Slovenski
Izhaja enkrat v mescu.
Velja 4 gold. av. velj. na leto.
Štev. 7. V Celovcu 15. julija 1880. XXIX. teeaj^
Pridiga za XI. pobinkoštno nedeljo.
(Od dušnega gluhomutstva; M, T.)
^Pripeljejo mu gluhega in mutastega, in ga prosijo, da naj položi roko na-nj."
(Mark. 7, 32.)
V vod.
Z začetka 33. leta svoje starosti se poda nag Zveličar iz Judeje preč, in gre proti Tiru in Sidonu, kjer je na ponižno in zaupljivo prošnjo neke ajdovske žene njeno od hudobe obsedeno in zelo nadle-govano hčer ozdravil. Naj bi pa Judov ne pohujšal in jim ne dal prilike, da je zato, ker se z neverniki peča, prelomljevavec njih postave, se je kmali spet nazaj v Galilejo vernil, in je spet hodil in učil po krajih Desetomestja. Nekega dne se, truden od hoje in učenja, na nekem hribu poleg Gerazenskega mestica usede. Zdaj mu začnejo iz mesta prinašati slepe, gluhe , mutaste , hrome in druge bolnike, kterim je vsem miloserčno pomagal, zakaj poslan je bil od Očeta na zemljo za zdravnika dušnih in telesnih bolečin. Zadnjič mu pripeljejo še tega gluhomutca, od kterega danešnje sv. evangelje govori, in prosijo za-nj, da bi roko na-nj položil in mu dodelil ljubega zdravja dar, ter nam pripoveduje, kako se je tudi njega usmilil, in ga po čudeži ozdravil.
Ako toraj prigodbo sv. evangelja le količkaj premišljujemo, vidimo veliko skerb in ljubezen, ki so jo ljudje imeli s tem nesrečnim gluhomutcem. Komaj zvedo, da je Kristus v njih kraje prišel, berž ga pred nj peljejo, in za-nj govore, da bi ga ozdravil.
Dasiravno je pa to usmiljenje do bližnjega vse hvale vredno,
Slov. prijatelj.	19
vendar bi bilo za marsikterega izmed nas bolj koristno, če bi se z enako skerbjo na gluhomutstvo svoje duše oziral, ker je za-nj veliko hujša in nevarnejša bolezen memo telesnih bolehnost. Naša vest nam namreč v notranjem vedno govori, nam storjene pregrehe očita, in nas zavoljo njih svari in kaznuje; ali večidel smo na vse to njeno svarjenje gluhi. Zato vam bom danes od tega dušnega gluhomutstva še dalje govoril, in vam pokazal
1.	da jeglas naše vesti med drugimi gnadami posebna milost božja, in da je zato
2.	tisti, ki tega glasu ne posluša, posebnih kazen božjega maščevanja vreden. Božja pomoč!
Razlaga.
Kedar smo v svojih otročjih letih kakošno stvar zoper voljo in zapoved svojih staršev storili, pri tej priči smo se začeli bati, pred njih obličje priti. Eavno tako, človek, kedar zoper voljo in postavo božjo ravna, pri tej priči občuti v svojem notranjem neko skrivno svarjenje, ki mu ga dela njegova vest. V sredi svojega serca sliši nek glas, ki mu je vedno na ušesih, in mu pravi: „Ravnal si zoper svojo dolžnost, pred Bogom si šibe vreden. Tvoje življenje je mlačao; ti ne hodiš po poti kerščanske popolnamosti, po kteri te hoče gnada božja voditi; ti ne živiš tako, kakor je božja volja".
To notranje svarjenje vesti, ki nas s takim ogovarjanjem v nepokoj spravlja, od kod pač izvira? Gotovo zamore le od Boga priti; zakaj znano nam je, da je Bog truplo pervega človeka stvaril, in mu od svojega duha vdihnil neumerjočo dušo; mu toraj ž njo vred vse njene zmožnosti in sprednosti, tedaj tudi glas vesti dodelil. In to nam spričuje pervi človek sam, ki se je po storjenem grehu Bogu hotel skriti, in kdo drug mu je povedal, da je božjo zapoved prelomil, kakor njegova vest? Zato Bog govori po kraljevem preroku, da naj njemu pripisujemo nepokoj vesti. „Jes sem, pravi (49, 21.) ki te bom kregal, in ti pred oči stavil tvoj greh." In zakaj je Bog to zelo, ki nas vedno pika, v naše serce položil, ali morebiti iz sovraštva? O kaj še! Storil je to iz dobrotljivosti in usmiljenja, storil iz skerbi za naše zveličanje in iz prevelike ljubezni, s ktero nas je po besedah sv. Janeza ljubil, preden smo ga bili mi ljubili. S tem nas hoče k pokori pregovoriti, in v ker-ščanski gorečnosti vneti; on hoče tako rekoč naše serce po sili spremeniti. Glas naše vesti toraj od Boga vzhaja, in je, kakor sem rekel, posebna milost božja. Zakaj ravno glas vesti je med vsemi goadami, ki jih prejemamo, edina, ki je vselej stanovitna, in nam vseskozi najbližej. Bes je, da kakošne druge gnade človekovo serce hujše napadejo, toda, ker spet hitro minejo, nas tudi le za malo časa ginejo. Taka nagla in pretresljiva gnada je bil pri Savlju tisti glas, ki ga je grede v Damask, kamor se je iti namenil, da bi bil
ondi kristjane povezal in jih v Jeruzalem peljal, z nebes slišal, rekoč: „ Savelj! Savelj! zakaj me preganjaš?" In pri tej priči je vprašal: Gospod! kaj hočeš da naj storim?" In ta gnada je iz Savlja, preganjavca Kristusove cerkve, storila tolikanj gorečega aposteljna sv. Pavlja. Po enaki nagli gnadi se je spreobernila Magdalena, Matevž, Cahej in drugi. Glas vesti pa nam je vedna in stanovitna gnada, ki nas skoraj nikoli ne zapusti, in po vseh krajih, kakor zvest prijatelj in svariven angelj varh, z nami hodi; gnada, ki celo zoper našo voljo v nas tišči, in ki se je nikjer znebiti ne moremo.
Le premislimo človeka, ki je sužen svojega greha in hlapec svoje poželjivosti, kako mu vendar vest prigovarja po vseh krajih, ob vsakem času in pri sleherni priložnosti. Ce oberne svoje oči proti nebesom, mu vest pravi: Iz teh višav doli gleda Bog na tvoje dela; vžitek njega in njegovih lepih nebes ni zate, ampak le za pobožne, spokorne duše. Ce vidi pobožnega, pravičnega kristjana , se mu oglasi: O kako vse drugače živi ta memo mene! kakošen razloček, je med njim in menoj! Ce vidi očitno poznanega grešnika, se mu sili misel: „Poglej, kolikega zaničevanja je vreden pred ljudmi, in kolikega sovraštva pred Bogom; in ravno tak si ti sam pred svetom, ali vsaj v očeh božjih! Če ga kdo hvali, mu pravi: Kako vse drugače bi od tebe govoril, ako bi tvoje notranje poznal! Če sliši pripovedovati, kako lepa in zveličanska je ta ali una čednost, se mu oglasi: Joj mene, nesrečnega, ki od te lepote ni nič v meni! Z eno besedo: Njegova vest mu je povsod kakor glas neprenehoma vpijočega.
Od tod pride, da taki ljudje, ki ne žive po svojih dolžnostih, tako radi veselja in kratkočasov iščejo. Oni beže sami pred seboj, da bi raztresenja našli in glasu vesti ne slišali. Tako se hišni gospodar, da očitanju svoje žene ali joku svojih lačnih otrok uide, s svojimi tovarši po kerčmah vlači, ker mu že vest nič več miru ne da; toda tudi tje ga vedno spremlja, kakor senca njegovega telesa. Nič mu ne pomaga, dobro jesti in piti, in židane volje biti. Vse njegovo veselje je prisiljeno in mu nič kaj ne gre od serca. Glas vesti mu greni vsako sladkost, glas vesti mu v kozarec veselja nataka žolča in grenkega pelina. — Če pa že pri veselicah ta červ vesti korenino kratkih časov tako globoko zajeda; kako potlej še le v britkostih in zopernostih do kervi grize! Poglejte brate Egiptovskega Jožefa! Ko v lakoti pridejo v Egipt, in so tatvine obdolženi ter v ječo verženi, takrat jim vest njih grozo-vitnost, da so Jožefa prodali, začne še le prav očitati in si pravijo med seb6: „Po pravici to terpimo , ker smo se pregrešili zoper svojega brata." Tako govori vest vsakemu. Kedar se nesreča za nesrečo na-nj vsipa, kedar ga Bog na tla podere in gredo vsi njegovi upi po vodi, mu pravi: to vse si s svojimi deli zaslužil; ti
si se z Bogom, in Bog se je s teboj sperl; ti sam si si kriv vse svoje nesreče.
Glas nage vesti je toraj posebna milost božja, ki ima pred drugimi gnadami to sprednost, da nas nikoli ne zapusti, temuč nam je vedno za petami v veselji in v žalosti, po noči in po dnevu, in temu je pripisati največ spreobernjenje grešnikov.
2. Ako jih je pa vklub tega vendar le še brez števila veliko, ki so gluhi na ta glas, in 3e tej mogočni in zmagovavni gnadi ustavljajo; vprašam, kaj imajo vendar taki od Boga pričakovati? Ali niso posebnih kazen vredni? Ali ne zasluži tak hlapec, ki ne le voljo svojega gospoda ve, ampak ga gospod sam še po drugi svoji družini na spolnovanje njegovih dolžnost večkrat opominja, — ali ne zasluži hujše tepen biti, kakor tisti, ki volje gospodove ni vedel in ga na njegove dolžnosti ni nihče opominjal ? Če je pa tak hlapec posebne ostrosti vreden, ima toraj tudi tisti kristjan, ki je oglušil na vse opominovanje svoje vesti, od Boga posebne šibe pričakovati. In ta šiba za-nj je, da mu na božje pripuščenje vest nazadnje obmolči, in tako v tisto dušno temo in slepoto zajde, v kteri mu ni nikoli več mogoče spregledati in kdaj zveličanemu biti, in ki je toraj največa kazen božja.
To je Bog grešnikom zažugal po preroku Ecehijelu, ko jim je rekel: Neverno ljudstvo! jes vidim, da si na glas, ki ti ga dajem slišati v tvojem sercu, zmiraj ušesa mašiš. Naj ti govorim in prigovarjam kolikor morem , nočeš me slišati. Li veš , kaj ti bom storil? „Odvzel ti bom svoje nagnjenje, in počival"; (Eceh. 16, 42.) to je: Nič več ti ne bom govoril po tvoji vesti, ne ti tvojih pregreh očital. Sicer res strašna, vendar pa pravična šiba božja. Zakaj če je gnada razdražene vesti med vsemi najstanovit-nejša in najdalej terpi; pa nas vendar le Bog celo po njej ne more pridobiti in zmagati, da bi se mu vdali; ali mar ni v takem sercu prav zastarana, globoko vkoreninjena in široko razraščena hudobija ? — Da, zdi se mi, da tak človek se prav na vso moč zoper Boga vzdiguje, kakor bi mu rekel: Gospod! kakor vidim, si sklenil, da se hočeš zoper mojo terdovratnost neprenehoma vojskovati; pa stori, kar hočeš, jes se ti ne podam. Če mi tudi nikoli, ne po noči, ne po dnevu, miru ne daš, vendar se ti ne dam iz svojega dušnega spanja predramiti, ne iz svojega oglušenja sklicati. Terkaj mi s svojimi gnadami na moje serce, dokler hočeš, ne pustim te notri; v njem zate ni prostora. — Tega sicer grešnik ne govori naravnost; vendar pa vse to do čerke spričujejo njegove dela.
Takim najti primeren zgled, v kterem bodo svojo podobo videli, vam povem od cesarja Talenta. Ko se je bil krivovercem Arianom vdal, berž ukaže veliko katoljških cerkev zakleniti. V kazen tega mu pošlje Bog mogočnega sovražnika v njegove dežele. To zve nek puščavnik, Izač po imenu, in gre naravnost k cesarju, ter mu reče: „Ukaži zaperte katoljške cerkve odpreti, in zmaga je
tvoja; če ne, bog mertev ostal." Cesar ga ima za neumnega, in gre dalje. Drugi dan spet puščavnik pred-nj stopi, in mu spet ravno to nesrečo oznanuje. Cesar ga le še ne posluša. Tretji dan stopi puščavnik še enkrat k njemu, in mu pravi: „ Ukazi zaperte ka-toljške cerkve odpreti, in zmaga je tvoja; če ne, boš mertev ostal." Na to cesarja jeza zgrabi, in ukaže ga v neko mlako vreči, da bi bil rešen pred nadležnežem. Po angeljih iz te mlake rešen, hiti puščavnik spet za armado, in se četerti dan spet pred Valenta prikaže, rekoč: Kaj si mar mislil, da bom v luži poginil? Še enkrat ti svetujem, ukaži zaklenjene katoljške cerkve odpreti, če ne, boš mertev ostal. Kdo bi mislil, da ga Valent vendar že ne bo poslušal? Pa nič manj, kot to: marveč ga ukaže zvezati in od straže zavarovati, rekoč, da ga bo z vojske pridši kaznoval po zasluženji. Pojdi, mu zaverne puščavnik, in če nazaj prideš, bodi prepričan, da ti Bog ni govoril po mojih ustih." - Tako gre Valent sovražniku naproti. Boj se začne, in res, — premagana je njegova armada. Cesar sam mora zbežati, in se v borni koči pod slamnato streho pred sovražniki skriti. Ko pa sovražniki to zved6, hišo zažg6, in cesar živ zgori v plamenu. — Ali ni večidelj danešnjih kristjanov Valentu podobnih ? O kolikrat jih pač Bog na enako vižo svari po pridigarjih in spovednikih, po boleznih in stiskah, po sreči in nesreči, in ko vse odjenja, jim govori še po njih vesti, in jih straši z večnim ognjem. Kedar pa poslednjič še glasu svoje vesti več ne poslušajo, pusti jih v tej slepoti nasproti tavati svojemu gotovemu in večnemu pogubljenju. Kaj ne, ako bi se Valent sodnji dan izgovarjal, da ni vedel, kaj Bog od njega hoče, ali ne bo puščavnik zoper njega pričal in ga osramotil? Kaj pa z grešnikom? Ali ga ne bodo pridigarji in spovedniki, starši in učeniki, da, posvečene zidovja božjih hiš, v kterih se je razlegala beseda življenja, pred sodnikom tožili, in ali ga ne bo še tam pekoča vest zbadala, da si je sam kriv večnega pogubljenja?
Sklep.
Zato, ljubi moji nikar ne oglušajmo na ta glas svoje vesti, po kterem nas Jezus, naš dobri pastir, kakor zgubljene ovce, nazaj k svoji čredi kliče. Prosimo ga, naj nas v naši terdovratnosti vsaj s to največo šibo ne udari, da bi nam po vesti govoriti nehal, in nam po njej še le spregovoril v plavžu peklenskega ognja, kjer červ vesti ne umerje vekomaj ne. Amen.
Pridiga za XII. pobinkoštno nedeljo.
(Od ljubezni do bližnjega; gov. J, A.)
„To stori, in boš živel." (Luk. 10,28.)
V vod.
Kaj naj storim, da bom večno življenje zadobil? je vprašal učenik postave. Odgovor na to vprašanje je neizrečeno imeniten, ker tudi mi velike želje po večnem življenji imamo. In kteri je odgovor na to vprašanje V Odgovor je zlo kratek: „Ljubi"! Vsa umetnost zveličati se, obstoji tedaj v sami tej besedi: Ljubi! in ljubi sicer Boga in bližnjega, Boga črez vee, bližnjega kakor sam sebe. — Toraj ni težko v večno življenje iti. Saj ni nič lahkejšega, kakor je ljubezen. Saj je Bog vsakemu človeku ljubezen v serce položil. Vsak človek zamore in hoče ljubiti. Otrok kakor starček, revni kakor bogati, bolni kakor zdravi, neučeni kakor učeni, vsak zamore ljubiti. Postiti se, ubogajme dajati, nevtdne učiti, ali bolnike oskerbljevati ne more vsak, ljubiti pa zamore vsak. Najložej toraj večno življenje dosežemo z ljubeznijo. Boga ljubiti črez vse, bližnjega pa kakor sami sebe; ta dvojna ljubezen, kakor pravi sv. Bernard, ste tisti dve peruti, s kterima se moremo proti ne-besom povzdigniti. Desna peruta je ljubezen do Boga, leva peruta ljubezen do bližnjega; ljubezen do Boga brez ljubezni do bližnjega, ljubezen do bližnjega brez ljubezni do Boga, bila bi zmiraj le ena peruta; dve peruti, pa tudi enako močne peruti morate biti, zakaj če je ena preslaba ali ulomljena, se spet ni mogoče povzdigniti. Zato pravi Zveličar: Druga je pervi enaka.
Da smo dolžni Boga črez vse ljubiti, to je bilo učeniku postave jasno; za to ni dalje vpraševal. Od ljubezni do bližnjega pa ni imel pravega zapopadka, zakaj vprašal je: Kdo je moj bližnji? Iz tega vprašanja vzame zdaj Zveličar priložnost razlagati, kdo je bližnji in kaj je ljubezen do bližnjega. •- Ker jih je tudi med kristjani dosti, ki nimajo jasnih zapopadkov od ljubezni do bližnjega, dozdeva se mi potrebno, od'ravno tega vam danes govoriti.
Ljubezen do bližnjega, kakor sv. Avguštin prav lepo uči, ima tri stopinje.
t. Perva stopinja je, na kteri svoje sorodovince ljubimo.
2.	Druga stopinja, na kteri p tujce in neznane ljubimo.
3.	Tretja in najviša stopinja, na kteri svoje sovražnike ljubimo. — Te tri stopinje ljubezni do bližnjega naj bodo zapo-padek našega premišljevanja.
Razlaga.
1.	Ni zadosti, da le sebe ljubimo, ampak tudi svojega bližnjega moramo ljubiti. Ljubezen, pravi sv. Gregor, kakor ogenj krog sebe sega. Kteri so pa naši bližnji, na kteri se ima naša ljubezen najpoprej raztegovati? Ti so, pravi dalje sv. Gregor, kteri so nam pomesu in po kervi vrodu. Ti so — po kervi — tvoji otroci, v oziru na zakonsko zavezo — tvoja žena, ali po rodbini tvoji bratje, tvoje sestre; ali pa so tvoji prijatlji, tvoji hišni, tvoji dobrotniki, tvoji znanci itd.
