VSEBINA: 1. Zlati maj! Jos. Vandot. Pesem....................97 2. Strugar Pavel Pavlovič. Teodor Storm — Fr. LočniŠkar. Povest........98 3. Gad. Ladislav Ogorek. Poučna črtica s podobo.............103 4. Komu najprvo? Ivan Stukelj. Povest s podobama............105 5. Sinčku. Jos. Vandot. Pesem.................................109 6. Gluha ušesa. E. Gangl. pesem s podobo...............110 7. Upanje je življenje. /. P. Cvetan. Povest...............111 8. Delu — plačilo! E. Gangl. Povest s podobo..............112 9. Jakob Tajca. Fran Košir. Povest..................114 10. Na zeleni gori. Bogumil Gorenj ko. Pesem ..............114 11. Pomladanska. Fran Žgur. Pesem..................115 12. Fantje od fare. Engelbert Gangl. Pripovedke..............115 13. Pomlad, lorislav. Pesem.....................116 14. Pouk in zabava. Rebus. — Zastavica v podobah. — Rešitev besedne uganke v četrti številki. — Stroj, ki ga goni solnce. — Cerkev iz enega drevesa. — Koliko vina pridelajo v Kaliforniji. — Koliko časa živi konj? — Veliko gadov se nam obeta. — Svinec. — Kotiček gospoda Doropoljskega......................117 Turki pred Svetim Tilnom. Zgodovinska povest. Spisal Julij Slapšak. Cena krasno vezani knjigi 1 K 20 h, s poštnino 1 K 36 h. Ta prelepa povest, opremljena z mnogimi izvirnimi slikami, je ravnokar izšla kot II. zvezek „Jan Legove mladinske knjižnice*. Kupujte, čitajte! Ali ste že pridobili „Zvončku" novega naročnika? „Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stane vse leto 5 K, pol leta 2 K 50 h, četrt leta 1 K 25 h. Izdajatelj, upravnik in odgovoren urednik: Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Rimska cesta št. 7. Rokopise je pošiljati na naslov: Engelbert Gangl, učitelj v Idriji. Last in založba .Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev'. Tiska .Učiteljska tiskarna" v Ljubljani. WDIUüIlK Štev. 5. V Ljubljani, 1. vel. travna 1910. Leto XI. Zlati Niso slavčki ga privedli, sam je prišel zlati maj, s solncem prišel je čez gore v tihi naš planinski raj. maj! Trata živa je metuljev, dece živa trata vsa, smeh, veselje v licih mladih, smeh, veselje sred srca. Glej, na polju tam se dviga živih, nežnih sto glavic; pa to palčki niso drobni, to cvetovi so cvetic. Čuj, iz gozda pesem sladka plava v solnčno vas glasno; pa to Vile niso gorske, ptice gozdne so samó. So H ptice, so metulji zdaj srečnejši kakor mi? To samo bi vedel striček, ki v tujini v grobu spi. Lep je grob njegov v tujini: rož pač tisoč tam dehti, tam igrajo se metulji, in škrjanček žvrgoli. Majnik pač ne zabi polja, gor visokih, ne gozdov, src človeških ne pozabi, daljnih, tihih ne grobov . Jos. Vandot. UQCmwe foToUOCUU TEODOR STORM — FR. LOČNIŠKAR: Strugar Pavel Pavlovič. (Dalje.) o hočem stopiti od okna, pride ženska spet, po cesti. Ustavi se pred jetniščnico in boječe stopi z eno nogo na stopnico ; ozre se nazaj, in zagledal sem mlad obraz ; iz njenih oči je sijal izraz žalosti in zapuščenosti ; zdelo se mi je, da se ne upa več pred strogega nadzornika. Počasi zopet odide in se še vedno ozira na zaprta vrata; videlo se je, da ne ve, kam bi šla. Ko pa na oglu kaznilnice zavije po ozki ulici proti cerkvi, vzamem nehote svojo čepico s kljuke in grem za njo. .Da, da, Pavlovič, to je