Sežana sp KRAS 2008 908(497.12-14) C06ISS s ;/ . .i SfeAS Življenje Otvoritev obnovljenega vodnjaka v Domžalah, Sončne/barve< Voda je naš razvojni in poslovni izziv. Razumevanje okolja določa naše obnašanje in odločitve. H^iopov sklad za ohranjanje čistih slovenskih voda skupaj z Ministrstvom za okdije in prostor vstopa v deseto leto delovanja, tradicija razvoja okolju in ljudem prijaznih barv in premazov pa je še daljša. Uspehi niso zanemarljivi: s pomočjo vseh. ki uporabljate okolju prijazne barve BORI. IDEAL, TESSAROL ali SPEKTRA, smo v tem času očistili 17 kraških jam in oživili 48 krajevnih vodnjakov po Sloveniji. DCStudio HELIOS Domžale, d.d., Količevo 2, 1230 Domžale rr ' s KJE SO KO JE BILA NAVADNA KARTONSKA ŠKATLA NAJ HITREJŠE LETALO NA SVETU? Časi se spreminjajo. nii še vedno verjamemo v uresničevanje 2 uspešnim vživljanjem v nove vloge lvirno za raziskovanje. Sledimo visokim ciljem, Skrivamo vedno nove poslovne priložnosti, Vanie investiramo in jih razvijamo. ,Ve8anja uspešno obvladujemo z znanjem in ls°ko strokovnostjo na vseh ključnih področjih kovanja: v prehrani, energetiki, turizmu, nal°žbah in informatiki. 'VwW.istrabenz.si ISTRABENZ Moč sodelovanja Z razvojem najsodobnejših telekomunikacijskih storitev smo vedno že korak v prihodnosti. Še več, aktivno jo oblikujemo. Pri tem se zavedamo, kako pomemben del prihodnosti je skrb za naše naravno okolje - že danes. Zato smo se zavezali k aktivnemu obvladovanju vseh okoljskih vidikov našega poslovanja. In zato vam ponosno sporočamo, da smo prejeli najvišji okoljski standard ISO 14001, ki potrjuje našo skrb, trud in učinkovitost pri varovanju okolja in ohranjanju naravnih virov. Telekom^ Slovenije I . , 'W \ > E m; yjm %4 A -x 74» ? *- • Z šjgfc .^sko podjetje ‘^lACARSO d.o.o. iM°n' reviie Kras: /,,21 46 95,01/421 46 90 ^66 02 90 «c 4J1 46 95,05/766 02 91 media.carso@siol.net !jdreviio o Krasu in krasu h h njihovem ustvarjanju, Podjetje Mediocarso, d.o.o., e,a cesta 8, 1000 Ljubiji 38,n: (+386) 01/421-46-95, ,6101/421-46-90; '386)01/421-46-95 Nil; media.carso@siol.net j n' Urednik: Lev Lisjak j^Orrta urednica: Ida Vodopivec-Rebolj ,, l2ZQi° ie besedila in slikovno gradivo ? babina Paternost, Turizem KRAS, ,sj 0st°jna ?+ Olredništvo revije Kras: ; ' 6223 Komen; ', : (+386) 05/766-02-90 ,r 386) 05/766-02-91 ^r°dajna cena z 8,5-odstotnim DDV ). ^r0(~n'na za šest zaporednih številk z potnim DDV in s poštno dostavo . Jr°čnikov naslov v Sloveniji 31,30 €, ,r^°v naslov v tujini 45 € -JrQ ^iski račun pri NLB, ^O^^bljana-Center, Trg republike 2: j6n^lacarso' d.o.o. ,.U20l 00089675302 q T'r°čun pri NLB: ,^620-896753/9 T|Q!rc°da: U BASI 2X rokopisov in fotografij ne vrača. povzemanje prispevkov iz revije K Z-1-1 I IVJI 1|C I V V IZ. M_VI|V 6 8°voljeno urednikovim soglasjem j^vedbo vira. N V>?ina st°ndardna serijska številka: i:1318-3257. a- 4000 izvodov Slika na naslovnici: Velika dvorana v Postojnski jami. "Tu je nov svet, tu je paradiž!" je vzkliknil Luka Čeč, ko se je 14. aprila 1818 vrnil izza skal v Veliki dvorani. Fotografija: Miha Krivic Vsebina APRIL 2008, a.88 Matjaž Berčon TURIZEM KRAS V LETU 2028 KOT UPRAVUAVEC SAMO POSTOJNSKE JAME? 4 Jernej Verbič OBČINA POSTOJNA IN POSTOJNSKA JAMA 6 Akad. prof. dr. Andrej Kranjc - dr. Tadej Slabe PRIMER POSTOJNSKE JAME IN INŠTITUTA ZA RAZISKOVANJE KRASA 8 Alenka Čuk IZ SKROMNIH PROSTOROV V NEKDANJEM DOMU JLA V NOVO MUZEJSKO HIŠO 10 Sergeja Kariž ODKRIVANJE SKRIVNOSTI NEOKRNJENE NARAVE 12 Akad. prof. dr. Andrej Kranjc PRVIH DESET LET ORGANIZIRANEGA TURIZMA V POSTOJNSKI JAMI (1819-1828) 15 Sergeja Kariž JAMSKI VLAK IN KRALJESTVO LUČI 19 Sergeja Kariž OD JAMSKIH SVETILNIČARJEV DO TURISTIČNIH VODNIKOV 22 Alenka Čuk NE LE "NAVADNI SMRTNIKI", OBISKALI SO JO TUDI CESARJI IN KRAUI 25 Sabina Paternost O NJEJ SE PIŠE ŽE VEČ KOT TRI STOLETJA 28 Alenka Čuk NA "GIBLJIVIH SLIKAH" UJETE PRAVUIČNE PODOBE POSTOJNSKEGA PODZEMUA 32 Ksenija Dvorščak POSTOJNSKA JAMA V ISKANJU RAVNOVESJA MED OHRANJANJEM IN TRŽENJEM 38 Patricija Može NA POTI K ODLIČNOSTI USTVARJANJA EDINSTVENIH DOŽIVETIJ 41 Izr.prof. dr. Stanka Šebela TEKTONSKA ZGRADBA SISTEMA POSTOJNSKIH JAM 44 Doc. dr. Nadja Zupan Hajna, prof. dr. Andrej Mihevc, dr. Petr Pruner, prof. dr. Pavel Bosak PALEOMAGNETNE DATACIJE FLUVIALNIH SEDIMENTOV IZ POSTOJNSKE JAME, 46 ZGUBE JAME IN PLANINSKE JAME Prof. dr. Andrej Mihevc O STAROSTI KAPNIKOV IN PODORU KALVARIJE V POSTOJNSKI JAMI 52 Doc. dr. Franci Gabrovšek, Janez Turk O TEMPERATURI PODZEMSKE PIVKE 55 Dr. Janja Kogovšek RAZISKAVE VODA V POSTOJNSKI JAMI 58 Mitja Prelovšek KAKO HITRO PODZEMELJSKA PIVKA TOPI KAMNINO IN ŠIRI VODNE ROVE 60 POSTOJNSKE JAME Alma Bavdek NOVA ODKRITJA V POSTOJNSKI JAMI 62 Doc. Tanja Pipan BIODIVERZITETA POSTOJNSKO PLANINSKEGA JAMSKEGA SISTEMA 64 Janez Mulec ALGE IN POSKUSI V SPELEOLOŠKI POSTAJI 67 Mag. Slavko Polak "PRVI IN NAJBOGATEJŠI!" 69 TURIZEM K SAMO POSTOJNSK Matjaž Berčon, glavni direktor podjetja Turizem KRAS, destinacijski management, d.d. Včeraj - danes - jutri. Pretežni del revije KRAS ob 190-letnici odkritja notranjih delov Postojnske jame je namenjen predvsem obdobju včeraj - danes. Zato naj v tem kratkem uvodu vseeno zapišem nekaj besed o jutri. |j| ostojnski jamski sistem je skupaj s predjamskim sistemom razglase: ^jjgr naravno vrednoto v državni lasti in zato njun status ureja ustrezna vi na uredba. Očitno se je vsaka oblast do sedaj zavedala po Postojnske jame, tako simbolnega kot gospodarskega. Čeprav v oz: vedno govorimo o pomenu varovanja in ohranjanja naravnih vredn' nujnosti razvoja in vzdrževanja, pa bo vendarle naslednjih 20 let pomembno z; movanih ravno z zasledovanjem gospodarskih učinkov rabe te naravne vrednote, to želimo ali ne, v to je sedanji ali bodoči upravljavec (koncesionar) primoran. Zato je moje razmišljanje vseskozi obremenjeno z idejami o novih koncep “ upravljanja, o ustreznih pristopih k oblikovanju cenovne politike, o iskanju nabolj3r rešitev za učinkovito upravljanje s človeškimi viri. Odgovor se seveda ponuja ka1, dlani in marsikdo