Toda s to natorno ljubeznijo si še ne moremo večnega, nebeškega veselja pridobiti; zakaj ljubezen do bližnjega je dvojna: je natorna in čreznatorna; natorna ljubezen, k^era nam je že prirojena, in čreznatorna, ktero Bog zapoveduje. Če te, kteri so ti v rodu ali s kterimi si v kaki zvezi, le iz natorne ljubezni ljubiš, potlej tvoja ljubezen ni nobena čednost, zakaj taka ljubezen je tudi nespametnim živalim lastna; ž njo nezvenljivega venca večnega plačila ne moreš doseči, doseči ga zamoreš le s tisto ljubeznijo, ktero Bog zapoveduje; ta je čednost, iz ktere kakor prijeten cvet priraste večno zveličanje.
Ljubite toraj, poslušavci moji! svojo sorodovino (žlahto) in svoje ljudi zavoljo Boga; potlej vaša ljubezen doseže višo stopinjo. Tako je ljubila svoje otroke Makabejska mati, tako je ljubila svoje otroke sv. Felicita, tako je ljubil svoje brate egiptovski Jožef, tako je ljubil svoje brate sv. Bernard , tako je ljubil svojo sestro sv. Frančišk Ksaverijan. S tako povišano ljubeznijo so si ti nebesa pridobili, ko so drugi s samo natorno ljubeznijo do svojih otrok, do svoje žlahte nebesa zgubili. — Pa prestopimo se na drugo stopinjo ljubezni do bližnega.
2.	Tvoja ljubezen, nam kliče sv. Avguštin, se mora dalej razširjati; ne ljubite samo svojih ljudi, ljubite tudi p tuje in neznane; ljubite take, s kterimi niste v nobeni zvezi, kteri vam niso izročeni, kteri vam niso podložni. Ne ljubite samo tistih, kteri vas ljubijo, kteri vam dobro store, ali kteri vam še nič hudega storili niso. Nikar ne poprašujte dolgo: Kdo je ta? Nikar ne vprašujte : Iz kterega mesta, iz ktere dežele pride ? „Kerščanska ljubezen", pravi sv. Krizostom, „ objema celi svet; njene meje na tem svetu so le poslednje meje zemlje."
O kako ginljiva je neka prigodba, ktera se je na Neapolitan-skem prigodila! Nek oče, ki je edino hčer imel, je bil na smertišče peljan. Čeravno smerti tako blizo, pa vendar nobenega znamenja spokornosti ni kazal, kako zlo ga je tudi duhoven, ki ga je spremljal, opominjal in prosil. — Bratovščina usmiljenosti je po stari navadi spremljevala nesrečnega; na poti je nek plemenitnik, ud te bratovščine, stopil k njemu, da ga pregovori, naj bi se spovedal; toda bilo je zastonj. — Plemenitnik, ki je imel obraz zagernjen, se mu
poslednjič spoznati da, in ga prosi, naj mu vzrok njegove terdo-vratnosti razodene. Nesrečni odgovori: Vzrok moje terdovratnosti je neizmerna žalost, ker moram svojo hčer kakor zapuščeno, revno siroto zapustiti. Plemenitnik mu obljubi, da hoče on njegovi hčeri oče biti, in jo , kakor svojega otroka, oskerbeti. Zdaj je brezupni oče vpokojen; spokorne solze se mu vlijejo po njegovih licih, in z veliko žalostjo se spove svojih grehov, in umerje kot z Bogom spravljen kristjan. O velika ljubezen do neznanega!
„Učite se kristjani," nas tako priserčno opominja sv. Avguštin, učite se ne samo svoje prijatlje, sorodnike in znance ljubiti, ampak tudi neznane z ljubeznijo sprejemati; da tisti, kteremu svojo hišo zaprete, ne bo Kristus sam." — Zdaj pa premislimo še tretjo stopinjo ljubezni do bližnjega!
3. Povdignite se, tako nas opominja sv. Avguštin, še na višo, ja na najvišo stopinjo ljubezni do bližnjega! Povzdignite se k ljubezni do sovražnikov! To hoče Bog, k temu nas priganja s svojim lastnim zgledom. On, kteri daje svojemu solncu sijati na dobre in hudobne, in dežiti na pravične in krivične (Mat. 5, 45.). To tirja Jezus Kristus: Ljubite svoje sovražnike, dobro jim storiti, kteri vas sovražijo, in molite za-nje, kteri vas preganjajo in obrekujejo. (Mat. 5, 44.) To je visoka, ja najviša stopinja ljubezni; ni se čuditi, da je neverniki niso mogli doseči. Ta stopinja je le za kristjane stavljena; to je, kakor pravi sv. Avguštin, le čednost kristjanov.
Veste, ljubi moji kristjani! zakaj nas tako težko stane, tistega ljubiti, kteri nas sovraži, tistega blagosloviti, kteri nas preklinja, tistemu dobro storiti, kteri nam hudo stori. Mi si mislimo svojega bližnjega le samega na sebi, mi si ga ne mislimo v Bogu, njegovem Gospodu in stvarniku. Mislite si svojega bližnjega v sercu božjem, kteri hudo nad njim sovraži, pa ga ljubi, kakor čudovitno delo svojih rok, kteri ga ljubi kakor svojo podobo, kakor izvoljenega dediča svojega večnega kraljestva. Kako bi mogli temu, na kterega ima Bog posebno svojo ljubezen obernjeno, kaj hudega želeti? Kako bi vas moglo težko stati, ljubiti in dobro storiti duši, ktera je z vami v to poklicana, da bi enkrat skupaj kraljevali nad zvezdami na vekomaj.
Ja, ko bi luč vere vašim dušnim očem svetila, potlej bi s sv. aposteljnom Pavljem vse svoje bližnje ugledali v Kristusovem sercu, ki jih z neskončno, neizrekljivo ljubeznijo ljubi (Fil. 1, 8.); vi bi jih ugledali v breznu ljubezni. — Dajte si toraj dopovedati, da sovraštvo , ki ga vaš sovražnik proti vam kaže, da krivice , s kterimi vas obklada, da to ne pride od Boga, to je le iztok človeške hudobije. Svetniki in pravi kristjani, ki so to resnico spoznali , so krivice svojih sovražnikov poterpežljivo prenašali; zakaj spoznali so , da njih sovražniki niso* druzega kakor šiba v božjih rokah, s ktero jih tepe. Veliko ljudi je pa tako oslepljenih, da ne obračajo svojih oči k Bogu, ampak se vzdigujejo le zoper svojega
bližnjega, kteri jim kot sovražnik nasproti stopi; in ne pomislijo, da se zoper samega Boga vzdiguje, kteri se človeka posluži, da jih tepe.
Med vsemi, kteri so pobožnemu Jobu nesreče oznanovali, ni bilo nobenega, kteri bi bil rekel: Bog je to storil; eden je dolžil Kaldejce, drugi Sabejce; ta je rekel, da je vihar to storil, uni da blisk; le Job je spoznal, od kod so njegove nadloge izvirale, ko je rekel: Gospod je vz3l; Gospodovo ime naj bo češčeno. (Job. 1,21.)
Navdihnjeno od te misli, od te resnice se potolaži naše serce, in serčno prenaša nadloge, in zmiraj misli, da so mu od Gospoda kot kelih poslane, kteri, Če ravno grenek, je vendar zdravilen.
O naj bi vam jes zdaj vse tiste svetnike našteti mogel, kteri so se v tej lepi čednosti, v ljubezni do sovražnikov, vadili, in so Kristusov zgled posnemali, kteri je še clo svojega smertnega sovražnika, Judeža Iškarijota, prijatlja imenoval: Prijatelj, čemu si prišel ?
Kaj bom govoril od sv. Patricija? Derhal lahkomišljenih pa tudi razberzdanih mladenčev se je zbrala na cesti, in so mnogotere nerodnosti uganjali. Zdaj pride sv. Patricij po poti, in ko so ga od daleč spoznali, mislijo si: Tega hočemo za norca imeti! Eden zmed njih se vleže prek ceste, kakor da bi bil mertev, in drugi se obnašajo, kakor da bi žalovali. Ko se svetnik bliža, so vsi proti njemu tiščali, in eden za drugim žalostni tožili: „Mertev je, mertev !" Svetnik pa ves pokojen pravi: Res otroci, vi imate prav: mertev je! in gre skozi nje dalej, zakaj nobeden si ni upal mu kaj hudega storiti. Ko je pa memo odšel, so se mu za herbtom na glas posmehovati in zaničljivo govorili, da svetnik še živega od mertvega razločiti ne ve.
Toda tovarš vendar ni vstal in ž njimi razgrajal, kakor so pričakovali, ampak je ležal nepremakljiv; in ko so k njemu stopili
in ga vzdigniti hotli, je bil — merlič!--Zasramovavci zdaj
niso imeli več veselja se smejati, vzroka pa dosti resnobno žalovati ; in k žalovanju po tovaršu se je pridružil strah in groza, kako jih bo svetnik še več kaznoval. „Nesimo", je poslednjič rekel eden zmed njih, „nesimo mertvo truplo tovarša k njegovim ljudem, da bojo solze njegove matere kakor rosa na-nj padale, in da bo molitev njegove sestre njegovo dušo k nebesom povzdignila." Ne tako, je rekel drugi, kakor je drevo padlo, tako naj leži, dokler svetnik zopet po poti pride, in do tistega časa tukaj čakajmo.
In tako so storili; in tretji dan pri solnčnem izhodu so povzdignili svoje oči proti solncu; in glej s solnčnimi žarki pride tudi svetnik, in nad njim in okoli njega, kakor oblak, ptičice neba: seničica in košek, in drozeg in šinkovčik in tašica in slavčik, in vsi se glase in s svojim prijetnim petjem hvalijo Boga in njegovega svetnika. In golobčik se je vsedel na njegovo ramo, in dve
ovčici beli kakor sneg s svojimi jagnjiči ste skakljale za njim in se stiskale k njemu.
In zaničevavci so se sramovali, da so nespametne živali več pameti in zastopnosti kazale, kakor oni; in so se vergli pred svetnika na tla; ta odpusti razuzdanim zaničevavcem , in jim je lju-beznjivo rekel, da naj vstanejo in domu grejo in jim je svoj blagoslov dal; potem je šel svojo pot naprej. Mladenči pa so vstali, ž njimi tudi merlič, ki ga je sv. Patrici oživel, in so šli vsak na svoj dom. — O velika ljubezen sv. Patricija!
Kaj bom rekel od sv. Bengarija, kteri je slepemu, ki ga je zmirjal in preklinjal, pogled dal?
Kaj bom rekel od sv. Pavlja, mučenca, kteri je pod deželskim oblastnikom Firmilijanom k smerti obsojen bil? Ko mu je nekaj časa moliti dovoljeno bilo, molil je za sodnika, kteri ga je obsodil, in za rabeljna, kteri mu je imel glavo odsekati.
Kaj bom rekel od sv. nune Marije od vnebovzetja. Karkoli se je tej svetnici vsaki dan hudega prigodilo , to je nesla k altarju, in je molila in prosila za tiste, kteri so jo žalili.
Sklep.
Ljubite toraj, ljubi kristjani, svojega bližnjega! Ljubite svojo žlahto! pa ne samo po natorno, ampak po čeznatorno; jes hočem reči zavoljo Boga. Ljubite tudi ptujce in neznane, da v njih ne bote Kristusa prezerli, kteri se je dostikrat v podobi siromaka prikazal, in je podeljeno miloščino z nebesi povernil. Povzdignite se pa tudi na najvišo stopinjo ljubezni do bližnjega; ljubite svoje sovražnike; in če bote to storili, potlej vas zagotovim, srečni bote na vse večne čase! Amen.
Pridiga za veliki Šmaren.
(Kdo se sme nadjati Marijne pomoči; gov, M. T.)
„Reci jej tedaj, da naj mi pomaga!"
(Luk. 10, 40.)
V v o d.
Nedolžni mladeneč Jožef bil je od svoje gospodinje osramo-tenja obdolžen, in zato veržen v ječo, v kteri je tri leta zdihoval. Prigodilo se je pa, da sta ravno v to ječo prišla kraljevi veliki točaj in veliki pek. O nekem jutru, ko Jožef kot njuni postrežnik k njima pride, ju vidi silno žalostna, ker sta imela sanje, ki jima
jih pa nihče ni vedel razložiti. „Videl sem, pravi veliki točaj, pred seboj vinsko terto, na kteri so bile tri mladike, počasi poganjati, odcvesti in grozdje dozoreti, in imel sem Faraonovo kupo v svoji roci; tedaj sem vzel grozdja in ga ožel v kupo, ki sem jo deržal, in sem kupo podal Faraonu." (I. Mojz. 40, 9—11.) In Jožef mu odgovori, da te njegove sanje pomenjajo srečo, da bo namreč črez tri dni zopet na poprejšnjo stopnjo postavljen in bo zopet podajal kupo svojemu kralju. Zraven pa pristavi Jožef že prošnjo, rekoč: „Spomni se me, kedar ti bo dobro, in skaži mi milost," ter spomni kralja, da me reši iz te ječe." (40, 14.)
Kristjani! tudi mi obhajamo danes čestiti in preveseli spomin, ko je bila Marija iz te revne doline solz povzdignjena v nebeško veselje. Vsi toraj, ki imamo Marijo česa prositi, imamo danes najlepšo priliko, predno se od nas poslovi, da pred njo pademo, in jo prosimo, kakor je Egiptovski Jožef prosil velikega točaja: „Ljuba naša mati, spomni se nas svojih otrok, kedar ti bo dobro"; to je, kedar prideš pred sedež svojega božjega Sina, reci mu, da naj nam pomaga." (Luk. 10, 40.) Eeci mu, da naj nas <v dušnih in telesnih potrebah, v nevarnostih in skušnjavah s svojo pomočjo podpira, da še mi na posled iz ječe tega življenja dospemo v družbo zveličanih verst! — Da nam pa Marija hoče pomočnica biti, je gotovo, ker jej ne manjka ne moči, ne volje, ker je pod Kristusovim križem postala naša mati in mati vsega človeštva. Ali, da nam bo ona pomagala, pomagati si moramo poprej sami. Zato hočemo v danešnji pridigi premišljevati, kdo da se sme nadjatiMa-rijne pomoči. — Sv. Marija, prosi za nas!
Razlaga.
Nekemu mladenču iz reda premonstratenzov, Herman po imenu, se je nek Marija pogostoma vidno prikazovala. Prikazovala pa se mu je po meri in po stopnji njegove pobožnosti. Je bil Herman prav vnet in goreč, prišla je k njemu v neizrekljivo svetlem lepotičji; če je bil pa v svoji službi kot zakristan kaj bolj mlačen, videl jo je v revni, raztergani obleki. — Iz tega lahko vidimo, da se nam Marija bolj ali manj radodarno skazuje, kakor jo tudi mi bolj ali manj serčno in pobožno častimo. Ker so pa posebno trije razpoli med kristjani, namreč dobri, srednji in hudobni, tudi ni čudo, da so nekteri v bogati meri, drugi pičlo, in tretji celo nič z Marijnimi dobrotami obdarovani.
a) Dobrim kristjanom je Marija najradodarniša mati. Dobri kristjani pa so tisti, ki svoje življenje po božjih in cerkvenih zapovedih ravnajo, ki Bogu in njej doma in v cerkvi pri sv. opravilih zvesto in goreče služijo, in si skerbao prizadevajo, njene čednosti , zlasti njeno ponižnost, njeno krotkost in poterpežljivost, njeno čistost in nedolžnost, njeno ljubezen do Boga in do bližnjega
ter njeno vdanost v voljo božjo, posnemati. Taki smejo v vseh svojih dušnih in telesnih zadevah in potrebah Marijne materne pomoči z zaupanjem pričakovati.
Ozrimo se v duhu na tisto ženitnino v Kani Galilejski, kjer sta bila tudi Jezus in Marija zraven! Komaj so svatje k mizi sedli, jim je že vina zmanjkalo. Kolika zadrega to za domače; kolika žalost in sramota za ženina in nevesto! Pa, glej! komaj ta ljubeznjiva in dobra mati to zadrego vidi, že sina prosi, da naj jim s čudežem pomaga. Kristus sam se s perva ustavlja, to prošnjo uslišati, ker jej reče: „Moja ura še ni prišla." (Jan. 2, 4.) Da ga je pa Marija na to le še in še prosila, vidi se iz tega, ker je služabnikom rekla, da naj vse store , karkoli jim poreče. In njeno zaupanje ni bilo osramoteno, ker šest kamnitih verčev, ki so bili z vodo napolnjeni, je bilo polnih najžlahtnejšega vina.
Iz tega lahko sklenemo, kako velika da je Marijna ljubezen proti svetim in pobožnim dušam. Ona se za-nje poteza z materno skerbjo, v dušnih in telesnih potrebah mogočno jih podpiraje. Ona ima,, kakor sv. Epifani pravi, tako rekoč „veliko oči," s 'kterimi svoje čestivce v dolini solz polna usmiljenja neprenehoma ogleduje, in jim je pri tej priči s svojo pomočjo na strani, kedar jih vidi se boriti.
Kdor bi želel vedeti, kako Marija svojim čestivcem v bolezni in v preganjanji na strani stoji, naj vpraša sv. Janeza Da-mascenskega. Ko mu je namreč Leon Izavriški ukazal desno roko odsekati, ker je pisal od češčenja svetih podob, mu je na prečudno moč Marijno roka zopet popolnoma ozdravela.
Kdor bi hotel vedeti, kako Marija svoje čestivce ob smertni uri brani in varuje, naj vpraša sv. Janeza od Boga. Ko je namreč ta sveti mož v zadnjem smertnem boji ležal, se mu je Marija vidno prikazala in rekla: „To je ura, ob kteri svojih zvestih služabnikov nimam nikdar navade zapustiti." — In sploh se nam zgledov in spričevanja, da je Marija pobožnim kristjanom vedno najradodarnejša mati, v življenji svetnikov ne manjka.
b) Bolj v pičli meri pa Marija svoje dobrote deli mlačnim kristjanom. To pa so tisti, ki v neki nemarnosti tje v en dan žive, kakor žive po navadi otroci tega sveta, ki so danes pri spo-vednici, jutri že zopet v stari svoji pregrešni priložnosti; ki sem-tertje tudi sv. zakramente enkrat ali dvakrat na leto prejemajo, pa ne iz pobožnosti, ampak da za kristjane veljajo ter mislijo, da se smejo svoje žive dni s svetom veseliti, pa bodo vendar po smerti zamegli s Kristusom kraljevati. Kako se toraj Marija proti takim obnaša ?
