5150 S povečevanjem zavedanja negativne- ga vpliva invazivnih tujerodnih vrst se tudi v Sloveniji povečuje število akcij za njihovo odstranitev. Nekatere ak- tivnosti so usmerjene v obvladovanje tujerodnih vrst, ki so še na začetku šir- jenja, in želimo z njimi doseči popolno izkoreninjenje teh vrst. Tak primer je rastlina orjaški dežen, za katerega so prve akcije odstranjevanja stekle že leta 2011. Pri njegovem obvladovanju smo za zdaj razmeroma uspešni, saj smo orjaški dežen že izkoreninili na šestnajstih lokacijah, na enajstih pa aktivnosti še potekajo. Še mnogo več je akcij odstranjevanja inva- zivnih tujerodnih vrst, ki so sicer pri nas že splošno razširjene, a jih odstranjujemo lokalno, na naravovarstveno pomembnih območjih. S takimi ukrepi učinkovito bla- žimo negativne vplive tujerodnih vrst, še posebej kadar gre za tujerodne rastline, ki spreminjajo strukturo habitata in negativ- no vplivajo na domorodne živalske ali ra- stlinske vrste. Tak primer so akcije Društva za proučevanje in ohranjanje metuljev Slo- venije, katerega člani na savskih prodih že več let odstranjujejo kanadsko in orjaško zlato rozgo, da bi preprečili negativne vpli- ve na metulja deteljinega modrina. Večji del projekta LIFE ARTEMIS je posve- čen vzpostavitvi sistema zgodnjega obve- ščanja in hitrega odzivanja na tujerodne vrste v gozdovih. Gre za določitev jasnih korakov obvladovanja tujerodnih vrst, s čimer pospešimo procese od sporočanja opažanja invazivne tujerodne vrste do izvedbe ukrepov za njihovo odstranitev. Krajši kot je proces, nižji bodo stroški odstranitve, saj se z naraščanjem popula- cije tujerodne vrste hitro povečujejo tudi stroški odstranitve. V okviru projekta po- tekajo tudi aktivnosti za odstranitev tu- jerodnih rastlin na območju Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Če želimo biti pri obvladovanju tujero- dnih vrst uspešni, se moramo odstranje- vanja lotiti s primernimi metodami, ki pa so odvisne od značilnosti tujerodne vrste, terena, kjer odstranjujemo, pa tudi različ- Tujerodni vedež za izmenjavo izkušenj o odstranjevanju tujerodnih vrst Besedilo: Jana Kus Veenvliet Foto: arhiv Zavoda Symbiosis, so. p. nih zakonskih omejitev. Kljub vse večjemu številu akcij za obvladovanje invazivnih tujerodnih vrst smo opažali, da so infor- macije o tem zelo razpršene, izvajalci pa nepovezani. Zato smo v sklopu projekta zasnovali platformo, ki smo jo poimenova- li Tujerodni vedež in deluje v sklopu sple- tne strani http://www.tujerodne-vrste.info. Sporočevalci se morajo na spletni strani najprej registrirati, po administratorjevi odobritvi pa izpolnijo vnosni obrazec, do- dajo fotografije ali morebitne priloge ter informacije posredujejo na spletno stran. Sporočilo pregleda administrator ter ga nato objavi na spletni strani. Informatorji lahko kasneje, če pridobijo nove izkušnje, svoja sporočila tudi sami posodobijo. Poleg metode odstranjevanja tujerodnih vrst s spletnim obrazcem zbiramo tudi nekatere druge informacije. Zelo pomem- ben podatek je ocena informatorja o učin- kovitosti metode. Pomembne so tako me- tode, ki so se izkazale za učinkovite, kot tudi tiste, ki niso dale želenih rezultatov. S tem lahko preprečimo, da bi druge ekipe poskušale odstranjevanje z metodami, ki se niso izkazale za učinkovite. Poleg teh informacij nas zanima še, kaj je bilo na- rejeno z ostanki tujerodnih vrst, okvirna ocena stroškov in viri financiranja. Infor- mator lahko sporočilu pripne dve fotogra- fiji ter en dokument (npr. poročilo). Sporočila, ki jih v Tujerodni vedež posre- dujejo informatorji, so na spletni strani urejena po vrstah, pri nekaterih