SLOVEN IJ A Uredništvo : Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta .30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Ljubljana, dne 18. novembra 1938. O Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana šL 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani E. I).: Politične smernice zakona o volitvah poslancev Diktatura šestega januarja je slonela najprej — v politično-pravnem oziru — na nekaterih zakonih. izdanih 6. I. 1929 in pozneje. Z ustavo z dne 3. 9. 1931 se je ta diktatura: utrdila na ta način, da so bilo odslej vse pol itično-pravne osnove diktature združene v navedeni ustavi,. Država brez napisanega ustroja se je spremenila v državo z napisano ustavo, ne da bi se bila) namen in ozname-niitev javnega reda: predrugačila. Po samih določbah ustave je bilo opravičljivo, če je takratna vlada, najsi po istih določbah ni bila prisiljena hiteti, izdala vrsto zakonov politične narave, zlasti zakone o volitvah poslancev in senatorjev ter zakon o društvih, shodih in posvetih. Kakor hitro so ti zakoni izšli — in to se je zgodilo skoraj neposredno po razglasitvi ustave, torej še meseca sep-lembra — je bilo vsakomur jasno, da se bodo po večletnem presledku vršile v kratkem politične volitve v državi. Kolikor gre za, volitve poslancev. Inas mora zanimati zakon o n jih že zaradi tega1, ker stojimo sredi volilne kampanje za volitve poslancev dne 11- 12. t. 1. Ta nagib je še tem bolj živ, ker so v političnem življenju države po razpustu parlamenta z dne 5. 5. 1935 nastopile izdatne spremembe, spremembe, ki jih povprečni volilec še malo ni pričakoval. Ni mogoče tajiti, da so spremembe, na katere mislimo, povzročile tudi dokajšnjo zbeganost v mnogih volilskih vrstah. Toda. naj se gleda na sodobno podobo volilnega. boja s katere koli strani, vedno se končni sklepi povrnejo na dejstvo, da je pravi povzročitelj te podobe edinole veljavni zakon o volitvah poslancev, seveda v pomenu in učinku, ki mu ga dajeta tudi sekundanta:. namreč zakon o tisku in zakon o društvih, shodih in posvetih. Zato se želimo malo natančneje baviti z osnovnimi političnimi smernicami navedenega zakona. To bo tem laže, ker je politično tehnična celotnost smernic tega zakona osrednjcna v enem samem določilu, v § 18. Izven tega paragrafa štejeta v politično-tehnično gradivo le še § Ib, ki predpisuje javno glasovanje (kar se šteje za skladno z ustavo, ker ja tajnega glasovanja ne zahteva izrečno), in § 97, kj daje ministru pravosodja pravico, da z navadnim razpisom izvirno tolmači in razlaga morebitne nejasnosti ali neustreznosti zakona, to pa: brez omejitve in celo v teku volilnega boja. Tako pooblastilo in v takem zakonu je izredno močno sredstvo državne uprave. Ni dvoma, da odkriva tudi precejšnjo! naglico pri izdelavi zakona. Za nas najvažnejši § 18 zakona predpisuje se-znamsko kandidiranje. To seznamsko kandidiranje se izraža v »državnem kandidatnem seznamu«; naziv v zakonu ne pomeni morebiti kandidatnega seznama države, temveč kandidatni seznam za področje cele države, torej kandidatni seznam, ki mora imeti za vsak volilni okraj predpisano število kandidatov ali namestnikov in ne sme izpustiti nobenega okraja. Le interesna politika volilnega boja je leta: 195!. spremenila v zakonu omenjeni »državni kandidatni seznam v kandidatni seznam »tistih, hi so za državo« in leta |ir,5. v »kandidatni seznam kraljevske vlade«. Oblikovno prihaja »državni kandidatni sc-Znam« do izraza tudi tako, da. mora imeti na čelu ?*tosilca«. Po prvotnem besedilu je imel ta nosi- pravico, odločati o tem, kdo sploh sme kandi-(J j ro t i na. listi. Novo, leta 1933. uveljavljeno besedilo je ta predpis izpustilo. Leta 1931. so morali kandidati in namestniki na. državni kandidatni listi izkazati torej pismen pristanek nosilca na njih kandidaturo in njih pismen pristanek na državno in narodno enotnost, sedaj pa morajo predložiti tako nosilec kot vsi kandidati in namestniki enakoglasno izjavo o pristanku na. državno in narodno enotnost. I)a, postane izven vsakega dvoma razumljivo, kakšen nagib ima zakon s takim predpisom, je treba poseči nazaj v leto 1951. Volitve z dne 8. 