Nek mladeneč, ki je bil v duhovno bratinstvo neomadeževane device sprejet, šel je neko nedeljo na sprehod, ravno ko so se drugi bratje k Marijnemu počeščenju v cerkev shajali. Opominjevali so ga sicer drugi, da naj še on nikar te Mariji na čast zapovedane
pobožnosti ne opusti. Ali k temu se posmehuje in pravi: „Saj nisem ravno dolžen!" Tako gre naprej svoj pot, pride h kraju nekega jezera, stopi v čoln in začne ribe loviti. Sapa zmiraj hujše in hujše vleče, se zmiraj bolj nasproti zaganja in tako ga neza-pazivšega priženo na zeleno-černo globočino jezera. Ko pa to nevarnost zagleda, vesla na vso moč, ali vihar mu je zmiraj bolj nasproti. V tej nevarnosti začne vpiti proti nebesom: „0 Marija! pridi mi ubogemu na pomoč!" In, glejte čuda! Slišal je od zgoraj doli nek glas: „Saj nisem ravno dolžna"! Zopet kliče: „Podaj mi svojo pomagavno roko!" — O ne daj me svojega rejenca valovom požreti!" — In zopet se sliši: „Saj nisem ravno dolžna!" —Kaj se je poznejše ž njim godilo, ni povedano. Vendar pa iz tega lahko povzamemo, ako le drtmotno, mlačno iu zanikerno devico Marijo čestiš , ti bo tudi ona le pičlo in po verhu svoje dobrote delila. Ako te toraj opominjam, da kakor ud kake Marijne bratovščine vsaj vsak mesec enkrat sv. zakramente prejemaj, iz ljubezni do Marije vsak dan bratovske molitve zvesto opravljaj in se njej na čast kak dan v tednu nekoliko posti, si njej za ljubo kako jed ali kozarec vina pritergaj, ti pa le sam pri sebi misliš, ali praviš, kakor uni mladeneč: „Saj nisem ravno dolžen!" se ti je pač potem bati, da ti bo Marija v nevarnostih, v skušnjavah, v potrebah, v nadlogah in še celo ob smertni uri ravno to odgovorila.
Med drugimi hvalnimi izreki, ki jih sv. pismo daje devici Mariji, jo Salomon v visoki pesmi imenuje : „jutranja zarija." Cerkveni učeniki to mnogotero razlagajo. Med drugimi sv. papež Inocencij pravi: Jutranja zarija je sreda med dnevom in nočjo. Ona daje zemlji luč, ki ni prav svetla, in večidelj, kedar nastaja, ni takrat ne prav merzlo , ne prav vroče. Ta primera toraj pomenja, da Marija, ki pravične kakor solnce razsvetljuje, se grešnikom, kakor v noč, skriva, srednjim kristjanom pa, ki niso ne merzli, ne gorki, ampak mlačni, svoje gnade le pičlo in varčno deli. In tako je tudi v resnici! Ako zamoremo od pobožnih in pravičnih kristjanov reči, da jih Marija priserčno ljubi, mogočno varuje in goreče za-nje skerbi, moramo od dremotnih in zanikernih reči, da jih Marija ne pahne popolnoma od sebe, pa jim vendar svoje pomoči ne deli.
c) Tretji razpol kristjanov, namreč hudobni, pa od Marije celo nič pomoči nimajo pričakovati.
Hudobne kristjane imenujem tiste grešnike, ki v nesnagi svojih pregrešnih navad že dle časa, morda leta in leta tiče in so tej pre-grešnej gnjilobi tolikanj zapadli, da se nobenega pripomočka več nočejo v svoje poboljšanje poslužiti. —In taki ljudje kaj mislijo? Zveličanju, pravijo, se nočejo ravno odpovedati, in zato morda še Mariji na čast semtertje kako molitvico opravijo, ali se v kako bratovščino zapišejo, akoravno drugih braternih dolžnost ne izpol-nujejo. Vse pa zato, da toliko bolj brez skerbi v svojih hudobijah žive. Ali kako grozno pač v tem sami sebe goljufajo!
Poslušajte, kaj seje bilo Judom v Jeruzalemu nekdaj zgodilo! Vedeli so dobro, da se dan na dan vsaktere hudobije v mestu množe. Svarjeni so bili tudi po preroku, da naj od njih odjenjajo , ker sicer jih bodo sovražniki napadli, zajeli, v sužnost odpeljali in Jeruzalem v grobljo razvalili. Ali k vsemu temu žuganju so se po-smehovali rekoč, da Bog ne more pripustiti, naj bi bil toliko zal tempelj od ajdov razdjan. Tej prederznosti vstavil se je očitno prerok Jeremija in jim klical: „Nikar se ne zanašajte na lažnjive besede in ne rekajte: Tempelj Gospodov, tempelj Gospodov, tempelj Gospodov je!" (7 , 4.) Ker pa tega svarjenja niso hotli poslušati, prišel je kralj Nabuhodonozor, je mesto oblegel, in ga s tempelj nom vred do tal razdjal.
Tudi Marijo imenuje sv. cerkev po pravici „tempelj sv. Duha". Ako se vendar grešniki zato v ta tempelj zatekajo , ker se pre-derzno zanašajo, da zamorejo v njem brez kazni hudobno delati, že za voljo te prederznosti zaslužijo, da jih v njih terdovratnosti pravična šiba božja zadene. Ako toraj hoče grešnik Marijne pomoči deležen postati, potreba inu je najprej resnične pokore, premagovanja starih navad, in izruvanja pregrehe z vsemi koreninami vred. In, ako prav vse to storiš, vendar še nikar ne misli, da ti Marijne pomoči k spreobernjenju ni potreba. Sv. Ignacij marternik pravi: »Nemogoče je, da bi grešnik drugače v zveličanje prišel, kakor z Marijno pomočjo." — Poglejte! Sv. Marija Egiptovska je 17 let v Aleksandriji s svojim razuzdanim življenjem še druge pohujševala. Nekega dne vidi, ko je šlo veliko ljudi na barko v Jeruzalem na praznik povzdignjenja sv. križa. Iz radovednosti in pa, da bi bila še tam kako pregrešno znanje storila, se jim še ona pridruži. Ko pa v Jeruzalemu z drugimi vred hoče v cerkev iti, je čutila, da jo je neka nevidna moč štirikral od cerkvenih vrat nazaj pahnila. Tu zagleda nad vratmi neko podobo Marijno. Pred njo pade na kolena, se spozna za grešnico, terka na persi in pretaka solze pokore s prošnjo, naj bi jej bilo dovoljeno, v hišo božjo stopiti. Zraven je pa tudi obljubila, svojemu pregrešnemu dosedanjemu življenju slovo dati. S pomočjo Marijno je sedaj še le mogla v tempelj iti, in ondi je v njej sklep dozorel, da se je v neko puščavo unkraj Jordana podala, in ondi 47 let v najostrejši pokori živela.
Sklep.
Iz tega premišljevanja, ljubi moji! sedaj lahko spoznate, kdo sme upanje imeti, da mu je Marija gotova in mogočna pomočnica sedaj, in mu bo tudi v smertni uri; namreč pobožnim in pravičnim, ki njene čednosti posnemajo, ter po božjih in cerkvenih zapovedih žive. Mlačni in zanikerni pa se morajo poprej v gorečnosti za Boga vneti, grešniki vredno se spokoriti in za svoje grehe zadostiti. Tako
smemo vsi pričakovati, da bo za nas prosila, za nas besedila, nas varovala in branila, dokler še tudi za nas, kakor je danes za njo, pride preveseli dan našega zedinjenja s troedinem Bogom, ž njo, kot z našo preljubeznjivo materjo, in z vsemi zveličanimi kori. Amen.
Pridiga za XIII. poblu kostno nedeljo.
(Homilija; gov, —f—.)
„ Ali jih ni bilo deset očiščenih, kje pa je unih deset?	(Luk. 17, 17.)
V v Od.
Čudež, kterega smo brali v danešnjem svetem evangeliju, nam spet lepo spričuje, da je Jezus res pravi Bog, in da so božji tudi njegovi nauki.
Ta čudež nam sveti Lukež tako le popisuje: „Tisti čas, ko je Jezus v Jeruzalem šel, je hodil po sredi Samarije in Gelileje." Ta čas je bil tisti čas, o kterem je Jezus poslednjikrat šel v Jeruzalem, da bi ondi terpel in umeri za nas ljudi. Pot ga je peljala po sredi Samarije in Galileje, da bi tema dvema deželama še enkrat razkladal svoje zveličanske nauke, revnim bolnikom pomagal s svojimi čudeži, in ljudi k dobremu vnemal s svojim svetim zgledom. Na tem potovanju pride Jezus tudi v neko vas, v kteri je velik čudež storil nad desetimi gobovimi.
„In ko je šel v eno vas, mu je naproti prišlo deset gobovih mož, kteri so od dalječ stali, in so povzdignili glas, rekoč: Jezus, učenik, usmili se nas!" Hotli so mu reči: „Ljubi učenik! ki si se že tolikih bolnikov usmili in jim lepo pomagal; prosimo te, pomagaj tudi nam iz naše strašne bolezni s svojo vsemogočno močjo. Usmiljeni Jezus jih posluša, se jih usmili in jim pomaga.
„ln ko jih "je zagledal, je rekel: Pojdite, in skažite se duhovnom." Po Mozesovi postavi je bilo zapovedano gobovim, kteri so se bili ozdravili od svojih gob, da so se mogli pred duhovne vstopiti, in od duhovnov čisti spoznani biti, preden so smeli v družbo med druge zdrave ljudi. Dokler so gobovi bili, so morali na samem živeti, in se niso smeli podajati med zdrave ljudi. Gobovi tedaj Jezusa vbogajo, ter gredo skazovat se duhovnom.
„In prigodilo se je, ko so šli, so bili očiščeni."
Vsakdo bi bil mislil in pričakoval, da se bodo vsi hvaležni k Jezusu vernili, ter ga prav iz dna serca zahvalili za veliko do-
broto, da jim je dal zdravje, kterega jim noben človek ni mogel dati. Toda tega ne!
Le samo eden zmed njih, ko je videl, da je očiščen, se je vernil, in je z velikim glasom Boga častil; in je padel na obraz pred njegove noge in ga je zahvalil. In ta je bil Samarijan." Sa-marijane so imeli Judje za krivoverce, ker so si bili med nauke Judovske vere privzeli mnogo neverskih zmot. Samarijani po tem takem niso imeli čiste vere, ne pravih zapopadkov od Boga in svete volje božje. In vendar je ta ozdravljeni Samarijan razodeval vse boljše in hvaležniše serce, kakor unih devet nehvaležnih Judov.
Tolika nehvaležnost je močno žalila Jezusa. Kar naravnost se je zavoljo nje pritožil, in jo grajal.
„Odgovoril pa je Jezus in rekel: Ali jih ni bilo deset očiščenih? Kje je pa unih devet? Nobeden se ni našel, da bi se bil vernil, in Bogu čast dal, kakor ta tujec." Hvaležnost tega Sama-rijana je Jezusu tako močno dopadla, da ga je zavoljo te njegove hvaležnosti in zavoljo njegove žive vere kar naravnost pohvalil.
„Rekel mu je: Vstani in pojdi, ker tvoja vera ti je pomagala."
Nauki:
1.	Gobovi možje so se v svojem terpljenju k Jezusu obernili, ter njega pomoči prosili. Po njihovem zgledu moramo tudi mi v vseh svojih potrebah z otročjim zaupanjem pri Bogu iskati pomoči. Misliti si moramo pri tem: Bog je vsemogočen, Bog je neskončno dobrotljiv. On nam zamore pomagati, on nam tudi hoče pomagati. On nam zamore dati in nam tudi hoče dati vse, kar nam je v blagor in zveličanje. Sam nas sklicuje, da se k njemu obračamo, in pri njem iščemo pomoči, ter pravi: „Pridite k meni vsi, ki terpite in ste obteženi: jes vas bom poživil." (Mat. 11, 28.) In kralj David opominja, rekoč: „ Zaupaj v Gospoda, in delaj dobro, in ti bo dobro." (Ps. 36, 3.)
2.	Nad Samarijanom se razgledujmo in učimo se, da moramo hvaležni biti Bogu svojemu največemu dobrotniku. Ni je boLj gerše in Bogu in ljudem bolj zoperne reči, kakor je nehvaležnost. Clo nema živina je hvaležna človeku, kteri jej kaj dobrega stori. Nehvaležnež tedaj gerši ravna kakor nema živina. Nikar toraj nikdar nehvaležni ne bodimo Bogu! Tudi grižljeja kruha ne po-vžijmo in kupice mer zle vode ne izpijmo, da bi Boga ne zahvalili za vse te dari. Kedarkoli dobivamo kako dobroto iz božjih rok, z Davidom recimo: „Kaj bom povernil Gospodu za vse, kar mi je dal?" (Ps. 115, 3.) ali pa s svetim Avguštinom: „Deo gratias," Hvala Bogu!
Svoje hvaležnosti do Boga pa ne razodevajmo le samo s tem, da z besedo in jezikom zahvaljujemo Boga za njegove dobrote, temveč mu jo razkazujmo tudi še s tem, da prav in po božji volji
obračamo božje dari in dobrote. Ako nam je, postavim, po budi bolezni Bog ljubo zdravje spet dodelil, moramo si na vso moč prizadevati, da svoje zadobljeno zdravje obračamo v božjo čast, v svoje lastno in svojega bližnjega zveličanje, ter zvesto spolnujemo svete božje zapovedi v vseh rečeh in si prizadevajmo , da pobožno in bogaboječe živimo. Zakaj hvaležnost do Boga in nehvaležnost do njegovih zapoved nikakor ne moreta skupaj obstati. — Ako nas je Bog oblagodaril s časnim blagom in premoženjem, obračajmo tudi tega tako, kakor Bog hoče in zapoveduje, ter pomagajmo, da se tem spodobnejši obhaja božja služba —; podpirajmo reveže in siromake ... —
3.	Danes teden nam je Zveličar Samarijan pred oči postavil, da bi se od njega učili prave ljubezni do bližnjega . . .; danes nam naš Gospod spet drugega Samarijana postavlja pred oči, da se od njega učimo hvaležnosti. Samarijan, ki ni popolnoma prave vere imel, je bil hvaležen Jezusu za dar zdravja, kterega mu je Jezus čudoma dodelil; devet Judov pa, ktere je Jezus s Samari-janom vred ozdravil, in kteri so se ponašali, da pravo vero imajo, ni vedelo Jezusu za toliko dobroto nobene hvale.
Enaka se tudi še dandanes marsikterikrat godi na sramoto nam katoljškim kristjanom. Mi pravimo, da le mi sami pravo vero imamo, in to je res: pri vsem tem pa se le vendar nahaja mnogo ljudi med neverniki in krivoverci, ki imajo boljše serce in bolj pošteno živč, kakor marsikdo zmed nas katoljških kristjanov, ter so bolj usmiljeni in radodarni do revežev in siromakov, bolj hvaležni do dobrotnikov, kakor marsikdo zmed nas katoličanov; so bolj pošteni in odkritoserčni v svojem djanju in ravnanju, bolj modri in previdni v svojem govorjenju in obnašanju, kakor marsikdo zmed nas katoličanov! . . . Kako težko rajteugo bodo imeli nekdaj na sodbi pred pravičnim Bogom taki malopridni katoličani!
4.	Jezus je gobove k duhovnom poslal, da bi se njim skazali in bi bili od njih pregledani in za čiste spoznani.
To je storil Jezus zato, ker je Mojzesova postava ukazovala tako pregledovanje. Poglejte, kako močno je Jezus v časti imel postavo božjo in pravice Judovske duhovščine. S tem pa je tudi ne le gobovim, ampak tudi vsem drugim pričujočim ljudem dal lep zgled in lep nauk, da naj zvesto spolnujejo zapovedi svoje duhovske in deželske gosposke.
5.	Da so se gobovi, ki so spet zdravje zadobili, mogli duhovnom skazovati, in od njih za čiste spoznani biti, je po nauku svetih cerkvenih učenikov lepa podoba spovedi, pri kteri se moramo tudi mi mešnikom skazovati, jim svoje dušne gobe od-kritoserčno razodeti, ako hočemo svojim dušam spet zdravje za-dobiti; zakaj Jezus je rekel svojim učencem in njih namestnikom: „Sprejmite svetega Duha; kterim bote grehe odpuščali, jim bodo odpuščeni; in kterim jih bote prideržali, jim bodo prideržani."
Slov. Prijatelj.	20
(Jan. 20, 22. 23.) Gobovi bi nikakor ne bili očiščeni od svojih gob, ko bi ne hili šli duhovnom se skazovat, kakor jim je bil Jezus za-povedal; ravno tako bi tudi mi od svojih dušnih gob, ter od svojih grehov nikakor očiščeni ne bili, ko bi se vsi skesani in odkrito-serčno svojih grehov mešnikom ne spovedovali, in od njih svete odveze ne dobivali.
6.	Telesni gobi je dušna goba prav podobna. Kakor se namreč telesna goba spočne iz spridene sokrovce , ravno tako izhaja dušna goba, to je; greh iz spridenega, od hudega poželjenja okuženega serca. In kakor je telesna goba gerda in ostudna bolezen pred ljudmi; ravno tako in še vse bolj nagnjusna je dušna goba ali pregreha pred božjim obličjem. „Gnjusoba pred Gospodom je vsak hudobnež," govori sv. Duh v svetem pismu. (Preg. 3, 32.)
7.	Gobovi bolezni najbolj podobna pa je pregreha nečistosti. Zakaj kakor se gobova bolezen le malokterikrat ozdravi, ravno tako se tudi le malokterikrat ozdravi, ravno tako se tudi le malokterikrat poboljšajo tisti ljudje, kteri so nečistosti vdani. Hudo poželjenje prihaja pri takem človeku vsak dan močnejše, in milost božja ga vsak dan bolj zapušča. Spovedi takih nečistnikov so veči-delj neveljavne in božjoropne, deloma zavoljo pomanjkanja prave žalosti nad grehom in terdnega sklepa se poboljšati; deloma pa tudi, ker iz napačne sramožljivosti marsikteri nečisti greh zamol-čujejo na spovedi.
Na dalje: Kakor se kužne proge in strupeni turi vedno dalj in dalj širijo po gobovem telesu, ter ga razjedajo in mu velike bolečine prizadevajo; ravno tako se tudi iz nečistosti spočenjajo večidelj strašne neozdravljive in nalezljive bolezni, ki nečistega človeka tako strašno razdevajo , da je podoben živemu merliču, ki že pri živem telesu gnjije, podoben cvetlici, ktero červ spodjeda, kedar se najlepši razcvita, podoben drevesu, ktero je spodbeleno, kedar cvetje nastavlja. Vidoma mu pešajo vse dušne zmožnosti in telesne moči, vedni nepokoj mu razjeda serce, in ga z urnim korakom žene v obupnost in marsikterikrat clo v samomor. Glejte, tako nečistost sama sebe tepe. — Res je, da ga ni kmalu kje bolj nesrečnega človeka na svetu memo tistega, ki se je nečistosti vdal.
