vojni.
Ta dejstva, podprta z mnogimi dokumenti, predstavljajo brez dvoma velik
zgodovinski uspeh OF in oboroženega boja proti okupatorju na Slovenskem
v sklopu celote narodnoosvobodilnega boja v Jugoslaviji. Obenem pa
so ta dejstva že sama po sebi globoka politična obsodba tako neposrednih
okupatorjevih domačih pomagačev kot tudi tistih, ki so v tem usodnem času
propagirali čakanje na zmago zaveznikov, v bistvu pa pričakovali, da bodo
komunisti in najbolj zavedni delavci, kot jedro partizanskih enot, v teh bojih
izkrvaveli in da ne bodo našli zadostne opore in pomoči med širokimi kmečkimi,
pretežno katoliško vernimi množicami. Toda ti računi so se pokazali kot
napačni, saj se je prav v teh bojih proti okupatorju skovala čvrsta enotnost
197
Del množice udeležencev ob odkritju spomenika v Dražgošah. (Foto P. Pokom)
delavcev in kmetov, združenih v OF pod vodstvom KP. Slovenska izdajalska
in politikantska gospoda pa se je začela spreminjati v golo zločinsko orodje
v rokah okupatorja pri njegovih naporih, da bi osvobodilni boj v čim večji
meri spremenil v državljansko vojno.
Vstaja na Gorenjskem in končno veljavno ter najbolj prepričljivo Dražgoška
bitka sta tako kot že prej posamezni porazi Nemcev na Štajerskem,
kot npr. v bitkah na Klopnem vrhu na Pohorju ali na Creti na Dobrovljah,
v katerih so nemški vojaki brezglavo bežali, razbili sloves o nepremagljivosti
nemške vojske. Tudi to je eden od pomembnih rezultatov vstaje na Gorenjskem
in Dražgoške bitke, ki se je bogato obrestoval v nadaljnjem razvoju
osvobodilnega boja na Gorenjskem, njene I. grupe odredov ter kasneje enot
IX. korpusa pa tudi v drugih enotah NOV in PO Slovenije, v katerih so se
borili mnogi borci, prekaljeni v vstaji na Gorenjskem in v Dražgoški bitki.
Tovarišice in tovariši! Aktivisti OF Gorenjske, to je vseh osmih gorenjskih
občin, so današnji dan in odkritje spomenika Dražgoški bitki in Cankarjevemu
bataljonu izbrali za svoj tradicionalni zbor. To daje današnjemu slavju
še dodatno razsežnost. Zato mi dovolite, da jim v imenu nas vseh čestitam
za njihov dan. Saj so se vstaja na Gorenjskem in Dražgoška bitka ter osvobodilni
boj potem razvijali in rasli lahko samo z neutrudljivim in požrtvovalnim
političnim delom aktivistov OF za enotnost vsega prebivalstva, ne glede
na svetovni nazor in strankarsko pripadnost ter z njihovim lastnim zgledom
nepopustljivosti v boju z okupatorjem in njegovimi pomagači.
Tudi vstaja na Gorenjskem 1941. leta, kakor tudi njen poznejši razvoj in
razvoj osvobodilnega gibanja sploh na Slovenskem dokazuje, čeprav v vsaki
198
pokrajini na specifičen način, kako vsaka vstaja in vsako gibanje, ki zajema
resnično najširše ljudske množice, lahko nastane in raste ter vztraja, tako ob
zmagah kot porazih, samo kot rezultat upornega dela politične organizacije,
katere vodstvo je sposobno obvladati in usmerjati, tako v časih plime kot
oseke, gibanje množic v boju za njihove življenjske interese in cilje. To spoznanje
so gorenjski aktivisti poglabljali z novimi izkušnjami v vseh obdobjih
narodnoosvobodilnega boja in v vseh krajih, kjer so delovali in se bojevali.