ga je sposoben v trenutku izstreliti kot iz topa: destinacijski nagement. Tako pravi teorija. Kaj pa praksa? V letu 2008 se pač v Postojni ali širše Notranjskem ali Krasu ne vrti vse samo okoli jam. In vse manj se bo vrtelo, če želi uresničiti sanje o daljšem zadrževanju gostov na tej ciljni destinaciji; če želimo, da KRAS samozadostna destinacija; če želimo ekonomsko osmisliti prenekatero nač vano naložbo, zlasti v nastanitvene zmogljivosti. Vendar ni to razmišljanje pogojeno samo s statusno ureditvijo Postoj jame. V prvi vrsti nam to narekujejo sodobne smernice v razvoju .turistične dejavi ti v najširšem svetovnem merilu. Danes se v vrh uspešnosti in prepoznavnosti prel jo samo najboljši in najbolj izvirni. Turistična destinacija KRAS je lahko uspešna prepoznavna. Pogoj za prvi pridevnik je biti najboljši. Kako bomo to dosegli? Vsak turističnih ponudnikov se mora tega zavedati in na svojem področju zasledovati ta V Turizmu KRAS smo se tej poti zavezali. Kaj pa drugi pridevnik? Biti mora1 izvirni, če hočete unikatni. To pa nam zagotavljajo predvsem obstoječe naravne in l turne danosti. Kaj nam torej še preostane? Dosledno izvajati destinacijski management. to pri vsej stvari gre. Kako združiti naravne danosti s sposobnostmi, ki temeljijo sa na človeškem dejavniku. Infrastruktura in človeški viri. Čarobna formula, ki peljf uspehu. Na poti do enovite turistične destinacije KRAS pa je še veliko ovir. Občin regijske, državne meje, patriotizem vseh oblik, nevoščljivost in zdrava konkurenco1 zmedenost in navzkrižnost turističnih politik in strategij ... TURIZEM KRAS DESTINACIJSKI MANAGEMENT Zahvaljujem se sodelavkam in sodelavcem, kolegicam in kolegom, iz p(A ja ali partnerskih ustanov za vse prispevke, ki so jih nanizali v to posebno izd' Posebej bi rad izpostavil neumoren uredniški par: Sabino Paternost in Duš' Rebolja. Nenazadnje pa se zahvalil, predvsem pa dal spodbudo za dobro delo i vnaprej ostalim sotrudnikom v podjetju in širše na KRASU. OT U PRAVUAVEC ep nQrrieniti vlakec, značilnost in privlačnost Postojnske jame jlj Mogoča obiskovalcem enostaven in hiter dostop do af lepših rovov, ki jih je ustvarila narava. Park Postojnske jame - predvsem v poletnih mesecih stičišče različnih jezikov in kultur z vsega sveta." Poleg klasičnega obiska si tisti z nekoliko več raziskovalne žilice lahko privoščijo tudi drugačen ogled postojnskega »Jpodzemlja, ki ni del turističnih poti - pod vodstvom izkušenih i jamskih vodnikov, opremljeni s čelado in karbidovko. OBČINA POŠTO J N Kako opredeliti pomen in vlogo Postojnske jame v razvoju mesta in obe Postojna, je kompleksno vprašanje, ki le na videz ponuja hitre in jasi odgovore. Popolnoma jasno je, da v oceno nujno vstopajo presežniki, si je v današnjih časih razvoj mesta in občine brez Postojnske jame tefl ali morda celo nemogoče predstavljati. Današnja podoba občine je ne| vomno pisana in raznolika. Številne dejavnosti oblikujejo naš vsakdani velik del teh nima veliko skupnega s turizmom. A kljub temu je treba ved| ti, da je mesto Postojna na zemljevid sveta postavila prav Postojnska jat1 in z njo povezan ne le razvoj turizma, pač pa tudi razvoj znanstvene raziskovanja in ostalih dejavnosti, ki so spremljale p n/o ali drugo. Postojna, mesto na stičišču poti. Ll H M POSTOJNSKA JAMA ^T- 1F' 4c|6 'OTEL JAM v- ms«j ; Qibrž se je na stezicah in klopcah parka pred Postojnsko jamo spletla tudi katera od romantičnih zgodb, kasneje uradno potrjena | °bčinski poročni dvorani, ki je del Modrijanove domačije. trateška lega mesta je narekovala razvoj teh krajev veliko prej, predenje bila odkrita jama, l z odkritjem pa si je prav ta lega podala roko s V JP turizmom in navezala vez, ki je v desetletjih razvoja pripeljala do kakovosti in ugleda, ki ,a jama ohranja, neguje ter razvija tudi danes. Od prvih 'biskovalcev, ki so v naše kraje prinesli pridih daljnih krajev z i n°žičnim turizmom po drugi svetovni vojni, mesto in občina božici številnih jezikov in kultur tudi na ta način spozna-ata svet in navade drugih, ob tem pa ponujata vpogled v avade, kulturo in običaje naših krajev. Morda je prav ta °žnost spoznavanja tujega sveta tista, ki se, prej ali slej, otakne slehernega med nami. Kraška pokrajina, ki nas obdaja, je danost, o kateri e*ikokrat ne razmišljamo, saj je od nekdaj in se nam prav aradi tega njen velik pomen in lepota lahko izmikata. avajeni smo, da nas obkrožajo jame, reke ponikalnice in lruge kraške značilnosti, a včasih nas morajo prav obiskoval-sPornniti na to, kako velike in nepozabne vse te lepote f^vzaprav so. Ko potujemo po drugih krajih in tujih deželah, Senam velikokrat zgodi, da ljudje prepoznajo naše mesto; in to "as vedno znova navda s prav posebnim ponosom. Razvoj turizma je pustil velik pečat tudi na sami Pod°bi mesta. Kompleks ob Postojnski jami poleg številnih ^jih in manjših turističnih objektov ponuja tudi negovano in Povito kuliso narave, mesto pa je svojo podobo razvijalo in °blikovalo v skladu s potrebami turizma od prvih gostišč, ki so nudila svoje storitve v času tik po odkritju, pa vse do hotelov, re$tavracij in zasebnih sob danes. Današnja podoba mesta je j^taz dolgoletne tradicije in sodobnih potreb gosta; je podoba, Se razvija in ki poskuša kakovost ter raznolikost nadgraje-Vat* ’n izboljševati. Usmeritve za razvoj turizma narekujejo, da se tudi Postojna iz mesta prehodnega turizma spreminja v mesto, kjer se turisti ustavijo za daljši čas. V tem so izzivi prihodnosti in nedvomno bo tudi to vplivalo na nadaljnji razvoj in podobo teh krajev. Gonilo tega razvoja je Postojnska jama kot tista točka prepoznavnosti, ki privablja in navdušuje. V tem je pomen jame tako velik, da postaja poslanstvo; in tega se moramo vsi skupaj zavedati. Ta velika danost, ki je skrita v podzemnih rovih reke Pivke, je priložnost in izziv, a tudi odgovornost in obveza. Dolgoletna tradicija je polna velikih uspehov in svetlih obdobij, uspešen razvoj se nadaljuje tudi v sedanjosti in vse to skupaj ponuja obilo obetov za prihodnost. Ni