pa smo dodali tudi povezave do uporabnih napot- kov za odstranjevanje tujerodnih vrst iz tujine. Poseben sklop vsebuje tudi napot- ke za organizatorje akcij odstranjevanja tujerodnih vrst. V Sloveniji področje od- stranjevanja tujerodnih vrst še ni ustre- zno sistemsko urejeno, saj podzakonski akt, ki bi to urejal, še ni bil sprejet. To ne pomeni, da aktivnosti ne moremo izvaja- ti, vendar je potrebnega nekaj več dela za pridobitev vseh soglasij in dovoljenj. Sredstva za odstranjevanje tujerodnih vrst v Sloveniji so zelo omejena in žal vse kaže, da bodo v prihodnjih letih še bolj. Zato je pomembno, da si z izmenjavo izku- šenj čim bolj olajšamo delo in z omejenimi sredstvi dosežemo čim boljše rezultate. Odstranjevanje orjaškega dežena (Heracleum mantegazzianum) v Ljubljani junija 2012. Kdor se je v preteklosti že srečal s ši- rokouhim netopirjem (Barbastella bar­ bastellus), se mu je ta nedvomno vtisnil v spomin. Skoraj črna obarvanost kožu- ha, nenavadno oblikovan obraz in sti- kajoči trikotni uhlji so nezmotljiv znak, da smo srečali tega posebneža med evropskimi netopirji. Kot vrsto, potreb- no posebne pozornosti, jo je prepozna- la tudi organizacija BatLife Europe, ki je širokouhega netopirja imenovala za netopirja let 2020 in 2021. Širokouhi netopir je v mirovanju vide- ti kot kupček črne dlake s krmežljavim obrazom. Če želimo dokončno potrditi, da je v naših rokah res ta vrsta, jo od drugih naših netopirjev z lahkoto ločimo po čr- nih uhljih, ki sta med seboj povezana s ko- žno gubo. Med seboj povezane uhlje imajo sicer tudi uhati netopirji (Plecotus sp.), le da so ti pri slednjih bistveno večji. Kožuh širokouhega netopirja je skoraj svilnat in zelo temen, v različnih odtenkih črno rjave barve. Trebušna stran telesa je sve- tlejša, dlake na hrbtni strani pa premore- jo svetle konice, zato mu nekateri pripi- sujejo celo pomrznjen videz. Celokupno gledano temna obarvanost širokouhega netopirja naredi pravega »metalca« med slovenskimi vrstami netopirjev. Kadar pa širokouhega netopirja nimamo na očeh, si lahko za določitev pomagamo z ultrazvočnim detektorjem in poskuša- mo prestreči njegove dokaj tihe eholoka- cijske klice. Širokouhi netopir premore eholokacijski razpon med približno 30 in 40 kHz, preko heterodinega ultrazvočne- ga detektorja pa ga bomo najbolje slišali pri približno 32–35 kHz. Eholokacijski klici te vrste netopirja so dveh tipov na dveh različnih frekvenčnih razponih, ki ju živali med letom izmenjujejo. Prvi tip naj bi domnevno oddajali skozi usta in predvsem navzdol, drugega pa skozi no- snice in navzgor. Oddajanje klicev skozi usta in nos je med evropskimi netopirji posebnost, ki jo poleg širokouhega neto- pirja izvajajo le še vrste iz rodu uhatih netopirjev. Širokouhega netopirja bomo največkrat zaznali med letom v gozdu, ob gozdnem robu ali na gozdnih poteh, kjer običajno leti ob drevesnih krošnjah ali tik nad njimi. Opazimo ga lahko tudi med niz- kim letom nad vodno gladino, občasno pa Širokouhi netopir – tihi prebivalec gozdov Besedilo: Jan Gojznikar in Simon Zidar celo tudi na bolj odprtih površinah. Do- mači okoliš lahko obsega več kilometrov okoli zatočišča, netopirji pa so navezani na svoje lovno območje. Širokouhi netopir je tipična gozdna vrsta. Za zatočišča si izbira različne drevesne odprtine, kot so reže v lesu, dupla in po- gosto celo prostori za odstopljeno skorjo dreves. Zlasti pogosto uporabljen in po- sledično pomemben habitat predstavljajo strukturno bogati gozdni sestoji, kjer je na voljo dovoljšna količina starih dreves in sušic. Intenzivno gospodarjeni gozdovi ter kulturna krajina z obsežnimi