Današnji slovesnosti daje svoj posebno dragocen prispevek brigada »II. zasedanje
AVNOJ« Socialistične mladine Slovenije, ki začenja letos v Dražgošah
svoj tradicionalni pohod po poteh delegatov II. zasedanja AVNOJ in z udeležbo
delegacij zveze socialistične mladine iz vseh republik in pokrajin. Tako
se tradicije in moralne vrline borcev narodnoosvobodilnega boja prenašajo na
mlade rodove in poudarja dejstvo, da je boj jugoslovanskih narodov in narodnosti
za njihove socialne in nacionalne cilje danes v SFRJ prav tako enoten
in nedeljiv, kot je bil v narodnoosvobodilnem boju in socialistični revoluciji.
Tovarišice in tovariši! Spregovoriti moram nekaj besed v zvezi z zakoni,
ki jih je sprejel nedavno avstrijski parlament in ki pomenijo poskus revizije
Državne pogodbe in enostranski diktat večine hrvaški in slovenski narodnosti
v Avstriji. Val ogorčenja in protestov je zajel vso našo javnost v Sloveniji
in Jugoslaviji, ki izraža obenem podporo boju naših manjšin v avstrijski Koroški,
Štajerski in na Gradiščanskem. Nočem ponavljati dokazov o enostranskem
kršenju obveznosti, ki jih ima Avstrija po mednarodnih pogodbah in o
škodljivosti takega početja. To so dovolj odločno in utemeljeno storili Skupščina
SFRJ, Zvezni izvršni svet in Zvezni sekretariat za zunanje zadeve, skupščine
socialističnih republik ter najodgovornejši forumi družbenopolitičnih organizacij
na čelu s predsedsvom Zvezne konference SZDL Jugoslavije. To je
storil tudi tovariš Tito ob sprejemu delegacije Koroških Slovencev.
Mi, ki živimo na meji z Avstrijo, si prav zaradi mnogih trajnih skupnih
interesov ter interesov obmejnega prebivalstva želimo najboljše odnose z Avstrijo
in čim boljše sodelovanje v vseh vprašanjih. Te naše želje se v celoti
ujemajo z izjavam.i najbolj odgovornih predstavnikov republike Avstrije o
njihovih željah in pripravljenosti za razvoj čim boljših odnosov z Jugoslavijo
in za ureditev vseh odprtih vprašanj, vključno z izpolnjevanjem obveznosti
iz Državne pogodbe. Ce smo kljub temu danes priče neizbežnemu poslabšanju
teh odnosov, je temu krivo oživljanje velikonemškega nacionalnega šovinizma
v Avstriji, zlasti na Koroškem in Štajerskem ter stalno popuščanje pritiskom
teh sil. Gotovo ni slučajno, da te sile oživljajo prav v Avstriji, zlasti na Koroškem
in Štajerskem, medtem ko se na tleh Zvezne republike Nemčije in
drugje v nemško govorečem delu Evrope z njimi oplajajo le še ostanki nacistične
desnice. Zato mi dovolite, da prav ob tej priložnosti posebej poudarim
porast moči in vpliva v Avstriji velikonemškega nacionalnega šovinizma, torej
sil, ki so svoj zgodovinski poraz doživele v drugi svetovni vojni in ki zaradi
svoje družbene prirode težijo k reviziji Državne pogodbe ter nasprotujejo
zboljševanju odnosov med našima državama.
Zato ni odveč, če se spomnimo, kako je avstrijski velikonemški nacionalni
šovinizem posebno na Koroškem in Štajerskem bil nerazdvojno povezan z nacizmom,
kako je le-ta služil pripravam za okupacijo in eksploatacijo Balkana,
o čemer obstoje danes številni dokumenti o delu t. i. razikovalnih centrov v
Celovcu, Gradcu in na Dunaju v času tik pred drugo svetovno vojno. Ni čud-
199
Spomenik v Dražgoškah tik pite! siuvc-snim odkritjem. (Foto P. Pukorn)
no, da takšni ljudje niso hoteli in da nočejo izpustiti iz rok arhivska in druga
zgodovinska gradiva, ki bi jih morali po obstoječih sporazumih že zdavnaj
izročiti Jugoslaviji. O ponovnem oživljanju teh sil iz nedavne preteklosti pričajo
t. i. »brambovska« zborovanja ob naši meji, skupaj s proslulimi pripadniki
enot SS in druge kampanje Heimatdiensta, v katerem so organizirani tudi
direktni nasledniki nacistične preteklosti. Njihovo kampanjo t. i. »prastrahu«
jemljejo, žal, celo ugledne avstrijske politične osebnosti za izhodišče svoje
politike. Dejstvo, da so jugoslovanske oborožene sile, kot del sil antihitlerjevske
koalicije, osvobodile izpod nacizma tudi posamezne dele današnje Avstrije,
s? skuša prikazati kot invazija okupatorjev. Pri tem seveda molčijo o tem,
kdo je na tej narodnostni meji stoletja posegal po tujem ozemlju in imovini
ter kdo je v zadnji vojni bil napadalec in okupator.