prav!" reče dobra mojstrovka; „le pojdite, ta čas pripravim zopet kavo." Bilo je jako mraz, ko sem stopil iz hiše; zdelo se mi je, da je vse izmrlo ; z bližnje gore je gledal nekako žugajoče smrekov gozd dol na mesto; skoro od vseh oken so visele ledene zavese; vsaka gospodinja ni imela pet sežnjev drv kakor moja. — Odšel sem po ozki ulici proti cerkvi; in lam je klečala na mrzlih tleh pred Križanim mlada ženska, s sklonjeno glavo in z rokami v naročju. Molče stopim bliže; ko se zopet ozre na Zve-ličarja, jo nagovorim: „Oprostite mi, ker vas motim v molitvi; gotovo ste tujka v tem mestu I" Pokimala je samo, ne da bi se kaj premaknila. „Rad bi vam pomagal," rečem zopet, „samo povejte mi, kam ho-iete iti!" „Ne vem več, kam," reče tiho in pobesi zopet glavo na prsa. „Toda čez dobro uro je noč, in v tem strašnem vremenu vendar ne morete ostati na cesti!" „Ljubi Bog mi pomaga," reče tiho. „Da, da," rečem jaz, „mislim, da me je sam On poslal k vam!" Zdelo se mi je, da jo je moje glasnejše govorjenje prebudilo; zakaj vstala je in stopila boječe proti meni ; približala je svoj obraz mojemu in me gledala kot bi me hotela spoznati. „Pavel!" vzklikne hipoma veselo, „Pavel, tebe mi pošilja ljubi Bogi" Ne vem, kje sem imel oči, da nisem že prej spoznal tovarišice izza otroških let, male Leskarjeve Rezikel Seveda, zrasla je v lepo devico, in na obrazu, nekdaj tako veselem, se je brala sedaj globoka žalost. „Kako si prišla sama semkaj, Rezika ?" jo vprašam. „Kaj se je zgodilo? Kje je tvoj oče?" „V ječi, Pavel!" „Tvoj oče, dobri mož! — Pojdi z menoj h gospodinji, kjer sem v službi; pozna te, večkrat sem ji pravil o tebi." Držeč se za roke kakor v otroških letih, se napotiva v hišo moje gospodinje, ki naju je že pričakovala pri oknu. „Rezika jel" zakličem, ko stopiva v sobo, „mislite si, gospa mojstrovka, Rezika 1* Dobra gospa sklene roke. „Sveta Mati božja, Rezika! Taka je! — Vendar," nadaljuje gospa, „v kakšni zvezi si s tem starim grešnikom tu gori? — Pavel mi je vedno pravil, da si poštenih staršev hči!" Nato pa odvede gospa Reziko k peči in ji da stol; komaj je začela Rezika odgovarjati na njena vprašanja, je že stala pred njo skledica gorke kave. „Le pij!" reče gospodinja, „da se malo ogreješ; roke imaš vse otrple." Rezika je morala piti; dve svetli solzi sta ji kanili v kavo, potem je pa govorila. Pripovedovala je, da ji je že pred nekaj leti umrla mati. „Ne zapusti očeta!" ji je zašepetala v zadnjem trenutku na uho, „njegovo otroško srce je predobro za ta svet!" Rezika začne ob tem spominu bridko jokati; celo kave ni hotela več piti, ki jo ji je mojstrovka vnovič nalila, da bi jo potolažila ; šele čez nekaj časa začne spet. Takoj po materini smrti se je morala naučiti vse vloge, ki jih je prej igrala mati. Preskrbela sta ji lep pogreb in plačala maše-zadušnice. Kmalu pa sta zapustila sveži grob in odšla po svetu za kruhom. Igrala sta kot prej „Izgubljenega sina", „Sveto Genovefo" in druge igre. Pred par dnevi sta prišla opoldne v veliko vas in tam počivala. Oče je kake pol ure zaspal na trdi klopi za mizo, kjer sta prej zaužila borno 6* kosilce, ona pa je medtem napojila in nakrmila konja. Kmalu nato sta se zavila v odeje in se odpeljala naprej. „A prišla nisva daleč," pripoveduje