Kaj pa še le porečem od kazen, s kterimi Bog nečistnike strahuje! Bog sovraži pregreho nečistosti tako močno, da še nobene pregrehe, od kar svet stoji, ni še strahoval tako strašno, kakor je strahoval pregreho nečistosti. Nečisti Sihem je v greh prisilil neprevidno Dino, in Bog je dopustil, da so ga ubili njeni bratje. (I. Mojz. 34, 26.) —• Nesramna brata Her in Onan sta se hudo pregrešila zoper čistost in sta nagle smerti umerla. (I. Mojz. 38, 7. 10.) — Nesramni Amnon je clo v bližnji žlahti storil strašen greh, in Bog je dopustil, da je bil pri obedu umorjen. (II. Kralj. 13, 29.) — Zavoljo nečistosti je Bog o Noetovem času ves človeški rod v vodi potopil razun pravičnega Noeta in njegove dru-
žine. (I. Mojz. 6, 7.) — Zavoljo nečistosti je Bog Sodomo in Gomoro z žveplenim ognjem iz nebes padajočim požgal. — Zavoljo nečistosti je bil skor ves Benjaminov zarod potrebljen zmed drugih Judov. (Sodn. 20.) — „Zavoljo nečistosti jih je padlo na en dan 23.000," (I. Kor. 10, 8. IV. Mojz. 25, 9.) piše sv. Pavelj, pa tudi pristavlja: „Nikar se ne motite! Ne nečistniki, ne prešestniki, ne mehkužniki, ne nečisti s svojim spolom — ne bodo posedli božjega kraljestva." (I. Kor. 6,9. 10.) — Zgubljeni sin je pri samopašnem in nesramnem svojem življenju tako obožal, da je moral z revno službo svinjskega pastirja zadovoljen biti, kjer se mu je godila tako huda, da si še s tim, kar so svinjčeta jedla, glada potolažiti ni mogel. Memo svetopisemskih imamo še mnogo drugih zgledov, ki nam kažejo, v koliko veliko nesrečo da nečistost potiska ljudi. Trinajst sto let je terpelo Asirijansko kraljestvo. Kedar ga je pa vladal Sardanapal, ki je bil ves vdan nečistosti, je popolnoma razpadlo. — Samovlada Kaldejcev je terpela in cvetela 183 let. Kakor hitro pa je razuzdani in nesramni Baltazar vlado prevzel, je razpadla samovlada in tudi Baltazar je zgubil pri tem svoje življenje. (Dan. 5.) — Tudi Perzijausko kraljestvo je bilo sila mogočno, dokler ni Darij vladati začel, ki je bil ves nesramen in mehkužen, in ga je mogočni Aleksander premagal in si prilastil njegovo kraljestvo. In tudi ravno ta Aleksander je veliko srečo imel in slavno vlado, dokler je zmerno živel, trezno in pošteno; kakor hitro pa je mehkužen postal, je tudi njega sreča zapustila, in je po šestletnem slavnem vladanju prišel ob tron, krono in življenje. — In Rimljani, kdo ne ve, kako močni in mogočni so bili. Ves tadanji znani svet jim je bil pod pokorščino in oblastjo, dokler je ljudstvo s svojimi vladarji vred živelo zmerno in trezno. Kakor hitro pa so začeli samopašno, nesramno in razuzdano živeti, je bila proč vsa njihova slava, moč in mogočnost.
Poglejte , ljubi moji! kako resnične so besede, ktere sveti Duh govori v svetem pismu, ter pravi: „0 kako lep je čist rod v (svitlobi svoje čednosti); zakaj njegov spomin je večen, ker je spoznan (hvalo ima) pri Bogu in pri ljudeh." (Modr. 4, 1.) Amen.
Pridiga za XIV. pobinkoštno nedeljo.
(Homilija; gov. —f—.)
„Nihče ne more dvema gospodoma služiti."	(Mat. 6, 24.)
V vod.
Danešnje sveto evangelje je res eno zmed najtolaživniših evangelijev celega leta. V njem Jezus v mnogih prilikah uči svoje revne aposteljne in učence, ki si zdaj z delom svojih rok niso mogli več sami živeža služiti, da naj nikar preveč maloserčni ne bodo v ozir časnih reči, in da naj pred vsem drugim skerbijo za večne reči, in da naj prav po otročje zaupajo v božjo dobrotljivo previdnost.
V ta namen jim 1. razkazuje, da se Bogu in svetu ne more ob enem služiti. Na dalje jim 2. obeta, da bo Bog gotovo lepo skerbel za ne, ako mu zvesto služijo. Po tem jim 3. spričuje, da bi bile prazne in nezdatne vse njihove skerbi, ako bi jim Bog svojega blagoslova ne pridjal. In na zadnje 4. jih prepričuje, da bi kerščanskemu človeku na sramoto bilo, ko bi za časne reči tako nezmerno skerbel, kakor neverniki, ki od večnih reči clo nič ne vedo ne.
1.	Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: „Nihče ne more dvema gospodoma služiti; ali bo namreč enega sovražil in enega ljubil; ali se bo enega deržal in enega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu." S tim je hotel Jezus to-le povedati: Nihče ne more ob enem služiti dvema takima gospodoma, ktera dva eden drugemu nasprotna povelja dajeta, zmed kterih eden, postavim, čednost priporoča, drugi pa pregreho; eden za nebeške reči sker-beti ukazuje , drugi pa veleva, nezmerno skerbeti za časne reči. Beseda mamon po naše pomenja to kar bogastvo; in mamonu služiti se pravi, svoje serce na časne reči navezovati, po denarju in posvetnem blagu nezmerno hrepeneti; ves svoj trud in vse svoje skerbi obračati v to. da bi človek obogatel. Kdor tako nezmerno skerbi za časne reči, bo gotovo zanemarjal službo božjo, ter bo časne reči bolj ljubil kakor Boga, bo pozemeljske reči boij obrajtal kakor pa večne, nebeške dari. Pri svojem nezmernem hrepenenju po bogastvu bo zdaj tu zdaj tam zoper božje zapovedi ravnal, ter s tim Boga zaničeval. Bogu služiti in svetu služiti se tedaj ob enem nikakor ne more!
2.	Da bi pa svoje učence in druge poslušavce še bolj vnel za božjo službo, in jih še bolj odvernil od prevelike natveze na
časno blago, jim razkazuje, da jim clo potreba ni, tolikanj malo-serčno skerbeti za živež in obleko, ter pravi: „Zato vam povem, ne skerbite za svoje življenje, kaj bote jedli; tudi ne za svoje telo, kaj bote oblačili. Ali ni življenje več, kakor jed, in telo več ko oblačilo ? Poglejte ptice pod nebom, ki ne sejejo in ne žanjejo, in ne spravljajo v žitnice; in vaš Oče nebeški jih živi. Ali niste vi veliko več kakor one?" Jezus je hotel reči: Kaj ne, vaše življenje je več vredno ko jed in pijača; in vaše telo je več vredno, kakor oblačila? Ako vam je tedaj Bog življenje dal, ktero je več vredno, kakor jed in pijača, vam bo gotovo, da si življenje ohranite, dal tudi jed in pijačo , ktera je manj vredna kakor življenje. In ako vam je Bog telo dal, ktero je več vredno, kakor obleka, vam bo gotovo tudi obleko dal, ktera je manj vredna, kakor telo, da si ž njo ogernete telo, ter ga ovarujete vročine in zime. Bog bi nikakor ne bil moder in dobrotljiv Oče, ko bi vam bil življenje in telo dal le v nadlego in težavo, ko bi vam ne bil dal tudi pripomočkov, s kterimi si zamorete ohraniti telo in življenje! Poglejte na dalje obilno število ptic pod nebom. Bog, ki jih je vstvaril, jih tudi preživlja. Tako modro in dobrotljivo je vse naravnal, da vsaka ptica in sleherna živalica dobiva živež, kterega potrebuje. Ako pa Bog že za te male živalice tolikanj ljubeznjivo skerbi, bo mar manj skerbel za ljudi, ki jih je vstvaril po svoji podobi, ter jim dal ne-umerjočo dušo ? Kaj takega ne more misliti nobeden pameten človek ! Ako bi kak pozemeljski oče imel ptice in otroke, bo le mar ptice redil, otroke pa stradati pustil, sosebno ako otroci zvesto spolnujejo svoje dolžnosti?
3.	Da bi Jezus svoje poslušavce še tem bolj odvernil od nezmerne skerbi za časne reči, ter živež in obleko, in da bi jih tem bolj vnel za službo božjo, jim pod podobo majhnega človeka, kteri bi rad velik postal, pred oči postavlja, kako prazen je naš trud in kako nevspešne so naše skerbi, ako Bog za nas ne skerbi, ter pravi: „Kdo pa zmed vas more s svojo skerbjo pridjati le en komolec k svoji dolgosti?" Naj bi si tudi še tolikanj želel, da bi bil veči, ga vendar le vse njegovo hrepenenje ne bo naredilo večega in daljšega, ako mu Bog tega ne da. — In da bi še bolj na tanjko spričal, kako prazne in neizdatne da so naše skerbi, ako Bog za nas ne skerbi, še nadalje tako le govori: „In za obleko kaj skerbite? Poglejte lilije na polju, kako rastejo: ne delajo in ne predejo; pa vam povem, da še Salomon v vsi svoji časti ni bil tako oblečen, kakor njih ena. Če pa travo na polju, ktera danes stoji, in se zjutraj v peč verže, Bog tako oblači; koliko bolj bo vas, maloverni!" Jezus je hotel reči: Ako Bog že za mertve stvari toliko skerb ima, kolikanj bolj bo še le človeku skerbel za potreben živež in potrebno obleko!
4.	In da bi Jezus pokazal, da je kristjanom na sramoto, ako bi za časne reči tako nezmerno skerbeli kakor neverniki, rekel je:
„Na skerbite tedaj, rekoč: Kaj bomo jedli, ali kaj bomo pili, ali s čim se bomo oblačili? Ker po vsem tem poprašujejo neverniki. Saj ve vaš Oče nebeški, da vsega tega potrebujete." S tim je hotel reči: Ne skerbite tolikanj maloserčno za svoj živež in svojo obleko. S takimi maloserčnimi skerbmi se begajo le neverniki, ki nič ne vedo od božje vsemogočnosti, od božje modrosti iu dobrote, in ki vse svoje zaupanje zastavljajo na svoje bogastvo, in na obilne zaloge jedi in pijač in obleke, ker od večnih dari in od nebeškega veselja nič ne vedo. Vi pa veste, da Bog za vas skerbi, ako mu le zvesto služite.
„Iščite tedaj," tako sklene Jezus ta nauk, „najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse to vam bo priverženo." Hotel je Jezus reči: Na vso svojo moč si prizadevajte, da dosežete božje kraljestvo; ravno zato skerbni bodite, da bote moje nauke zmerom bolj spoznavali, jih zmerom natanjčnejši spolnovali, in jih vsem ljudem oznanovali z besedo in zgledom. To storivšim bo Oče nebeški, ki je vsemogočen, neskončno moder in neskončno dobrotljiv, dodelil vse, česar potrebujete, da ohranite časnega življenja.
Nauki:
1. Jezus pravi: „Ne skerbite za svoje življenje, kaj bote jedli; tudi ne za svoj e telo, kaj bote oblačili." Ali nam mar po tem takem ni treba skerbeti za živež in obleko? ali nam mar ni treba delati?
Tega Kristus ni mislil povedati s temi besedami; marveč je hotel le reči, da ne smemo nezmerno in nezaupno kakor neverniki skerbeti za vse te časne reči. Da namreč ne smemo rok križema deržati, ampak da moramo vsak po svojem stanu in poklicu pridno delati, je Bog sam zapovedal ter rekel Adamu: „V trudu se boš od zemlje živil vse dni svojega življenja. S potom na obrazu boš jedel svoj kruh, dokler se ne poverneš v zemljo, iz ktere si vzet." (I. Moz. 3, 17. 19.) Pobožni Job (5, 7.) piše: „Človek je za delo rojen, in ptica za letanje." Sveti Pavelj piše: „Kdor noče delati, naj tudi ne je. Slišali smo namreč, da med vami nekteri nepokojno žive, nič ne delajo, ampak se s praznimi rečmi ukvarjajo. Tim in takim zapovemo in jih prosimo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj pri pokoju delajo in svoj kruh jed6." (II. Tes. 3, 10—12.) In staršem clo naroča, da morajo zaklade nabirati svojim otrokom. (II. Kor. 12, 14.) Po tem takem je res prav in po božji volji, da delamo in za časne reči skerbimo. Pri vsem tem pa moramo vendar za časne reči skerbeti le tako, da s tim večnih reči ne zanemarjamo. Naša perva skerb mora obernjena biti na naše prihodnje življenje. Ravno zato moramo pri vsem svojem djanju in nehanju gledati na prihodnje večno življenje, in kratki čas sedanjega življenja obračati tako, da se nam enkrat v večnosti ne
bo huda godila, in vsa svoja vsakdanja opravila, s kterimi si služimo živež in obleko in druge časne potrebe, moramo obravnavati tako, da nas na potu proti večnemu življenju ne bodo zavirala, ampak le podpirala. (Mat. 16, 26. Luk. 10 42.)
2. Jezus pravi: „Nihče ne more dvema gospodoma služiti; ali bo namreč enega sovražil, in enega ljubil; ali se bo enega deržal jn enega zaničeval. Ne morete Bogu služiti in mamonu." Kako resnične so tudi te besede Jezusove!
Zakaj kdor nezmerno in preveč maloserčno za časne reči skerbi, gotovo bo le nemarno služil Bogu. Zmerom mu bo časa zmanjkovalo, da bi opravljal svoje molitve, poslušal božjo besedo, prebiral svete bukve, prejemal svete zakramente, v resnicah svete vere podučeval svoje otroke itd. Tudi druge dolžnosti svojega stanu bo marsikterikrat zanemarjal. In če tudi tu ali tam kterikrat opravlja kako pobožno opravilo, serce njegovo pri tem večidelj nima deleža, ker je v časne reči vse zamaknjeno, in toraj ni dovzetno za pobožne občutljeje. „Kjer je vaš zaklad, ondi je tudi vaše serce", veli Jezus. (Mat. 6, 21.) — Lakomni ljudje se tudi le težko pripravijo , da bi svojemu bližnjemu skazali kako delo usmiljenja. Revež se jim nič ne smili, in ga pustijo rajši v pomanjkanju in terpljenju, kakor pa da bi mu pomagali, ter delajo ž njim, kakor neusmiljeni bogatin z ubogim Lacarjem. (Luk. 16,21.) — Lakomni ljudje si tudi nič iz tega ne storijo, ako prelomijo zdaj to, zdaj uno božjo zapoved, da le svoje premoženje množe. Sveto pismo pravi: „Lakomnik ima tudi svojo dušo na prodaj." (Sir. 10, 10.) „Kdor hoče obogateti, svoje oči proč obrača (od Boga, od dolžnosti, od pravice)." (Sir. 27, 1.) „Kdor zlato ljubi, ne bo brez greha ostal." (Sir. 31, 5.) Kristus veli: „Lagleje gre kamela skoz šivan-kinjo uho, kakor pa bogatin v nebo," (Luk. 18, 25.) in sv. Pavelj piše: „Lakomnost je korenina vsega hudega." (I. Tim. 6, 10.) Lakomnost je zapeljala kralja Savlja, da je zoper božje povelje sebi prideržal nekoliko Amalečanom oropanega blaga. (I. Kralj 15.) — Kralj Ahab je iz lakomnosti ubogega Nabota ob vinograd pripravil. (I. Kralj. 20.) — Lakomni Ahan je pri pokončevanju mesta Jeriho zoper razločno božjo zapoved sebi prideržal lep rudeč plajšč in nekoliko srebra." (Jozue 7.) — Lakomnost je zapeljala kralja Antijoha, da je oropal Jeruzalemski tempelj. (I. Makab. 6.) — Lakomnost je tudi Judeža spremenila v tata, v izdajavca, in ga pripravila tudi v božji rop in na zadnje v obup in samomor. — La-komnik še clo včasih po krivem prisega. — Lakomnim ljudem marsikterikrat tudi celi teden ne zadostuje v oskerbovanje časnih opravil, tudi nedeljo si zastran tega mnogokrat privzamejo, ravno toliko, kakor tisti Izraeljec, ki je derva nabiral na sabotni dan. (Num. 15.) Taki ljudje namreč si znajo kar hitro pregovoriti svojo vest, da se to ali uno delo nikakor ne da odložiti črez nedeljo ali
praznik, in da bi se godila prevelika Skoda, ko bi se ne opravilo na nedeljo ali praznik. Marsikterikrat še clo svoja potovanja, svoje račune, svoje kupčije in barantije , svoje gostije in druge enake reči nalašč odkladajo na nedelje ali praznike, da le o delavnikih ž njimi ne zgubijo nobenega časa.
Poglejte, kako resnične so redaj besede Kristusove, ki pravi: „Nihče ne more dvema gospodoma služiti", takima gospodoma namreč, ki ukazujeta in zahtevata eden to, drugi pa kaj drugega, kar je pervemu ravno nasproti postavljeno.
3. Jezus pravi: „Poglejte ptice pod nebom . . . Poglejte lilije na polju . . ." S temi besedami je vnemal Jezus svoje učence in druge poslušavce, da naj imajo več zaupanja v vsemogočno, neskončno modro in neskončno dobrotljivo previdnost božjo. Hotel jim je reči: Le poglejte božje stvari, ktere le koli hočete, našli bote, da vsemogočni, neskončno modri in dobrotljivi Oče nebeški vse lepo oskerbuje. Ptice neba ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, in Oče nebeški jih vendar le živi. Lilije na polju ne delajo in ne predejo, in vendar je vsaka zmed njih lepši oblečena, kakor kralj Salomon v vsem svojem veličastvu. Ako pa Bog že za te male stvari tako lepo skerbi, kolikanj večjo skerb ima še le za človeka, ki je najimenitnejša stvar božja na zemlji!
Oh , ljube duše! kako lep in spodbuden je ta nauk! Kako močno vnema človeka, ki ga premišljuje, k ljubezni in zaupanju v Boga! Kako častitljiva je tedaj naša sveta vera, ktera nam ozna-nuje tolikanj tolaživne in zveličavne nauke! Kako veliko hvalo smo toraj dolžni Jezusu, ki nam je svoje nebeške nauke sploh in nauk od mile božje previdnosti tako lepo in umevno razložil!
5. Jezus pravi: „lščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse to (kar začasno življenje potrebujete) vam bo pri ver ž eno." Hotel je reči: Dober in premožen pozemeljski oče rad in z veseljem živež in obleko daje svojim otrokom, ki ga radi ubogajo, in v vsem zvesto spolnujejo svoje dolžnosti: bi mar Oče nebeški, ki je vsemogočen, neskončno moder in dobrotljiv, neskončno svet in pravičen, ne dal potrebnega živeža in dostojne obleke tistim ljudem, ki si skerbno prizadevajo, v vseh rečeh zvesto spolnovati sveto voljo božjo ?
Kako lepo da je Bog že od začetka sveta skerbel za svoje zveste služabnike, nam spričuje sveto pismo in poterduje življenje svetnikov.
