OBRTNIKI STARE LJUBLJANE
Dohtar za harmonike
Danes je v L/ubl/ani en sam uglaševalec harmonlk. Toje Mar/an Vokal, devetinpetdesetletni mož, s katerlm se je prav prijetno in zanlmivo pogovarjatl. Osemdesetodstotni srčni Invalld Je In zato dela le štlri ure na dan. NJegova majhna delavnlca Je prepolna harmonik.
»Seveda jih je veliko, a če bi prev-zel vse, ki mi jih prinesejo, bi še noter ne mogli stopiti, toliko bi jih bilo! Harmonike mi prinašajo učenci glas-bene šole, folklorne skupine, posa-mezniki. Vedno gledam, da jih otro-kom iz glasbene šole takoj popravim ali vsaj v nekaj dneh, za generalna popravila pa jih naročim ob počitni-cah, saj tako utrpijo najmanj škode.«
HBurmonike romajo v to edino de-lavnico v Ljubljani iz različnih krajev Slovenije. Prinašajo jih od vseppv-sod, iz Ajdovščine, Kopra, s Komne. Ene pripeljejp z Dolenjske, druge priromajo s ^tajerske, toetje spet z Gorenjske.
»Teh ljudi z dežele ne morem zavrni-ti, saj pridejo od daleč. Tiste, ki so iz Ljubljane, pa pošljem nazaj, da potem povprašajo po telef onu, ali pa se kako drugače dogovorim z njimi za kakšno ,luknjo', ko jih lahko vzamem.«
Marjan Vokal se že trideset let dru-ži s harmonikami in ob tako dolgi dobi se človek nehote spomni, kako je bilo na začetku.
»V stari Jugoslaviji je bilo težko. Bil sem ,švoh' pobček in za mehani-ka ali kovača me res niso mogli dati. Zato sem končal šolo mizarske stro-ke. Ce bi se še enkrat učil, bi se najra-je po isti metodi. V začetku sem mi-slil, da se tu igra, a mi mojster tega ni dovolil. Treba je bilo trdo delati. Moj-ster je bil strog. Pri delu ni poznal nobenega pardona - pa je to bilo kar dobro. V delavnici sem vedno ostajal zadnji. Vse sem moral počistiti in po-spraviti ter pripraviti za naslednji dan. Pozimi sem vstajal zelo zgodaj. Prihajal sem pred vsemi, da sem za-kuril, da so potem mojster in drugi
vajenci prišli na toplo. Treba je bilo popravljati harmonike in za to je po-treben posluh. Danes je moje delo predvsem uglaševanje, a zraven spa-da tudi popravilo. Nikomur ne mo-rem reči, če mu harmonika zataji, da je ne znam popraviti.«
Na eni od polic v delavnici čaka na svojo vrsto tudi neka stara precej »zdelana harmonika«. Zanjo bo po-trebnega veliko časa in truda, a moj-ster Marjan možu, ki jo je prinesel iz Kopra, ni mogel odreči, saj mu in-štrument pomeni veliko, ker je nanj igral še med vojno v partizanih.
»V delo se je potrebno poglobiti, predvsem pri starih harmonikah. Z novimi je lahko, a za stare je treba veliko ljubezni in potrpljenja. Z in-štrumenti je tako kot z ljudmi; h do-htarju gremo, da nas pozdravi in po-mladi. Sedaj je čas ohceti in precej kmečkih .muskontarjev' prinese sem svoje harmonike. Saj veste, ko je en-krat vinček v vretju, so tudi ,mu-skontaiji tu!'!«
Harmonik, ki čakajo na popravilo, je veliko, a rok, ki bi jih popravljale, kaj malo.
»Ce bi bil ta poklic bolj donosen, bi se več ljudi ukvarjalo s tem delom. Prej sta bila v Ljubljani sicer še dva, a sta umrla. In tako sem ostal sam. Drugo ieto mi poteče starostna, ven-dar bom potem imel popoldansko obrt, dokler bom še lahko delal.«
Da, taka ljubezen do inštrumentov je res nekaj velikega. Vendar: ali se bo našel še kakšen mojster Marjan, ki mu bo družba harmonik v veselje celo življenje?
Milica Gojanović