1 I. 1931 so se vršile v brezstrankarskem oznamenilu. Politične stranke so bile vse razkropljene in zadušene, nove se niso ustanovile. Kandidati in namestniki, ki jih je za področje cele države postavil p o svobodnem preudarku general Peter Zivko-vič, ki je bil nosilec edinega, takrat dovoljenega državnega kandidatnega seznama, so šli v volilni boj izrečno kot nestrankarji. Takrat se je govorilo o »patriotičnih strokovnjakih«. Časopisje, ki je Živkoviča podpiralo, se je razpisovalo dovolj razločno o tem, da se kljub parlamentarizmu, kolikor ga je ustava z dne 5. 9. 1931 uvedla, strankarstvo nikoli več ne bo ustvarjalo ali trpelo. Sestav političnih, strank je preteklost, ki se ne povrne več. Na njegovo mesto stopa — to je važno z ozirom na besedilo zakona. — sestav kandidatnih seznamov, katerih nosilec predstavlja program dela bodočih poslancev. Kandidature so bile tako tesno zvezane z osebo nosilca državne kandidatne liste, da ni samo izbral vseh kandidatov in namestnikov nosilec, temveč da je bil vsak kandidat ali namestnik celo pravno obvezam, v svojem delu ostati zvest nosilcu in da je po zakonu izgubil mandat, če se mu je izneveril. (Ko je sicer leta 1932. Peter Živkovič izgubil predsedništvo vlade in iz vlade izstopil, ni izgubil noben njegov poslanec mandata.) Zdi se, da je dne 8. I i. (931 izvoljeni parlament prav zaradi izstopa Petra Živkoviča iz vlade in s tem nastalega vprašanja, kaj je z nadaljnjim trajanjem mandatov vseh poslancev. spremenil in omilil omenjeno prvotno določilo zakona. Vendar je leta (955. Jevtič vseeno zahteval od kandidatov in namestnikov na svoji listi enako izjavo zvestobe ter jo tudi dobil: njena vrednost pa ni bila več pravno- obvezna, temveč samo moralna, prav za prav — sodeč po dogodkih — pa še to ne. Prav tako kot zvezanost z osebo nosilca seznama. je takrat dovol jeno javno mnenje poudarjalo še drug nasledek takega sestava političnih gibanj. Poudarjalo je, da se smejo krajevne na-sprotnosii zrcaliti edinole še v spored n ih kandidaturah okrajnih kandidatov na seznamu istega nosilca; vsaka, večja razcepljenost in nasprotnost je nezdružljiva z novo obliko in pomenom parlamentarizma. Tako stališče takrat dovoljenega javnega mnenja — to pac smem o priznati -— je bilo povsem v skladu z logiko zakona in z dejstvom, da pomeni že sama oseba nosilca tudi ves program dotičnih kandidatov. Zato so spori krajevnega pomena na vsak način mogoči edinole še v obliki osebnega tekmovanja posameznih okrajnih kandidatov. ki pa morajo vsi zaporedoma prožiti enako in enako zanesljivo državotvornost in zvestobo načelu državne in narodne enotnosti, ki morajo biti torej politično uniformirani. Vendar jo tako raztegovanje in opravičevanje takrat dovoljenega javnega, mnenja odkrilo nehote tudi neko vodilo, ki v zakonu nikjer ni zapisano. ki pa je bržkone v okviru volje zakona; vodilo, ki se je praktično uveljavilo vprav pri tistih volit vah, katerih izvedba je bila v rokah avtorjev zakona. Zakon želi, da se vršijo volitve poslancev le na podstavi enega samega državnega kandidatnega seznama. Zakon to v resnici samo želi. ne pa predpisuje. In 1. 