dovolj le imeti velik dar narave. Brez poguma in jasnih ciljev, brez smelega pogleda v prihodnost in zagnanosti ni razvoja in ni uspeha. Številne generacije, ki so soustvarjale zgodovino Postojnske jame, so postavile temelje, na katerih slonita njena današnja podoba in ugled. Prispevek sedanjosti je nadaljevanje te poti ter določanje novih ciljev in usmeritev za prihodnost. Le v nenehnem razvoju je skrita pot do uspeha in le dinamičnost prinaša prihodnost. Visoki jubilej, ki ga jama praznuje v tem letu, in jubilej, ki prihaja prihodnje leto, sta dokaz kakovostnega in dolgoročnega razvoja v preteklosti, prav tako pa sta tudi dokaz poguma in vizije sedanjosti. Zato je odgovor na vprašanje, kako pomembna je Postojnska jama za mesto in za občino, tako kompleksen. Dolga tradicija je zgodbi jame in bližnje okolice tako tesno prepletla, da je v vsaki izmed njiju delček druge. Prav je tako in to je veijetno najlepši dokaz tega, kako uspešen je razvoj in kako dolgoročno je bila izbrana njegova pot. Jernej Verbič, univ. dipl. geograf in zgodovinar - župan občine Postojna Pomen jamskega turizma za krasoslovje: PRIMER POSTOJNSKE JAME V IN INSTITUTA ZA RAZISKOVANJE KRASA 1 Andrej Kranjc, Tadej Slabe Postojnska jama je bila urejena kot prava turistična jama leta 1819, njene notranje dele so odkrili leto prej, torej 130 let pred ustanovitvijo Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni. V tem času je jama z vidika turizma močno napredovala: postala je najdaljša jama v Evropi in najbolj znana turistična jama na svetu. Zato ne preseneča, da so imeli vodilni možje (predsednik Jamske komisi- je je bil vedno okrajni glavar) tako z jamo kot tudi s Postd ustrezno velike načrte. Morda jih je najbolje izoblikoval lvj Andrej Perko, ki je prišel v Postojno za jamskega tajnika v začS 20. stoletja: Postojna naj ne bo le svetovni center jamskega tu ma, ampak naj ima poleg jame tudi speleološki muzej in spel loški inštitut, da bi postala svetovnoznani kraški center. Že 1911 je I. A. Perko objavil, da tega leta pričnejo z gradnjo inštituta za raziskovanje jam (Hohlenforscher-Institut), a je to preprečila I. svetovna vojna. Vendar Perko te zamisli ni opustil in leta 1929 so v Postojni ustanovili Istituto Speleologico Italiano, ki si je zadal velike raziskovalne načrte, nabavil veliko raziskovalne opreme, izdajal glasilo Le Grotte dltalia, vse pa je, tako rekoč, plačevala Postojnska jama, državno podjetje. Z razpadom Italije leta 1943 je bil razpuščen tudi Speleološki inštitut. Na podlagi tradicije, zaradi lege na krasu, zaradi razpoložljive zgradbe (dar občine) in predvsem zaradi Postojnske jame je Slovenska akademija znanosti in umetnosti leta 1947 ustanovila v Postojni svoj Zavod za raziskovanje krasa oziroma Speleološki inštitut. Po prvotni zamisli naj bi deloval podobno kot je deloval prej italijanski inštitut. Tako je bil prvi direktor inštituta dr. Alfred Serko obenem direktor Postojnske ! jame in tudi predviden za prvega predavatelja krasoslovja na stolici za kras, ki so jo pripravljali na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po njegovi nesrečni smrti je bil nekaj časa vršilec dolžnosti direktorja inštitutov sodelavec Egon Pretner, nato pa so se pota Jame in Inštituta ločila. Prva ugotovitev je torej jasna: če ne bi bilo Postojnske jame, v Postojni ne bi bilo inštituta za raziskovanje krasa; morda ga sploh ne bi bilo v Sloveniji. A s tem, ko Jama in Inštitut nista bila več formalno povezana, ni rečeno, da Jama ni več podpirala Inštituta in njegove dejavnosti. V težkih razmerah po vojni je Jama na primer posojala avtomobil (s šoferjem) za delo na terenu in podpirala udeležbo inštitutovih sodelavcev na strokovnih srečanjih. Pozneje je sodelovanje prešlo bolj na formalno raven in je Jama denarno podpirala določene inštitu-tove dejavnosti (tisk, prireditve, potovanja), deloma pa je za svoje potrebe pri Inštitutu naročala (in seveda plačevala) strokovne projekte, ki jih je potrebovala v zvezi s turističnim razvojem ali z varovanjem podzemlja. Odlična povezanost sodelavcev podjetja TurizO KRAS, d.d., in Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU! celostno razvija na številnih področjih. Hvaležni smo za p0* poro pri raziskovanju jamskega spleta, ki je osrednja vredno naše naravne kraške dediščine, pri izdajanju krasoslovnoi zbornika Acta carsologica in znanstvenih knjig. Raziskuj efl geološki okvir jame in njene tektonske značilnosti, oblih1 jame, poreklo, sestavo in starost jamskih naplavin ter sige, p11 takanje vode skozi jamo in nihanje njene gladine, prenikalj vode s površja ter njeno kakovost in mikroklimatske, spelo1 biološke ter mikrobiološke značilnosti jame. Ugotovitve ^ utemeljene tudi s stalnimi merjenji tektonike, hidroloških \ mikroklimatskih kazalcev ter z laboratorijskimi raziskavaP* voda, sestave in starosti naplavin ter sige. Izsledke povezuje to v tžV' r3Zv razlago razvoja jame in krasa okoli nje. Proučujemo 'oj turizma v jami. Sveži izsledki so temelj za strokovni '°j turistične ponudbe. Sodelujemo pri speleološkem načrtovanju turistične-razvoja Postojnske jame in pri sodobni nadgradnji turistične Nudbe. Lep primer je ureditev Speleobiološke postaje, delujemo pri izobraževanju jamskih vodnikov. Pripravljamo ^Se,na ustanovitev mednarodne šole za jamske vodnike. Uspešno povezovanje krasoslovnega in turistično domskega znanja bomo skupaj poskusili uveljaviti tudi na Mednarodnih trgih. Pomembnost tovrstnega sodelovanja in zmožnosti slovenskega znanja so se izkazale že pri prvem poskusu, ko začenjamo z urejanjem ene izmed najbolj zanimivih vietnamskih jam za turizem. Dobre izkušnje in številne nove zamisli so temelj za naše nadaljnje sodelovanje in prepričani smo, da ga bomo v celoti uresničili. Akad. prof. dr. Andrej Kranjc - Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Postojna Dr. Tadej Slabe - predstojnik Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Postojna Več kot štiri desetletja so minila od posnetka, ki je bil s sodelavci