odprti- mi površinami pa širokouhemu netopirju, nasprotno, ne dišijo preveč. Raziskave iz sosednje Italije nakazujejo, da širokouhi netopirji za zatočišča najraje izbirajo od- mrla drevesa. Občasno se na območju svoje razširjeno- sti zateka tudi v človeške strukture, kot so na primer reže za odprtimi polkni ali raz- poke sten in špranjaste netopirnice. Me- njavanje zatočišč je pri tej vrsti pogosto. Širokouhi netopir (Barbastella barbastellus). (foto: Tea Knapič) Skupina širokouhih netopirjev med prezimovanjem v začetnem delu jame. (foto: Monika Podgorelec) Odstranjevanja kudzuja (Pueraria montana var. lobate) v Dekanih. Levo stanje pred prvo odstranitvijo (september 2018) in desno po drugem odstranjevanju (maj 2020). Razlika je očitna. V Tujerodnem vedežu smo do zdaj zbrali opise metod odstranjevanja za prvih 11 tujerodnih vrst. Za zdaj so med temi le rastline. Vabimo tudi druge izvajalce aktiv- nosti odstranjevanja tujerodnih rastlin ali živali, da se pridružite informatorjem, se registrirate na https://www.tujerodne-vrste.info/tujerodnivedez/informatorji ter nam posredujete svoje izkušnje. 5352 Prehrana širokouhega netopirja je, v pri- merjavi z ostalimi netopirji Evrope, precej »gurmanska«. V veliki večini jo sestavljajo nočni metulji, izmed katerih ob zadostni količini prevladujejo predvsem večje vr- ste. Jedilnik se spremeni pozno v jeseni, ko verjetno zaradi pomanjkanja prehran- skih virov preidejo na plenjenje manjših vrst nočnih metuljev. Redkeje širokouhi netopirji posegajo tudi po nekaterih dru- gih členonožcih, kot so na primer dvokril- ci, pajki, hrošči in druge leteče žuželke. Prehranjevalni habitati so med drugim gozdovi, ponekod pa tudi obrežna vege- tacija voda. Znano je, da običajno pijejo med letom iz stoječih vod, kot so manjše mlake, vodna korita, kali in ribniki. Uspešno plenjenje nočnih metuljev izhaja iz prave evolucijske oboroževalne tekme med netopirji in nočnimi metulji. Tisti nočni metulji, ki netopirske klice zazna- vajo, namreč ob približevanju eholocira- jočega netopirja izvedejo nenadni umik in zato velikokrat preživijo. Netopirji so se temu deloma prilagodili. Širokouhi neto- pirji so eni najbolj uspešnih lovcev nočnih metuljev izmed evropskih netopirjev, saj pri lovu uporabljajo relativno šibke klice, ki jih njihov plen težje sliši, zato te več- krat uspešno pomalicajo. Zaradi svoje navezanosti na gozdni pro- stor je širokouhi netopir neločljivo po- vezan z ohranjenostjo gozdov. Glede na poznane življenjske potrebe lahko skle- pamo, da ga najbolj ogrožajo intenzivna sečnja in odstranjevanje propadajočih dreves ter odmrle biomase. Širokouhega netopirja, tako kot večino evropskih vrst, verjetno ogroža tudi splošno prisoten upad žuželčjih populacij, kar vodi v po- manjkanje plena. Zaradi krčenja gozdov in splošne degradacije naravnega okolja je širokouhi netopir v Evropi po merilih Mednarodne zveze za ohranjanje narave (IUCN) opredeljen kot ranljiva vrsta, kot takšna je uvrščen tudi na Rdeči seznam sesalcev Slovenije. Ščiti ga tudi evropska zakonodaja, saj je umeščen na Prilogi II in IV Direktive o habitatih in je tako ena izmed kvalifikacijskih vrst za območja Med zatočišči se selijo tako posamezniki kot celotna skupina živali. Nekateri raz- iskovalci navajajo, da redno menjavanje omogoča poznavanje ustreznih nadome- stnih zatočišč v primeru nevarnosti ali uničenja trenutnega, drugi, da tovrstno vedenje zmanjšuje obremenjenost s para- ziti, spet tretji, da je to posledica začasne narave njegovih zatočišč. V poletnih mesecih samice v kotiščih tvo- rijo porodniške skupine od 10 do 20 živa- li. Skupina je