1931. se je v resnici udeležil volitev samo Živkovičev seznam. Samo to je tudi idejno v soglasju z volilnim zakonom. Zakon namreč ne zahteva — še danes — enake izjave zvestobe do državne in narodne enotnosti samo od kandidatov enega državnega, seznama, temveč od kandidatov in namestnikov vseh morebitnih državnih kandidatnih seznamov. Ko se je torej po- udarjalo. da se smejo spori zrcaliti v vzporednih kandidaturah v okrajih, kjer je pripadnikom posameznih okrajnih kandidatov dano na prosto celo to, da obmetava jo drugega kandidata na seznamu istega nosilca, se vsili nemudoma dognanje, da nima v očeh zakona nobenega političnega pomena tekmovanje različnih državnih kandidatnih seznamov, če so vsi kandidati in namestniki z nosilci vred obvezani na isti državno-politični program, oziroma celo dognanje., da že obstajanje različnih državnih seznamov z istim drža.vno-po-litičnim programom vsebinsko nasprotuje resnosti za vse enakega državno-političnega programa, logično pa povzroča osebno tekmovanje tudi med nosilci. Spričo logike določil zakona o volitvah poslancev ni mogoča logika več državnih kandidatnih seznamov. Podoba je, da so odločilni politiki leta 1951. to dobro vedeli, .niso pa imeli volje' to priznati, in podoba, je tudi, da Jevtič, ki je bil v notranji politiki očiten analfabet, tega ni vedel. Pripustil je več državnih kandidatnih seznamov in ustvaril s tem prejudic za vse, ki se trudijo ob veljavnem volilnem zakonu ustvariti vtisk volje, da se pripušča tudi beseda opozicije. Seveda je moral Jevtič požreti s tem. da je dovolil druge državne liste, nasledek, da je v svoji volilni agitaciji napadal druge sezname, zlasti dr. Mačkovega. kot p roti državne in veleizdajalske, najsi so tudi vsi dr. Mačkovi kandidati in namestniki [Kidali izjavo po §u 18. zakona. S tem pa je uničil vsakršni pravni ali celo samo moralni pomen te izjave. Gotovost, da je po tihi volji zakona logično mogoč samo en državni seznam, da je nosilec po svoji osebi nujno že tudi program in da so dovoljeni »politični« spori samo v obsegu posameznih okrajev in osebnih prepirov med vzporednimi okrajnimi kandidati, se je posebno trmasto zagrizla v tiste kroge volil cev, ki so pri obeh doslej izvršenih volitvah (1. 1951 in 1935) veljali kol pripadniki Živkovičeve in J e v i i če v e državne kandidatne liste, lo prepričanje preveva v teh krogih vohlcev posebno podeželske ved i le e. To so — sicer ne zelo obsežne, vendar otipljive — množice tistih, ki jim je geslo, h kateremu se morajo kandidati obvezati, generalni izgovor za drugačno popolno politično sterilnost in pomanjkanje lastnega prepričanja. Za politično razpoloženje, ali' natančneje: za politično lenobnost teh volileev (in ne samo teh. temveč tudi mnogih nasprotnikov) je bila odločitev JNS, da se s skromnimi »sreskimi« kandidati uveljavi na državni kandidatni listi, katere nosilec je dr. Maček, porazen sunek. Nosilec dr. Maček je vendar — program dr. Mačka! Ta občutek pa zvestim volilcem nosilca Živkoviča in še bolj zvestim volilcem nosilca Jevtiča nikakor ne more biti prijeten, najsi si je vodstvo JNS — oblikovno, ne pa vsebinsko, v skladu z zakonom — pridržalo sicer »programsko« svobodo. Ti volilci preprosto ni' morejo razumeti, da je bila odločitev vodstva JNS inteligenten nasledek spoznanja, da je to edini način za rešitev JNS vsaj za. nekaj časa še, in razumejo samo to. da so bili vso neslavno dobo cirkusa JNS samo klovni, ki jih je vodstvo hranilo tako dolgo z gesli znane smeri, da so zdaj prepojeni od njih, ne da bi še malo pomislili na 'popolno praznino gesel. In vendar je sam predsednik vlade dr. Stojadi-novič v svojem prvem volilnem govoru v Belgra-du poudaril, da razume udeležbo JNS na dr. Mačkovem seznamu kot tehnično, t. j. kot tako, ki jo no glede na razne programe diktira — zakon. Žu JNS je tragično, da jo režejo določbe od nje uveljavljenega zakona, ne pa, da mora iti pod streho dr. Mačka. Tega seveda ne razumejo v Sloveniji mnogi volilci JNS same in temu se podvrgavajo z notranjim odporom, ustvarjajoč pri nas volilne dogovori' posebno s tistimi, katerih kompromis-nost tako se nikoli ni bila preveč tenkovestna. Ti. njeni volilci prezirajo namreč, da JNS sploh še nikoli ni imela lastnega programa, t. j. programa, ki bi bil samo njen. Ni ga imela, ko se je iz »nestrankarskih