Taka fikcija in oživljanje v Avstriji z zločini obremenjenih sil hitlerjevske
preteklosti je očitno potrebno samo silam, ki nočejo razumevanja ter prijateljskega
sodelovanja med republiko Avstrijo in neuvrščeno socialistično Jugoslavijo
in ki jim ni pri srcu utrjevanje sil miru v Evropi in v svetu. Ljudje,
ki so v še ne tako oddaljeni preteklosti bili kaj hitro pripravljeni odreči se
Avctriji in demokraciji, ustvarjajo že danes na Koroškem proti manjšini, v
imenu nekakšne demokratske večine, zastraševalno ozračje, v katerem vsakega
narodno zavednega Slovenca označujejo kot »ekstremista« in nelojalnega avstrijskega
državljana. Ciljem takšnih kampanj so zelo blizu tudi stališča, ki
vodijo v duhu in tradiciji hladne vojne zopet k spreminjanju mej v ločnice
med t. i. svobodnim svetom, seveda onstran Karavank, in sistemom totalitarizma
in brezbožnega socializma. Takšni glasovi vsekakor niso odraz sodobnih
200
stremljenj v Evropi, ki težijo zlasti po konferenci v Helsinkih k vsestranskemu
premagovanju blokovskih delitev.
Nočem se dalje zadrževati na tem, kako se zdi ne samo naši javnosti,
ampak celo mnogim avstrijskim strokovnjakom in političnim osebnostim skrajno
dvolično in neutemeljeno, če oficialna Avstrija javno zatrjuje, da daje s
temi zakoni manjšinam več kot katerakoli država v Evropi in vse, kar zahteva
Državna pogodba, hkrati ko prizadete manjšine ocenjujejo te ukrepe kot enostranski
diktat in akt nasilja, ki bistveno slabša njihov položaj in zmanjšuje
njihove pravice. Glede upornega vztrajanja na preštevanju manjšine se demokracija
in socialisti v Avstriji zgledujejo očitno po praksi v Bolgariji, kjer so
na podlagi nepriznavanja makedonske nacije in zgodovinske nujnosti Socialistične
republike Makedonije makedonsko manjšino ob zadnjem popisu prebivalstva
enostavno zbrisali. Kot rečeno, naša in vsa jugoslovanska javnost
odločno podpira stališča jugoslovanske vlade, kakor tudi borbo slovenske in
hrvaške manjšine v Avstriji. Ohrabruje nas, da v sami Avstriji in še posebej
v današnji Evropi obstoje mnoge ugledne osebnosti in politiki ter politične
skupine in organizacije, ki ne morejo sprejeti dejstva, da se v Evropi ustvarja
žarišče konfliktov, in to v vprašanjih, o katerih so že določene rešitve in
obveznosti v mednarodnih pogodbah in listinah Združenih narodov.