dinamična skupnost, saj se med rednim menjavanjem zatočišč več- krat razdeli v manjše podskupine in nato združi v manjše gruče ali nazaj v izvorno skupino. Kotenje poteka v mesecu juliju, samica pa običajno skoti po enega mladi- ča. Kot vse slovenske vrste netopirjev ima tudi širokouhi netopir pravo zimsko spa- nje ali hibernacijo. Čeprav večina živali verjetno prezimuje v drevesnih votlinah, ga bomo v zimskih mesecih najpogosteje srečali na vhodnih delih jam in v drugih podzemnih prostorih. Tam ga bomo našli posamič, redko pa v manjših gručah. Za- radi kontrasta med temno obarvanim ko- žuhom in svetlo sigasto kamnino jame je med prezimovanjem precej lahko opazen, če se le ne zateče v katero izmed težje vi- dnih ozkih razpok. Nizke temperature na vhodih jam, ki občasno sežejo do ledišča in lahko dodobra prezebejo opazovalca spečih stanovalcev, širokouhih netopir- jev očitno ne motijo preveč. Podzemni prostori in njihovi vhodi pa ne služijo le hibernaciji – v jesenskih mesecih so ti prostori srečevališča netopirjev različnih skupin in tu poteka t. i. jesensko rojenje, kjer verjetno prihaja tudi do parjenja. Širokouhi netopir se pojavlja po skoraj celotni Evropi zmernih geografskih širin, vendar to ne pomeni, da je vsepovsod tu- di pogost. Ponekod vrsto dandanes celo obravnavajo kot izumrlo, npr. na Nizo- zemskem. V Sloveniji ga, tudi zaradi veli- ke gozdnatosti ozemlja, lahko najdemo po celotni državi na območjih, kjer obstajajo gozdovi. Najdišča so pogosta predvsem v dinarskem in (pred)alpskem svetu. V objavljeni literaturi sicer najdemo le en podatek, ki opisuje porodniško skupino te vrste v stavbnem zatočišču. Poletnih najdb v drevesnih duplih v Sloveniji ne poznamo, tudi zato ker ciljnih raziskav te vrste (npr. s telemetrijo) zaenkrat še ni- smo izvajali. Idealen habitat širokouhega netopirja predsta- vljajo zreli gozdni sestoji z veliko količino starih in odmrlih dreves. (foto: Rudi Kraševec) OSEBNA IZKAZNICA Slovensko ime: širokouhi netopir Strokovno ime: Barbastella barbastellus Dolžina podlakti: 35–45 mm; v SLO: 36,5–40,8 mm Razpon prhuti: 260–290 mm Dolžina telesa z glavo: 4,5–6 cm Masa: 6–13 g; v SLO: 8–9,5 g Eholokacijski klici: tip I s 36 na 28 kHz, tip II s 45 na 30–35 kHz (foto: Tea Knapič) Natura 2000. V Sloveniji je ciljna vrsta varstvenih ukrepov znotraj 15 takšnih območij, ki so večinsko pokrita z gozdom. Čeprav strokovnjaki populacijo široko- uhega netopirja na Slovenskem za zdaj ocenjujejo kot stabilno, pa nas to ne sme zavesti v občutek zadovoljstva nad trenu- tnim stanjem. O tej nenavadni gozdni vrsti, kot tudi kaj se zares dogaja z njenim habitatom, v Sloveniji vemo zelo malo. Za učinkovito varstvo vrste je zagotovo potrebno ustre- zno gospodarjenje z gozdovi, ohranjanje starejših in raznolikih gozdov, varovanje jamskih habitatov in stoječih vod v goz- dnem prostoru. Ali trenutni varstveni ukrepi, kot so ohranjanje nekaj habita- tnih dreves na hektar in vzdrževanje tre- tjinskega deleža debelejšega odraslega drevja v gozdovih območij Natura 2000 zadoščajo za varstvo netopirja let 2020 in 2021, pa bo pokazal čas. Za zdaj nas sre- čanja s tem milim gozdnim bitjem navdu- šujejo še razmeroma pogosto. DRUŠTVENE NOVICE Z radiotelemetrijskim oddajnikom označena sa- mica močvirske sklednice med odlaganjem jajc. (foto: Alenka Mihorič) Telemetrija močvirske sklednice v Biljah V letu 2019 smo v Herpetološkem društvu začeli izvajati dvoletni projekt Terenska razi- skava močvirske sklednice (Emys orbicularis) z metodo telemetrije na območju opuščenih glinokopov Bilje z določitvijo območij gnezdenja. Maja 2019 smo iz dveh opuščenih