in patriotičnih strokovnjakov« ro- dila JRKD v zasmeh zatrdilom, da se .sestav politični]! strank nikoli več ne povrne; ni ga imela, ko se je prekrstila, da prehiti od užaljenega Živko vica uprizorjeno »opozicijsko« 1 iodjerovo JNS; nima ga danes. Umetno in od zgoraj uprizorjene stranke še nikoli in še nikjer niso imele svojega programa. Kajti njihov program je seštevanka gesel in vodil, ki jih avtoritarni režim obvezno naloži vsakomur, je torej samo zasebna vzporednica obveznega javnega reda. Zakonite stranke, ustanovljene po današnjem zakonu o društvih, shodih in posvetih, pa morajo še celo biti s popolnoma enakim programom in stranke s samo enim. vsem skupnim programom. Tudi to je potrdil zad- Pismo iz nje dni dr. Stojadinovič v svoji izjavi k sporazumu, ki ga je sklenil z voditelji JNS iz savske banovine, ki jih je JNS morala žrtvovati, da je lahko vsaj drugje prešla k izvedbi svoje odločitve, da sodeluje na listi dr. Mačka. 1 o .sodelovanje utegne (biti premnogim antipatično, toda objektivno in s posebnim ozirom na dejanske politične namene zakona o volitvah poslancev je treba priznati, da je za JNS edini pa-rnetni izhod. Okleščena JNS se bo pač v najbližji prihodnosti povrnila v tisto obliko in v tisti obseg, v kateri in v katerem je pred ustanovitvijo JRKD ali JNS črpala svoje pripadnike, torej različno po posameznih krajih ali pokrajinah. Danske Kopenihagen, v začetku novembra 1958. Vem. da je sedaj v domovini volilni boj, ki nehote zajema vso javno pozor nosit. Toda — vrnil sem se iz province, kjer sem obiskal neko ljudsko visoko šolo, uradi so že zaprti, zunaj dežuje, in tako je človek nehote priklenjen na hotel, truden sedi v svoji sobi, tisoč 'in tisoč Vtiskov se mu podi po glavi, in neka j ga naravnost sili k •pisanju. Bil sem v Hillerodu z znamenitim in ‘prekrasnim lK rederiksborgom, kjer je nameščen danski narodno-zgodovinski muzej, danes sem v naglici pogledal 1 horvaldisenov muzej, a narodni muzej tu v Kopenhagnu obiščem zvečer, kajti odprt bo zopet od 7 do 9. Drugih zbirk in muzejev ne utegnem ogledovati, sicer je pa ves Kopenhagen za skromnega Slovenca nekak muzej, kajti če človek že več let ni pogledal po svetu, se mu obzorje nehote zoži, postane naiven provincialec ter gleda svet le še z vidika domačega vsakdanjega dnevnika. Ko sem pa begal po monakovskih, berlinskih in zlasti še tukajšnjih kopenhagenskih ulicah ter gledal mogočne reprezentativne muzejske stavbe, nekaka narodna svetišča, mi je nehote zopet in zopet uhajal spomin k naši slovenski revščini. Kaj so ustvarili in še ustvarjajo drugod, a kje smo še mi. Ne imelo bi smisla, če bi ,se primer jali z osem-desefcmilijonskim nemškim narodom, toda Dance bi si pa že lahko vzeli za zgled. Pred 100 leti jih je bilo manj nego je danes nas, in bil je to narod beraških kmetov, gornja plast pa vsa usmerjena nemško. A kaj so Danci danes? Življenjska raven danskega kmeta je za nas vprav pravljična, in Kopenhagen naredi na človeka večji vtisk nego Berlin. In vendar jih še danes ni več kot tri in pol milijona. In za vse to se imajo — vsaj tako mi vsi tu zatrjujejo — zahvaliti pred vsem svojemu velikemu narodnemu apostolu in preporodi tel ju, škofu Grundtwigu. ki je nekako pred sto leti začel z velikim preporod,iteljskim gibanjem, nekako z geslom: Proč od Nemcev in n jih razumarstva, na-*aj k lastnemu narodu ter njegovi zgodovini in veri! Žal mi takega preporoditel ja nismo nikoli imeli. Krek bi bil morda utegnil postati, a bil je preveč raztrgan na preštevilna polja dejavnosti, zato je povsod le načenjal, a nikjer dodelal. Skrivnost, danskih uspehov je v tem, da je vse postavljeno na duhovnost, na vzgojo Danca kot človeka, in vse drugo je prišlo potem samo od Dr. J os. Regali: Ob dvajsetletnici slovenske „Narodne galerije44 (Nadaljevanje.) Ko je odložil prof. I'r. Kobal ta jništvo »Narodne galerije«, ga