Inštituta za raziskovanje krasa narejen v Magdaleni jami (levo Rado Gospodarič, desno Jurij 60 let Notranjskega muzeja Postojna IZ SKROMNIH PROSTOROV V NEKDANJEM DOMU JLA V NOVO MUZEJSKO HIŠO Alenka Čuk Svoj 60. rojstni dan je Notranjski muzej Postojna z osrednjo prireditvijo v dvorani postojnske glasbene šole in z izdajo obsežne publikacije, ki predstavlja njegovo kompleksno delo, obeležil sredi decembra 2007. Muzejski začetki z Leom Vilharjem Postojnski muzej bi bil danes pravzaprav lahko že »krepak« stoletnik. Če bi, seveda, leta 1905 stvari stekle tako, kot so si to zamislili člani Jamske komisije, nekdaj upravnega organa Postojnske jame. Takrat so namreč »sprožili misel o osnovi posebnega jamskega muzeja v Postojni«. Idejnim očetom postojnskega muzeja so načrte sprva prekrižale težave z ustreznimi prostori, potem pa je izbruhnila prva svetovna vojna. Ideja o muzeju v Postojni, rojena že v avstrijski dobi in deloma uresničena z italijanskim speleološkim inštitutom v tridesetih letih 20. stoletja (takrat je v prostorih inštituta v poslopju okrajnega glavarstva svoje mesto dobil tudi jamski muzej), je oživela po končani drugi svetovni vojni, natančnejše leta 1947, z vrnitvijo Lea Vilharja iz Afrike. Notranjski muzej Postojna je bil prva javna profesionalna ustanova na Notranjskem (in kot taka zaenkrat ostaja edina še danes), ki se je na tem območju začela ukvarjati z zbiranjem muzejskega gradiva. Bil je podoben vsem drugim muzejem, ki so se rojevali konec štiridesetih in v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, nastajali pa so samoiniciativno ah po dekretu. Te ustanove so se prvenstveno ukvarjale z zbiranjem gradiva iz narodnoosvobodilnega boja, v desetletjih dela in razvoja pa so zvečine prerasle v kompleksne ustanove. Obstoj ustanove, kakršna je NAŠ muzej, je v današnjem času - v katerem se zaradi globalizacij skih procesov izgubljajo etnične in druge značilnosti nekega prostora in ko si zaradi vedno novih komunikacijskih možnosti postajamo vedno bolj podobni v načinu bivanja, v navadah in v običajih - še kako pomemben. Kljub vsemu namreč NAŠA pokrajina, njena duša živi naprej. Tukaj živijo NAŠI ljudje, ostajajo njihovo delo, verovanje, želje in tudi sanje. Zato seje vredno potruditi, da to NAŠE ohranimo! Eno izmed prvih nalog, zamejitev območja, ki naj bi ga s svojim delom pokrival muzej, je Vilhar določil že s poimenovanjem muzeja. Njegova druga naloga pa je bila pridobitev stalnih prostorov. Muzej seje v začetku kar štirikrat selil, 1. aprila 1951 pa >!ek Pogled na osrednji del razstave Med belim kamnom in rd d k zemljo, večnamenska dvorana Inštituta za raziskovanje W '"A ZRC SAZU Postojna, 20 je dobil svoje stalne prostore v pritličju stavbe Okrajnega sodit na Titovem trgu 1, kjer so ob deseti obletnici OF 27. aprila 1'. odprli prvi muzejski oddelek z razstavo Primorska v borbi za511 bodo. V naslednjih letih so v muzeju odprli nove oddelke 0; 1955 npr. arheološki oddelek s stalno razstavo), v lem 1958 muzej dobil v upravo tudi muzejske zbirke v Predjamskem gr* Muzej začne zaposlovati strokovne kadr6 Tretja osnovna Vilharjeva naloga, pridobiti stroko' ( kadre, je bila najtežja. Šele leta 1955 seje kot prva strokovnafl| v muzeju zaposlila arheologinja Mehtilda Urleb. Po več desetM, se je arheologinji pridružil še en arheolog, nato zgodovinarka i dokumentalistka. Z zaposlitvijo arheologinje-dokumentali^ etnologinje, biologa in z ureditvijo konservatorsko-restavratoO delavnice leta 1998 je muzej postal kompleksna ustanova. Za Vilharjem je posle ravnateljice muzeja do svoje up0*1 jitve leta 1990 opravljala Urlebova. Poleg izjemnega strokov* (KMZ) in priprava osnov za bodoči Kraški muzej. Do začetka šestdesetih let je muzej rasel; številni so bili njegovi obiskovalci tako v Postojni kot v Predjamskem gradu. °tem pa se je začela stagnacija; ni se več prostorsko širil, ^aščalo je število novega gradiva, zmanjkovalo pa prostora za ranjenje. Zaradi ekonomskih razlogov so se zmanjševali število aPoslenih in sredstva, namenjena za delo muzeja. Po ukinitvi g ^aja v Postojni je finančno skrb za muzej prevzela Občina °st°jna, delo muzeja se je omejilo na pripravljanje in postavlja-'e °bčasnih razstav in na zbiranje gradiva, raziskovalno delo se je ^daljevalo le na področju arheologije. Nitev v stiski - Ponovitev Kraške muzejske zbirke Au: Glede na določbe nove zakonodaje je grozilo, da bo 1^, lZej zaradi premajhnega števila zaposlenih prenehal obstajati. , k 1974 je bil po dolgotrajnih prizadevanjih sprejet dogovor o ' | stanovitvi Kraške muzejske zbirke (KMZ) pri Inštitutu za ^kovanje krasa SAZU v Postojni. To je pomenilo konec r»ti*Ill0stcjnost' zavoda Notranjski muzej Postojna, rešitev pa je bila edini porok, da se bo gradivo, dotlej zbrano in hranjeno v ■g °st°jni, tod tudi ohranilo in nekoč vključilo v nov muzej. Ta odločitev je tudi omogočila, da se je muzejska iiavnost v letih med 1975 in 1988 razširila s kultumozgo- dei; nilskega področja na območju občin Postojna, Cerknica, Ilirska |ej lsbica in Logatec tudi na naravoslovno oziroma speleološko-kra-0 r$l°vno področje, česar dotlej ni opravljala še nobena druga stl ®oova, zajela pa je vso Slovenijo. ... in nato spet Notranjski muzej Postojna Zato so se občine dogovorile, da ustanovijo samostojen zavod, ki bo pokrival in povezal vse štiri notranjske občine. Do tega ni prišlo, je pa aprila 1990 izvršni svet skupščine občine Postojna potrdil odlok o ustanovitvi javnega podjetja Notranjski kompleksni muzej s sedežem v Postojni, ki seje leta 1996 preoblikoval v javni zavod Notranjski muzej. V mandatu sedanjega direktorja Dejana Vončine so se udejanila prizadevanja vseh njegovih predhodnikov. Muzej je končno dobil stalne prostore, nekdanjo komando garnizije JNA na Kolodvorski cesti v Postojni, prenovo nove muzejske hiše pa naj bi končali konec prihodnjega leta, to je leta 2009. Šestdeset let Notranjskega muzeja Postojna pripoveduje zgodbo notranjskih ljudi in krajev, zgodbo predmetov in kulturnega prostora, v