Kako lepo je Bog skerbel za pravičnega Noeta in njegovo bogaboječo družino! (I. Moz- 6.) — Kako lepo je Bog skerbel za bogaboječega egiptovskega Jožefa , kterega so njegovi nevoščljivi bratje v staro rupo vergli, da bi bil ondi poginil, po tem pa ga spet ven izvlekli, in tujcem v sužnost prodali! (I. Mojz. 37, 24.) — Kako lepo je Bog skerbel za pravičnega Danijelja v levnjaku! (Dan. 6.) — Preroku Eliju so o triletni suši vsak dan orli nosili
v živež kruha iu mesa. (III. Kralj. 17, 6.) In ko je ležal pred hudobno kraljico Jecabelo, mu je angelj božji prinesel kruha in vode. (III. Kralj. 19, 6.)
Enakih zgledov, ki nam kažejo, kako lepo da Bog skerbi za svoje zveste služabnike, imamo obilno tudi v življenju svetnikov. Sveti puščavnik Pavelj je 90 let ojstro živel v puščavi. 43 let se je živil le samo s sadjem palmovega drevesa, pozneje pa mu je orel vsak dan donašal pol hlebčeka kruha. Ko ga nekega dne obišče sveti Anton, je orel celi hlebček prinesel, in jima ga položil pred noge. Sveti Pavelj, ko to vidi, reče ves vesel svetemu Antonu: „Glej! dobrotljivi Bog nama je hrano poslal. Toliko let že mi pošilja le po pol hlebčika na dan; zdaj pa, ko si ti prišel, mi je celega poslal." Hvaležnim sercem se vsedeta k bližnjemu studencu, in povžijeta božji dar, ter se ves čas pogovarjata od svetih in bogo-ljubnih reči.
Poglejte, ljubi kristjani, kako natanjčno se spolnuje obljuba Jezusova, ki pravi: „Iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse drugo vam bo priverženo." Amen.
Pridiga za XV. pobinkoštno nedeljo.
(Od pripravljanja za smert; gov. L. T.)
„Mladeneč rečem ti, vstani I" (Luk. 7,14.)
V vod.
V svetem evangelju beremo od treh merličev, ki jih je Jezus obudil v življenje. Obudil je namreč deset do dvanajstletno deklico, ter hčerko Jairovo; obudil Lazarja, ki je šel v letih moške starosti iz tega sveta: obudil mladenča Najmlanskega, ktero prigodbo nam danešnje sv. evangelje pripoveduje.
Kakor namreč smert pobira ljudi razne starosti, tako je tudi Jezus nad ljudmi razne starosti storil največji čudež, da jih je namreč spet obudil v življenje, ter dal nazaj svojim žlahtnikom, da bi jih utolažil in oveselil.
Ljubi moji! smert še zmerom ljudi razne starosti pobira iz tega sveta, ter vzame tnkaj malega dojenčka materi iz naročja, tam mladenča ali deklico žalostnim staršem iu znancem, tu spet očeta ali mater v najboljših letih jokajočim otročičem, in le malo-malo jih je, da bi dočakali sive starosti.
In kogar je smert pobrala, ga nič več nazaj ne bo dala. Kar
se je nad Lacarjem, in hčerjo Jairovo in Najmlanskim mladenčem godilo, se gotovo ne bo godilo nad nikomur zmed nas. Gotovo bomo umerli, in — dobro si zapomnite — le enkrat umerli. In ravno na tem, kako daumerjemo, je ležeče, ali bomo večno srečni na unem svetu.
Oh, nikar tedaj ne zamudimo in ne pozabimo, se prav pripravljati za svojo smert. Ne še le na stare dni, ne še le v bolezni, ne še le o smertni nevarnosti, temveč ves čas življenja se moramo pripravljati za smert. — Premislimo , kako potrebno je to pripravljanje, in odgovorimo na vprašanje: Kdaj se je treba za smert pripravljati? — Smert nas vse čaka; zatorej vsi pazno poslušajte!
Razlaga.
1. Za smert se moramo pripravljati ne še le na stare dni, temveč že v mladosti.
Oh , koliko je ljudi, ki svoje mlade dni nič ne mislijo na smert in na pripravljanje za smert, ter menijo, da imajo v to še časa zadosti. Kdo si bo, pravijo, pelinil in grenil svojo mladost s tako žalostnimi mislimi; mlademu človeku gre veselemu biti, ko pridejo stara leta, imel bo zadosti priložnosti, misliti na smert in večnost; imel bo časa zadosti, se za njo pripravljati. Oni si mislijo smert še, kdo ve, kako daleč, in ko jim hoče kdo o smerti spregovoriti kako besedo, naglo ga vstavijo, ter pravijo: „Pustimo smert za najnazaduje?"
Ja, ljuba mladina! le prihrani si smert za najnazadnje; — saj ti bo tudi res ostala za najnazadnje; vidila boš, da ti od vsega, kar imaš, karvživaš, na zadnje res ne ostane nič kot smert, grenka, britka smert. Le privaruj si smert za najnazadnje; toda misli na smert, pripravljanja za smert si vsaj nikar ne prideržuj za najnazadnje. Gorje ti, če to storiš!
Zdaj že, v mladosti, misli na smert, in se za njo pripravljaj!
Zdaj, o človek, dokler si še terden in mlad, zamoreš največ dobrega storiti. Zdaj zamoreš še najlagleje po svojem stanu živeti, svoje dolžnosti spolnovati. Zdaj so še zdrave in neoslabljene tvoje dušne in telesne moči, da zamoreš veliko lepega in žlahnega premišljevati, v glavi ohraniti, govoriti, storiti. Pošteno živeti, delati dobro, spolnovati svoje dolžnosti je najboljše pripravljanje za smert. To pripravljanje naj ti bo posebno pri sercu in nikoli se ne moreš tako lepo pripravljati za svojo smert, kot ravno svoje mlade dni.
In kdo pa tudi ve, ali boš starost učakal, in koliko let ti je še odmerila božja previdnost? Oh le poglej, kako veliko mladih ljudi smert pokosi. Stopi tje na pokopališče, ter poglej, kako je moral marsikteri z dvajsetim ali tridesetim letom že pod zemljo!
Tudi tvoja ura ti ni znana. Morda ti bo kmalu odbila, in ti,
ki si danes še čverst in mlad in rudečih cvetečib lic, utegneš črez kake tedne ali mesce že odcveteti in izoriti se za grob. Ko morda meniš , da si preživel še le polovico svojega sedanjega življenja, se ti bo kar naenkrat vtergala nit tvojega življenja, in ti bo skrivna, nevidna roka ugasnila luč tvojega življenja.
In kakošna bi bila, ko bi si bil pripravljanje za smert pri-derževal le za stare dni? Kakošna bi bila, o nesrečnež!
Tedaj ne na stare, temveč že na mlade dni se moramo pripravljati za smert — pa tudi:
2. ne še le o bolezni, temveč že na zdrave dni.
Koliko je ljudi, ne le mladih, ampak tudi še clo starih, ki si le za bolezen prideržujejo pripravljanje za smert! Kako po malem pač mislijo svoje zdrave dni na Boga iu na molitev! Kako poredkoma prejemljejo zakramenta sv. pokore in sv. rešnjega Telesa, od kterih vendar le pričakujejo tolikanj dobrotnega in zveličavnega vspeha na smertni postelji. Kako malokrat se skesajo grehov! Kako slaba in mlačna so njih naprejvzetja! Kako lahkomišljeno je njih življenje!
Ko pa pride nad nje bolezen, naj bi pa kar naenkrat zadobili veselje do molitve, naenkrat zaupanje in ljubezen do Boga. Naenkrat naj bi se obudilo v njih hrepenenje po svetih zakramentih, in sveti zakramenti naj bi kar naenkrat pokazali nad njimi vso svojo dobrotno moč. Naenkrat naj bi se nad njimi prerodil stari človek v novega človeka, vse drugega od poprejnega, in zginile naj bi kar na migljej strasti in grešna poželjenja, ktere so poprej toliko časa redili, in namesto teh naj bi jim kar hitro žlahne in bogoljubne misli v dušo se vselile.
Ali pa se bo vse to zgodilo? Ai je pač to mogoče brez posebne božje milosti ?
Težko težko? Marveč je prav verjetno, da človek, ki o zdravih dneh ni hotel misliti ne na Boga, ne na smert, tudi v bolezni ne bo hotel obračati svojih misel na pravičnega Sodnika in bližnjo strašno smert! in da bo svete zakramente prejel le bolj prisiljen, iu ker je taka navada, tedaj brez prave priprave in brez prida in koristi; da mu bo ves čas bolezni le bolj po glavi hodilo, kako bi zgubljeno zdravje spet nazaj dobil, kakor pa, kako da bi se pripravljal za smert; da bo ravno tako oterpnjen in terdovraten ležal na svoji bolniški postelji, kakor je živel svoje zdrave dni lahkomišljeno in le v časno zamišljen.
Na dalje: Kdo zmed nas ima pismo in pečat, da mu bo bližajo smert naznanjat prišla poprejua bolezen? Komu je pač obljubila smert, da se mu bo poprej oglasila, ter tako rekoč poterkala na njegove duri, da bi mu odločila čas za pripravljanje, in ga ne zaleze neprevidoma ?
Komu je smert vse to na znanje dala? Nikomur ne! Vsak zmed nas zamore umreti za naglo smertjo. O kako po različnih potih zna smert človeka zalesti! Kako naglo ga na uni svet spraviti! Eden utone; drugi pade in se ubije; v tretjega strela udari; ali se kako drevo na-nj podere, in ga stlači; četerti se zverne raz konja; ali pride tolovajem v pest, ki ga umore itd. Marsikteri na nagloma umerje od mertuda zadet. Marsikterega bolezen kar naenkrat pripravi ob zavednost, da ni vstanu svojih misel zbrati in se za smert pripravljati.
O prijatlji moji! pripravljajte se za smert, dokler je še čas. »Delajte dokler je dan;" lahko bi se zmračilo, preden se zanašate! Naposled se moramo pripravljati za smert.
3. ne še le v smertni nevarnosti, temveč že takrat, ko se nevarnost še le približuje.
To velja namreč od bližnjega pripravljanja, sosebno od prejemanja svetih zakramentov.
Oh kako nespametni in prevarni strah pač imajo nekteri pred prejemanjem svetih zakramentov! kako se pač bojč in branijo največje dobrote usmiljenega Zveličarja; boje nebeškega pripomočka, ki nam krepča našo dušo; boje tolikanj potrebne popotnice; boje zastave večnega življenja! Kako pač odkladajo prejemanje svetih zakramentov tako dolgo, da jih na zadnje nič več ne morejo prejemati! O kako so pač nespametni, da se branijo jedi življenja, ker so napčne misli, da bodo potem gotovo umerli, če le prejmejo svete zakramente! O preljubi! nikar vendar ne posnemajte tolikanj nespametnih in oterpnjenih ljudi! Kakor hitro le od dalječ čutite smertno nevarnost, se prav resnobno pripravljajte za smert, ter premišljujte svoj dušni stan, obžalujte iz serca vse svoje zmote, čisto se jih spovejte mešniku, prosite odpuščenja neskončno usmiljenega Boga, prejmite s priserčno pobožnostjo in vsi polni zaupanja sveto popotnico in sveto poslednje olje. Vsi ti pripomočki vam gotovo ne bodo prinesli telesne smerti; dodelili pa gotovo dušno zveličanje, če jih vredno prejemete. Po čemu bi se jih tedaj bali in branili? Zakaj bi jih odkladali tako dolgo?
Sklep.
Zdaj veste, ljubi moji! kdaj se morate pripravljati za smert. Pripravljati se morate ne še le na stare dni, temveč v svoji mladosti; ne še le v bolezni, temveč dokler ste še zdravi; ne še le o smertni nevarnosti, temveč kakor hitro se le nevarnost od dalječ kaže in približuje. Le nikar si misli na smert iz glave ne izbijajte. Ni je skorej koristnejše misli, kakor je misel na smert. — Sv. Filip Nerij se je mudil nekdaj v nekem mestu, v kterem so imeli sloveče višje šole (vseučilišče). In tedaj pride k njemu nek mladeneč, kterega je že od poprej poznal, ter mu pripoveduje ves vesel, da
so se mu zdaj spolnile njegove serčne želje, ter je od svojih staršev dovoljenje dobil po obilnih prošnjah, učiti se pravništva ali prav-darstva, in kako da si je izvolil v to ravno to mesto in to imenitno veliko šolo, ktera tako močno slovi, in da si bo zdaj ves trud in vso pridnost prizadjal, šole doveršiti z dobrim vspehom in poprej ko bo mogoče. Sv. Filip je bil premišljen in prevdaren mož, ki ni imel veliko besedi. Poterpežljivo in pohlevno posluša mla-denča, in na to gapopraša: „Kaj pa bo potlej?" Veseli mladeneč odgovori: „Potlej bom pa pravdosrednik (pravdarski dohtar)". „In potlej?" ga svetnik dalje popraša." „Potlej", reče zaupno mladeneč, „potlej bodo ljudje k meni hodili z zamotanimi in zmedenimi pravdami , ki jih bom razumno razrešil, in si pridobil s tim čast in veljavo." „In potlej"? reče sv. Filip. „Potlej", pristavlja mladeneč, „si bom nabral dosti lepega denarja, si bom hišo kupil ob veliki cesti, si omislil konje in kočijo, se bogato oženil, in veselo živel, da bo kaj." In sveti mož ga še enkrat popraša s suho, pa tehtno besedo: „In potlej?" „Potlej," začne mladeneč jecljati in besedo potegovati; in se mu je godilo kakor sodcu, v kterem vino poteka. Iz takega sodca nič več noče veselo teči vinska kapljica, in če ga od zadej podstavljaš in sodeč kaj streseš, ne bo pritekla več čista pijača, temveč drože in druga soderga. Ravno taka je bila z mla-denčem in njegovo glavo. Pobožni duhoven mu je bil s svojim pri-prostim vpraševanjem potočil iz glave vse vesele nade, in mu skalil vse nečimurno upanje. In mladeneč je začel sam v se iti, in tamne misli na smert, na mertvaški oder in hladni grob in neznano večnost unod groba so se mu jele sprehajati po glavi. Tako se tudi včasih zjutraj lepa juterna zarja pokaže na nebu, in bi človek menil, da bo prav lep in solnčen dan, pa se začne polagoma zbirati oblak za oblakom, in nebo tamno in tamnejše prihaja, in se naredi prav neprijazen, deževen dan. Ravno kakor se juterna zarja pogubi v mračnem deževnem dnevu, se je tudi mladenču razkadilo in raztopilo vse veselje in vsa ljubezen do pravd in do ženitve in do slastnega življenja, in je otožen postal, neizrečeno otožen, ko si je postavljal konec pred oči; in glej, sklenil je, podati se v samostan (klošter), da bi ondi ves čas svojega življenja skerbel za svojo ne-umerjočo dušo. Vidite, ljube duše! kako koristna daje misel na smert. Preden sklenem, naj vam tedaj še povem besede, ki jih modri mož govori v sv. pismu rekoč: „Spomni se, o človek! svojih poslednjih reči, in na vekomaj ne boš grešil." Spomni se na svojo smert v svojih mladih dneh, pri svojem terdnem zdravju, in kedar se nevarnost približuje! Ne pozabi, da ravno na tem je ležeče, ali boš večno srečen ali večno nesrečen na unem svetu! O ljubi po-slušavci! zavežem (zarotim) vas pri vaši edini duši, ki neskončno ceno ima; zavežem vas pri kervi Kristusovi, ki je na križu tekla v naše odrešenje; zavežem vas pri večnem in neumerjočem življenju, za kterega ste stvarjeni: da saj nikar ne živite tako, da
bi prišli v nevarnost, umreti nesrečne smerti! Pripravljajte se tako, da bote umerli srečne smerti, smerti pravičnih. Zakaj: „Blagor jim, ki v Gospodu umerjo!" Amen.
Pridiga za Poreijunkulo pri sv. Križu na Vipavskem.
(Gov. M. V. 1876.)
„Oni si sami Sinu božjega v novič križajo."	(Hebr. VI. 6. v)
V vod.
Hudo, ktero človeku greh, smertni greh človeški duši donaša, tega ne more noben Človeški jezik na tanjko dopovedati, tega ne more nobeno pero prav popisati, ker greh je najgerše hudo pred Bogom, on je za človeka edino, največe in najbolj škodljivo hudo, da smertni greh je najsramotnejše hudo, greh je za človeka naj-žalostnejše hudo, da smertni greh je veče hudo kakor smert in jes bi danes nikakor ne prišel h koncu, ako bi vam hotel vse tisto zlo, čegar izvirk in kratki zapopadek je greh, opisati; da, ako bi liotel vedno o tem govoriti, bi vendar ne prišel h koncu. Jes vam bodem zato , da bi se tega največega zla, kterega se ste ali se še bote danes na dan teh sv. odpustkov v tej cerkvi sv. Frančiška po prejemi zakramentov sv. pokore in sv. rešnjega Telesa očistili, znebili, za vselej z največo skerbjo ogibali, torej v danešnjem nagovoru celi obseg vseh teh zlegov skupaj pokazal, ker terdim, da greh je neizmerno veliko hudo. Sv. Pavelj nam sam spričuje to strahovito resnico v svojem listu na Hebrejce, (6. Kor. 6. v.) kjer prav jasno pravi, da so oni kristjani, ki po sv. kerstu smertno grešijo, morilci božji, ker si sami sebi Sinu božjega vnovič križajo! Sicer menda verujemo vsi to strahovito resnico , pa malokdo jo prav umeva, malokdo hočem reči si jo prav k sercu jemlje, ker grehe, smertne grehe tako lehko doprinašajo, kot da bi pili hladno studenčnico, in morda nekteri clo menijo, da je apostelj s temi besedami preveč rekel, in prenapeto govoril, ali pa da ni ravno po besedi tako govoril, ali da ni hotel, da bi njegove besede tako umeli, kakor se po čerki glasijo. Mi hočemo z božjo pomočjo preiskovati, kaj te besede prav pomenjajo, ter hočemo to ženofovo zerno razdrobiti, jo na drobne kosce razmleti ali stolči, da pokaže svoje delalno moč, ktera naj sega prav globoko v naše od grehov in hudobij smertno ranjene duše. Da bodemo pa to tolikanj važno resnico prav jasno spoznali, sem si zvolil v spričevanje tega, naj-
strašnejšo dogodbo, ktera se ne da primerjati nobeni drugi pri-godbi, ki so se kdaj na svetu godile.