Tovariši in tovarišice! Spomenik vstaji na Gorenjskem in Dražgoški bitki
odkrivamo prav v dneh, ko svoje delo in napore usmerjamo hkrati v treh
smereh. Naj omenim najprej nadaljnje poglabljanje socialističnega samoupravljanja
in utrjevanje položaja delavca in delovnega človeka v industrijskih
središčih in kmečkega proizvajalca na vasi, da bo resnično on odločal
o pogojih svojega dela in o dohodku, ki ga ustvarja. To predstavlja vsebino
in osnovni smisel zakona o združenem delu. Vzporedno s tem poteka sprejemanje
družbenih planov republik ter avtonomnih pokrajin in Jugoslavije, občin
ter krajevnih skupnosti in organizacij združenega dela ter sklepanje samoupravnih
sporazumov in dogovorov o temeljih družbenih planov. S temi moramo
čimbolj jasno določiti medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti, ne
samo politične, ampak tudi materialne, finančne in pravne, da bi bili družbeni
plani realni in da bi zagotovili naš nadaljnji družbeni razvoj na gospodarsko
bolj usklajenih in stabilnih osnovah ter predvsem s povečevanjem produktivnosti
dela.
Družbeni plani, ki jih v teh dneh sprejemamo, so brez dvoma obremenjeni
še z mnogimi ostanki starega in odražajo, koliko smo na posameznih
področjih družbenega dela in v posameznih občinah ter v republiki v celoti
napredovali v zagotavljanju za uresničenje nalog potrebnih sredstev na novih
samoupravnih osnovah, z združevanjem dela in dohodka. Brez dvoma je v tem
še mnogo starega, kar bomo morali z razvojem samoupravnih odnosov po
sprejetju zakona o združenem delu in še posebej deviznega zakona in zakona
o sistemu in družbeni kontroli cen in na podlagi izkušenj v uresničevanju
družbenih planov še dopolnjevati in izpopolnjevati. Kljub vsemu temu predstavlja
sprejetje družbenega plana SFRJ in Socialistične republike Slovenije
na novih družbenoekonomskih osnovah in novi ustavni vlogi socialističnih republik
in avtonomnih pokrajin velik uspeh v notranji utrditvi in razvoju
socialistične Jugoslavije in velik korak naprej v uveljavljanju našega ustavnega
sistema neposredno v sami družbeni praksi.
Hkrati z uresničevanjem teh nalog se stopnjujejo naši napori za nadaljnje
poglabljanje našega sodelovanja z deželami v razvoju in neuvrščenimi
201
I deželami, ki se kaže tudi v obveznostih, določenih v družbenih planih organizacij
združenega dela ter republik in federacije. S tem si utrjujemo svoj
lastni položaj v sodobnih mednarodnih ekonomskih odnosih in obenem ustvarjamo
možnosti za naš čim večji prispevek medsebojnemu sodelovanju in medsebojni
pomoči neuvrščenih dežel in dežel v razvoju pri reševanju zapletenih
vprašanj sodobnega sveta in v boju za enakopravnost v mednarodnih odnosih
in suvereno razpolaganje s svojim ozemljem in prirodnimi bogastvi. Konferenca
v Colombu bo s svojim težiščem na dogovorih v zvezi z uvajanjem pravičnejšega
sistema mednarodnih ekonomskih odnosov ter v zvezi z reševanjem
problemov razorožitve na širših osnovah in z vseh njihovih vidikov v okviru
Generalne skupščine Združenih narodov, poleg obravnavanja odprtih žarišč
vojne in boja proti rasističnim režimom v Južni Afriki, brez dvoma prispevala
k nadaljnji krepitvi neuvrščenih držav in držav v razvoju in njihove vloge
v reševanju najbolj perečih vprašanj sodobnega sveta.
Z razvijanjem sistema socialističnega samoupravljanja in uspešnim izpolnjevanjem
nalog našega družbenega in gospodarskega razvoja, zlasti na področju
mednarodnih ekonomskih odnosov, prispevamo vsi in vsak na svojem
področju dela in življenja lahko največ k utrjevanju mednarodnega položaja
Jugoslavije, s tem pa tudi h krepitvi miroljubnih sil v svetu.