katerem so nastajali. Pripoveduje tudi zgodbo o ljudeh, ki se trudijo poskrbeti, da drobci še nerazprodane dediščine nekdanjih Notranjčev ostajajo v tem prostoru; pripoveduje zgodbo o ustanovi, ki družno še z nekaterimi slovenskimi muzeji podobne ureditve in velikosti vztraja, zbira, evidentira, raziskuje, hrani in predstavlja bogato več desettisočletno dokumentirano tradicijo bivanja človeka v tem delu Slovenije. Pripoveduje zgodbo o muzeju, ki je znal biti skromen, a tudi ustvarjalen in prizadeven, ko je to potrebno, pa tudi zgodbo o ljudeh, ki so ga ustvarjali in ki ga še ustvarjamo. )ffl Uspešno delo Kraške muzejske zbirke je sredi osemde-$et'h let spet začelo hromiti pomanjkanje prostorov. Načrtovana of^dnja Kraškega muzeja pod ploščadjo pri Postojnski jami je nepr°Padla. Strokovna dejavnost nesamostojnega KMZ je postala v ja'P°vezavi z varstvom naravne in kulturne dediščine ob sprejetju »tipkona o naravni in kulturni dediščini (1981) pravno neopra- Literatura Notranjski muzej Postojna, 2007: 60 let, Postojna, 138 str. Upravno poročilo upraviteljstva Postojnske jame za leto 1904, 1905: Postojna, 20 str. Alenka Čuk, prof. zgod. in umetn. zgod. -muzejska svetovalka, Notranjski muzej Postojna ODKRIVANJE SKRIVNOSTI NEOKRNJENE NARAVE Sergeja Kariž Lepota in bogastvo Postojnske jame sta toliko opevani in znani, da se na trenutke zazdi, kot da ju poznamo od nekdaj. Kot bi bili skriti zakladi te podzemne umetnine že od začetkov na ogled in da bi bila pot do njih lahka in sama po sebi umevna. Pa še zdaleč ni tako. Kot vedno je znala narava tudi svoje čare Postojnske jame skrbno skriti in jih ljubosumno ohranjati globoko v sebi, daleč proč od človekovega pogleda, j človekovo oko je radovedno; želi si odkrivanja in spoznavaj neznanega. Znalo je odkriti skrivnosti in pokukati v tisočlej stvaritev narave. Danes poznamo veliko, a kljub temu j zgodbe o Postojnski jami še vedno ostaja zastrt; narava mars'1 še vedno zadržuje zase in človeka ne spusti k sebi. Raziskovanja Postojnske jame so se začela veliko prej, preden so bili leta 1818 odkriti tako imenovani notranji deli jame. Prvi obiskovalci, takrat sicer zelo majhnega dela jame neposredno ob vhodu, so svoja imena pustili vklesana ali vrezana na stenah rova, ki se prav zaradi tega danes imenuje Rov starih podpisov. Kot v nekakšni kamniti prvi knjigi obiskovalcev si sledijo podpisi mnogih, ki jih je radovednost speljala v podzemlje reke Pivke. To so podpisi tistih, ki so imeli dovolj poguma in želje, da so se podali v temno notranjost jame ter poskušali slediti reki tudi na njeni poti pod površjem. Morda med njimi niso bili vsi pravi raziskovalci, vsekakor pa so bili vsi raziskovalci po duhu, njihov neprecenljiv prispevek pa je, da so lepote in sloves jame ponesli daleč po takratni Evropi, predvsem po takratnem habsburškem ozemlju. Na krilih vtisov teh prvih obiskovalcev je jama postala dovolj znana, da je za njen obisk vladalo precejšnje zanimanje, čeprav je bil dostopen njen zelo majhen del. Morda najlepši in najbolj zanimiv opis svojega takratnega obiska je v svoji Slavi Vojvodine Kranjske zapisal Janez Vajkard Valvasor. Ta zapis iz leta 1689 velja za prvi opis Postojnske jame. Prvi načrt Postojnske jame, ki ga je narisal Nagel - še preden so bili odkriti notranji deli sistema. iw UMTpcrurr JJetm. uu.. rr>'&iu Zanimivo je, da se mu je zdela jama zelo dolga: »greš v< silno daleč, a ji še nihče ni prišel do konca. Sam sem šel vv°slovec Baltazar Hacquet, ki je v Postojno prišel leta 1774. I' “ eS Postojnske jame si je ogledal tudi Črno jamo, ki se je v rjfVatnern času imenovala Magdalenengrotte. V Postojnsko /Mo je zaradi nizke višine vode vstopil skozi požiralnik, ki je :lt" metrov nižje od današnjega vhoda v jamo. Ob tej priložno-tt Je tudi ovrgel Valvasorjeve trditve o dolžini jame, prav tako f/ia je ovrgel tudi trditve o njeni globini, ki so se zdele //: a vasorju tako silne. Ko namreč človek stoji nad reko Pivko 7|. e sluti dvorano ter rove pod seboj, se ob tem, ko vrže v glo-i/l n° kamen, ne zgodi vedno, da kamen pade v vodo, ampak Ic' v blatu in zato ni slišati, kdaj pade na dno. Drobnovratnik, drugo veliko odkritje Luke Čeča. Zanimivo je, daje postala relativno zgodaj za raziskovalce zelo zanimiva in privlačna Črna jama; predvsem po letu 1797, ko so tu odkrili prve primerke človeške ribice. Vsa ta raziskovanja so imela velik odmev, kar najboljše oriše dejstvo, da si je jamo že leta 1816 ogledal tudi cesar Franc I. Morda je ob velikem številu različnih raziskovalcev v Postojni naključnost odkritja notranjih delov jame leta 1818 še bolj nenavadna in presenetljiva. Naj večje odkritje je namreč ob postavljanju razsvetljave za ponoven cesarjev obisk prispeval domačin Luka Čeč, ki se je povzpel na steno na drugi strani reke in ob tem odkril prehod naprej. Zaradi cesarjevega obiska in zmede ob tem odkritju so nekaj časa za odkritelja navajali Josipa Jeršinoviča, ki je bil v tistem času upravitelj jame, dogodke tistega dne pa je šele leta 1823 kot priča opisal Jakob Vidmar: »Bilo je nekega dne popoldne, natančno se tega ne spominjam več, ko sem bil pri teh delih, istočasno pa so bili v jami tudi Jakob Vičič, kotlar v Postojni, Franc Šibenik, Luka Čeč, Valentin Varne (pravilno sicer pisano Berne) in Postojnčan z domačim imenom Malnar. Hoteli smo sestaviti piramido na že določenih skalah in stali smo spodaj tostran brega. Čez reko smo položili veliko lestev in nanjo desko. Zgoraj omenjeni Luka Čeč je šel s svetilko preko tega zasilnega mosta, da bi našel pot do že omenjenih skal na nasprotnem bregu reke. Z največjim naporom in v največji smrtni nevarnosti je tedaj splezal Čeč počasi po skalah navzgor, ne da bi mi, ki smo bili zaposleni z drugimi stvarmi, obračali nanj posebno pozornost. Šele, ko je bil zgoraj, nam je zaklical. Videli smo ga stati zgoraj, videli dalje, da gre naprej, videli še nekaj časa sij njegove svetilke. Čakali smo dobre pol ure na povratek tega drznega človeka in bili zanj v velikih skrbeh, misleč, da se mu je pripetila nesreča. Po dolgem času smo uzrli sij luči, prikazal se je Čeč na velikih skalah. Vriskajoč nam je zaklical: Tu je nov svet - tu je paradiž! Sestopil je in nam pripovedoval, da je odkril novo jamo, katere konec ni mogel doseči. Šel je daleč v jamo in da bi našel pot nazaj, je moral polagati odlomljene kapnike tako, da so mu s svojimi konicami kazali povratek.