je prevzel dr. Dobida. Nato je postal tajnik dr. Izidor C ankar. Dr. Izidor Cankar je vodil tajništvo z velikim samopremagovanjem in skoraj vse breme društva je ležalo na njegovih ramah. Na zunaj_ je bil predsednik |. Zorman, v resnici je pa vodil društvo di, Izidor Cankar, čeprav je bil formalno le tajnik. Dr. Izidor C ankar je ne le dajal iniciative, ampak je tudi izvrševal najtežje stvari, Skrbel je za društvo, kakor da je njegov življenjski cilj. Posebno ena zadeva, ki je ne maram omenjati, ki se je pripetila potem, ko je Ivan Hribar položil že obe veliki darili v sklad »Narodne galerije in akademije za znanost in umetnost«, je prizadejala njemu in nekaterim drugim izmed nas zadosti skrbi. pa. smo vendar celo stvar Le rešili. Brez dr. C ankarja ne bi »Narodna galerija« prišla v »Narodni dom«, iuui z Ivanom Hribarjem je vedno stal dr. Cankar v ozki zvezi. Boj za »Narodni dom« v Jetin l.J-4. in 1925. ni bil iahek. Za »Ljubljanskim Sokolom«, ki je »Narodni galeriji« nasprotoval na neverjetne načine, so stali takrat tudi ljudje (kdo so, veno sami!), ki so pozneje, ko je zmagala »Slovenska Matica« in z njo »Narodna galerija«, postali na mah prijatelji »Narodne galerije«. Dr. Cankar je prvi zagrabil za § 15. pravil društva »Narodni dom« (iztaknil ga je takratni tajnik »Slov.enske Matice« pisatelj Milan Pugelj), ki pravi, da pripade vso premoženje društva »Narodni doni :, ko bodo vsi dolgovi društva plačani in vsi deleži po- •sebe. tudi tvarno bogastvo in tehnični napredek. Domača zgodovina je poleg jezika in veronauka. središče in srce vseh predmetov prav v vseli šolah brez izjeme, in šele na človeka, ki je s temi predmeti vzgojen, z idta j o potem tudi strokovno znanje in spretnost. Pa, krenil sem stran od predmeta, ki mi je potisnil pero v' roke. Ko sem ogledoval tu to bogastvo številnih muzejev, sem se — kakor rečeno — na vsak korak nehote spominjal naše slovenske revščine. Imamo v Ljubljani majhno, a, še precej reprezentativno muzejsko palačo, ki pa že davno ni več muzej, temveč čisto navadno skladišče, ki ga bo treba danes ali jutri zapreti, ker bodo založili tudi vse hodnike. Že pred leti je napravil naš Plečnik širokopotezen načrt, naj bi se ljubl janski Grad preuredil za muzej. Misel je tedaj vzbudila v ozkem krogu precej pozornosti, danes se menda živ krst več ne spomni nanjo. Muzej ni za parado, ni zato, da imamo tujcem palč kaj pokazati, temveč muzej je narodno svetišče in vzgajališče. Dokler se tega ne bomo zavedali, in dokler ne bo vsak Slovenec čutil, da je sedanje stanje našega muzeja narodna sramota, toliko časa sploh narod postati ne moremo, ne resnično napredovati, kajti resničen napredek je postavljen le na živo narodno izročilo in njegove .spomenike. Lepe so betonske ceste, in priporočljiva so moderna gnojišča, a Danci imajo tudi tega dovolj, stokrat več nego mi, kajti prišlo je tudi to vse kot naravni nasledek potem, ko so ustvarili svojo globoko narodno vzgojo. Sliši se nekako čudno, a lahko bi oblikoval to misel, rekoč: »Desetkrat, stokrat več in polovico ceneje so delali asfaltne ceste in moderne lileve potem, ko so imeli svoje narodne muzeje, ki so jim vzgojili najprej Dance. Res je, izvršitev Plečnikovega načrta bi stala milijone, ki jih nimamo kje vzeti. Toda kdo pravi-, da mora biti izvršen v enem letu. Mogočne stolnice, gradove itd. po raznih severnih mestih so zidali po sto let in še več. Nikoli ne bomo imeli pri roki 20 ali 30 milijonov, kolikor bi morda stala izvršitev Plečnikovega načrta, ali naj ostane zato na vekoma j neizvršen. Imamo pa lahko vsako leto pol mili jona, in če investiramo vsako leto to vsoto, imamo vsa j v 30 ali 50 letih resnično svoje slovensko narodno svetišče in vzgajališče. Toda začeti je treba. Če da banovina letno 200.000 din, mesto 100.000. Maribor 25.000. Celje 10.000 in prav vse slovenske občine po nekaj