glino- kopov v Biljah pri Novi Gorici izlovili 10 samic močvirskih sklednic, ki smo jih označili z radiotelemetrijskimi oddajniki. Označene samice smo spremljali z radijsko VHF (ang. »Very High Frequency«) telemetrijo, in sicer vsak večer od 3. do 28. junija 2019. Močvirske skle- dnice se do mesta, kjer izkopljejo gnezdo in odložijo jajca, odpravijo v zgodnjih večernih urah. Lansko leto smo na ta način določili tri natančne lokacije gnezd. Gnezdilno aktivnost, tj. kopanje lukenj, pa smo opazili še pri petih drugih osebkih, vendar nismo našli njihovih jajc. Z raziskavo, ki jo izvajamo za Zavod za ribištvo Slovenije, bomo nadaljevali tudi v 2020, predvidoma junija. Zapisala in fotografirala: Anja Pekolj Podkast o prepoznavanju slovenskih delfinov Predsednik društva Morigenos Tilen Genov je bil povabljen v eno od epizod serije podka- stov Marine Mammal Science (http://marinemammalscience.libsyn.com), ki različne zanimi- ve goste vključuje v pogovore na temo znanosti o morskih sesalcih. Dobrih 24 minut dolg pogovor, naslovljen z MMS 008: Identifying Dolphins From Their Faces With Tilen Genov, je bil objavljen 10. oktobra 2019. Vabimo vas, da prisluhnete zanimivostim o delfinih v slovenskem morju in novih odkritjih. Zapis in fotografija: društvo Morigenos Wraberjev dan 2019 Tokratni Wraberjev dan je BDS organiziralo skupaj z Biološkim inštitutom Jovana Hadžija. Srečali smo se 9. novembra 2019 v novi zgradbi enote ZRC SAZU pri Igu. Zbrali smo se v prijetnem vzdušju ob doma pečenem pecivu in s programom začeli po pozdravu predstoj- nika gostiteljevega inštituta in predsednika botaničnega društva. Ob zanimivih predavanjih in iznajdljivem povezovanju dogodka je zbranim z vseh koncev Slovenije, ki smo ponovno napolnili prostor, čas hitro mineval. Predavatelji so nam predstavili delo jubilantov, delo svojih raziskovalnih skupin, pogled v zgodovino botanike pri nas, raziskave tujerodnih vrst na naših tleh, mednarodni projekt za varovanje ogroženih rastlin in celo novost v slovenski flori. Estetski vidik raziskovanja rastlinstva smo letos predstavili z videnji rastlin poljske umetnice v obliki njenih grafik in risb. Zapisal: Jošt Stergaršek Širokouhi netopirji za zatočišča uporabljajo drevesne odprtine, kot so na primer votle veje in razpoke v lesu, najdemo pa jih lahko tudi za odstopljeno drevesno skorjo. (foto: Simon Zidar) 5352 Prehrana širokouhega netopirja je, v pri- merjavi z ostalimi netopirji Evrope, precej »gurmanska«. V veliki večini jo sestavljajo nočni metulji, izmed katerih ob zadostni količini prevladujejo predvsem večje vr- ste. Jedilnik se spremeni pozno v jeseni, ko verjetno zaradi pomanjkanja prehran- skih virov preidejo na plenjenje manjših vrst nočnih metuljev. Redkeje širokouhi netopirji posegajo tudi po nekaterih dru- gih členonožcih, kot so na primer dvokril- ci, pajki, hrošči in druge leteče žuželke. Prehranjevalni habitati so med drugim gozdovi, ponekod pa tudi obrežna vege- tacija voda. Znano je, da običajno pijejo med letom iz stoječih vod, kot so manjše mlake, vodna korita, kali in ribniki. Uspešno plenjenje nočnih metuljev izhaja iz prave evolucijske oboroževalne tekme med netopirji in nočnimi metulji. Tisti nočni metulji, ki netopirske klice zazna- vajo, namreč ob približevanju eholocira- jočega netopirja izvedejo nenadni umik in zato velikokrat preživijo. Netopirji so se temu deloma prilagodili. Širokouhi neto- pirji so eni najbolj uspešnih lovcev nočnih metuljev izmed evropskih netopirjev, saj pri lovu uporabljajo relativno šibke klice, ki jih njihov plen težje sliši, zato te več- krat uspešno pomalicajo. Zaradi