Jes pravim, da sleherni kristjan, ki po kerstu smertni greh stori, je morilec Boga-človeka Jezusa Kristusa, ker ponavlja vzrok Jezusove smerti, to bom dokazal v I. delu danešnje pridige; on je morilec božji, ker uniči sad Jezusove s m e r ti, to pa bom dokazal v II. delu. Preč s tistim brezbožnim pregovorom, poslušalci moji, grešil sem, pa kaj zato, saj s«1 zamorem zopet spovedati. Bežite pred grehom, ako bi bili tudi zagotovljeni, da za grehom nobena kazen nad vas ne pride, posebno pa sklenite, da bote odsihmal na križu umirajočega Jezusa v prihodnjič vselej kot klavni dar za vaše grehe spoznavali, in ta pogled na usmiljenega Jezusa naj vas nagiblje, da se vam bo studila vaša pretekla in prekleta prederznost, v ktero ste kar slepo tje v en dan v grehe hiteli. Vi ne smete več grešiti, ker je bil Bog tako dobrotljiv, ker ravno ta njegova dobrotljivost nam pravi, da nikar ne bodimo hudobni. Poslušajte tedaj dragi kristjani, ker spoznavate, da imate grehe nad seboj in ste se menim večidel že včeraj in danes ravno zato tako obilno sešli, ter prišli v cerkev sv. Frančiška k studencu, k vodi, ktera očedi in omije madeže naših grešnih sere. Drenjali ste se včeraj in danes okoli spovednic ter si prizadevali dobro oprati in očistiti svoje serce vseh madežev, poslušajte prosim, moj danešnji govor s podukaželjnim sercem, ker je meni negodnemu, nevrednemu Jezusovemu služabniku tolika čast došla, da vam smem danes ravno na dan sv. odpustkov porcijunkule v tej veži pervokrat božjo besedo oznanovati.
Preden pa ko začnem, malo poterpite ter pripravite se in potem bom govoril v imenu Jezusa in Marije in sv. Frančiška patrona te cerkve . . .
I. d e I.
Rekel sem, grešnik mori Boga, ker z grehom ponavlja vzrok Jezusove smerti. Ajdmo, kristjani moji, povzdignite se z menoj s svojimi mislimi v glavno mesto Palestine, proti Jeruzalemu. Tam v dvorišču rimskega deželnega oblastnika Pilata, vidite ljudi skoraj iz vse Judeje zbrane. Pilat, ki je Jezusovo nedolžnost le prav dobro spoznal, gre poslednjikrat iz svoje palače k zbranim Judom ven. Oni ga vidijo priti, ter spoznajo na njegovih ognjenih serditih pogledih, zakaj je zopet ven prišel. Oni mu nasproti upijejo: „Ako tega spustiš, ne boš več cesarjev prijatelj, ker, kdor se sam dela za kralja, se punta zoper cesarja."
Pilat je bil črez te besede silno razserden, in ker je pre-malodušen, da bi se žlahuejšega dela, Jezusa izpustiti poprijel, se je Judom zavoljo onih besed le posmehoval. Na Pilatove besede: Vzemite ga tje in križajte ga vi, ker jes ne najdeni nobene krivice
nad njim, obdajo Jezusa, ter divje ponosni črez svojo zmago ga vlečejo k smerti in boječ Rimljan Pilat se potem zopet zapre in skrije v svojo palačo. Med tem denejo judje na kervavečega Jezusa z neizrečenim serdom smertno gredo, na kteri je imel počasi umreti. On jo nese tudi prav voljno, ter pride ž njo do podgriča, na kterem je imel umreti. Tam na podnožji Kalvarije pride Jezusu v tretje omotica ter pade ves oslabljen na tla. Kerviželjna druhal njegovih morilcev prisili nekega popotnika Simona iz Ci-rene, da nese za Jezusom križ, ter tako pride odrešenik na višavo velikega oltarja, na Golgoto, ter gleda kviško k svojemu Očetu in sodniku.
Oh nedolžni pravični Jezus! Izdihni vendar zdaj svojo vso vspehano in sterpinčeno dušo! Jaz ne vidim za te verig ne vezi, marveč žalostno osodepolno gredo križa in ojstre žeblje pripravljene. — O vi izraeljski možje oh pokličite, naj se verne usmiljenje v vaša serca, ter miruje naj vaše maščevanje!
Pa zastonj kličem! Jezus leži že res na križu, ter podaje svoje roke, ktere so dosihmal vedno le dobrote delile. Žeblji pre-režejo po vsakem vdarcu čutnice in žile in kosti, da se je tje po Kalvariji odmevalo. Jezus terpi vse poterpežljivo in ostane mirnega obličja; zdaj povzdignejo križ in zdaj visi Odrešenik povzdignjen kviško v sramotni pogled ves okervavljen v svojih smertnih bolečinah. Judje ga zasramujejo, grenko je za-nj to zasramovanje in njih obrazi se grozovitno kerviželjni vesele, in vendar kliče Jezus Bog-človek k svojemu Očetu: Oh! odpusti jim saj oni ne ved6, kaj delajo!
Solnce ni mogla na dalje terpljenja Odrešenika ljudem s svojo svitlo lučjo kazati, zato je skrilo svoje svetlo obličje ter od 6. do 9. t. j. od poldne do 3. popoldne je popolnoma otemnelo , in ta tema se je razširila ter pokrila vso zemljo, kakor nam tadanji zgodovinopisci pričujejo (n. pr. Dioniz Areopagita). Ravno v tej 9. uri (3. popoldne) prešinejo Jezusa poslednjikrat vse bolečine ob enem kakor človeka. On kliče s pojemajočim glasom: Žejin sem! On kliče, pije žolč z jesihom namešan, potem ga še bolj muči vroča, žgeča žeja, ker ni hotel ali mogel grenkega žolča piti, trepeta na sv. križu, obledi, kervavi, ter kliče: Oče v tvoje roke zročim svojo dušo! Potem nagne svojo glavo in umerje! Vsa na-tora je kar pri Jezusovi smerti ostermela ter strepetala zavoljo te britke njegove smerti. Veliko zagrinjalo v jeruzalemskem tem-peljnu se na dvoje od zgoraj doli preterga, v znamenje da je jenjala stara zaveza in da je nastopil, kakor sv. Pavelj pravi, zaveza milosti in resnice, zemlja se strese, skale pokajo, grobovi se odpirajo, in mnogo trupel svetnikov, ki so bile pokopane, vstanejo, ter pridejo v Jeruzalem, ter se mnogim prikažejo. Le judje, iz-vzemši nekaj malo dobrih, ostanejo pri Odrešenikovi smerti, zavoljo ktere je vsa narava osupnila, brez občutkov, kot da imajo
kamnita serca! — Morda bode kdo med nami poslušalci moji! menil, ter rekel, ako bi bil jes pri tako grozovitnem činu in prizoru pričujoč, bi ne bil zadovoljen kakor sv. Peter, da bi bil le enemu samemu teb morilcev uho odsekal, jes bi bil kar skoz trumo tih brezbožnežev preril ter iztergal Jezusa iz njih rok, ker ljubezen do Jezusa bi bila mojo serčnost podpirala.
Vaša jeza, prijatelji moji, ni le pravična, ampak je tudi zares sveta, ker, ako se po pravici nad Kajnom hudujemo, ker je pervi svojega nedolžnega brata Abeljna v sramoto človeškega rodu umoril, ako ima sleherni Faraona in Herodeža, ta kervna morilca otrok, za grozovitna trinoga, kterih bi se imeli clo divjaki sramovati, ako je clo vpitje grehov in hudobij nesramnih Sodomitov in Gomor-janov oblake prederlo , da so se tako Bogu studili, da jih je z ognjem in žveplom iz nebes požgal z vsemi peterimi mesti vred; kdo bi zamogel še le mirno, poterpežljivo poslušati povest tistih hudobnih ljudi, ki so Sinu božjega umorili? Kteri človek, ki ima še kaj človeških občutkov, se ne bode prestrašil, ako le pomisli na to tolikanj sramotno djanje Judovsko , ter nevoljen postal in se vnel za sv. maščevanje proti tem božjim morilcem?
Med tem, kristjani moji, se nimamo preveč črez Jude serditi, Res je, da so Sina božjega umorili, saj vidite tu na križu njegovo mertvo truplo, njegove oči so zaperte, oči, s kterimi je toliko grešnikov le pogledal in berž so se k pokori obernili; njegov jezik, s kterim je božje kraljestvo oznanoval, molči; njegove roke, s kterimi je toliko čudežev storil in izraeljske otroke blagoslavljal, so na križ pribite, in njegove noge, s kterimi je neutrudljivo zgubljenih ovčic iskal, ktere so bile tolikokrat trudne zavoljo zveličanja duš, so z debelimi žeblji prevertane in na križ pribite, pa kdo je vse to storil? Prestrašite se kristjani, obledite, trepetajte, škripajte od nevolje, sv. maščevanje naj se v vas vname, vi in mi vsi smo to grozovitno morilno djanje storili! Mi smo božji morilci! Morda bi kdo ugovarjal: Saj jes ljubim Boga, jes sem nedolžen nad kervjo tega pravičnega! Pa prašam vas: Niste li se že mnogo krat sami prostovoljno kar silili in podali v priložnost, v kteri ste smertno grešili? Niste li se dali voditi tako zlo nevoščljivosti, da ste noč in dan mislili le na goljfije, obrekovanje, opravljanje, laži in druge zvijače, s kterimi ste želeli svojega bližnjega oškodovati? Niste li se dali tolikokrat od jeze razgreti, da vas je neumna želja se maščevati v divjanje dovedla? — Kaj naj še le rečem o prejemanju zakramentov sv. pokore in sv. rešnjega Telesa ktere ste morda tolikokrat brez se poboljšati božjeropno prejemali? Kaj naj govorim od vednih plesov, te slabe navade, ktera je pri vas še od ajdovskih časov ostala, kaj od pohujšljivih in strastnih plesalcev in plesalk, kterih je že mnogo svoje nedolžnost in de-vištvo zaplesalo, ali pa ju še bodo, ako se te grešne priložnosti ne bodo stanovitno ogibali? Kaj o drugih zapeljivcih , kaj o fantov-
Slov. Prijatelj	21
skem ponočevanju, ktero kazi lepo kerščansko obnašanje in vedenje in ki sv. veri kar v obraz bije? Kaj o pohujšanju v besedi in djanju, s kterimi se terga iz rok toliko dragih duš tistemu Jezusu, ki je za nje umeri, in se jih tako hudiču v roke podaja? Z eno besedo, povejte mi, niste li grešniki?
In ker obstojite, spoznavate, da ste grešniki, morate tudi obstati, da ste morilci božji. Judje so se le enkrat krive storili Jezusove smerti, vi pa ste bili Jezusove smerti ravno tolikokrat krivi, kolikorkrat ste smertno grešili, ker po izreku sv. Pavlja, križa vsakteri, ki smertni greh doprinese, sam sebi v novič Sina božjega. Ta izrek sv. aposteljua to le pomenja: Kdorkoli je vzrok Jezusove smerti, je Jezusov morilec; tedaj kdorkoli pa stori smertni greh, ponavlja vzrok Jezusove smerti, ker je Jezus po nauku naše sv. vere ne le za poerbani greh, ampak tudi za resnične djanske grehe svojemu nebeškemu Očetu s svojo smertjo zadostil; tedaj postanemo po vsakem smertnem grehu morilci —kar je strašna beseda — nad našim Odrešenikom.
Glejte, ljubeznjivi moji poslušalci, tako strašna reč je z vsakim smertnim grehom! Mi postanemo s tem morilci božji, ker ž njim s smertnim grehom ponavljamo vzrok Jezusove smerti, — ker zavoljo greha je on za nas umeri, — kakor smo ravno kar v I. delu te pridige slišali, mi pa uničimo tudi z vsakim smertnim grehom v nas sad, kterega nam je prinesla Jezusova smert, t. j. večuo zveličanje, in tedaj smo zopet morilci božji, kar bomo v svoje pod-učenje in za poboljšanje svojega dosedanjega življenja še v II. delu te pridige zaslišali in premišljevali.
II. del.
Koga umoriti se pravi ravno toliko, kot komu življenje silama vzeti, t. j. človeku se vzame silama n. pr. z orožjem ali strupom vsa moč življenja, da se ne more nič več ganiti, in nič več delati, ne hoditi ne jesti, t. j. njegovo truplo postane mertvo, se nič ne giblje z nobenim najmanjšim udom več, ter postane jed červom t. j. ono strohni ter se zopet v prah in pepel spremeni. Kaj pa je delal Jezus v svojem življenju? koliko je za nas ljudi živel, in kakošne so bile djanja njegovega življenja, ktere je za nas v naš prid delal? Evangelisti soglasno pravijo: On je hodil po Palestini, si je nabral mnogo poslušalcev in priveržencev s svojimi sv. izgledi, on je oznanoval božje kraljestvo in njegove pridige so bile tako žive , da so segale v serce in tako ginljive, da so se največi in najbolj terdovratni grešniki spreobernili; in slednjič je ozdravljal vsaktere bolezni ter obujal mertve k življenju itd. Kaj pa dela kristjan, kteri po prejetem sv. kerstu smertno greši? Si li ne odvzeme sam ves nasledek, ves sad, kteri Kristus s svojimi izgledi pri drugih napravlja? Si li ne odvzeme moči Jezusovega nauka, s
kterim drugi kristjani tolikanj dobrega storijo? Ni li kriv, ako zgubi svoje zveličanje, ktero je Jezus s svojo smertjo drugim pridobil, zaslužil ? Se li pa to ne pravi, sami sebi Kristusa vnovič umoriti, ker se mu z grehom odvzame moč, da se ne moremo zveličati , ali kar je ravno toliko , kakor mu življenje vzeti, in sebe ob zveličanje pripraviti?
Morda bote rekli: Saj vidimo večkrat marsiktere grešnike v se iti, t. j. pokoro delati in svoje zveličanje doseči in to se godi po milosti, izgledih , nauku in smerti Jezusa Kristusa, tedaj živi pač Jezus tudi za grešnike in toraj si grešnik sam sebi Odrešenika ne umori.
Pa na to vam jes odgovorim: Pri vsem tem umori grešnik, kolikor je na njem (ležeče) sam sebi svojega Jezusa. Ker, akoravno včasih Bog pri nekterih grešnikih Kristusa obudi, iz tega ničesa drugega ne sledi, kot da jim Bog svoje usmiljenje deli; pri večem delu pa ne vstane Jezus v njib zveličanje, ker se k njemu s pravo pokoro in stanovitnim poboljšanjem življenja ne obernejo in ravno zarad tega nepoboljšanja bo število izvoljenih tako pičlo, kakor sam Kristus pravi: „ Veliko jih je poklicanih, malo pa jih bo izvoljenih." Ker dognana reč je, da se grešnik berž v tistem hipu, ko stori smerten greh, stori tudi večne kazni vrednega; kaj se pa pravi to, večne kazni se vrednega storiti, kot to , da mu nauk, izgledi, in smert Odrešenika toliko pomaga, kot slepcu sveča, t. j. Jezusovo odrešenje in zasluženje ostane brez vse koristi. Ali pa kaj bi pač vse to Jezusovo zasluženje grešniku pomagalo, ako bi ga berž po storjenem grehu, brez spovedi in kesa smert zasačila kar naenkrat? Ker plačilo greha je smert, je večno pogubljenje, pravi sv. apo-stelj Pavelj. —
Spoznajte le sami poslušalci moji, ter povejte mi, ako se li upate, dokler ste v stanu smertnega greha, reči: Jezus Kristus živi
v	nas? Ne bote li marveč obstali, Kristus je v nas umeri! Vi ste ga umorili! Vi ga ne morete obuditi! On bode za vas vekomaj mertev ostal, ako se sam za vas po svoji neskončni milosti ne zbudi! Le spoznajte sami, vi ste svojemu Odrešeniku življenje vzeli,
vi	ste namreč sad njegovega terpljenja in smerti uničili, t. j. ste naredili, da je tisto za vas brez koristi ostalo, ker Jezus je šel pred vami naprej s svojim izgledom h križu, vi grešniki ste pa sovražniki Jezusovega križa! Svobodo, ali prostost svoje volje, ste v grehe obračali, ponočevanje mladosti, splesovanje ali pometanje brejarjev, lenoba do službe božje in lenoba za prejemanje sv. zakramentov, nesramnosti vsake baže, požrešnost in pijančevanje, lakomnost , tatvine in goljufije, to so bili vaši bogovi, kterim ste dosihmal služili!
Vi ste vzeli življenje ali moč Odrešenikovim pridigam; ali ni pridigal, da naj se hudega varujemo, in dobro delamo? Niste morda tistih hvalili, ki so hudo ali nesramno in brezbožno govorili ter
one pa, bi so dobro delali in pobožno živeli, pa zmerjali, da morda je segala vaša prederznost tako daleč, da ste se clo s svojimi naj-ostudnejšimi strastmi in nesramno nečistostjo, z zapeljevanjem mladosti clo hvalili?
Vi ste slednjič vzeli življenje ali sad clo Jezusovi smerti; ker Jezus je bil ranjen, da bi se vaše rane zacelile, ter je umeri, da bi vam življenje odkupil; pa ravno te svoje rane ste zopet pre-derli, svojega Zveličarja ste v novič križali, da se le ne vdeležite njegovega veličastva v nebesih.
Pri marsikterih je šla prederzna hudobija v tej reči še dalje, kot hudobija Judov; ker mnogo ali veči del jih ni, kakor Jezus sam pravi, še vedelo, kaj so delali, in sv. Pavelj pravi, ako bi bili oni Gospoda nebeškega veličastva spoznali , bi ga ne bili križali; vi pa se ne morete s to nevednostjo izgovarjati! Vi poznate Jezusa! Vam morajo besede sv. aposteljna gotovo znane biti, da si namreč kristjan, kteri po sv. kerstu ali po prejetih zakramentih sv. pokore in sv. rešnjega Telesa vnovič smertno grešijo, da taki pravim, — sami sebi Sina božjega v novič križajo. Tn vendar ste vkljub temu, da vam je ta resnica znana, in ste jo gotovo že večkrat slišali, hudobije tako lehko doprinašali, kakor da bi vodo ali vino v se serkali in se še nič zmenili niste, je li to ali uno greh ali ne! Vi ste kar brez odloga in vpora v greh privolili, kedar-koli vas je meseno poželjenje v greh mikalo in vleklo, ali po hudih izgledih n. pr. kedar so vas vabili k zapeljivemu in noremu plesu, ali pa ste privolili v greh, kedar vam je kdo kak dar obljubil ali dal, ali kak drugi dobiček, ali pa kedar ste se bali kake škode itd. Vi ste glasu svoje vesti, temu vedno čuječemu angelju varhu in glasu svojega Boga, obe ušesi kakor prav nalašč in s premišljeno hudobijo zamašili!
Glejte, ljubi moji, na tako visoko stopnjo se je vaša hudobija povzdignila, kolikorkrat ste svojega Boga hudo razžalili, vi ste postali božji morilci, ker ste ponovili vzrok Jezusove smerti, vi ste postali božji morilci, ker ste uničili sad Jezusove smerti v vas, kakor sem vam že v 2. delu tega govora dokazal. In vendar živite še, potem ko je Jezus tolikokrat v vas, skoz vas in zavoljo vas, brez strahu umeri. Da vi živite in zato živite, da bi Jezus danes po vrednem prejetju zakramentov sv. pokore in sv. rešnjega Telesa zopet v vas živel in v vas ostal! Glejte usmiljenje Gospodovo vas je še pri življenju ohranilo, in ako bi vas ne bil Gospod po svojem usmiljenju pri življenju ohranil, bi vaše duše že dolgo v peklu prebivale in ondi večne muke terpele.
