GEOGRAFSKI OBZORNIK MADEIRA - O T O K VEČNE POMLADI Igor Fabjan UDK: 908(469.8) COBISS: 1.05 IZVLEČEK Madeira - otok večne pomladi Portugalski otok Madeira leži v Atlantiku, nekaj sto kilometrov severno od mnogo bolj znanih in turistič- no razvitih Kanarskih otokov. Otok vulkanskega izvora se ponaša z milim oceanskim podnebjem. Severna stran otoka dobi v zimskih mesecih precej padavin, tako da z vodo otočani niso imeli nikoli težav. Nekoč je razcvet otoka temeljil na kmetijstvu, zdaj pa postaja čedalje pomembnejši turizem, ven- dar zaradi strmih obal pravih možnosti za množični turizem ni. Na Madeiro zahajajo predvsem ljubite- lji narave in hoje. KLJUČNE BESEDE Madeira, Portugalska ABSTRACT Madeira - the Island of Everlasting Spring The Portuguese island of Madeira lies in the Atlantic, a few hundred kilometres north of the Canarian Islands which are much more famous and better developed as regards tourism. It is an island of volcanic origin, having a mild ocean climate. The north side of the island receives quite abundant precipitation in win- ter months, so that water has never been a problem to the islanders. In the past, its development was based on agriculture, while in recent times the importance of tourism has been constantly growing, though, due to its steep coast, the island lacks proper possibili- ties for mass tourism. Visitors to Madeira are main- ly the people who love nature and walking. KEY WORDS Madeira, Portugal AVTOR Igor Fabjan Naziv: univerzitetni diplomirani organizator dela Naslov: Sarhova 34, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (0)1 53 433 91 E-pošta: ifabjan@yahoo.com Madeira leži dobrih 5 0 0 km severno od Kanarskih otokov. Skupaj z manjšim otokom Por- to Santo in še nekaterimi nenaseljenimi otočki meri 7 4 1 km2 in ima okoli 2 6 0 . 0 0 0 prebival- cev. Od tega dobra polovica prebiva v glav- nem in pravzaprav edinem pravem mestu na otoku, Funchalu. Otok je bil znan že v času Feni- čanov, toda ko ga je leta 1419 »ponovno odkril« portugalski pomorščak Joao Gonzales Zarco, je bil nenaseljen. Kmalu po naselitvi je začel pridobivati na veljavi, saj so otočani kar dobro živeli na račun plantaž sladkornega trsta in pozneje pridelave vina. Že sredi 19. stolet- ja so na Madeiro začeli zahajati prvi turisti. Takrat so jo v iskanju sonca obiskovali premož- nejši Britanci, pozneje pa je postala priljublje- na tudi med drugo evropsko aristokracijo. Med drugimi je na njej nekaj časa živel in leta 1922 umrl zadnji avstrijski cesar, Kari Habs- burški, ki je pokopan v grobnici nad Funcha- Čedalje pomembnejšo vlogo v življenju otočanov ima turizem. To je mogoče opaziti takoj po pristanku na majhnem letališču, ki so ga v zadnjih letih precej razšir i l i . Letališko ste- zo so podaljšali, tako da lahko na njej prista- jajo tudi največja letala. Zaradi pomanjkanja prostora so del letališke steze zgradili kar na stebrih, ki se dvigujejo nad prepadno obalo in morjem. Letališče z otoško prestolnico Funcha- lom povezuje sodobna avtocesta. Vožnja tra- ja le dobre pol ure, še pred nekaj leti pa so vozniki za pot po stari cesti potrebovali trikrat več časa. Večina cest na otoku je še vedno ozkih in ovinkastih. Tako traja vožnja čez otok, ki meri v dolžino približno 5 0 km, vsaj tri ure. Grad- nja sodobne ceste je na Madeiri pravi izziv, saj je konfiguracija terena izredno težavna. Zato nova avtocesta vodi prek množice viaduktov in predorov, ki se izmenjujejo v nedogled. V okolici Funchala je videti veliko gradbišč, kjer gradijo predvsem hotele. Pospešena grad- nja se je na Madeiri začela šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, potem, ko je Portugal- ska postala članica Evropske unije. Kot najrev- nejša med članicami je še vedno deležna