KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO FRANCOSKA REVOLUCIJA, NAPOLEON IN SLOVENCI BRANKO REISP Ob 175-lelnici začetka francoske revolucije Pred 175 leti se je v Parizu začela meščan- ska revolucija, ki je v Franciji, tedaj naj- razvitejši državi, odpravila fevdalni sistem v celoti in odprla pot za razvoj v kapitali- stični družbeni sistem. Dne 14. julija 1789 — ta dan še danes praznujejo v Franciji kot nacionalni praznik — so pariški revolucio- narji zavzeli utrjeno ječo Bastiljo. V avgustu je francoska narodna skupščina odpravila kmečko podložništvo, sprejela »deklaracijo o človeških in državljanskih pravicah«, ki je uzakonila načelo, da so vsi ljudje po roj- stvu svobodni in enakopravni, in še vrsto drugih zakonov, ki so bili nato dobrih sto let — do Oktobrske revolucije — osnova meščanskega družbenega reda. Revolucija pa je šla še dalje. Odpravljeno je bilo kra- ljestvo, proglašena republika in kmalu nato je bil kralj tudi obglavljen. Vsi ti dogodki se s svojimi posledicami niso omejili le na Francijo, ampak so v krat- kem času vplivali v vsej Evropi. Evropski vladarji so hoteli z vojaško akcijo zadušiti žarišče revolucije. Začela se je vrsta vojn, ki so se končale šele po triindvajsetih letih. Te vojne pa je izkoristil za svoj dvig tudi mož, ki je močno vplival na naslednji dve deset- letji evropske zgodovine, francoski general, prvi konzul francoske republike in nato ce- sar — Napoleon Bonaparte. Tedaj je tudi slovenski narod prvič v svoji zgodovini pri- šel v neposreden stik s Francozi. V času, ko so navedeni dogodki pretresali Francijo, ko so se naši ljudje pod avstrij- skimi vojaškimi zastavami že udeleževali bojev ob francosko-nemški meji, si je slo- venski kmet kot pretežni del naroda po re- formah Marije Terezije in Jožefa II. precej izboljšal svoj družbeni in gospodarski polo- žaj, del inteligence pa je začel akcijo za prerod domačega jezika in narodnosti. Mož,. ki mu gre hvala, da je po dvesto letih mrt- vila to akcijo sprožil, je bil oče Marko Po- hlin. Obogatil je slovenski knjižni seznam, ki je dotlej obsegal v glavnem le nabožno literaturo, z vrsto novih panog. Za njim so povzeli delo na kulturnem in znanstvenem polju pod vodstvom barona Žige Zoisa spo- sobnejši delavci. Prav v prvem letu francoske revolucije smo Slovenci dobili naš prvi samostojno ti- skani dramski tekst »Zupanovo Micko«, Antona Tomaža Linharta priredbo Richter- jeve drame »Die Feldmuhle«, naslednje leto pa Linhartovo priredbo Beaumarchaisove ko- medije »Veseli dan ali Matiček se ženi«. Obe igri, ki imata močne demokratične tendence, so uprizarjali v čitalniški dobi in kasneje in sta še danes živi klasični leposlovni deli. Izpod Linhartovega peresa je tudi najpo- membnejša knjiga slovenskega preroda »Po- skus zgodovine Kranjske in drugih Južnih Slovanov Avstrije« (1788—1791). V tem delu je Linhart ugotovil, da Slovenci predstav- ljajo en narod, čeprav ga že stoletja dele in imenujejo po zgodovinskih pokrajinah, v katerih živi, v Kranjce, Vinde in podobno. To spoznanje je še enkrat potrdil Jernej Ko- pitar v znameniti »Slovnici slovanskega je- zika na Kranjskem, Koroškem in Štajer- skem« (1808). Vendar Linhart in Kopitar v zgoraj imenovanih delih še nista uporabljala imena Slovenec, slovenski, čeprav sta že imela jasne pojme o eksistenci in enotnosti slovenskega naroda. V razpravi okrog jezika, kjer je mnogo prispeval tudi Valentin Vod- nik, pa so se poimenovanja in pojmi le iz- kristalizirali in od tedaj nosimo ime, ki je obveljalo — Slovenci. Vreden naslednik Linhartu