Kako kristjani moji, ne bote li pogledavši danes na dan teh sv. odpustkov na toliko usmiljenje našega Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa, ki hoče clo v vaših sercih kraljevati, k njemu klicali: Jes te ljubim, moj Bog! ravno tako močno, kakor močno sem te pred z grehi sovražil! Jes te ljubim, ti si neskončno do-
brotljivi ljubeznipolni Bog! Jes sem božjega Sina umoril, vendar ti me nisi še zavergel, — pogubil! O neskončno poterpežljivi Bog! Tolikanj si me ljubil in tolikanj me še ljubiš. In jes naj bi merzel ostal do tako velike tvoje ljubezni! Nak! o Bog! Nebo in zemlja naj mi bodeta za pričo, jes te hočem odsibmal črez vse ljubiti! Jes te ne ljubim, da živim, ampak jes hočem živeti, da te za-morem ljubiti, ki si edini ljubezni vreden!
Tako poslušalci moji! tako imate danes po prejetih sv. odpustkih, ko bode Kristus v vaših sercih prebival, k svojemu Bogu in ljubljencu vaših duš klicati. Pa to še ni dovolj, ker prava ljubezen do Boga se mora razodevati s tim, da naprej greh sovražite, in to sovraštvo mora tako veliko biti, kakor veliko hudo je greh, greh pa je največe hudo. Ako tedaj malo nazaj pomislite, kar sem vam danes o grehu pravil, bode vaše sovraštvo do grehov resno, splošno, delalno, junaško in nespravljivo.
Ali povejte, kaj je nek sicer toliko usmiljenega Boga naklonilo, da je v svoji jezi ves svet s splošnim potopom kaznoval? Ni li bil greh , in sicer najbolj ostuden greh nečistosti kriv potopa, kot ono najpravičnejšemu Bogu neizmerno zoperno zlo ? Kaj je pripravilo ogenj in žveplo dol iz nebes , s kterim je Bog onih petero nesramnih mest Sodomo in Gomoro, (Adamo, Seboim) kaznoval, in jih s čeloma pokončal, da še dandanešnje pokriva tiste mesta smerdeče tako imenovano mertvo morje, ki je živ dokaz, kako se Bogu greh nečistosti studi, kako hudo ga sovraži in naj-ostrejše kaznuje mnogokrat že na tem, gotovo in najhujše pa na unem svetu z večnim ognjem? Zakaj je bilo toliko ljudi že na tem svetu časno kaznovanih , na toliko in toliko načinov , ker je bilo njih življenje polno grehov, vsakterih hudobij in nesramnosti? In niste li vi sami postali morilci božji, kolikorkrat ste svojega Boga hudo razžalili?
Sklep.
Tedaj, ajdite, ljubeznjivi moji, sovražite, zaničujte vsaj od da-nešnjega dne sv. odpustkov Porcijunkule naprej , čertite greh kot največe hudo! Ne preganjajte in ne iztrebite greha le iz vas, ampak tudi iz vaših domačih in svojih družin na vsakem kraju, ob vsakem času , in o vsaki priliki. Hodite vedno po poti božjih zapovedi ! le na ta način bo božji blagoslov že za ta čas tega kratkega življenja nad vas prišel in v vaših od grehov očiščenih hišah in družinah prebival in Gospod sam vam bode v neskončni večnosti svoje prezale in izverstne obljube spolnoval in vam tamkej vse tisto neizmerno obljubljeno veselje vživati dajal skoz vse večne čase. Amen.
Pridiga o novi meši.
(Primicija dan veselja in zahvale; gov. —y.)
„To je dan, kterega je napravil Gospod, veselimo in radujmo se v njem"!
(Ps. 117. v 24.)
V vod.
Mnogobrojni občutki, miloprijetni in sladki, ki jih je rodila zora danešnjega dne, jasneje švigajo danes, živeje planite mi danes v mojem oserčju pri nastopu tega svetega kraja, bolj kakor navadno.
Ce občuti kat. duhoven veselje do oznanovanja božje besede, gorečnost po razširjanju božjega kraljestva na zemlji in do poviševanja njegove časti, že o navadnih nedeljah in praznikih, kako bi bilo mogoče, da bi o danešnji slovesni priliki usta ne razodevale tega, česar prepolno je moje serce!
Ne navadnih poslušalcev , ne domačih ljudi in častitih far-manov, ne svojih ovec samo vidi danes pred seboj moje oko, ampak tudi ogromno, neznano množico, ki je prihitela danes sem-le, od daleč in blizo, da bi priča bila danešnjej slovesnosti, da bi videla, kaj se danes v tej cerkvici godi, da bi s svojo pričujočnostjo po mogočosti počastila tistega, kteri je krona in kinč danešnje slovesne cerkvene veselice. Da, prišli ste, dragi poslušalci moji, prihiteli ste sem, da z menoj vred vredno počastite mladega duhovna, Častitega gospoda novomešnika I. I.
Pa vi dragi, svatje vi, zalo okinčani sorodniki, vi bratje in sestre, oče in mati, kaj čakate tu, kaj so vaše želje, zakaj vam je rosno vaše oko? in vi visokočastni gospodje v praznični mešnikovi opravi, kako je to . da ste se danes snidli v tem malem svetišču v nenavadno in toliko pohvalno-obilnem številu, kaj vas je privabilo sem?
O, ne zamerite temu mojemu vprašanju, ni mi treba, vem, vpraševati vas, drage svate, domače in tuje, vas sorodnike ljube, vas stariše drage in tebe častito duhovstvo, ni mi treba vpraševati, zakaj ste se , zakaj smo se danes tukaj zbrali v toliko ogromni množini —. Že večdnevno veselo priterkovanje zvonov, možnarjev doneči odmev, zalo olišpauo svetišče to, praznično okinčana množica, obrazi vaši, vse, kamur pogledam in se ozrem, vse, kar vidim in slišim in čutim, daje odgovor mojemu nadvrednemu vprašanju. Pridite, radujmo se v Gospodu! s tem prazničnim Davidovim klicem so oznanovali že nekaj dni sem zvonov vabljivi glasovi okolici tej, kaj da se bo danes tukaj godilo; pridite, radujmo se v Gospodu, doneli so možnarjev gromni poki; pridite, radujmo se v Gospodu, vpila soinvpij6 ljudstva vesela kerdela; da, pridite, radujmo se v
Gospodu kličem tudi jes, radujmo in veselimo se v Gospodu danešnjega dne, danešnjega slavnostnega dogodka; pridite, da v Gospodu pozdravimo mladega primicijanta, ter z iz biserjev sestavljeno krono njegove slovesnosti okinčajmo potno čelo njegovo in z zelenim, zmagovalnim lovarjem venčajmo trud njegov mnogoletni rekoč: To ti je dan, kterega ti je napravil Gospod, veseli se, veselimo in radujmo se v njem! Pač, mi nevredni povabljenci se veselimo tvoje časti in sreče danešnje ali ne bo temveč, dragi I. danes tvoja duša poveličevala Gospoda, danes, ko obhajaš dan, ki ti ostane z zlatimi, neizbrisljivimi čerkami vpisan v tvojem spominu, dan, ko boš v pervo, ne zabi, pervikrat danes opravljal neomadežno daritev nove zaveze, ko boš deržal v pervo tistega v svojih rokah, kteri z enim perstom nebeški strop vzderžuje —. Oh kako naj bi tedaj jes na tako imeniten dan za-te, na dan tvojega brezimnega veselja in časti, vredno te pozdravljal in počastil! Beseda zastaja, plaši se um pred težo naloge, ki danes na mojih šibkih ramah sloni; prešibek sem in preslab, da bi v pričo visokočastnega, izkušenega in učenega duhovništva te po vrednosti poslavil in počastil, da bi dal danešnjega slovesnega dneva pomenljivemu dogodku dostojno podobo; ne, ne upam si tega, tudi ko bi angeljske jezike govoril, ali pa pomakal svoje besede v sedmero-barvno mavrico ne bi za-mogel popolnoma zveršiti tega, kar danešnja slovesnost od mene tirja: Mlade, slabe, neizkušene so moje moči, velika, visoka je naloga moja! — Vendar bodi si, ker nisem do zdaj in tudi sedaj ne zaupam v lastne moči — motil bi se, grešil bi — ampak ker pričakujem od zgoraj pomoči in razsvetljenje od tam, od koder izhaja vsako dobro darilo, od Očeta svetlobe, derznil sem se, ljubi novomešnik, prevzeti tvoje prijazno povabilo ter uslišal sem lepo tvojo prošnjo, naj bi jes danešnji dan, na dan tvoje primicije besedo spregovoril s tega svetega kraja, da bi danešnjega dne spomin tebi in nam ostal neizvenljiv.
Bodi toraj — in to je kratek zapopadek mojih danešnjih besed — tebi vzlasti, častiti novomešnik, in potem tudi nam vsem, danešnji dan in v prihodnosti tega dneva spomin:
Pervo: Dan srečnega veselja, in
drugo: Dan spodobne zahvale.
Tu ti poklanja tvoj prijatelj in duhovni brat dva venca v dar, naj ovijeta danes in skozi celo tvoje življenje senci tvoje; ne zameri mi pa, če ne bota morda izpletena iz rožnic in vertnic prijetnih dišav in lepote, če bi molelo morda tu pa tam bodeče ternje iz njih! Tebi jih darujem v spomin! — In mi ostali svatje, vi sorodniki in drugi vsi, nikar ne mislite, da vam ne bodo moje besede, vzlasti ker so na častitega novomešnika obernjene, nič koristile, o tudi vi zamorete si nabrati iz njih lepih cvetic dobrih naukov za svoje življenje.
Predno pa začnem, povzdigni, dragi prijatelj, svoje oko k
nebeškim višavam, ter sprosi mi darfi zgovornosti, sprosi besedam mojim kreposti, prosi, naj jih dobri Bog s svojo milostjo porosi, da bi bile govorjene v njegovo večo čast in slavo, tebi pa in nam ostalim v duševni prid in zveličanje!
Razlaga.
Vkljub težavam in nadlogam, ktere po Jobovih besedah in naši lastni skušnji napolnujejo kratko življenje vsacega človeka, ki je rojen od žene, ima vendar slednji dan, ki nam ga božja dobrot-ljivost daruje, svoje veselje; tudi oni, o kterem se mesto svitlega solnca veselja in sreče, černi oblaki nesreče in skerbi nad nami tep6, ni brez vsacega veselja; vsak dan ima svoji žalosti pridjano tudi veselje in radost. Redki, to vemo, so sicer dnevi, o kterih bi se veselili nekaljenega veselja in v preobilnosti sreče in radosti kipelo naše serce, pa eden izmed tacih dnevov je gotovo danešnji, kterega smo že davno pričakovali in kterega se danes iz serca veselimo. In če nam je danešnji dan poln veselja in sreče , koliko bolj je pa tebi, visokočastiti novomešnik!
Ko truden in poten popotnik dolgo , težavno in nevarno pot prehodi in do cilja dospe svojega potovanja, o rad, prav rad in z veseljem se ozre s spominom nazaj na vse nezgode, težave, terp-Ijenja in nevarnosti svojega potovanja ter od truda in pota izdelan, vesel se odahne v hladni senci košate lipe svojega rojstnega kraja.
1. Tako, glej tudi ti, častiti primicijant, da si popotovanje, ktero si pri svojem rojstvu začel, nisi še doveršil, vendar časni in častni svoj cilj si dosegel, dospel si, do onega visoko čast nega cilja, po kterem je kopernelo tvoje serce in kteri cilj je drugega, prihodnjega, večnega cilja pričetek —. Ozri se toraj tudi ti v svojo minulost nazaj, poglej le malo poveršno nezgode, spominjaj se težav in grenkih britkosti, ktere si moral prestajati , poprimi kozarec v svoje roke. kozarec življenja, kterega ti je božja previdnost do sedaj ne toliko z medom in sladčicami, marveč in to pogostokrat do roba natakala z mnogoverstnim terp-ljenjem, poglej sedaj s tolažljivim očesom nazaj na vse neprilič-nosti in neprijetnosti, ktere so ti pogostoma grenile in kalile mladosti tvoje kratke dneve, odkar si se. domačo šolo in starišev dom zapustivši, v mesto podal, da bi si tam potrebnih naukov nabral. In sedaj, čuj, sedaj prestano je vse, minulo je vse terpljenje, pač veselega, radostipolnega serca smeš sklepati danes — in to ti voščimo vsi — svoje posvečene roke ter zahvaliti se božji dobrot-ljivosti, da te je zdravega ohranila, da ti je dala svojo pomoč, da si dospel do tako imenitne stopinje, da si odbran za delavca v vinogradu Gospodovem. Če tedaj od ene strani pregledaš, koliko zopernega, težavnega in britkostnega si moral prestati in preter-peti že v rosnih dnevih svoje mladosti, od druge strani pa, če
samega sebe vprašaš kdo, kaj in kak si bil pred nekaj leti in kaj si sedaj, menim, da ni ti mogoče prekriti gorkih solza veselja in radosti, ktere ti silijo v oko pri tem dvojnem spominu. Da, vsklikniti smeš, enako Zveličarju svojemu, ko je težavno delo našega odrešenja doveršil, rekoč: Gospod, dopolnjeno je, dragi I. tvoje hrepenenje, spolnjene so tvoje želje. Dopolnjen, dokončan je boj, zmagal si svet, hudobni svet, poln napuha, prevzetnosti, ošab-nosti, poželjivosti, nevere in terdovratnosti; premagal si nevarnosti in zapeljivosti spačenega sedanjega sveta, kteri s sladkome-denimi usti sedanjo mladino in vzlasti mladenče vabljajoč prezgodaj, da, pred časom v časno in večno nesrečo dem, pak stanovitno in neoiuahljivo je moralo biti tvoje serce, da si se otel iz smerdljivega morja tiste kužne bolezni zapeljivosti in pohujševanja, ktera bolezen sedanjo mladino obojega spola v svojih valovih duši in mori. Če se toraj ozreš še enkrat nazaj v življenja svojega ne-varnišo polovico in opazuješ sedaj, ko si do varne luke dospel, koliko pogubonosnih skal in pečin da moli iz valov svetnega morja, ob katere se rahli čolnič našega življenja prerad zadene, razdrobi in utone, če prešteješ vse nevarnosti, dušne in telesne, časne in večne, kterim si bil izpostavljen skozi ves čas svoje mladosti, odkar si jel spoznavati Boga, učiti se Abecedo v domači šoli, do teh dob, ko so te naš prevzvišeni knezo-nadškof Andrej, še predno si visoke študije izveršil, v mešnikov stan posvetili, in če. še nadalje premišljuješ. koliko mladenčev, kteri so bili v tvojih preteklih letih sošolci tvoji, so pa na kriva pota zašli, čast, poštenje in morda življenje celo sramotno zgubili in v svojih mladih, razberzdanih letih od kervavih žuljev svojih ubogih starišev malopridno živeli, tako rekoč živo meso tergali iz njihovih teles in naposled sebe in lastne svoje stariše v sramoto pripravili, v revščino in v časno in večno nesrečo; o če vse to, ljubi I:, če vse to premisliš in pazno in trezno pregledaš, vprašam te, daj mi odgovor, ali ne bodeš vesel, ali se ne bo tvoja duša topila v sladkem čustvu rajske radosti ter slavo pela dobrotljivemu Bogu, da te še živi, da te je otel vseh onih nevarnosti, da, da te je ne le nevarnosti obvaroval, ampak, da te je celo izbral ne za svojega hlapca, temuč za svojega namestnika tukaj na zemlji, da te je poklical k toliki časti v tako imeniten duhovski stan, da te je sprejel v tisto sveto službo, katero službo opravljati ni dano ni Serafom niti Kerubom. Veseli se, mladi mešnik, in raduj se v Gospodu iu veselja tvojega ne bodi konca, zakaj stan, v kterega si sprejet je veličasteu in svet, sveto njegovo delo in opravilo, sveto, preimenitno njegovo plačilo. Če je danes tedaj tvoje veselje že toliko zavoljo srečno prestale preteklosti tvoje in zmage tvoje slovesne nad hudobnim svetom in njegovo zapeljivo poželjivostjo, postane gotovo tem veče,
2. če prevdarjaš moč in oblast, ktero si prejel v zakramentu svetega mešnikovega posvečevanja.
čuj, ne mene, ampak kraljevega psalmopevca Davida, kaj duhovnikom vsem in toraj tudi tebi kliče, pevajoč: bogovi ste, sinovi ste najvišega, tedaj bogovom enaki so katoljški duhovni. Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji — dejal je Zveličar naš svojim aposteljnom (Mat. 28, 18.), kakor je mene Oče poslal (Jan. 20, 21.), tako tudi jes vas pošiljam, t. j. tisto oblast, ktero sem jes od Očeta prejel, tisto podajam jes vam; in zopet jim je dejal: to storite v moj spomin. O kolika moč je bila s temi besedami dana aposteljnom; in čujte, verni poslušalci, čuj tudi ti novo-posvečenec, ravno tisto oblast dobiva in ima vsak katoljški duhoven, tisto oblast in moč prejel si tudi, primicijant, pred 8. dnevi, za nebeškim Bogom, da govorim s sv. Klementom, postal si po-zemeljski Bog.