precejšnje denarne pomoči. Posojilni pogoji so za Madeiro, ki je do pred kratkim veljala za 21 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 1: Večina hotelov je v okolici Funchala (foto: Igor Fabjan]. nerazvito območje, še posebno ugodni. Vide- ti je, kot bi se trudili s posojili zgraditi čim več infrastrukture, kajti z vstopom novih članic v Evropsko unijo za Portugalsko ne bo več na voljo toliko denarja. Trenutno ob turizmu naj- več domačinov zaposlujejo prav dela v grad- beništvu. Mnoga podjetja se v iskanju čim cenejše delovne sile ozirajo tudi po delavcih iz vzhodne Evrope, zato je mogoče naleteti tudi na marsikoga z območja nekdanje Jugoslavije. Ti delavci so praviloma slabo plačani; mnogi delajo v napol legalnih razmerah, saj želi jo naložbeniki prihraniti tudi na njihov račun. Obala otoka je večinoma strma ali celo pre- padna. Notranjost je hribovita, med vrhovi pa se skozi ozke doline do morja prebijejo števil- ni potoki. Gorati otok je vulkanskega izvora in se dviguje i z globine 5 0 0 0 m. Najviš j i vrh je Pico Ruivo (Rdeči vrh), ki meri 1 861 m. Madei- ra je pogosto odeta v meglice in oblake. Mor- da so jo tudi zato Portugalci odkrili razmeroma pozno; pravzaprav so najprej odkrili 4 0 km oddaljen otoček Porto Santo. Na njem so zgra- dili prvo postojanko, kjer je nekaj časa preži- vel tudi sloviti morjeplovec Krištof Kolumb. Zaradi oblakov, ki se neprestano vlečejo nad otoki sredi Atlantika, Madeire niso mogli vide- ti. Ko so jo odkrili, je bila porasla z bujnimi goz- dovi in zato so jo poimenovali »leseni otok« - Madeira. V naslednjih stoletjih so veliko goz- dov izsekali. Ravnin na otoku skorajda ni, tako da so morali za kmetovanje na strmih poboč- jih urediti kulturne terase, ki mu še danes daje- jo značilno podobo. Zaradi dokaj južne lege sredi Atlantskega oceana ima Madeira za bivanje zelo prijetno oceansko podnebje. Otok ima mile zime in ne preveč vroča poletja. Vreme je dokaj spremen- ljivo. Se največ dežja pade na severni strani otoka, predvsem od oktobra do januarja, ko se tam izcedi tudi petkrat več dežja (3000 mm) kot na južni strani otoka. Dež običajno ni dol- gotrajen, ampak se pojavlja v obliki nalivov. V milih zimah je mogoče v nekaj urah dožive- ti skoraj vse letne čase, razen prave zime s sne- gom. Povprečna januarska temperatura se sicer giblje okoli 16° C (poleti 22° C). Na sonč- ni svetlobi je precej toplo, ko pa se Sonce skri- GEOGRAFSKI OBZORNIK je za oblake in zapiha veter, si je potrebno oble- či pulover ali vetrovko. Čeprav morje pozimi ni posebno vabljivo in toplo, se v sončnih obdob- jih nekateri domačini veselo poganjajo v visoke valove Atlantika, medtem ko se večina turistov raje namaka v toplejših zunanjih hotelskih bazenih. Na Madeiri uspeva zelo raznoliko rastlins- tvo tropskega in subtropskega izvora. Videti je mogoče tako rastline, ki izvirajo i z Evrope, kot tudi banane, anone, gvajave in drugo tropsko sadje. V nižjih legah uspevajo različne palme, lovor, hrast plutovec, agave, papirus in evka- lipt, tudi kostanj, višje prevladujejo borovci. Naj- bolj pisani so vrtovi, saj imajo domačini zelo radi cvetje. Mnogi ga gojijo za prodajo, tudi za izvoz, večinoma pa se z njim ukvarjajo le v lastno veselje. V toplem podnebju in ob pre- cejšnji obilici vode to niti ni preveč težko. Zato se izza visokih ograj in belo obarvanih zidov vzpenjajo cvetoči grmi hibiskusa, jasmina, vrt- nic in drugih rastlin. Zelo pogoste so strelicije, ki so nekakšen zaščitni zank Madeire. Nena- vadni oranžni cvetovi so naprodaj vsepovsod, pojavljajo pa se tudi na različnih spominkih in majicah. Na redkih ravnicah so že od nekdaj pridelo- vali predvsem žito, ki pa ga ni bilo nikoli dovolj niti za potrebe otočanov. V okoliških vaseh se je razvil