Konferenca evropskih komunističnih in delavskih partij v Berlinu je pokazala,
da v mednai-odnem evropskem komunističnem gibanju vse bolj prevladujejo
sile, ki so jim enakopravnost med partijami in v odnosih med državami
ter odgovornost delavskih partij in delavskega razreda pred lastnim narodom
in državo osnova mednarodnega sodelovanja, solidarnosti in proletarskega
internacionalizma. V tem smislu se je konferenca izjavila tudi za aktiven
prispevek vseh progresivnih in demokratičnih sil uresničevanju sklepov helsinške
konference z njihovim uporabljanjem pri urejanju odnosov med državami
v Evropi. Zato so toliko bolj pozornosti vredne tendence, ki se pojavljajo
v nekaterih zahodnoevropskih državah, ki se sicer proglašajo za zaščitnike
svobode in demokracije, ko ob reševanju vladne krize v Italiji grozijo z gospodarskimi
sankcijami, če bi si Italija izbrala vlado, ki njim ne bi bila po volji,
npr. z udeležbo komunistov. To so brez dvoma tendence, ki so v očitnem nasprotju
s črko in duhom svečano podpisane sklepne listine v Helsinkih.
Tudi to govori o dejstvu, da so, kljub krepitvi miroljubnih sil v svetu,
ki prihaja do izraza predvsem v Združenih narodih in na širokih mednarodnih
konferencah v veliki meri prav pod vplivom neuvrščenih držav, realni odnosi
med državami še vedno pod pritiskom blokovskih interesov in interesov velikih
sil.
Tudi naša socialistična samoupravna in neuvrščena Jugoslavija je izpostavljena
različnim pritiskom. Kolikor ne pridejo bolj odkrito do izraza, se
morama zahvaliti predvsem naši notranji trdnosti ter enotnosti in v osnovi
uspešnemu reševanju problemov našega družbenega razvoja, kakor tudi naši
pripravljenosti na splošni ljudski odpor ter trdnemu mednarodnemu položaju
naše države glede na njeno zasidranost med neuvrščenimi deželami in deželami
v razvoju ob njihovi vse večji mednarodni vlogi. Zato smo priče poskusom,
z različnih strani in smeri, izpodkopavanja naše notranje enotnosti s podpiranjem
in spodbujanjem k delovanju proti našemu socialističnemu samoupravnemu
sistemu in neodvisni neuvrščeni politiki nekaterih, od našega življenja
in družbenega razvoja odtrganih posameznikov ali skupin.
202
z doseženimi rezultati v našem družbenem razvoju na podlagi socialističnega
samoupravljanja Jugoslavija vsemu svetu dokazuje, da je družbenopolitični
sistem, zgrajen na socialističnem samoupravljanju, sposoben združevati
vse delovne in ustvarjalne sile družbe v naporih za reševanje protislovij družbenega
razvoja sodobnega sveta, ne glede na svetovno-nazorske in druge razlike.
Zato z doslednim nadaljevanjem našega razvoja po tej poti tudi najbolj
častno izpolnjujemo izročilo našega narodnoosvobodilnega boja in socialistične
revolucije ter svoj dolg do vseh, ki so v tem boju dali svoja življenja.
Tovarišice in tovariši! Čestitam vam vsem za naš skupni praznik. Dan
vstaje, aktivistkam in aktivistom OF Gorenjske še posebej za dan njihovega
srečanja, mladinkam in mladincem brigade »II. zasedanja AVNOJ« pa želim
poleg tega še uspešen in srečen pohod.
S tem proglašam, da je spomenik Dražgoški bitki in Cankarjevemu bataljonu
odkrit.
R e s um e
LA BATAILLE DE DRAZGOSE, U N E BATAILLE UNIQUE
EN EUROPE OCCUPfiE
Dans son discours, prononce a l'occasion de rinauguration du monument a la
bataille heroique des partisans contre les Allemands qui avait lieu de 9 a 11 janvier
1942 a Dražgoše, Tauteur resume la situation en Europe ainsi qu'en Yougoslavie
occupees dans Tannee de guerre 1941. II decrit le developpement de la lutte de la
liberation nationale en Slovenie et specialement en Haute Camiole et Timportance
de la bataille de Dražgoše pour la suite de la lutte contre Toccupant. Dans la deuxieme
partie de son discours, quolques problemes de politique Internationale et de
politique interieure sont traites.
203