stotakov, je pol mili- polnoma amortizirani, »Slovenski Matici v last. Dr. Izidor Cankar je napravil natančen načrt za pridobitev »Narodnega doma«, sklenil vezi med »Narodno galerijo in »Slovensko Matico« in bil sploh vodnik vsega podjetja, pri katerem so seveda pomagali tudi nekateri odborniki »Narodne galerije« in »Slovenske Matice«, (predvsem predsednik dr. Lončar), zraven njih pa tudi nekaj odbornikov društva »Narodni dom«, med slednjimi predsednik dr. VI. Ravnihar in dr. J. Kersnik. O ti za »Narodno galerijo« odločilni stvari bom mogoče napisal nekaj besed še pozneje. Že leta 1919., oziroma v začetku leta 10-0. sem sprožil v odboru, »Narodne galerije« misel, naj bi »Narodna galerija« pripravila slovensko vlado v Ljubljani do tega. da bi pri likvidacijski komisiji, ki je bila postavljena po st.-germainski mirovni pogodbi na Dunaju, zahtevalo, da vrne avstri jska republika Sloveniji tudi umetnine (slike, kipe itd.), ki so dela umetnikov slovenskega pok o! en ja in so ostala v avstrijski republiki, posebno na Dunaju že v preteklih stoletjih, ker je bil Dunaj v nekem pogledu v preteklosti tudi udeležen v kulturi slovenske zemlje in ljudi. Na Dunaju je bil ustanovljen. pri splošni SHS likvidacijski komisiji pododbor. ki mu je bil na čelu prof. dr. K. l lintcrlch-ner in v katerem so bili še dr. Pr. Vidic, dr. I'r. Kidrič, dr. Iv. Prijatelj, dr. Kos, dr. Arne je, dr. Žibert in Marčič, ki se je pa zanimal le za realne predmete, knjižnice in arhive. Sestavili smo primerno vlogo ter zahtevali, da dobimo za »Narodno galerijo z Dunaja in od drugod svoje umetnine iz preteklosti, omenili smo na primer dela bratov Janša. Fr. Kavčiča itd. itd., in zdi se mi, da turii znameniti gotski krilni oltar iz Kranja, ki je bil pozneje obešen v gotske dvorane bivšega dvornega umetnostno zgodovinskega muzeja in menda še danes tam visi. Ta: stvar pa ni imela uspeha in se je izgubila v pesku, kakor toliko pa.- : Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in : : moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, • “ m : krojaške in šiviljske potrebščine kupite : najugodneje pri : Z 2 i P&telinc, \ : ob vodi, blizu Prešernovega spomenika \ jona tu in se lahko začne, takoj. To je stvar vsega slovenskega: naroda, torej vseh slovenskih občin. ’*} 'rob«* je pač znati občinskim možem po vsej N o veni ji to dopovedati. In nekdo mora vzeti to v roke, ki bo gnal potem stvar brez počitka do izvršitve. m' pa tako. kakor postavljamo spomenike vsakemu odličnejšemu Slovencu, ki umre. Sestavimo odbor z velikim častnim predsedstvom in odborom, v katerem je običajni reprezentativni literat. likovni umetnik, zastopnik te zbornice, onega lista in tretjega društva. Odbor izda plamteč oklic, denar začne prihajati, a sedaj je — konec. Odbor se sploh nikoli več ne sestane, prispevki nujno začno ugašati, sčasoma pa odbor sploh iz-iimrje, napol zbrana: vsota ipa nekje obleži, in nihče več ne vprašuje ne po denarju in ne po spomeniku. Tako smo postavljali v Ljubljani spomenik Bleiweisu. Kreku. Cankarju i. dr. Prešeren bi ga morda še danes ne imel. če ne bi bil stal na čelu akcije Iv. Hribar. Pa — zopet sem zašel! Menim, na bi bila dolžnost Muzejskega, društva, da bi vzelo stvar v roke ter osnovalo v ta namen odsek, a iz oseb, ki bodo res delale, ne pa le figurirale. In ne vem. zakaj naj bi se odlašalo, tudi samo eno leto. Če je kaka misel posrečena, tedaj je gotovo Plečnikova, kajti Ljubl jana: jo srce slovenskega naroda in Grad njegova najznačilnejša in najreprezentativnejša zgodovinska točka, ki je tudi dovolj velika, obenem pa stoji sedaj brez koristi in žre vzdrževalne stroške. To bi bilo daleč vidno svetišče vsega slovenskega naroda, kajti pod njegovo streho hi naj našli svoj dom vsi naši slovenski zgodovinski spomeniki. medtem ko bi lahko ostalo sedanje muzejsko poslopje za prirodopisni muzej ali