na prosvetnem polju je postal Vodnik. Izdajal je od leta 1795 do 1797 prvi slovenski poučno-zabavni, 200 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA koledar »Veliko pratiko«, od leta 1797 do 1799 tudi i)rvi časnik v slovenskem jeziku »Lublanske novice«, leia 1806 pa je izdal prvo slovensko samostojno pesniško zbirko »Pesme za pokušino«. V času, ko smo dobili prvo skromno slovensko računico, Polilinove »Bukuvce za rajtengo« (1781), je Jurij Vega. matematik slovenskega rotlu in evropskega slovesa, izdajal v nemščini in latinščini svoja matematična predavanja in logaritme. Ce povemo še, da smo dobili leta 1789 prvi slo- venski gaspodarski koledar, Antona Brezni- ka »Večno pratiko od gospodarstva«, vrsto slovnic in slovarjev — vsak pisec sc je nam- reč ukvarjal s pripravo ieli osnovnih pripo- močkov za pisanje in razvoj jezika — prve šolske knjige in nekaj knjig za kmeta, vidi- mo, da je bilo oMobje, tako pomembno za evropski razvoj, plodno tudi za naš naroovske dobre volje«: Kar smo mi brambovci, več nismo cagovci, volje smo zidane, dobro nam je. Pridte sovražniki, pridte razbojniki, te peni bodete, vas je premah Seveda ni ostalo le pri besedah in pesmih, gradili so utrdbe in se vsepovsod živahno pripravljali na novo vojno, ki se je res za- čela spomladi leta 1809. Slabo oboroženi in neizvežbani brambovci so v vojni kljub vsej propagaiuli odpovedali jired izvežbano in odlično vodeno Napoleonovo armado. Nič več sreče ni imela niti redna avstrijska voj- ska. Od pomladi do jeseni, ko se je vojna končala, so naši kraji preživeli nekaj hudih mesecev. Francoske čete so prodirale iz Ita- lije in Dalmacije in hitele na sever proti 202 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Dunaju, kjer je bil iNapoJeoii iii kjer so se vodile odločilne bitke. Za lirbtom Francozov KO vdirale iz Hrvaške na Kranjsko in Pri- morsko avstrijske čete, in da bi bila zmeda popolnejša, so se upirali knielje zaradi pod- pikovanja avstrijskih agentov in velikih voj- nih davkov, ki so jih nakladali Francozi. Ti do sklenitve miru niso vedeli, da bodo pri nas ostali in so zato hoteli čimveč iztisniti iz dežele, preden odidejo. Šele s sklenitvijo miru v gradu Schiinbrunnu na Dunaju dne 14. oktobra 1809 in z ustanovitvijo Ilirskih provinc se je začelo obračati na bolje. Isti dan, ko je Avstrija s schoubrunnskim mirom izgubila tretjino svojega ozemlja, je Napoleon iz dela tega ozemlja ustvaril po- sebno politično tvorbo — Ilirske prosince. Obsegale so Goriško, Trst, Kranjsko z Istro, zahodno Koroško, Hrvatsko na desnem bregu Save in že doslej francosko Istro, Dalma- cijo, Dubrovnik in Kotor. Ime so province dobile po Ilirih, prvih po imenu znanih pre- bivalcih naših krajev, ki so jih mnogi, tudi Vodnik, imeli za prednike Južnih Slovanov. Ustanovitev te državne tvorbe, ki je imela nenavadno zemljepisno obliko — segala je v ozkem pasu od Alp do Skadrskega jezera — so Napoleonu narekovali predvsem vo- jaški, gospodarski in politični razlogi. Avstriji je zaprl vzliodnoalpske prehode in ji onemogočil dostop na morje, Franciji pa je ustvaril kopno pot za trgovino z Bliž- njim Vzhodom, ker ji je morsko pot zapirala angleška mornarica. Province so bile tako najvzhodncjši protiangleški člen v blokadni zapori Sredozemlja, prek njih pa je segal tudi francoski politični pritisk na Turčijo in Rusijo. Narodnostnega vidika Napoleon pri ustvaritvi te države ni upošteval, saj so bili v Iliriji Nemci iz Vzh. Tirolske in Koroške; Slovenci na Štajerskem in Hrvati na levem bregu Save so ostali pod Avstrijo. V