poseben način gradnje hiš, ki so jih pokrivali s slamo. Danes jih je ohranjenih le še nekaj; večina je namenjena le ogledu turistov. Vzdrževanje tovrstne strehe je namreč precej zahtevno, saj je potrebno kritino vsakih nekaj let obnavljati. Na otoku ima že od prvih naseljencev pomembno vlogo vinska trta. Na Madeiri so mornarjem že od 16. stoletja dobavljali vino za preprečevanje skorbuta med prečkanjem Atlant- ka. Ugotovili so, da ima na koncu plovbe po dolgih mesecih na morju in soncu vino celo boljši okus kot prej. Tako so Madeirčani začeli poši- ljati vino na pot v sodih, kjer je dobivalo žele- ni okus. Šele v 1 8. stoletju so ga začeli umetno segrevati. Postopek, imenovan estufagem, se še vedno uporablja. Vino v sodih s pomočjo vro- če vode pol leta segrevajo na od 4 0 do 50° C in na koncu dodajo še konjak. Vino z Madeire dosega visoko ceno in je pomemben izvozni artikel. Poleg sadja in zele- njave je najpomembnejši proizvod otočanov, saj industrije na Madeiri skorajda ni. Je le nekaj predelovalne industrije in nekaj tovarn z gradbe- nim materialom. Nizka stopnja industrializacije ugodno vpliva na sorazmerno majhno onesna- ženost otoka. Se vedno je 12,5 % prebivalcev zaposlenih v kmetijstvu, 2 8 , 5 % v industriji in 5 9 % v storitvenih dejavnostih. Otočani so se nekoč preživljali le z ribolo- vom in kmetijstvom. Za preživetje je bilo potreb- no trdo delati, saj kljub milemu podnebju ni bilo na voljo dovolj obdelovalnih zemljišč. Zato je v preteklosti precej domačinov v iskanju zasluž- ka odhajalo v Južno Ameriko in na Portugalsko. Že zdaj si mnogi otočani poiščejo boljši zaslu- žek na celini ali v Veliki Britaniji. Nekateri odha- jajo z otoka tudi zaradi občutka utesnjenosti. K sreči letalski poleti v matično Portugalsko niso pretirano dragi. Povratno vozovnico je mogo- če dobiti že za okrog 15 .000 SIT. Le nekaj več Slika 2: Ena izmed slikovitih ribiških vasi (foto: Igor Fabjanj. GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 3: Domačini so veliki ljubitelji cvetja, ki na otoku z milim podnebjem zelo dobro uspeva (toto: Igor Fabjan). stane polet do Londona, ostale destinacije pa so bistveno dražje. Z razvojem turizma se tudi za večino doma- činov odpirajo nove možnosti za soliden zaslu- žek, zato se število prebivalcev zadnja leta skoraj ne zmanjšuje več. Mnogi se po nekajletnem delu v tujini vrnejo na otok. Tudi za mlade je čeda- lje bolje poskrbljeno. Se pred leti so morali odi- ti na študij v Lizbono ali druga mesta na Portugalskem, zdaj pa imajo v Funchalu univer- zo, kjer je mogoče študirati predvsem smeri, povezane s turizmom, ki otočanom prinaša naj- več zaslužka. Letno otok obišče okrog 6 0 0 . 0 0 0 turistov. Med njimi je poleg Portugalcev največ Britan- cev, Nemcev in Skandinavcev. Vse več tujcev se odloča tudi za nakup nepremičnin na oto- ku. Nekateri se želijo tu nastaniti na stara leta, spet drugi se radi vračajo v zimskem času. Cene nepremičnin so dokaj ugodne, primerljive s tisti- mi v Slovenskem Primorju. Hotelske zmogljivosti se zadnja leta precej povečujejo. Gradijo predvsem hotele višj ih kakovostnih razredov. To je tudi eden od raz- logov, da je počitnikovanje na Madeiri neko- liko dražje kot na konkurenčnih Kanarskih otokih. Prenočišča nudijo tudi precej cenejši zasebni penzioni, vendar se večina turistov odlo- ča za turistične pakete, ki poleg bivanja v hote- lu vključujejo tudi vso hrano in pijačo. Zaradi tega se zunajpenzionska poraba ne povečuje sorazmerno z naraščanjem števila turistov. Tega se otočani začenjajo zavedati, zato se obi- skovalcem prizadevajo ponuditi kar najbolj raz- nolike možnosti za preživljanje prostega časa. Najbolj razširjena dejavnost je pohodništvo, vsak hotel se ponaša z ogrevanim zunanjim bazenom, zadnja leta