Rezika, „ko naju dohiti jezdec in začne nadlegovati. Pripovedoval je, da je izginila gostilničarju, kjer je moj oče opoldne spal, iz miznice listnica z denarjem. Oh, nimava doma ne prijatelja ne časti; nihče naju ne poznal" „Otrok, otrok," reče mojstrovka in pogleda mene, „ne smeš se pregrešiti 1" Jaz sem molčal, zakaj Rezikina tožba je bila deloma upravičena. — Morala sta nazaj v vas; voz z vsem, kar je bilo na njem, je pa ostal pri županu; stari Leskar je pa moral iti poleg jezdeca peš v mesto. Rezika je šla malo za njim, a jezdec jo je vedno podil nazaj. Mislila je, da pojde lahko z njim v ječo in ostane pri njem toliko časa, da ljubi Bog stvar pre-drugači. Toda — na nji ni bilo nič sumljivega: zato ni smela iti v kaznilnico, in ravnatelj jo je po pravici spodil od vrat. Rezika tega še ni hotela razumeti ; rekla je, da je to hujše kot kazen, kot ona kazen, ki doleti pravega tatu; a pristavila je, da bi tudi hudobnežu ne privoščila tako ostre kazni, samo da bi se izkazala nedolžnost njenega očeta. Tedaj se spomnim, da me stari desetnik in sodnijski komisar jako rabita ; prvemu sem namreč urejeval predilne stroje, drugemu sem pa brusil dragocene nože in britve; eden mi lahko dovoli vstop v kaznilnico, pri drugem pa lahko vložim izpričevalo o Leskarjevi poštenosti in s tem stvar nekoliko zavlečem ; morda pa le pridejo še o pravem času pravemu zločincu na sled. Reziki rečem, naj se potolaži, in odidem takoj v kaznilnico. Sušični nadzornik se je ravno jezil nad sitnimi ženskami, ki so vedno silile k svojim možem ali očetom. Povedal sem nadzorniku, kaj bi rad, in po kratkem obotavljanju greva oba po širokih stopnicah v gorenji del. V stari kaznilnici je bil tudi zrak zaprt; neprijeten duh mi udari na nos, ko stopiva na dolg hodnik, ki so bile ob njem na obeh straneh celice za jetnike. Na koncu hodnika obstojiva pred celico; nadzornik zarožlja s ključi in poišče pravega; potem zaropotajo vrata, in oba vstopiva. Sredi celice, obrnjen s hrbtom proti nama, je stal slaboten možiček, ki je menda zrl skozi nizko okence na košček sivega, žalostnega neba. Na njegovi glavi sem takoj opazil kratke, štrleče lase, ki so bili pa deloma že beli. Ko vstopiva, se mož obrne proti nama. „Ali me še poznate, gospod Leskar?" ga vprašam. Ozre se name. „Ne, dragi gospod," odgovori, „nimam časti, da bi vas poznal." Povem mu ime svojega rojstnega mesta in rečem : „Oni malopridni deček sem, ki vam je nekoč pokvaril premetenega Gašperčka!" „Nič hudega, nič hudega!" reče on v zadregi, „to je že davno pozabljeno." A dozdevalo se mi je, da me malo sliši; njegove ustnice so se premikale, kot bi govoril sam s seboj popolnoma kaj drugega. Tedaj mu povem, kako sem ravnokar našel njegovo Reziko; šele sedaj me pogleda naravnost. „Hvala Bogu, hvala Bogu!" reče in sklene roke. „Da, da, Rezika in Pavel sta se časih igrala skupaj! Ali ste vi oni Pavel? O, vas že poznam; prav tisti prijazni obrazek kot ga je imel nekdanji Pavelček!" Prikimal mi je tako presrčno, da so se mu zamajali lasje. „Lepo je bilo tam doli pri vas; a bilo nas ni nikdar več tja. Takrat je živela še moja žena ! — Dobra ženska je bila in znala si je pomagati v največji zadregi. — Če bi še živela, bi me ne bili zaprli. Ljubi Bog, jaz nisem tat, gospod