svoje navezanosti na gozdni pro- stor je širokouhi netopir neločljivo po- vezan z ohranjenostjo gozdov. Glede na poznane življenjske potrebe lahko skle- pamo, da ga najbolj ogrožajo intenzivna sečnja in odstranjevanje propadajočih dreves ter odmrle biomase. Širokouhega netopirja, tako kot večino evropskih vrst, verjetno ogroža tudi splošno prisoten upad žuželčjih populacij, kar vodi v po- manjkanje plena. Zaradi krčenja gozdov in splošne degradacije naravnega okolja je širokouhi netopir v Evropi po merilih Mednarodne zveze za ohranjanje narave (IUCN) opredeljen kot ranljiva vrsta, kot takšna je uvrščen tudi na Rdeči seznam sesalcev Slovenije. Ščiti ga tudi evropska zakonodaja, saj je umeščen na Prilogi II in IV Direktive o habitatih in je tako ena izmed kvalifikacijskih vrst za območja Med zatočišči se selijo tako posamezniki kot celotna skupina živali. Nekateri raz- iskovalci navajajo, da redno menjavanje omogoča poznavanje ustreznih nadome- stnih zatočišč v primeru nevarnosti ali uničenja trenutnega, drugi, da tovrstno vedenje zmanjšuje obremenjenost s para- ziti, spet tretji, da je to posledica začasne narave njegovih zatočišč. V poletnih mesecih samice v kotiščih tvo- rijo porodniške skupine od 10 do 20 živa- li. Skupina je dinamična skupnost, saj se med rednim menjavanjem zatočišč več- krat razdeli v manjše podskupine in nato združi v manjše gruče ali nazaj v izvorno skupino. Kotenje poteka v mesecu juliju, samica pa običajno skoti po enega mladi- ča. Kot vse slovenske vrste netopirjev ima tudi širokouhi netopir pravo zimsko spa- nje ali hibernacijo. Čeprav večina živali verjetno prezimuje v drevesnih votlinah, ga bomo v zimskih mesecih najpogosteje srečali na vhodnih delih jam in v drugih podzemnih prostorih. Tam ga bomo našli posamič, redko pa v manjših gručah. Za- radi kontrasta med temno obarvanim ko- žuhom in svetlo sigasto kamnino jame je med prezimovanjem precej lahko opazen, če se le ne zateče v katero izmed težje vi- dnih ozkih razpok. Nizke temperature na vhodih jam, ki občasno sežejo do ledišča in lahko dodobra prezebejo opazovalca spečih stanovalcev, širokouhih netopir- jev očitno ne motijo preveč. Podzemni prostori in njihovi vhodi pa ne služijo le hibernaciji – v jesenskih mesecih so ti prostori srečevališča netopirjev različnih skupin in tu poteka t. i. jesensko rojenje, kjer verjetno prihaja tudi do parjenja. Širokouhi netopir se pojavlja po skoraj celotni Evropi zmernih geografskih širin, vendar to ne pomeni, da je vsepovsod tu- di pogost. Ponekod vrsto dandanes celo obravnavajo kot izumrlo, npr. na Nizo- zemskem. V Sloveniji ga, tudi zaradi veli- ke gozdnatosti ozemlja, lahko najdemo po celotni državi na območjih, kjer obstajajo gozdovi. Najdišča so pogosta predvsem v dinarskem in (pred)alpskem svetu. V objavljeni literaturi sicer najdemo le en podatek, ki opisuje porodniško skupino te vrste v stavbnem zatočišču. Poletnih najdb v drevesnih duplih v Sloveniji ne poznamo, tudi zato ker ciljnih raziskav te vrste (npr. s telemetrijo) zaenkrat še ni- smo izvajali. Idealen habitat širokouhega netopirja predsta- vljajo zreli gozdni sestoji z veliko količino starih in odmrlih dreves. (foto: Rudi Kraševec) OSEBNA IZKAZNICA Slovensko ime: širokouhi netopir Strokovno ime: Barbastella barbastellus Dolžina podlakti: 35–45 mm; v SLO: 36,5–40,8 mm Razpon prhuti: 260–290 mm Dolžina telesa z glavo: 4,5–6 cm Masa: 6–13 g; v SLO: 8–9,5 g Eholokacijski klici: tip I s 36 na 28 kHz, tip II s 45 na 30–35 kHz (foto: Tea Knapič) Natura 2000. V Sloveniji je ciljna vrsta varstvenih ukrepov znotraj 15 takšnih območij, ki so večinsko pokrita z