pa za obrtni muzej, ki ga tudi »zidamo« že precej let. Cerkve in gradovi ne dajejo le vsaki pokrajini slikovitosti, temveč so zgodovinski spomeniki, in narod, ki svojih zgodovinskih spomenikov ne spoštuje, ni narod. Nemci imajo ob vsakem važnejšem takem 'predmetu posebno društvo, čigar namen je. skrbeli za ohranitev dotičnegai predmeta, če ne skrbi zanj že kaka javna naprava. Pri nas so se mnogi krasni gradovi kratko in malo podrli (n. pr. Žužemberk) že v zadnjih letih, drugi šobili preprosto izropani, in bogati zgodovinski inventar prodan v zamejstvo. To je prav navadno bar- niotnih stvari pri nas. Že konec leta 1920. je bil v odboru »Narodne galerije« sprejet moj predlog, da začnemo za »Narodno galerijo« propagando tudi v Severni Ameriki, posebno med ameriškimi Slovenci. Po sklepu odbora sem stopil v stik s tedanjim. generalnim konzulom, poznejšim poslanikom dr. Švegljem, ki je odhajal v Ameriko in kateremu sem. sestavil oglas za vse slovenske ameriške liste in ga naprosil, da bi posredoval tudi pri Rockefellerju ali drugih ameriških velikih milijonarjih, ki so takrat dajali velike vsote za kulturne, zdravstvene in socialne ustanove malih evropskih narodov. Uspeli dr. Švegljevih prizadevanj v Severni Ameriki je bil pa hudo majhen. V odboru »Narodne galerije« smo začeli misliti takoj po tem, ko nam je ljubljanska mestna občina odstop i la prejšnje prostore »Zbornice z« trgovino, obrt in industrijo« v Kresiji, da bi te prostore razširili. Posebno je pa ta misel postala živa po zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva leta 1922. v l jubljanski srednji tehnični šoli. za katero je dal iniciativo dr. Cankar in zai katero so spravili skupaj M. Sternen, V. Steska, J. Zorman ter nekateri, udje in prijatelji »Narodne galerije« nepričakovano veliko gradiva, ki je biilo dotlej doloma še neznano-. I rebudili so se tudi dvomljivci in spoznali, da imamo Slovenci resno izročilo tudi v oblikujoči umetnosti. Kako zares so takrat prijeli za stvar vsi prirejevalci razstave, je dokaz to, da so delali zadnji čas pred razstavo dobesedno podnevi in ponoči in da so šli tisto nedeljo, ko je bila razstava, odprta, mislim, da ob !!. uri dopoldne, spat šele nekaj ur prej. Ko sem prišel malo časa prej, ko so začeli prihajati liono-raciorji, med njimi tudi škof dr. A. 15. Jeglič, ni. bilo prav nobenega drugega: izmed odbornikov v razstavi in. tudi ne predsednika j. Zormana ne, ki je šel od dela malo prej počivat. Bil sem iz odbora Narodne galerije v razstavi popolnoma sam. Mi- barstvo, in treba, bi bilo postavili na sramotni oder liste, ki so to zakrivili, v svarilo vsem in vsakemu. Ko je na Danskem znameniti Frederiksborg leta 1859. pogorel, ga jo » podporo vsega naroda in vlade restavriral zasebni1 'tovarnar. (Pri nas je škandal, da mecenov sploh skoraj ne poznamo. Celo ljudje, ki so si nagrabili milijone iz našega ljudstva, ne čutijo dolžnosti, vsaj ob smrti voliti primeren odstotek nazaj narodni celoti. Vsa čast v tem pogledu Srbom. Sicer pa niti ni čudno, kajti pri nas nikoli ni bilo nobene narodne vzgoje, temveč le narodno lra.za.rjenje in banalno politično prerekanje. Narod je bil tem frazerjem nekak meglen privid, ne pa naša slovenska zemlja, njeno ljudstvo, njeno izročilo, njena revščina. Najglasnejši »naprednjaki« so v polpretekli dobi kot advokati ali kaj sličnega najbolj drli ravno tisti narod, za, katerega so na čitalniških odrih »umirali« in se zanj potili ob — napitnicah in na volilnih •shodih. Pa — vrnimo se k muzejem. Plečnikov načrt je baje tudi. izpremeniti blejski grad v naš narodopisni muzej. Folklora je izraz narodneduše. tv kdo se pri nas zmeni zanjo. Dr. Vurnik, ki je toliko obetal, je umrl, in sedaj je menda edini, ki mu je ta stvar res pri srcu. župnik Sašelj, kateremu se ima. tudi naš muzej zahvaliti za znaten del svoje zbirke, imamo narodopisni muzej, a