pa postaja čedalje bolj priljubljeno igranje golfa. Funchal je največje in pravzaprav edino mesto na otoku. V njem in njegovi bližnji oko- lici ž ivi skoraj polovica otočanov. Kljub dokaj velikemu številu prebivalcev je mesto na pogled prijetno. V njem ni visokih stavb in tudi sodob- nejše zgradbe se lepo vklapljajo med starejše objekte. Nekatere cerkve in utrdbe izvirajo iz 15. stoletja, ko je začelo mesto nastajati. Pri- staniški del je na ravnini, večji del mesta pa se razprostira po okoliških vzpetinah. Staro središ- če leži ob obali; tu je še vedno večina lokalov, trgovin in pomembnejših uradov. Na policah trgovin s spominki vzbujajo največ pozornosti čipkasti prti. Mnoge otočanke se namreč ukvar- jajo z izdelavo tradicionalnih čipk. Prte in pre- grinjala različnih velikosti je mogoče videti v številnih trgovinah in delavnicah. Cene so dokaj visoke, saj je potrebno za največje izdelke odšteti tudi več kot milijon tolarjev. Na obali vzbuja pozornost ladja, ki je bila nekoč v lasti članov glasbene skupine The Beatles. Zgradil i so jo leta 1941 in jo poime- novali Vagrant. Očitno je bila nekoč razmero- ma luksuzna. Večkrat je zamenjala lastnika in nato med plovbo nasedla pri Kanarskih otokih. V osemdesetih letih so jo dvignili in prepeljali na Madeiro, kjer je končala na obali kot pri- vlačna restavracija s pestro zgodovino. Ulice Funchala dajejo občutek varnosti tako podnevi kot ponoči. Kriminal bistveno ne 24 GEOGRAFSKI OBZORNIK narašča, čeprav v okoliških hotelih vsako leto biva več turistov. Ti se vsakodnevno odpravlja- jo v mesto po nakupih, na večerjo v tradicio- nalne lokale ali pa na slikovito tržnico, kjer je naprodaj eksotično sadje in cvetje. V mestnem središču začenjajo svojo pot tudi vsi avtobusi, ki povezujejo večino krajev in vasi na otoku. Zveze sicer niso najbolj ugodne, vendar je mogoče spoznavati otok tudi na tak način. Veči- na obiskovalcev se vseeno raje odloči za organizirane oglede ali za najem osebnega avtomobila. Sprehajanje po ulicah Funchala je prijetno zaradi obilice zelenja, parkov in promenad, namenjenih samo pešcem. Posebnost nekaterih pročelij so slike, sestavljene iz modro obarva- nih keramičnih ploščic. Azulejos, kot imenujejo tovrstno upodabljanje na Portugalskem, pred- stavlja predvsem podobe življenja na Madei- ri v prejšnjih stoletjih. Razen teh slik so zanimivi tudi pločniki. Večina jih je namreč tlakovana z majhnimi črnimi in belimi kamenčki. Iz njih sestavljajo različne like, mozaike ali pa jih pope- strijo le s črtami, ki razbijajo monotonijo. Tak- šno tlakovanje je zelo zamudno, saj delo poteka izključno ročno. Tovrstni pločniki sicer niso kak- šne posebne umetnije, vendar kilometri pešcem namenjenih poti delujejo veliko prijetneje in dajejo mestnim ulicam poseben čar. Ob obali Madeire se vrstijo številne manj- še vasi. Večina je zgrajenih ob majhnih zali- vih ali pa na strminah, ki se dvigujejo visoko nad morjem. Ena izmed najbolj znanih je Camara de Lobos nedaleč od Funchala. Ribiš- ka vas je priljubljena med domačini, ki sem zahajajo ob večerih in koncih tedna. Vabijo jih malce bolj umirjeno vzdušje ter številni lokali in restavracije. Vasica je bila idilična tudi že pred desetletji, zato je postala priljubljeno zbirališče slikarjev in drugih umetnikov. Tod je menda rad ustvarjal tudi VVinston Churchill. Po njem se imenuje ena izmed restavracij z lepim razgledom na majhen zaliv, poln slikovito pobarvanih ribiških čolnov. Stika 4: Cestne povezave se počasi modernizirajo - zaenkrat predvsem v okolici otoške prestolnice (foto: Igor Fabjanj. 