gozdom. Čeprav strokovnjaki populacijo široko- uhega netopirja na Slovenskem za zdaj ocenjujejo kot stabilno, pa nas to ne sme zavesti v občutek zadovoljstva nad trenu- tnim stanjem. O tej nenavadni gozdni vrsti, kot tudi kaj se zares dogaja z njenim habitatom, v Sloveniji vemo zelo malo. Za učinkovito varstvo vrste je zagotovo potrebno ustre- zno gospodarjenje z gozdovi, ohranjanje starejših in raznolikih gozdov, varovanje jamskih habitatov in stoječih vod v goz- dnem prostoru. Ali trenutni varstveni ukrepi, kot so ohranjanje nekaj habita- tnih dreves na hektar in vzdrževanje tre- tjinskega deleža debelejšega odraslega drevja v gozdovih območij Natura 2000 zadoščajo za varstvo netopirja let 2020 in 2021, pa bo pokazal čas. Za zdaj nas sre- čanja s tem milim gozdnim bitjem navdu- šujejo še razmeroma pogosto. DRUŠTVENE NOVICE Z radiotelemetrijskim oddajnikom označena sa- mica močvirske sklednice med odlaganjem jajc. (foto: Alenka Mihorič) Telemetrija močvirske sklednice v Biljah V letu 2019 smo v Herpetološkem društvu začeli izvajati dvoletni projekt Terenska razi- skava močvirske sklednice (Emys orbicularis) z metodo telemetrije na območju opuščenih glinokopov Bilje z določitvijo območij gnezdenja. Maja 2019 smo iz dveh opuščenih glino- kopov v Biljah pri Novi Gorici izlovili 10 samic močvirskih sklednic, ki smo jih označili z radiotelemetrijskimi oddajniki. Označene samice smo spremljali z radijsko VHF (ang. »Very High Frequency«) telemetrijo, in sicer vsak večer od 3. do 28. junija 2019. Močvirske skle- dnice se do mesta, kjer izkopljejo gnezdo in odložijo jajca, odpravijo v zgodnjih večernih urah. Lansko leto smo na ta način določili tri natančne lokacije gnezd. Gnezdilno aktivnost, tj. kopanje lukenj, pa smo opazili še pri petih drugih osebkih, vendar nismo našli njihovih jajc. Z raziskavo, ki jo izvajamo za Zavod za ribištvo Slovenije, bomo nadaljevali tudi v 2020, predvidoma junija. Zapisala in fotografirala: Anja Pekolj Podkast o prepoznavanju slovenskih delfinov Predsednik društva Morigenos Tilen Genov je bil povabljen v eno od epizod serije podka- stov Marine Mammal Science (http://marinemammalscience.libsyn.com), ki različne zanimi- ve goste vključuje v pogovore na temo znanosti o morskih sesalcih. Dobrih 24 minut dolg pogovor, naslovljen z MMS 008: Identifying Dolphins From Their Faces With Tilen Genov, je bil objavljen 10. oktobra 2019. Vabimo vas, da prisluhnete zanimivostim o delfinih v slovenskem morju in novih odkritjih. Zapis in fotografija: društvo Morigenos Wraberjev dan 2019 Tokratni Wraberjev dan je BDS organiziralo skupaj z Biološkim inštitutom Jovana Hadžija. Srečali smo se 9. novembra 2019 v novi zgradbi enote ZRC SAZU pri Igu. Zbrali smo se v prijetnem vzdušju ob doma pečenem pecivu in s programom začeli po pozdravu predstoj- nika gostiteljevega inštituta in predsednika botaničnega društva. Ob zanimivih predavanjih in iznajdljivem povezovanju dogodka je zbranim z vseh koncev Slovenije, ki smo ponovno napolnili prostor, čas hitro mineval. Predavatelji so nam predstavili delo jubilantov, delo svojih raziskovalnih skupin, pogled v zgodovino botanike pri nas, raziskave tujerodnih vrst na naših tleh, mednarodni projekt za varovanje ogroženih rastlin in celo novost v slovenski flori. Estetski vidik raziskovanja rastlinstva smo letos predstavili z videnji rastlin poljske umetnice v obliki njenih grafik in risb. Zapisal: Jošt Stergaršek Širokouhi netopirji za zatočišča uporabljajo drevesne odprtine, kot so na primer votle veje in razpoke v lesu, najdemo pa jih lahko tudi za odstopljeno drevesno skorjo. (foto: Simon Zidar)