pozni jeseni leta 1809 se je začela nova država urejati. Razdeljena je bila na 6 ci- vilnih in i vojaško provinco, katerim so načelovali iiitendanti. nižjim upravnim eno- tam — distriktom (okrožjem) poddelegati in communam (občinam) župani (nmire. syn- dic). Nad temi enotami je bila vlada Ilirskih provinc, ki je imela sedež v Ljubljani. Vladi je načeloval generalni guverner. Ilirija je imela v celem štiri guvernerje. Pomembnejša sta bila prva dva, maršal Auguste Marmout, ki si je s svojo vljudnostjo in izobraženostjo ter simpatijami za slovanska ljudstva brž pridobil prebivalstvo, in njegov naslednik general Henri Bertrand, pod čigar upravo se je močneje uveljavila francoska zakono- daja. V zadnjih mesecih obstoja provinc sta jih upravljala še Andoclie Junot in Joseph . Fouche. ...... , _____ Guvernerji so s(ano\ali v ljubljanski ško- fijski palači, ki so jo razkošno uredili. Ljub- ljana je postala sedaj glavno mesto precejš- njega ozemlja. Guvernerjev »dvor«, na ka- terem so se zbirali tuji ]30slanci in funkcio- narji francoske vlade, majhna kolonija fran- coskega uradništva, trgovci iz vzhoda, vse to je dajalo doslej mirni Ljubljani živah- nejši videz. Novi gospodarji so skušali pri- dobiti plemstvo z odlikovanji in vojaškimi paradami, mladino s slovesnostmi in darili v šolah, ljudstvo pa s prirejanjem iger in plesov, z izleti s čolni po Ljubljanici, z ob- darovanjem revežev in podobnim. Velike slo- vesnosti so bile zlasti na cesarjev rojstni dan iu na obletnico kronanja. Temeljite reforme so Francozi izvedli v javni upravi, sodstvu in prosveti. Čeprav fevdalna posest ni bila odpravljena, so od- vzeli fevdalcem pravico sodstva nad podlož- niki in kmetom zmanjšali stare fevdalne dajatve za eno petino. Ti so moirali sedaj plačevati zemljiški davek direktno državi. Ta novost se je ljudem močno vtisnila v spo- min in so še dolgo imenovali davke kar »fronke«. Pred zakonom in sodiščem so bili izenačeni vsi državljani, uveljavil se je si- stem splošne vojaške obveznosti, uvedla se je civilna poroka in druge pridobitve mo- derne uprave, ki so Ilirijo močno približale ureditvi Francije. Zemljevid Ilirskih provinc 205 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Oblasti so se trudile tudi, da dvignejo do- mačo industrijo in pozive gospodarstvo. Gra- dili so ceste, ki so bile potrebne za razvoj tranzitne trgovine med Turčijo in Francijo. Zaradi kratkotrajnosti francoske vlade ta prizadevanja niso pokazala vidnejših rezul- tatov. Celinska zapora pa je našim krajem gospodarsko celo škodovala. Uspešnejše je bilo reformno delo na šol- skem področju. Nastale so nove osnovne šole in gimnazije. Ljubljana je prvič dobila uni- verzo, ki je delovala do odhoda Francozov v poslopju nekdanje gimnazije in liceja na Vodnikovem trgu. Ponovno smo dobili Slo- venci univerzo šele leta 1919. V novo ureje- nih šolah so začeli v večji meri uvajati pri- rodoslovne predmete. Še pomembnejše pa je bilo, da so začeli poučevati v domačem — slovenskem jeziku. Vodnika je ta pridobitev tako navdušila, da je do konca ostal prijatelj francoske vlade. V zelo kratkem razdobju je pripravil in dal v tisk vrsto slovenskih šolskih knjig, ki so bile za začetek sloven- skega pouka neobhodno potrebne: npr. učbe- nik slovenščine »Pismenost ali gramatika za prve šole«, vadnico francoskega jezika »Po- četki gramatike, to je pismenosti francoske gospoda Lhomonda«, osnovnošolski priroč- Jiik »Abeceda za prve šole« in druge. Generacija mladine, ki je obiskovala te šole, je bila prežeta z novim patriotskim duhom, ki ji ga