Odkar je Bog s svojo vsemogočo besedo človeški rod vstvaril, se mu je tudi skozi vse veke oglaševal in v različnih časih različno in čedalje jasneje razodeval. Pervič se je Bog s človekom vidno in nevidno samo le pogovarjal, kakor z Adamom, Abeljnom, Noe-tom in drugimi, ker je pa čioveško hrepenenje tako, da želi človek tistega tudi videti, s kterim se pogovarja, zato je dobri Bog človeku to željo spolnil ter se mu je dal tudi videti, mi smo videli — piše sv. Janez (1, 14) njegovo čast Edinorojenega od Očeta, polnega milosti in resnice; toda tudi s tem niso bile želje človeka ukrotene, želel je človek tudi dotikati se tistega, katerega je gledal in zato je Bog tudi temu hrepenenju človečanstva ustregel, zakaj vsa množica — piše sv. Lukež (6, 19.), se ga je iskala dotakniti, ker je moč iz njega šla in je vse ozdravljevala; s tem je bilo zadosti storjeno grešnemu človeku, božjemu Sinu pa, njemu, kteri je v svojem bitju neskončno dobrotljiv in usmiljen do nas, Jezusu pravim , ni se mu zdelo zadostno z nami kakor nekdaj se samo pogovarjati, ni se mu zdelo zadostno, da se nam je gledati dal, ni se mu zdelo zadostno, da se je dal dotikati, ampak sveta volja ga je bila, z lastnim telesom in z lastno kervjo preživljati in krep-čati naše duše, sveta volja ga je bila darovati se za naše grehe kot spravni dar svojemu nebeškemu Očetu, in glejte, to nepopis-ljivo, naš um daleč presegajočo oblast, pravico in moč, ga iz vi-socih nebeških višin doli poklicati, dal je, ne milijonarjem, ne knezom, ne kraljem tudi cesarjem ne, ampak edino in samo le katoljškim duhovnom rekoč: To storite v moj spomin. Kar opravlja, po tem Jezusovem ukazu, po celem katoljškem svetu, povsod, na jugu in severu, na vzhodu in zapadu na tisoče duhovnov — to boš opravljal tudi ti, primicijant, danes v pervo in od danes naprej slednji dan. Na one skrivnostne, presvete besede, ktere boš danes spregovoril v pervo, čuj na te besede, na ta nezapopadljivi čudež se nebesa odpro, božji Sin se dvigne s svojega nebeškega prestola ter, obdan od korov angeljev, spremljan od neštevilne trume čistih nebeških duhov, ki mu večno, trikratno slavo pojo in pred nje-
govim obličjem svoja zakrivaje v strahu in trepetu neskončno bitje molijo , stopa nevidao na naše oltarje, v umerljive roke namestnikov svojih na zemlji. Da, dragi brat v Gospodu, tudi ti boš deržal danes v svojih rokah svojega Stvarnika, svojega Odrešenika, nebes in zemlje Gospoda. To ti je moč, to ti je oblast, to ti je čast, nad vse moči, črez vse oblasti in časti, to ti je božja moč. Idite, pojdite po vesoljnem svetu vi, kerščanski popotniki, prehodite vse dele sveta, suho zemljo in morja neizmerne širjave, iščite, vprašujte po umerljivem bitju , iščite človeka, da bi mu bila podana tolika moč, taka oblast in take pravice, kakoršne ima katoljški duhoven; zastonj bi hodili, zastonj iskali, zastonj vpraševali, zastonj , brezvspešno, prazno bi bilo vaše prizadevanje, vaš trud in pot. Našli bote pač bogatine , kteri ukazujejo črez kupe in cente srebra, — našli bote mogočne , na katerih besede ukaz se milijonov in milijonov ljudi glave upogn6 , našli bote modre , učene, kteri so utegnili dospeti do verhunca učenosti, modrosti in znanja, kteri vam vse zvezde neba po imenu naštejejo, — našli bote svete in pobožne, ki na daleč okrog slove zavoljo njih svetosti in po-božnosti, — vse te bote našli in še druge imenitne ljudi, pa ga ne bote našli med njimi človeka, kteri bi imel toliko oblast in moč, kakoršne se veseli katoljški duhoven.
Stopite z zemlje navzgor, vzemite daničine perute, zletite tje gori, kjer kraljuje mir, čast in mogočnost, v veličastne, svitle prostore , v sveta prebivališča angeljev in svetnikov, stopite v zala nebesa in tu iščite, tu poprašujte, potem imenujte, pokažite mi svetnico, svetnika, imenujte mi angelja, med vsemi deveterimi kori le edinega, da bi imel tako oblast in pravico, kakoršno imajo katoljški duhovni tukaj na zemlji, ni ga in ni ga ne na zemlje neizmerni daljavi ne v nebeških brezkrajnih prostorih. Le mešniki, edino le katoljški duhovni so, da zamorejo iz polnosti svoje oblasti poklicati božjega Sina iz visocih nebes v to nizko, solzno dolino v svoje lastne roke. Pač nad oblastjo katoljškega duhovna — kliče začudenja vnet sv. Avguštin — nad to oblastjo, pravi, stermijo nebesa, zemlja se čudi, človek jo spoštuje, satan pred njo trepeta in angeljska množica jo visoko časti.
Da terditi se derznem celo — presegajo učenega sv. Avguština izrek — da ne le nikdo izmed človeške množice , nikdo izmed svetnikov v nebesih, nikdo izmed angeljskih čistih duhov nima veče, še tolike ne oblasti kakor katoljški duhoven; ampak da take oblasti pogrešati mora sama Marija Devica, angeljev, nebes in zemlje kraljica —! Blaga mi Marija, saj veš, da te ljubim, kolikor zamore otrok lastno mater ljubiti, veš tudi, da te visoko častim in spoštujem jes nevreden otrok tvoj, zato ne zameri mi, meni grešnemu bitju, da neizrekljivo velikost tvoje moči, pravice in oblasti tvoje v danešnjem slovesnem dogodku zapostavljam mešnikovi oblasti. Glej, enkrat le se je usmiljeni Jezus, ljubljeni
tvoj Sin v tvojem neoskrunjenem, angeljsko-deviškem telesu včlo-večil, v mešnikovih rokah se pa vsaki dan včlovečuje; ti si, saj veš, Jezusa kot rahlo, šibko dete, le enkrat samo v jasli položila, mešnik pa ga kakor vsemogočnega Gospoda nebes in zemlje, kakor sodnika živih in mertvih slednji dan pokliče v svoje roke. Da, kratko rekoč, derznost moja je velika! pridite vsi vi sveti duhovi, svetniki in angelji vi, pridite nadangelji, vi oblasti, Serafi in Kerubi, pridite, stopite ve cele nebesa na zemljo tje k smertni grešnikovi postelji, kar vas je vsi skupaj in vsak posebej ne zamorete greš-nikove duše peklenskega žrela oteti, ne zamorete, ne upate brez mešnikove svete odveze, brez oblastne moči, ktera je od samega Boga podeljena katoljškim duhovnom.
Ali slišiš, I., ali premišljuješ in stermiš, častiti novomešnik, nad svojo oblastjo! Pač, neobčutljivo, ledeno, kameneno bi moralo biti tvoje serce, da bi se veselja ne topilo, ter slavo in čast ne dajalo Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so svete volje; kar ni dano nobeni svetnici, nobenemu svetniku, nobenemu angelju, tudi Mariji ne, glej , to je dano tebi; ne bo toraj danešnji dan, za — te dan — preserčnega veselja in spodobne zahvale?
II. Dragi primicijant, v tem sladkem, rajskem, nam neumer-ljivem veselju za toliko čast, milost in moč , oblast in pravico, ktero si iz obilnodobrotne božje roke prejel, spodobi se pač tudi in dolžnost je tvoja, da svoje, svetih čutil prepolno serce visoko vzdigaš v nebo, da sklepaš svoje posvečene roke , da duša tvoja zlasti danes spodobno zahvalo poje njemu, kteri je storil nad teboj tako čudne, veličastne reči. Gerda, černa sramota je vsemu človeštvu, gotova pa poguba tistim ljudem, kteri vkljub neštevnim prijetnim dobrotam in milostim božjim se dobrotljivi usmiljenosti Stvaruikovi za nje ne le ne zahvaljujejo, marveč in to pogostokrat božje dari s pregrehami in hudobijami povračujejo. Vse kar je, kar raste, živi, se giblje in čuti, vse od najmanjše bilke na polju, do visoke cedre Libanonske; od revnega červiča v prahu do straho-nosnega tigra in leva v puščavi; od drobne ptičice v germovju, do bistrooka orla v sinjej višavi, vse, mertvo in živo, vsa natora poveličuje, slavi in hvali, po svoje svojega Stvarnika; kako, vprašam, naj bi tedaj človek , biser in krona stvarjenja , nem bil, kako naj bi bil prazen hvaležnih občutkov, kako naj bi on svojih oči, svojega duha in serca ne povzdigal k Očetu svetlobe, od kterega nam izhaja vsak dobri dar, kteri je vir vsega dobrega, vsega svetega, kteri nas s svojo očetovsko roko podpira, da ne pademo in padlim svojo desnico ponuja, da zamoremo vstati ? Pač, če vol spozna svojega gospoda in osel jasli svojega gospodarja, kako je, vprašam, mogoče, da bi človek ne spoznal svojega Stvarnika ter mu spodobne zahvale ne pel za vse dobro, kar mu tukaj vživati daje, in če moramo mi za vsakdanje, navadne dobrote Bogu se zahvaljevati, ali ne bo to, častiti novomešnik, vzlasti danešnji dan tvoja
sveta dolžnost ? Ne z besedo samo, ljubi I. ampak s sercem in duliom, v djanju in resnici pevaj velikemu Bogu spodobno zahvalo, njemu, kteri ti je danešnji dan napolnil kozarec življenja z radostjo do verha, njemu, pravim, velja naj tvoj pervi, danešnji „Te Deum", saj je hvalevredno in koristno, uči te sveto pismo,.prepevati Jehovi čast in hvalo, slavo in zahvalo. On ti je dal čast, ktero danes v naši pričujočnosti vživaš; On ti je dal milost in gnado, da si postal to, kar kaže tvoja zunanja, danešnja oprava; On te je odbral iz sveta in ti pastirstva veličastno službo izročil; postal si delivec najvišjih skrivnosti in svetosti naše svete vere; postal si apostelj Gospodov; o pač solze tople zahvale porose naj tvoj bledi obraz ter vsklikni veselo: Poslavljen in češčen bodi (od mene) Jehova. Velika domene je milost njegova! Tebe hvalim, o Gospod, vse polno bodi tvoje hvale! ■— Da, vse polno bodi božje hvale, tudi nam, dragi novomešnik , tudi našemu duhu daje izraz tvoje zahvale , perute, da se vzdiguje navzgor ter prižiga kadilo enake zahvale večnemu Bogu, za veselje, ktero vživamo tudi mi danes, na dan tv<oje perve svete meše. Glej časti tvoje, in tvoje obilne sreče, da si duhoven postal, se veseli ves kerščanski svet spo-minjajoč se žalostne resnice, da je vzlasti dandanes žetev obilna, malo pa delavcev na Gospodovem polju. Tvoje sreče danešnje se vesele nadalje tudi poslušalci tvojega tresočega glasa, tudi gledalci tvojega pervega svetega opravila, in znanci tvoji, domači in tuji; tudi tvoji prijatelji se vesele danes v Gospodu s teboj , bolj pa še kakor tem, duhovnikom nam veselja kipi radostno serce, ko vidimo v svoji sredi tebe mladega, duhovnega, brata ko se nehote spominjamo onega srečnega, trikrat srečnega dne, ko smo tudi mi, kakor ti danes, eden prej, drugi kasneje, obdani od visokočastne duhovščine, opravljali pervi, nekervavi dar nove zaveze; o vi sladki, o mili spomini, o vi oserčevalni občutki! Da, vsi, kolikor nas je slovesnost tvojega dneva privabila sem, vsi, stari in mladi, učeni in neučeni, zdravi in bolehni, moški in ženske , vsi se veselimo danes s teboj , ter hvalimo božjo dobroto in čudovitost božjih sklepov; da, da, če ti vsi vživajo danes sladko veselje, kako bi pa vi sorodniki, bratje in sestre! polnosti svojih občutkov ne dali radosten izraz! in posebno še vidva, srečni oče in preserčna mati mladega, novega mešnika! Saj vama so se bolj kot vsem nam spolnile preserčne želje, tudi vama je dopolnjeno vajno hrepenenje. Danes, čuj, srečni oče, danes ko ti je došlo to veselje in čast videti svojega otroka v sredi častitega duhovenstva, pripravljenega na darovanje njegove perve svete maše, danes, lahko povzdigneš svoj glas s starim Simeonom rekoč: Sedaj, Gospod spusti svojega hlapca v miru, ker so vidile moje oči zveličanje tvoje. In ti draga, presrečna mati, poglej svojega sina v mešniščem plajšču, glej ga ter pevaj z Marijo radostne besede: Moja duša poveličuje Gospoda in duh moj se veseli v Gospodu Zveličarju svojem.
Častivredni novomešnik; glej nas duhovnike, poglej svate vse, ozri se na svoje sorodnike, brate in sestre, očeta ia mater, poglej na neštevno trumo vernili kristjanov, glej, vsi mi, spletaje ti zale vence veselja in zahvale, častimo in poslavljamo nezabljivi dogodek danešnjega dne, dne tvojega slovesnega ženitovanja in posvečenja s čisto nevesto sv. katoljško cerkvijo; povzdigni torej še enkrat svojo dušo k Gospodu ter poj z Davidom veselo: To je moj dan, dan veselja in zahvale, dan kterega mi je daroval Bog, veselimo in radujmo se v njem!
Sklep.
Sedaj pa I. blagi primicijant, dvigni se, glej nas, čakamo tu, nesterpljivo čakamo in hrepeneče, da zaslišimo danes v pervo iz tvojih mladih ust pervo slovesno „gloria", v pervo , slava Bogu na višavah zadoni najpervo iz tvojega gerla. Dvigni se toraj I. dvigni s stola se urno, ter stopi tje na oltar, da opraviš Bogu zahvalno daritev nove zaveze. Zahvali se pri tem skrivnostipolnem djanju za vse dobro , dušno in telesno , ki ti je Bog od tvojega rojstva do danes vživati dal, zlasti za veselje danešnjega dneva ter prosi, darovalca vsega dobrega, naj te njegova roka tudi zanaprej hudega varuje, v dobrem podpira, da ne boš nikdar oskrunil svoje visoke, duhovne časti, marveč da boš zveden duhoven, skerben pastir, zvest spolnovalec božjih zapovedi, goreč zagovornik resnice, da gnade božje, ktero si v sv. mešnikovem posvečevanju prejel, nikdar ne zapraviš, ampak da si s vsakim talentom petero drugih pridobiš. Prosi milega Jezusa, kterega boš deržal v svojih rokah, prosi ga za dar stanovitnosti v dobrem, za dar poterpežljivosti v terpljenju, da boš svoj križ radovoljno nosil za njim, saj veš, da svet ljubi kar je posvetnega, ker si pa iz sveta odbran, sovražil te bo svet, nič pa naj te to ne plaši, naj ti ne kali veselja, saj sladko je za Jezusa terpeti in tvoja dobra dela bodo šla za teboj.
(Konec prihodnjič.)
Kateketične pridige.
Pridiga za II. nedeljo po ssv. treh kraljeh.
(0 zakramentu sv. zakona.)
„Bil je tudi Jezus povabljen in njegovi učenci na ženitnino." (Jan. 2, 2.)
Vvod.
Po judovski postavi ni smel nihče pred tridesetim letom učiti. Zatorej je tudi Jezus do tega leta tiho živel v Nacaretu. V tridesetem letu svoje starosti pa Jezus zapusti Nacaret in se poda k reki Jordanu, kjer je Janez pridigoval in kerščeval. Tudi Jezus se da Janezu kerstiti in se potem poda v puščavo, kjer se je 30 dni postil in potem od hudiča trikrat skušau bil.
Ko je Jezus nastopil 31. leto, najel je najprej nekaj svojih učencev in potem ž njimi se podal k ženitaini v Kani Galilejski.
Pri tej ženitnini je Jezus storil pervi svoj čudež, ker je vodo v vino spreobernil. Tako se je Jezus razodel za vsemogočnega Boga in pokazal veličastvo svoje. Pa je tudi s tim svojim pervim čudežem počastil sv. zakon, kterega je hotel v zakrament povzdigniti. O presrečna ženitnina, pri kteri je bil Jezus pričujoč, o presrečni ženin in nevesta, ki sta Jezusa za svata imela pri svojej ženitnini! Tako je Jezus zakon posvetil in povišal na čast sv. zakramenta. Zatoraj hočem jes danes o zakramentu sv. zakona govoriti in vam razkladati te-le prašanja:
1.	Kaj je zakrament sv. zakona in k čemu je postavljen.
2.	Ktere dolžnosti ta zakrament zakonskim naklada.
3.	Kako se je treba k temu sv. zakramentu pripravljati?
(Razlaga glej Jedro stran 473—479.)
Sklep.
Pred Jezusom so ljudje po živinsko živeli, ženski spol je bil brez vse pravice in otroci večidelj svojega očeta še poznali niso. Jezus je sv. zakon spet spravil na svojo staro pravico in čast in zraven ga je še na čast sv. zakramenta povišal. Tako je Jezus ženskemu spolu od Boga mu dano pravico povernil, moškemu spolu zapoved in mejo postavil, otrokom pravo rejo preskerbel in vsemu človeškemu rodu pravi in edini pot k časni in večni sreči pokazal.
Zatoraj bodi tebi mili Jezus večna hvala in zahvala, da si zakrament sv. zakona postavil in zakonskim milost in pomoč obljubil, da zamorejo težkega in imenitnega stanu zvesto spolnovati. Oh pomagaj, da vsi, ki v stan sv. zakona stopijo, ta zakrament vredno prejmejo in božje milosti in pomoči deležni postanejo za časno in večno srečo! Amen.
Duhovniške zadeve.
Kerška škofija. Naš premilostlj. knezoškof so postali cesarski tajni svetovalec, in Jim gre naslov: ekscelencija. — Novomešniki se bojo posvečevali 14, 16. in 18. julija. — Jubilej sv. Benedikta se je 9., 10. in 11. julija preslavno obhajal v št. Pavlju. — Bir-movali bojo Njih eksc. naš premilj. knezoškof 12. julija v št. An-drašu in 13. julija v Wolfsbergu; — potem 5. avgusta v št. Petru pri Taggenbrunu, 8. v Kapli na Grobniškem polju, 9. v Malem št. Vidu in 10. v št. Janžu poleg mostiča. —Preč. g. Wiconik Franc je imenovan za prošta in fajm. v Doberlivesi; č. g. Ein-špiler Jan. pa za fajm. vUkvah. Č. g. Winkler Jan. je postal zač. kanonik v Brežah.
Goriška nadškofija. 24. junija so Njih eksc. premilostlj. knezo-nadškof dr. Andrej Golmajer slovesno obhajali 251etnico svojega škofovanja. — Preč. g. dr. Al. Zom je imenovan za stolnega korarja.
Lavantinska škofija. Pod predsedništvom č. g. prošta v Ptuju Mat. M o d r i n j a k a se je z vsemi glasovi sprejela resolucija, naj se prosi ministerstvo , da se sme pri vseh župnih uradih na Slovenskem uradovati v slovenščini. —Umerla sta čč. gg. Druš-k o v i č And. in Groskopf Mat. R. I. P.!
Ljubljanska škofija. Preč. gg. dr. And. Čebašek in And. Zamajec sta postala korarja pri LjubJj. stoluici; čč. gg. dr. Jan. Gogala in Mart. Po ga čar pa častna korarja. — Fare so dobili čč. gg. Zor man Ant. faro Nevlje, Ž g ur Ant. Prem, Škufca Lj. Leskovico nad Loko. Tre p al Ant. pa Kopanje. 0. g. Regen Jož. gre za kaplana v Borovnico. — Umeri je č. g. o. Benvenut Hrovat, frančiškan. R. I. P.!
Teržaška škofija. Č. g. Franca Franje je imenovan korar kanonikata Zaroti v Kopru. — Umerla sta č. g. Maračič Janez, č. g. Z a m 1 i č Škender, župnik v Boljunu, od strele ubit. R. I. P.!
Odgovorni izdajatelj in vrednik Andrej Einspieler. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.