« Odkritje notranjih delov jame je pomenilo prelomnico v razvoju Postojnske jame; vrata turizmu so bila odprta, a * * L i’ ,14 u* ir***- odkrivanje se pri tem ni končalo. Z novimi spoznanji so raziskovanja dobila nov zagon, jama je s svojimi razkritimi skrivnostmi vedno znova navduševala svoje raziskovalce in postopoma je človek začenjal spoznavati njene prave razsežnosti in lepote. Leta 1831 je prav Luka Čeč še enkrat postal prvif ko je odkril drobnega hroščka - drobnovratnika, ki je bila prva živalca, poleg človeške ribice, najdena v jamskem okolju. V drugi polovici 19. stoletja je raziskovalne aktivnosti v jami močno zaznamoval Adolf Schmidi, ki je neutrudno raziskoval ter vse to uporabil tudi v prvi obsežni monografiji Postojnske jame, kije izšla leta 1854. Leta 1889 so postojnski jamarji ustanovili klub Anthron in že leta 1891 prispevali še eno zelo pomembno in odmevno odkritje - Lepe jame, najlepši del Postojnske jame. Proti koncu stoletja je pomembna spoznanja prispeval tudi francoski speleolog E. A. Martel, ki je raziskoval predvsem podzemno Pivko in prvi v čolnu prevozil reko od Otoške jame, ki je bila odkrita leta 1889, do Perkovega rova. Začetek 20. stoletja je s svojim delovanjem obarval Ivan Andrej Perko, raziskovalec in tajnik Jamske komisije, ki je že leta 1911 predlagal ustanovitev speleološke raziskovalne inštitucije v Postojni. Čas po prvi svetovni vojni je prinesel novo državo, so pa v tem odboju zelo veliko pozornosti namenili povezovanju različnih jam postojnskega jamskega sistema, ki so bile sicer povezane le z vodnimi rovi. Tako so z umetni- mi predori povezali Postojnsko jamo in Črno jamo ter W| Črno jamo in Pivko jamo. Želeli so sicer utreti pot tudi L Planinske jame, a so z deli le začeli. Tudi čas po drugi sveto'L A vojni je privabil številne raziskovalce, ki so prihajali v jant(,r^ odkrivali vedno nove skrivnosti. Na krilih množičnega turizma je zanimanj6 zislfv, jamo ves čas naraščalo, nova odkritja pa so pred razi: valce postavljala nove ovire in probleme. Prav zato v0i odkrivanje Postojnske jame proces, ki se nikoli ne Bo! končal. Z vsako odkrito skrivnostjo se pojavijo H°D|' vprašanja. Zdi se, kot da bi bilo znanje, ki ga jama p° duje, brez meja. Kot reka, ki v ozkih sifonih izginja v te: se raziskovalcem nekateri odgovori izmikajo; a tako, F tudi reka vedno znova prihaja na površje, raziskovale^ vedno znova uspeva jami odstreti nov delček njene tanč'1* le de Sergeja Kariž, prof. zgodovine in filozofije - vodja produkta Predjamski grad, Turizem KRAS, d. d., Postojna Je !V; PRVIH DESET LET ORGANIZIRANEGA TURIZMA / POSTOJNSKI JAMI [l 819-1828) ndrej Kranjc P°i po ureditvi jame za turizem so vpeljali tudi vpisno knjigo piskovalcev. Pr/a vsebuje obiske v letih od 1819 do 1834. V rem desetletju je vpisanih okrog 2.900 obiskovalcev. Če [Poštevamo še ocene o številu obiskovalcev ob jamskem slavju Pkoštni ponedeljek), ko obiskovalcev niso vpisovali, je v teh H jamo obiskalo med 5.500 in 7.500 turistov, f '^en obiskovalcev je mogoče ugotavljati, da so bili obisko-rci pomembni domačini in okoličani, a tudi med drugimi so rfevilna imena, ki bi lahko bila slovenskega oziroma slo-M°nskega izvora. Med njimi so imena oseb, pomembnih za ■Rodovino Postojnske jame, Slovenije in krasoslovja v celoti (Eggenhofner, Rudež, Schmidt, Smole, Terpinc, Volpi). Po letu 1825 so v knjigo vnesli rubrike, v katere je bilo treba vpisati tudi obiskovalčev rojstni kraj, stalno bivališče ter stan oziroma poklic. Na podlagi vpisov je videti, da so bili obiskovalci iz vseh, tudi najoddaljenejših krajev takratne Avstrije in Ogrske, iz sosednjih dežel, iz vse Evrope, od Irske in Skandinavije do Turčije, celo iz Indije in ZDA; vsega skupaj iz več kot 20 držav. Med vpisi so zvrščeni poklici od rokodelcev, trgovcev, birokracije, vojakov, svetnikov in tovarnarjev do študentov, univerzitetnih profesorjev ter cerkvenih in posvetnih dostojanstvenikov. .Pisna knjiga obiskovalcev of ob uradnem odprtju postojnske jame Ob ureditvi Postojnske jame za organiziran turistični n sočasno z uradnim odprtjem jame 17. avgusta 1819 so I tudi vpisno knjigo obiskovalcev. Vpisne knjige, ki sojih snedli do leta 1941, so najpomembnejši in marsikdaj edini Urnent o številu obiskovalcev, njihovih imenih, kraju 0 VanJa in stanu. Še posebej pomembna je prva knjiga, saj do Aa 1824 (takrat je pričela delovati Jamska komisija kot č^vni organ Postojnske jame) še ni bilo Jamskega arhiva. To v usnje vezana knjiga, večjega formata (33 x 22 cm), ima ' s ® strani in obsega vpise iz let od 1819 do 1834. Avtorji, ki 1 ^ Se ukvarjali z zgodovino Postojnske jame in njenega turiz-T so vpisne knjige podrobneje pregledovali, vendar podrob-5® izsledki o turističnem obisku Postojnske jame v prvih I e$elih letih niso bili objavljeni. Za leta od 1819 do 1828 navaja G. A. Perko (1910) , stobiskov plemenitih oseb, od avstrijskega prestolonasledni-erdinanda do hessenskega princa. V posebnem delu o plečatih obiskovalcih Postojnske jame (Shaw & Čuk 2002) jih jz teh let naštetih sedem. T. R. Shaw je obdelal dva obisko-Ca (J. Russel in C. Babbage), pomembna za poznavanje “0(lovine človeške ribice Proteusa (Shaw 1999) in pet obisko- valcev (Russel, Bronn, Frankland, Babbage, Tobin) (Shaw 2000), ki so svoje vtise in spomine o obisku Postojnske jame tudi zapisali. Še največ je o obisku v letih od 1819 do 1828 pisal R. Savnik (1958), saj ne omeja le plemenitih oseb in pomembnih tujcev, ampak omenja tudi domačine, število obiskovalcev, idr. Vir za število turistov v omenjenem času je tako rekoč zgolj ta, prva vpisna knjiga obiskovalcev. To je tudi začetek štetja, na podlagi