je navdihoval s svojimi knji- gami in živo besedo njen profesor Vodnik. Prepričan je bil, da se pod francosko upravo začenja nova, boljša doba za slovenski na- rod. Zato ni brez razloga v »Iliriji oživljeni« zapel: Napoleon reče: Ilirija vsian! Nastop nove generacije pa je izrazil v kitici iste pesmi: Duh stopa D Slovence Napoleonov, en zarod poganja prerojen, ves nov. Novi vojni dogodki pa so ustavili uspešno začeto delo in prekrižali upanje na boljšo prihodnost. Leta 1812 se je odpravil Napo- leon z ogromno armado 600.000 mož v Ru- sijo— v njej so bili tudi ilirski polki. V ruskih prostranstvih in hudi zimi je armada propadla. Vrnila se ni niti desetina mož. Dvignili so se davki, gospodarska dejavnost je ohromela, vse je čakalo razpleta dogod- kov. Naslednje leto so združeni nasprotniki, katerim se je pridružila tudi Avstrija, še enkrat udarili po oslabljenem Napoleonu. Istočasno, ko je bil Napoleon odločilno pre- magan v »bitki narodov« pri Leipzigu — oktobra 1813 —, so avstrijske čete zasedale ozemlje Ilirskih provinc. Leta 1814 je pro- padlo Napoleonovo cesarstvo in končala se je skoraj četrtstoletna doba vojn, ki jih je sprožila velikji francoska revolucija. To nemirno in za našo zgodovino pomemb- no in prelomno obdobje je zapustilo precej sledov tudi v našem leposlovju. Že prva slovenska povest, Janeza Ciglerja »Sreča v nesreči« (1836) opisuje dogodivščine našega kmečkega človeka, ki se je kot Napoleonov vojak udeležil pohoda v Rusijo. Se bolj je približal to dobo naše zgodovine slovenske- mu bralcu Josip Jurčič, ko je priredil An- dreja Pajka »Spomine starega Slovenca« (1865). Spis je veren dokument o tem, kako je pohod na Moskvo leta 1812 in njegov po- lom doživel preprost slovenski človek. Znan je tudi Jurčič-Kersnikov roman »Rokov- njači« (1881). V roman je vpletena zgodba o napadu na francoske vojake, ki so prevažali vojaške blagajne skozi Črni graben pri Tro- janah. Roman je bil kasneje celo dvakrat dramatiziran. Ilirske motive so obdelovali v leposlovju še Anton Aškerc, Fran Govekar, Miroslav Malovrh, Ivan Lah, Janez Trdina, Franc S. Finžgar in v zadnjem času (1959) Janez Jalen. Frdoživ je bil spomin na čase francoskiii vojn tudi med našim ljudstvom. Desetletja so ljudski umetniki slikali na panjske konč- nice motive iz te dobe: kmet ziblje Francoza, plačevanje davkov, skupine francoskih vo- jakov in drugo. Se danes, po stopetdesetih letih je živo ljudsko izročilo, ki govori o vojni, o prevozih za francosko vojsko, o voj- nih blagajnah, o fronkih, o dobrih in slabih lastnostih novih gospodarjev, čeprav od ta- krat gospodari že peti rod. Lepše in zgovor- neje pa nam izraža odnos preprostega Slo- venca do Francoza in veliko človečnost na- ših ljudi, običaj iz Glinka pri Škofljici. V bližnjem gozdu sta pokopana v skupnem grobu francoski in avstrijski vojak, neki Hrvat. Še zdaj je navada, da vrže vsak, kdor gre tod mimo, smrekovo vejico na grob. Ko se nabere velik kup, ga zažgo — Francozu in Hrvatu v spomin. Z obstojem Ilirije je bil del Slovencev od- trgan od stoletnega nemškega političnega in kulturnega vpliva. Praktično je bilo doka- zano, da Slovenci lahko žive tudi izven avstrijskega državnega okvira. To dejstvo je bilo izrednega pomeim za kasnejše sloven- ske politične načrte. Kljub vsem komprotni- som je francoska vlada v Ilirskih provincah razvijala težnje, rojene iz francoske revo- lucije. Propad Ilirije je ta razvoj zavrl, toda ne uničil. Pod vplivom ideje o oživljeni Ili- riji se je v revolucijskem letu 1848 porodila misel o Zedinjeni Sloveniji. 204