Pavlovič!" Nadzornik, ki je hodi! zunaj pred vrati, je že parkrat zarožljal s ključi, lzkušal sem starega moža pomiriti in ga prosil, naj se pri prvem zaslišanju sklicuje name, ki sem bil v mestu znan in spoštovan. Ko pridem zopet k mojstrovki, mi ta pravi : „To je svojeglavno dekle, Pavlovič; pomagajte mi malo; odkazala sem ji čumnato, kjer naj bi ostala, a hoče na vsak način v svoje beraško prenočevališče ali bogve kam!" Vprašal sem Reziko, če ima svoje listine pri sebi. „Moj Bog, te nam je vzel vaški župan !" „Potem te ne vzame noben gostilničar pod streho," ji rečem ; „to lahko sama veš!" Znano ji je bilo to, in mojstrovka ji je veselo stisnila roke : „Vem, da imaš malo trmice," reče gospodinja, „Pavel mi je prav natančno pripovedoval vse o tebi; a od mene ne boš kar tako zbežala!" Rezika je malo v zadregi zrla predse; potem me pa hitro vpraša, kaj je z očetom. Nato prosim gospodinjo, naj mi da nekaj posteljne oprave, nekaj sem jo pa vzel od svoje postelje in nesel vse skupaj Leskarju v ječo; seveda sem že prej prosil nadzornika dovoljenja. Ko smo šli spat, smo up^li, da bo tudi starega Leskarja objel na mehki postelji v ječi blagodejni spanec. Drugo jutro stopim ravno na cesto, da bi šel k sodnijskemu komisarju, ko mi prihiti nasproti nadzornik. „Prav pravite, Pavlovič," mi reče, „ta je nedolžen; ravnokar so privedli pravega tatiča; vašega znanca izpustimo še danes." Čez par ur res izpusti nadzornik Leskarja in mu pokaže pot k nam. Ker je bilo kosilo ravno napravljeno, mojstrovka ne miruje prej, da tudi on prisede k nam; toda jedi se ni dotaknil, če smo se še tako trudili; molče je sedel poleg svoje hčere in ji nežno božal roko. Tedaj zaslišim zunaj prijetno zvončljanje; ta glas ini je bi' znan še izza mladosti. „Rezika!" rečem tiho. „Slišim, Pavel !" Kmalu sva stala oba zunaj pred vrati. Glej, tedaj zagledam na cesti voziček z zabojema, ki sem ga že tolikokrat želel videti. Poleg voza je šel kmetiški fant, z bičem in z vajeti v rokah ; toda v voz je bil sedaj vprežen majhen belec. „Kje sta pa pustila starega konja?" vprašam Reziko. „Nekega dne nama je padel na tla," pravi Rezika ; „oče je šel takoj po živinozdravnika, toda medtem je žival že poginila." Nato oblijejo deklico solze. „Kaj ti je, Rezika?" jo vprašam, „saj je zopet vse dobro!" Odkimala je z glavo, „Moj oče mi ne ugaja, ker tako molči, take sramote ne pretrpi!" Rezika je slutila prav. Ko sta se nastanila v neki gostilnici in je oče že izdelal načrt, kam odideta — zakaj tukaj se ni upal več pokazati občinstvu — tedaj siromak nenadoma zboli, da je moral leči. Morali smo poklicati zdravnika; a bolezen se je vlekla dolgo časa. V skrbeh, da bi ne trpela pomanjkanja, ponudim Reziki svoj denar; toda ona reče: „Od tebe rada vzamem; vendar ne skrbi, nismo tako umazani." Preostajalo mi ni več drugega kot čuti časih pri bolniku namesto Rezike in, kadar mu je bilo boljše, malo pokramljati z njim. Približal se je čas, ko bi moral odpotovati ; pri srcu mi je bilo vedno težje. Vselej mi je bilo hudo, kadar sem zagledal Reziko ; spomnil sem se, da se zopet ločiva in da odide ona z očetom v daljni, mrzli svet. Da bi imela vsaj dom ! In kje bi ju iskal, če bi jima hotel kaj sporočiti ! Dvanajst let je minilo, odkar sva se ločila, in