25 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 5: Privlačne peščene obale je mogoče najti le na sosednjem otočku Porto Santo ffoto: Igor Fabjan]. Nad Funchalom je priljubljen cilj izletnikov tudi vas Curral dos Freiras (Dolina nun), postav- ljena v kraterju ugaslega ognjenika. Njene raz- pršene hiše predstavljajo nekakšno oazo sredi strmih, nazobčanih vrhov. Vas so ustanovile nune iz samostana sv. Klare, ki so se med gor- ske vrhove v begu pred pirati zatekle v 16. sto- letju. Na prvi pogled je vas še vedno težko dostopna, vendar se vanjo spusti ozka cesta, speljana skozi predor pod visokim prelazom. Le nekaj deset kilometrov od morja se obisko- valci naenkrat znajdejo sredi gorate pokrajine. Goli skalnati vrhovi in pobočja so le tu in tam porasli z borovci, nižje tudi z mogočnimi evka- liptusovimi gozdovi. Od tod vodi na vse stra- ni več planinskih poti. Nekatere zahtevajo kar dobro pripravljenost in ustrezno opremo, saj lahko pohodniku vzamejo tudi dan ali več. Bolj kot zahtevne gorske poti so oblegane položne steze, ki spremljajo namakalne kana- le, imenovane levade. Po njih s severnega dela otoka priteka voda, ki polni velike rezervoar- je, iz katerih namakajo plantaže, vinograde in cvetlične nasade. Vodne kanale so začeli gra- diti že v 16. stoletju. Dolžina vseh kanalov pre- sega 2 0 0 0 km. Zaradi vzdrževanja jih večino spremljajo bolj ali manj urejene poti. Kanali so speljani tako, da je vodni padec minimalen, kar pomeni, da so poti položne in zato primerne za vsakogar. Nekatere se vijejo tudi v bližini Funchala, kjer je nastanjenih največ turistov. Tako se je mogoče podati na levade za kak- šno urico, mogoče pa si je omisliti tudi celod- neven izlet. Poti oziroma kanali so speljani skozi gozdove, prek slikovitih pobočij, med nasadi bananovcev in cvetja, vodijo pa tudi skozi neka- tere manjše vasi, tako da se je mogoče spoto- ma oskrbeti tudi s kakšnim prigrizkom. Na Madeiri je zelo malo za kopanje pri- mernih kotičkov. Večina obale je namreč strme in prepadne, redke dostopne plaže so pravi- loma kamnite. S pravimi peščenimi plažami se 26 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 6: Ribolov je za del otočanov še vedno edini vir zaslužka (foto: Igor Fabjan). ponaša le bližnji otoček Porto Santo (24 km2). Tja se v toplejših mesecih zgrinja množica lju- biteljev morja, mnogi premožnejši Madeirča- ni pa so si na njem zgradili počitniške hišice. Otok je prav idiličen v zimskih mesecih, ko so kilometri peščenih plaž osamljeni. Prav tako so takrat domačini prijaznejši in pripravljeni na pogovor. V nekaj vasicah ž ivi okoli 4 0 0 0 pre- bivalcev, ki se večinoma preživljajo s turizmom. Na otoku ni nikakršne industrije, zemlja pa je za intenzivnejše kmetovanje preskopa. Portugalska in tudi Madeira se ne ponaša- ta s posebno visokim standardom. Ta je tako kot cene primerljiv s slovenskim, vendar je pov- prečni mesečni dohodek celo niž j i kot pri nas. Kljub temu je na otoku videti vse polno novih, predvsem manjših avtomobilov, ljudje se radi oblačijo modno in posedajo v številnih lokalih ter restavracijah. Vsi po vrsti sicer tarnajo, da nimajo denarja, a si radi marsikaj privoščijo, četudi na račun trenutno vabljivih posojil, kate- ra pa bodo slej ko prej morali vrniti. Razen cen in standarda imajo Madeirčani še nekatere zna- čilnosti, sorodne s Slovenijo. Tako kot pri nas se na majhnem prostoru srečujejo morje in gore, otočani pa so podobno kot mi malce bolj zapr- ti in menda kar precej zavistni. Tudi marsika- tera jed spominja na slovenske jedi, na primer na ričet, krvavice, kmečko pojedino, veliko jedi pa pripravljajo na svinjski masti. Le Slovencev, ki bi se odločili za letovanje na Madeiri, je še vedno izredno malo... /. Insight Guide 2000: Madeira. London. 2. Natek, K. in M. 1999: Države sveta 2000. Mladinska knjiga. Ljubljana. 3. Direccao regional de estatistica de Madei- ra. Medmrežje: http://www.dre.srpc.pt/. 10. 2.2002 2 7