LiSTEK J. E. Polak: Črtice. Moj znanec Ivan Višjanin Bučnilkov je bil čudak; naličil je v marsičem osebam iz Maksim Gorkijeve drame »Na dnu«. Zena se je jezila nad njim, ker je delal dolgove in zapravljal denar; prijatelji in znanci so ga uvrščali med alkoholiste; in drugi so se posmehovali njegovi filozofiji o življenju, pra= vici, resnici in Bogu. In vendar je v tem oziru prekašal vse one, ki so se mu posmehovali. Jaz sem posedal v njegovi družbi zelo rad. Marsikaj iz njegovih ugibanj mi jc bilo všeč; in zaradi tega sem to in ono zabeležil. Ker bi te beležke utegnile zanimati še koga dru* gega, jih bom podajal od časa do časa javnosti. Da ne bom ob tem dolgovezen in dolgočasen, jih bom podajal v obliki črtic. 1. Meseca marca leta 1931. je močno sneži« lo in deževalo. Ljubljanica je narastla tako, da je poplavila tudi otočiče; le valovi, Iki so pljuskali mimo njih in preko njih, so jih označevali onemu, ki te otočiče pozna. Na enem teh otočičev je stal pes v vodi, ki ga je zamakala skoro do trebuha. Žival se je tresla od mraza in strahu. Kdo zna, koliko časa jc minulo od tedaj, ko se je z naporom vseh svojih sil rešila na poplavljeni otočič! — »Kako neki je zašla žival v vodo?« — »Sama gotovo ni skočila vanjo!« . . Tako in podobno so ugibali radovedneži na bregu. Ta in oni je uganil, da je moral kdo psa vreči v vodo; je že kaj ukradel, ali pa je koga ugriznil. Hahaha!... Lačen pes naj ne bo tat? — Hahaha!... Razdražen pes naj se ne brani? — Naj se ne brani, če mu dela človek nasilje? — Da, to je ugibanje posebne sorte!... Večina radovednežev pa je molčala in zmajevala z rameni; a bili so med radoved* neži tudi taki, ki so se psu smejali in metali kepe vanj, ki je prosil s pogledi in z dviganjem sprednjc noge: »Rešite me!« — Tudi ti prošnji so se nekateri radovedneži smejali in vendar je prosila žival. ki je človdku najbolj zvesta, ki ne pozna sovraštva in hvaležno oblizuje roko, ki ga je pretepla z bičem. Imamo društva za varstvo živali... Zbiramo odgovore velikih mož na vprašanje, čc ima žival dušo ... Imamo tudi klasične odgovore na to vprašanje... A med vsemi temi odgovori mi je najbolj všeč odgovor Bernarda Shawa, ki pravi: »Ne verjamem ... Nisem celo popolnoma gotov, da jo imajo vsi ljudje:... In kdo je temu krivr — Vsak, ki čuti, da ima dušo, se naj poglobi v »pasjo tragedijo« in odgovor se mu bo porodil sam po sebi. Lepega dopoldne sem sedel ob mizi na peronu ljubljanskega glavnega kolodvora. Opazoval sem ljudi, ki so prihajali in se vsi= pali v vagone in one, ki so sc izsipali iz va= gonov in odhajali. Opazoval sem one, ki so posedali po klopeh; opazoval sem one, ki so se izprehajali po pcronu in onc, ki so po peronu postajali: deloma iz prešernosti, dcloma iz strahu. Zanimiva so taka opazovanja; zakaj človek vidi ob takih prilikah: uslužnost in na* silje, eleganco in raztrganost, veselje in ža= lost, abstinenco in pijanost, laž in resnico, lepoto in pokvečcnost, bogastvo in ubožnost, ljubezen in sovraštvo vseh vrst. Da, na malem kosu zemljc je odprta debela knjiga življenja. Take knjige ležc tudi po: cestah, gostilnicah, beznicah, barih, šeta* liščih, gledališčih itd. Škoda je le, da večina Ijudi išče snovi za vzgajanje po tiskanih knjigah in pobira iz njih ono, kar so drugi že stokrat premleli in kar ne zanima nikogar več. In čudež ni, če sc ob takem vzgajanju poderc stavba v največ slučajih žc ob prvem človekovem koraku v življenje ... »E, kaj boš ti!... Jaz pravim, da je bilo treba malo več junaštva od naše strani in meje bi teklc vse drugje, nego pa teko danes!« ... Zamah po mizi in glasne besede so me vzdramile iz zamišljenosti in ozrl sem se proti mizi, kjer je razlagal eleganten gospod pojem junaštvo in ki sem mu bral raz obraz, da grmenja topov ni slišal niti od daleč. »No, no!... Le počasi, prijatelj!« ga je pogovarjal sosed, ki med vojno najbrž tudi ni delal drugega, nego zbiral, zbiral, zbiral... »Kaj pa umeš pod besedo junaštvo?« — »Kaj umejem? — Nič drugega, nego tole: puško z rame, nanj nož in z nožem naprej!« je razlagal rdečelični debeluhar. Zdajci se oglasi klicar in začne naštevati postaje proti Zagrebu. »Plačat!... Plačat!«... Trojica gospodov jc vlila ostanke piva v žejna grla, plačala, pobrala svojo prtljago, odhitela proti vlaku in izginila v elegantni vagon. Meni je bilo žal, da nisem slišal razlage o junaštvu do konca. V dušo mi je legla grenka misel; zakaj domislil sem se Remarqucjeve »Poti nazaj« in junaka, ki je visel ves prcluknjan od krogel in z eno samo roko ves dan kot muha v pajčevini med žičnimi ovirami.. . In kot bi bil živ prcd menoj sem ga videl v duhu, kako si rine z drugo roko čreva v pretrgani trebuh ... In ni bilo človeka, ki bi ga rešil peklenskih muk . .. In domislil sem sc junakov iz Weberjcvih sli"k »Od Kobarida do Pijave in nazaj« ... In v duši mi je vstala misel, da bomo pojme: vojna, junaštvo in mir umeli šele tedaj, kadar bomo gledali vse to tako kot so to gledali oni, ki so zrli smrti v oči in ne tako kot gledajo vse to oni, ki vidijo kri človekovo lc tedaj, če jih udari kdo po zobeh. In kdo je dolžan dajati mladini pravilne pojme vselej, povsod in v vsem? — Toda, ka!ko povzpeti se do vsega tega najprej sam? — Da, razmišljevati o tem je vredno vsakega vzgojevalca!... (Daljc prih.)