katerega posebno slovesno obeležijo milijontega ali desetmilijontega obiskovalca. Žal so ti podatki nezanesljivi oziroma močno napačni. V vpisno knjigo so se vpisali obiskovalci, ki so plačali vstopnino, vpisali so vodnika, razsvetljavo, itd., ni pa vedno našteto število njihovih spremljevalcev. Prestolonaslednik Ferdinand gotovo ni bil v jami sam. Včasih je zapisano ime obiskovalca in zraven »z družino«. Koliko je štela taka družina, ni znano. Bronn (Shaw 2000, 122) je vzel s seboj dva delavca (nista omenjena v vpisni knjigi), da sta mu pomagala pri izkopavanju fosilov. Najpomembnejše pa je to, daje bil ob vsakoletnem »jamskem slavju« (na binkoštni ponedeljek) prost vstop v jamo za postojnske občane, drugi obiskovalci pa so plačali enotno vstopnino (po 1 goldinar) in nobenih niso beležili v vpisno knjigo. Z jamskimi slavji naj bi pričeli 1825 (Savnik 1958), po nekaterih virih pa že nekaj let prej (Shaw 2000, 113). Običajno je bilo število obiskovalcev na binkoštni ponedeljek enako številu obiska v vsem preostalem letu (Savnik 1958). 16 ZGODOVINA Po Savniku (1958) je bilo v letih od 1819 do 1825 zabeleženih 2995 obiskovalcev, po Šibeniku (1968) 2919, sam pa sem jih naštel 2873. Za vse desetletje (1819-1828) Savnik nima številke, Šibenik navaja 4439 obiskovalcev, sam pa sem jih v knjigi naštel 4032. Seveda brez obiska na binkoštne ponedeljke! Na podlagi približne ocene o obisku ob teh slavjih lahko predvidevamo, daje Postojnsko jamo v letih od 1819 do 1828 poleg turistov, vpisanih v knjigo, obiskalo še 1.500 do 3.000 ljudi, ki niso bili vpisani. Celotni obisk v prvem desetletju turizma v Postojnski jami bi bil torej med 5.500 in 7.500 obiskovalcev. Številka je veliko večja, kot pa izhaja iz vpisne knjige, a vendar - danes je to lahko obisk v enem dnevu, in to ne rekordni. Kaj vse lahko pove vpisna knjiga obiskovalcev? Te številke so morda zanimive, a so še vedno številke. Kaj nam še lahko pove vpisna knjiga? Prvih 107 strani so prazni listi in obiskovalci so se vpisovali kakor kam in poleg imena običajno napisali le še datum obiska. Od 108. strani naprej (1825) je na straneh včrtanih po pet stolpcev, v katere naj bi turist vpisal datum obiska, ime, rojstni kraj, »karakter« (stan ali poklic) in stalno bivališče. Glava je bila v treh jezikih (nemški, italijanski in francoski). Kaj vse povedo imena in priimki ^ obiskovalcev? Naj se najprej pomudimo pri imenih. Za zač^° moram omeniti težave: gre za rokopisne vpise, marsikdaj čitljivo vpisano ime, ampak je podpis; v črkopisu prevlad gotica. Iz tega sledi, da je velik del imen nečitljiv ali pa je1 a ■ hovo branje vsaj nezanesljivo. Vseeno lahko ugotovimo, d;0 bilo kar nekaj obiskovalcev okoličanov, Slovencev ali dru;lrr slovanskih narodov. Ob zapisu kraja rojstva in bivanja je do °* neva o narodnosti lahko precej verjetna, sicer pa lahko ZTa zgrešena. V vsakem primeru je zanesljivo kakšnih 90 imen-1 so (lahko tudi) slovenska. Nekaj je takih, ki so še danes živ‘°s Postojni, na Notranjskem in na Primorskem. Imena pišefl1 ^ originalni obliki, kot so v vpisna knjigi: Burger, CocoS$" Codelli, Debeutz, Millauz, Milhartschitsch, Perko, Raud1 r Tominz, Wilcher. Za večino drugih je na podlagi vpisne kuj'n' težko reči, od kod izvirajo, a zvenijo popolnoma sloveli Adamitsch, Golob, Gruden, Jamnigg, Kopatsch, Kr^J' Poglayen, Savinschek, Stergar, Suppan, Tratnik. Spredaj je bila že omenjena skromna objavljena t* K »pomembnih« obiskovalcev iz tega desetletja. Med imen1 vpisni knjigi so plemeniti obiskovalci, ki niso omenjeni v 8 raj naštetih delih, kot so minister iz Weimarja, ruska kn( ^ Menšikov in Volkonskij, ruski zunanji minister v ol Vp Nesselrode ter grof Tolstoy, Wolfgang Amadeus Mozart ii tei k inf} »V- '•""•g. b ■ D j a tudi člani rodbin iz naših krajev (Auersperg, Coronini, ai)thieri, Lazzarini, Lichtenberg, Rudež). Plemenit pa še ne pomeni tudi pomemben. Naj *erem nekaj imen, za katera je gotovo, da so pomembna za ;e Rodovino Postojnske jame, Slovenije ali znanosti in kulture, aj prvimi naj omenim samega Jos. Jerschinovitscha pl. id1 ®Wengreifa in Aloysa Schaffenratha, najpomembnejša moža :(a Začetek turizma v Postojnski jami in za njeno ureditev. Da ds0 tudi drugi pomembnejši domačini obiskovali Postojnsko K!lnio, dokazuje podpis Carla Schmolla, direktorja Škrljevske k “hišnice, ki je bila 1820 ustanovljena v Postojni (Zupanič zčavec, 2001). Med imeni v vpisni knjigi je tudi ime ljubil. Inskega trgovca, entomologa-samouka in malakologa, Ferd. " °S' Schmidta, prvega raziskovalca jamske favne. On je opisal jamskega hrošča drobnovratnika, ki gaje 1831 našel L. si -eč v Postojnski jami. Profesor J. Volpi (1821), avtor knjižice jt11 Najdbah fosilnih kosti v Postojnski jami, ki je obenem prvi iji tjani podrobnejši opis novo odkritih delov, je v tem času kar sidrat obiskal Postojnsko jamo. Med pomembnimi vpisanimi i0 Humarji« je treba omeniti še izrednega moža Josepha ^genhofneija, gostilničarja, amaterskega mehanika in hidrav-a> raziskovalca Škocjanskih jam, človeka, ki je uredil prvo drobno turistično jamo na našem krasu, Pečino na Hudem $ etu Pri Padričah (Kranjc, 2004, 57). Med možmi, pomembni-if^ Za slovensko kulturno zgodovino, sta med obiskovalci 2i 'Pisana Andrej Smole (v jami je bil 1820 in 1826), mecen in dežnik, zbiratelj narodopisnega blaga in Prešernov prijatelj, .r Joseph Rudesch, ribniški graščak, član Zoisovega kroga in štet med takratne najuglednejše Kranjce. Naj za konec omenim . vPis za razvoj našega gospodarstva pomembnega Slovenca 'uelisa Terpinza, prvega slovenskega velepodjetnika. Medtem ko iz vpisov prvih let lahko le ugibamo in ^gače ugotavljamo, od kod bi bil lahko obiskovalec prišel, je letu 1825 vedno pogosteje izpolnjen tudi stolpec ^ohnort« (bivališče). V začetku 19. stol. je bila politična Evrope precej drugačna od današnje: Avstrija je obsegala Vrsi° današnjih samostojnih držav (Slovenija, Hrvaška, sever-Italija, Madžarska, Slovaška, del Ukrajine, Poljske ...), ettičija pa je bila razdeljena na