morda preteče zopet toliko časa — če ne vse življenje. „Pozdravi mi tudi očetovo hišico, ko prideš domov!" mi reče Rezika, ko me spremi zadnji večer do vrat. „Zdi se mi, da vidim klopco pred vrati in lipo na vrtu; tega nikdar ne pozabim; tako lepo mi še ni bilo na zemlji 1" Ko je to izgovorila, se mi je zazdelo, da vidim v temni daljavi svoja domovino ; zagledal sem mile oči svoje matere in resni obraz svojega očeta. „Oh, Rezika," ji rečem, „kje pa je sedaj moj dom? Saj je tam vse pusto in prazno." Rezika ne odgovori ničesar; poda mi samo roko in me pogleda s svojimi dobrimi očmi. Zdelo se mi je, da slišim glas svoje matere: „Drži trdno to roko in povrni se z njo domov; imel boš zopet dom!" — In držal sem jo trdno ter rekel: „Pojdi z menoj, Rezika! Oživiti hočeva moj dom in začeti novo, lepo življenje, kakršno sta živela moja roditelja! „Pavel," reče ona, „kaj misliš? Ne razumem te." Roka se ji je močno tresla, in zaprosil sem jo: „Rezika, razumi me!" Ona nekaj časa molči, potem pa reče: „Pavel, svojega očeta ne morem zapustiti." „Ta gre z nama, Rezika! Na enem koncu hiše sta še dve sobi prazni, kjer lahko stanuje in gospodari po svoje; tudi stari Henrik ima tam svojo čumnato." Rezika odkima. „Toda, Pavel, midva sva potujoča človeka. Kaj bodo rekli ljudje pri vas?" „Govorili bodo mnogo, Rezika!" „In ti se ne bojši tega ?" Tem besedam sem se moral nasmejati. „No," reče Rezika, „če imaš ti pogum, ga imam jaz tudil" „In rada v to privoliš?" jo vprašam. Odgovorila ni ničesar več, samo nalahno mi je stisnila roko; to mi je bilo boljše zatrdilo kot še toliko besed. „No, in sedaj tudi menda že veš, kdo je Rezika," reče meni Pavlovič. „To je naša gospa," mu odgovorim. „Mislil sem si že, da ni pri nas rojena, ker časih še malo zavije po tuje." Moj prijatelj se je smejel, jaz sem pa sklenil, da bom ob prvi priliki prav natančno pazil na vse gospejine kretnje, če bi se morda dalo iz teh spoznati nekdanjo igralko s punčkami, Leskarjevo Reziko. — „Toda kje je gospod Leskar?" vprašam nenadoma. „Dragee", odgovori moj prijatelj, „tam, kamor pojdemo tudi mi. Tam gori na pokopališču počiva poleg našega starega Henrika; a v njegov grob je zašel še en prijatelj iz mojih detinskih let. Povem ti vse, a pojdiva malo na izprehod; moja žena pride gotovo kmalu sem in ona bi nerada poslušala te davne zgodbe." Pavlovič vstane, in šla sva na izprehod za mesto. Le malo ljudi je naju srečevalo; zakaj mračilo se je že. „Stari Leskar je bil z najinim sklepom popolnoma zadovoljen," začne zopet Pavlovič ; „poznal je moje starše, zato je zaupal tudi meni. Poleg tega je bil že sit večnega potovanja; odkar je bil v nevarnosti, da ga zamenjajo z izgubljenim potepuhom, si je vedno želel stalnega doma. Toda moja dobra mojstrovka ni bila s tem tako zadovoljna ; bala se je, da bi hči potujočega igralca ne bila dobra žena za rokodelca. — Tudi ona je kmalu drugače mislila." (Konec.) ® Gad. ud je kakor gad! — Tako označujemo človeka, ki ima oster in zbadljiv jezik. Res, tudi jezik rani človeka, a še bolj ga rani gad, saj mu s svojimi strupenimi zobmi provzroči lahko — smrt. V gornji čeljusti v glavi, ki je pokrita z drobnimi luskami, ima dva daljša, otla, strupena zoba. Kogar ujé, temu priteče iz gadovih zob v rano, ki