z beraško dotacijo kupujemo — južnosrbske narodne noše, medtem ko ji' zbirka naših slovenskih naravnost sramotno pomanjkljiva. Tak »narodopisni muzej« kot. je naš, bi moral imeti vsak trg. Samo z zagrebškim ga primerjajmo, pa nas mora zaliti rdečica sramu. Ali, bi se ne dalo ustanoviti društvo, ki bi preučevalo naše narodopisje, budilo smisel zanj povsod in pomagalo zbirali neizogibno potrebno gradivo za tak narodopisni muzej. Tako bi lahko razpredal misli o muzejih še nadalje, a na j zadostu je le to, kar so mi naravnost vsilili pod pero pogledi po teh neštetih severnih muzejih. Pri nas so storili več kot svojo dolžnost zadnjih 20 let samo umetnostni zgodovinarji, drug pa nihče. Vsa čast in hvala njim. iz nič so nam ustvarili v nekaj letih Narodno galerijo, ki smo je lahko veseli. Preteklo zimo je slovenska mladina zbirala denar za odkup Prešernove rojstne hiše. Blago sil o vij eni možgani, v katerih se je rodila ta misel, in Vsa čast banski upravi, s katere pomočjo se je izvedla, le žal. da nismo ostali niti na pol poti. Taka akcija je neizmernega vzgojnega ‘pomena’, in ravno ta moment sc je še vse premalo izrabil. Prav znaten del otrok — to vem za trdno - po krivdi učiteljstva sploh ni vedel, za kaj jo prinesel denar, in v mnogih razredih se niti zbi-i-u-ki ni. Hvalevredno akcijo bi se moralo glasno razbobnati v vsej javnosti, eku bi tudi starši govorili o njej doma z otroki, a v javnosti je komaj kdo vedel zanjo. In po zbirki? Nihče ne ve, ali je uspela ali ni, ali Prešernov muzej že obstoji ali ne, skratka: molk, kakor o spredaj omenjenih spomenikih. In vendar bi moral odbor poslati vsakemu razredu nekako priznalnico za nabrano vsoto s sliko Prešernove rojstne hiše, ki bi morala potem viseti v vsakem razredu, a učitelji bi jo morali slovesno obesiti na steno, otroci bi morali natančno vedeti, za; kaj so prinesli svoj prispevek, in ves razred, bi moral biti ponosen na to, da je tudi on sodeloval pri. takem dejanju. Dobro se še spominjam, kako smo pred več kot 10 leti di jaki sode- ■■'lil sem že, čeprav me ni nihče v to pooblastil, sam s kratkim govorom odpreti zgodovinsko razstavo slovenskega slikarstva, ki je odprla vrata v zgodovino slovenske oblikujoče umetnosti za več kot /il 30() let nazaj in s katero je stopilo slovensko umetnostno izročilo v vsi moči pred oči sedanjosti. iega izročila slovenskega duha in slovenske zemlje je stopal genij in je vihtel meč zoper vse sovražnike slovenske samobitnosti od blizu in dače. Bil je tisti, ki .se je prikazal Francetu Prešernu Kot otroku, za vasjo na Kopanju v podobi starca z dolgimi belimi lasmi in mladeniškim, lepim obrazom m ki se je nad Francetom Prešernom malo pred njegovo smrtjo sklonil, ko je do smrti utrujen po nočnem sprehodu sedel na parobku ob cesti — kakor to taiko globokomiselno opisuje dr. A Slodnjak v romanu »Neizirohnjeno srce«. Bil je genij našega rodu in »prvi bog naše zemlje, ki je bil. tu že pred našimi pradedi, ko ta zeml ja še ni ni bila raztrgana tako kot je danes... in blodi sedaj pod zemljo, kamor se je zatekel z vodo vred, skrit v materi, sedaj pa se nihče več v ljubezni ne spomni prvega boga naše zemlje in na-s°ga Človeka.« Omahoval sem pa, če bi začel z •:°vorom, ker nisem bil nič pripravljen, povrh pa lak« prevzet od velikosti in slovesnosti tega 1(,,1Utka, da sem se bal, da bi mi beseda zastala j sredi govora. Zato sem nekaj gostov ‘pozdravi! Posamezno z nekaj besedami pri vhodu. Med 1 1,1 je prišel od nekod mons. V. Steska. ki bi bil «°tovo poklican, da l»i slovesno odprl razstavo, j’;i je bilo že prepozno. V svoji skromnosti in ve-■jki ljubezni, ki jo ima do naše umetnosti pretekih časov, mi je dejal, da je glavno le stvar ne pa formalnosti in da naj se potolažim, če razstava ni bila slovesno odprta. Obiskalo jo je pa okoli 12.000 ljudi. Dr. Ivan I rijatel j mi je večkrat ponavljal.