je velika kot vbod igle, nevaren strup. Posebno ob vročih dneh je strup vedno opasen, časih deluje že v nekoliko minutah. Delovanje gadovega strupa opisuje Erjavec tako-Ie: „Od gada ujeden človek čuti hude bolečine. Pičen ud oteka, človeka obhajajo slabosti, moči ga zapuščajo, v glavi se mu vrti in naposled omedli. Odrastel človek dlje časa boleha, časih pa tudi umrje." Kako se nam je ravnati, če nas gad ujé, pojasnuje isti prirodoslovec : „Pri plitkih ranah dostikrat že pomaga, če rano izperemo. Globokejšo rano pa moramo z nožem razrezati, da kri tem hitreje odteka; tudi je dobro, rano oprezno izrezati ali izžgati in pičen ud podvezati, predvsem pa je treba hitro iskati zdravniške pomoči." Gad je debel kakor prst in redkokdaj čez 60 cm dolg. Spoznati ga je po rjavem rogljatem traku, ki se mu vije po hrbtu. Ob straneh pa ima okrogle črnikaste lise. Na tilniku ima križu podobno marogo, po trebuhu ima na črnem dnu bele pike. Jezik mu je raztezen in razcepljen, a z njim ne more raniti. Stanuje na skalnatih, suhih mestih, pa tudi na prisojnih senožetih in celo v močvirjih. Najrajši pa biva v nizkem grmovju ali pa na kamenju, ki ga solnce greje. Gadov strup je prozorna, rumenkasta tekočina brez vonja in okusa. Želodcu ne škoduje, pač pa je nevaren krvi, ki jo zastrupi. Nevarnejši od gada je modras, ki ima na nosu mehak rožiček. Naša podoba nam kaže gada, sikajočega v veverico, ki je brezskrbno pridrčala po deblu. Kdo nam zna napisati basen o gadu in veverici, kakor ju kaže ta podoba? IVAN STUKELJ: Komu najprvo? eko poletje smo v našem trgu pričakovali novih zvonov za župno cerkev in kapelo, ki stojita za enim in istim cerkvenim ozidjem. V dobi pred dohodom novih zvonov je bilo dolgočasno in pusto kakor veliki teden, ko jih „zavežejo". Vseh šest zvonov je stalo na lesenih odrih pred zvonikoma. Neko lepo jutro je živahno postalo v zvonikih. Delavci so iz sprednjih lin pomaknili dolge močne tramove, sneli zvonove in s teh brun so jih na močni vrvi spuščali na tla drugega za drugim. V zraku so se tresli zvonovi, in njih zvoki so milo in otožno brneli nalik izdihljajem umirajočih .. . Spodaj ob zvonikih so potem stali nekaj dni. Tržani, prihajajoči v cerkev ali odhajajoči odtod, so se ustavljali pri njih, opazovali na njih pridvižne podobe svetnikov in glasno črkovali tuje zveneče latinske napise. Starim možem in ženam pa so v oči priigravale solze, prihajajoče prav z dna srca. Dozdevalo se jim je, da so glasovi teh zvonov planili tja v zračne višine k dušam onih tisoč in tisoč umrlih, ki so jih zvonovi objokovali, ko so ležali na parah in potem, ko so jih spuščali dol v tesne, temne grobove. Stoletja so viseli v zvonikih, vabili ljudi na ta holm iskat tolažbe v božji hram, pogledovali v dolino, kako se stara rod za rodom, peša in se zopet prenavlja. Njih glasovi so sedaj utihnili za vedno — vzpluli so na oni svet za umrlimi znanci .. . Prišel je dan, da so jih odpeljali. Ko so se vozovi počasi pomikali skozi trg, so tržani obstajali na pragih, gledali za njimi kakor za prijatelji, ki vemo o njih, da jih ne vidimo nikdar več. Mrtvi so. Starim ljudem pa so sé zopet svetlikale solze v očeh, in mladi pa so jim pogledovali v obličja — umevali so njih solze .. . Nema žalost kakor veliki teden. Čez nekaj dni potem pa so pripeljali nove, mnogo večje in težje. Bili so okrašeni, obdani z venci in trakovi, in okolo so bili od vozne ročice do ročice pripeti mali zvonci, ki so zvončkljali, ko so se vozovi pomikali skozi trg na cerkveni holm, odkoder se je razlegalo streljanje. Zdaj pa kar sedite tukaj na klop! Stari in mladi ljudje so jih hiteli gledat na cesto. Pred cerkvijo so jih potem obesili na oder, dokler v zvoniku ne postavijo novega ogrodja. Prispel je dan blagoslovljenja. Praznično oblečeni smo hiteli k temu obredu. In jaz sem kot osemleten deček stopal z mamico in poleg pa soseda Lukčevka. To vam je bila silno stara ženka. Pravili so tedaj, da je že stara 86 let. Bila je vitke in visoke postave. Vsi smo jo radi imeli, otroci in odrasli so jo klicali le s presrčnim imenom — mati. Nekaj posebnega je imela ta žena na sebi, blažen mir ji je bil vedno razlit po nje obličju, nikdar je nisem videl čmerne, kakor da bi bila ljubila ves svet in ves svet tudi njo. Zato smo se ji sosedni otroci tako radi pridruževali. Zrtterom je imela kaj za nas pripravljenega. Kadar smo se mi, nje drobni sosedje in njeni vnučki, igrali tam na dvorišču, je dostikrat rekla: „Čakajte, otroci, jaz imam nekaj za vas!" Hitro se je zasukala ter odšla v kuhinjo. Prinesla je nato veliko skledo s puhtečim loncem. „Zdaj pa kar sedite tukaj na klop!" Postavila je skledo v sredo med nas, prevrnila lonec, in najlepše kuhane suhe hruške so se vsule v skledo, dišeči hlap nas je prijetno zaščegetal v noske. „Sladke so kot smokve," je dejala še mati, mi pa smo segli po njih. Ni dolgo trajalo, pa so izginile, saj pa je bilo tudi rok, da je bilo treba misliti, da se bodo zmešale notri med hruškami. V vročem poletju pa nam je prinesla latvico kislega mleka in vanje podrobila ajdovega kruha, ki se nam je zdel najokusnejši, kar so ga pekli po trgu. Lukčevi so imeli lepo posestvo. Ko so bile zrele črešnje ali prve hruške,*smo jih najprej pokusili pri Lukčevi materi. V pozni jeseni, ko je dedek Lukec trgal čebelam satovje, tedaj nam je mati prinesla medu. Vesela nas je bila vedno, kadarkoli smo prišli k nji. Ko smo se igrali okolo nje, je dostikrat prišlo do razpora med nami, kakor je že to otroška navada, tedaj se je mati Lukčevka vedno prav razsrdila in posredovala, da se je prepir polegel brez dolgotrajnega joka. Čestita se nam je vedno zdela naša mati, a najbolj pa o velikih praznikih. Tedaj je imela na glavi starodavno avbo, vezeno z zlatimi nitnii. Nobena ženska nadalečokolo je ni več nosila, zato smo jo tudi otroci vsakikrat občudovali. Tudi nje obleka s kratkim modrcem, pisana s posebnimi rožami in cveticami, je zbujala naše zanimanje, in zdelo se nam je, da pristoja ta obleka samo materi Lukčevki. Tudi vsakovrstni trakovi na obleki so imeli posebne barve, kakršnih nisem nikjer pozneje zapazil. Tako se je olepšala mati Lukčevka tudi tisti dan, ko so blagoslavljali zvonove. Stopila je z mojo mamo po holmu proti cerkvi. Zavesila je svojo desnico nji pod levo ramo, rekoč: „Za silo še pobiram stopinje tudi navkreber, pa se vendar rada prislonim h komu, potem se mi zde noge precej lažje." Nas otrok je bilo kakih petero ali šestero iz raznih hiš in stopicali smo okolo njiju ter čvrljali. „Veš, Meta," je dejala Lukčeva mati med pogovorom moji mami, „imela boš srečo s svojimi otroki. Tako lepo jih učiš. Rada jih imaš. Tudi jaz sem imela svoje rada, in zdaj so, hvala Bogu, vsi srečni. In tudi tvoji morajo biti srečni." „Bog vas usliši, mati!" je globoko vzdihnila moja mama ter se zamislila. Pridružile so se še druge ženske, in največ pogovora se je sukalo seveda o novih zvonovih, o njih teži: koliko tehta veliki, srednji in mali zvon pri farni cerkvi, pri kapeli. Vsi pa so bili radovedni, kake glasove bodo imeli. Po cerkvenih obredih pa so začeli na nje pritrkovati. V tem trenutku je na obraze pričujočih prisijalo vidno veselje. Koliko lepše pa se bodo slišali, ko bodo viseli v zvoniku, je bilo splošno mnenje. Nekateri stari ljudje pa so se spomnili starih zvonov, iznova se jim je zatožilo za njimi, da so jih začeli hvaliti. A obča pozornost se je zaznala slednjič pri vseh. Žarki poletnega solnca so se upirali v zvonove, da so se krasno bliščali. Oči vseh ljudi so bile vanje uprte. Poltiho govorjenje je za nekaj časa potihnilo. „Bog ve, komu le neki bodo najprvo zvonili?" je zdaj izpregovorila mati Lukčevka. „Komu najprvo?" Te besede, izgovorjene tako nenadoma, so predramile okolo stoječe iz vesele za-mišljenosti. „Komu najprvo?" To vprašanje je šlo od ust do ust. Komu izmed teh, ki tu stoje, bodo izkazali novi zvonovi to čast, da mu bodo najprvo zvonili? Kakor električen tok je šlo to ljudem po udih, in drug drugemu so pogledovali v obraze kakor da bi hoteli zazreti smrtno znamenje na čelu svojega soseda . . . Dolg in teman oblak je zaplul čez solnce, da je senca legla na zvonove. „Smo kot kaplja na veji," je povzela zopet besedo Lukčeva mati. „Veter potegne, pa nas ne bo vet" Dvignila je glavo in z mirnimi, kakor zamaknjenimi očmi je gledala v zvonove. Solnce se je zopet prikazalo izza oblaka ter oblilo zvonove s svojo svetlobo ter obdalo mater Lukčevko z žarom, da so se blestele zlate niti in okraski na njeni avbi. Čestita kakor kip upodobljene svetnice je stala med nami. Počasi so se ljudje razhajali; bolj pri zadnjih vrstah je bila tudi mali Lukčevka. V navadnih pogovorih so dospeli v trg ter se porazgubili v svoje hiše. Jeseni pa sem jaz šel v glavno mesto v šolo. V tožnem novembru sem dobil pismo z doma. Ko ga odprem, mi je takoj obviselo oko na imenu „Lukčeva mati". Srce se mi je stisnilo in nato je močno udarilo, zakaj za tem imenom nekaj dalje je stala beseda — umrla. ftovi zvonovi so ji izkazali to čast, da so nji najprvi zazvonili, kakor je najbrže že zaslutila pri njih blagoslovljenju. Tako nenadoma je prišla smrt nad njo Nihče je ni pričakoval. Pri lahkih domačih opravilih je hotela še vedno zraven biti. Pod ko-zelcem so repo obrezovali. Bili so megleni dnevi že nekaj časa, in mati je pokašljevala. Tisti dan pa je nastalo ostro vreme. Streslo jo je po udih. Slabost jo je prijela. Odšla je v hišo. Proti večeru je legla v posteljo. Četrti dan pa je bila mrlič. Ugonobila jo je pljučnica. Prečitavši to žalostno poročilo, sem se naslonil na posteljo ter tiho zaplakal. Mojim tovarišem se je to čudno zdelo, da jočem za tujim človekom; niso mogli pač umeti, kako ostro se mi je začrtala ta dobra žena za zornih dni v srce in dušo. V otroških spominih mi živi še dandanes.