številne, pretežno majhne rtave z različnimi oblikami vladavine, baltske države, ,%ka, Ukrajina so bile del Rusije. Zaradi jasnosti podrobne-l^ornenjam kraje, odkoder so bili obiskovalci Postojnske jame ^ede na današnje stanje po državah. Z etničnega slovenskega azemlja so bili obiskovalci od bližjih krajev (Postojna, kideno, Vipava, Bazovica) pa do bolj oddaljenih (Celje, elovec, Gorica, Koper, Ljubljana, Maribor, Metlika, Ortnek, °lhov Gradec, Prosek, Ribnica, Trst, Tržič). Veliko obisko-alcev je bilo iz avstrijskih glavnih mest (Dunaj, Gradec, ‘risbruck, Linz, Salzburg...). Iz Italije so prihajali tako s sejnega dela (Bolzano, Bergamo, Cremona, Mantova, Milano, ^dova, Torino...), kot tudi z južnih delov (Firence, Neapelj, alermo, Rim, Salerno...). S Hrvaške so vpisi tako iz tavonije (Sisak, Slavonski Brod, Vinkovci, Zagreb), iz drtiorske Hrvaške (Reka, Vinodol) kot iz Dalmacije z otoki 5resi Dubrovnik, Split, Zadar, Vrbnik...). Podobno velja za adžarsko, od Baje in Bakonya prek Pešte do Szegeda. Z °Zentlja današnje Nemčije sem razbral kakšnih 40 krajev, ne >7, z * * - y '■Z' ij ' rc. 'M /* • Na prvo stran vpisne knjige se je podpisal tudi Josip Jeršinovič pl. Ldvvengreif, ki ima največ zaslug za začetke turistične ureditve Postojnske jame. da bi upošteval zgolj širše navedbe, kot so npr. Bavarska, Holstein, Saška ali Schlesvvig. Da ne bi bilo preveč naštevanja, naj za ostale naštejem le države, odkoder so bili obiskovalci: Belgija, Češka, Danska, Francija, Finska, Grčija (Tesalija, Krf), Irska, Latvija, Nizozemska, Norveška, Poljska (celo Szczecin in Gdansk), Rusija (Moskva in St. Petersburg), Švedska, Švica, Turčija, Ukrajina, Velika Britanija (Anglija, Škotska in Wales) ter celo Indija in Združene države Amerike (Baltimore, Boston, New York, Philadelphia). Običajno štejemo Globočnika in Perka za tista upravitelja Postojnske jame, ki sta največ storila za njen mednarodni sloves, a že samo po naštetem je vidno, da je bil obisk Postojnske jame že v prvem desetletju izrazito mednaroden. Stan, poklic obiskovalcev In kaj zvemo iz stolpca »character« (stan, poklic)? Žal ta rubrika pogosto ni izpolnjena. Najbrž tudi marsikateremu obiskovalcu ni bilo popolnoma jasno, kaj naj vpiše, zato je najpogosteje vpisano zasebnik ali posestnik. Tudi označbi popotnik ali turist nam ne povesta veliko, meščan in rentnik morda malo več. Že površni pregled pokaže, da prevladujejo poklici in pripadniki stanov, ki so imeli denar in čas za potovanja ali pa so potovali zaradi svoje dejavnosti (vojaki, trgovci). V vpisni knjigi ni vpisanega nobenega kmeta ali delavca, pa tudi obiskovalcev rokodelskih in drugih proizvodnih in uslužnostnih poklicev ni bilo veliko. Vpisani so poštni uslužbenec (iz Postojne), draguljar, mesar, natakar, sedlar in »mecanico dilettante«. Morda lahko sem štejemo tudi splošno označbo uslužbenec. Zelo veliko je trgovskih poklicev, od trgovskega vajenca (comi) do veletrgovca. Tu lahko omenim še arhitekta, geometra, inženirja, gradbenika, ladijskega kapitana in kemika. Destilater, fabrikant in kavarnar verjetno pomenijo lastnike, vmes pa je še nekaj direktorjev. Vpisani so advokat, concipist, jurist, »dr. justic.« in notar. Od zdravstvenih poklicev so se vpisovali kot doctor, dr. medicine, Physicus, kirurg ter lekarnarji (mag. farmacije, Apoteker, droghiere). Precej pestra je skupina administrativnih poklicev in stopenj ter podobnih funkcij: administrator, član Baudirection, official, filial, sekretar, inšpektor in kontrolor. Višja skupina so svetniki (consiliere, dvorni svetnik, deputata alle Congregazione, Gubemialrath, konzul, generalni konzul in minister), med katerimi posebej omenjam člana ruskega dvornega sveta. Ker takrat še ni bilo fotografskih aparatov, so jamo obiskovali tudi portretisti, slikarji in umetniki. Tu pa tam je tudi vpis, za katerega je težje reči, kakšen poklic ali stan bi to bil, kot npr. Auditor von Palatinat. Včasih pa je iz te vpisne rubrike mogoče izvedeti še kaj več, npr. da je bil obiskovalec član Societa d’historia naturale in dopisni član Museo di Parigi. Tudi vojaških poklicev in činov je cela vrsta, nekateri zelo splošni, kot militare, oficir, cadet ali Milit. Academie. Pogosto pa je poleg čina vpisana tudi pripadnost enoti (npr. Infanterie Esterahzy). Naj naštejem ostale: general, major, Infanterie major, Oberlieutenant, Lieutenant, korporal, Commandier, Commandeur, Dragoner, Grenadir ter »contr(?) de la marine«. Boljše poznavanje vojaške strukture 19. stol. zahtevajo vpisi Deutschmeister, Hoffmeister in Rittmeister. Kar precej obiskovalcev je vpisalo kot študent ali profesor: tako so studiosus, študent prava in študent medicine, štipendist, absolvent akademik, Academiker, theologus 3' ani, candidatus philosophiae in candidatus poesiae, filozof, dr. filozofije, profesor, k. in k. profesor, univerzitetni profesor, orien-talist. Morda bi lahko v to skupino uvrstili tudi vpise uditore della filosofia, logicus labacensis, natur. hist. in Aesthetiker. Naj kot zadnje omenim še cerkvene položaje in cerkvene ter posvetne odličnike. Tako so od prvih vpisani abbe, padre, sacerdote in theolog, Praedicant, legat in škof. Iz druge skupine naj omenim vpise, kot so gentleman, Edelman, avstrijska dvoma dama, baron, chevalier, comte, grof, grofica, Landgraf, Palatin in princesa. To je le kratek pregled vpisov obiskovalcev v prvem desetletju organiziranega turizma v Postojnski jami, iz katerega je razvidno, da je Postojnska jama privlačevala, čeprav ne v tako velikem številu, že od vsega začetka obiskovalce najrazličnejših poklicev in položajev, iii' od obrtnikov do princes, iz najrazličnejših, tudi m<7 oddaljenih krajev v Evropi in tudi od drugod po svetil' ^1 podlagi natančnejšega pregleda in obdelave bi bilo mol odkriti še marsikatero zanimivost, pomembno ne kV ( Postojnsko jamo ampak tudi za Slovenijo in Evropo. Viri in literatura: Kranjc, A., 2004: Short History of Cave Tourism in Slovenia.- 4th Internatioj ISCA Congress, Postojna, 21st-27st odober 2002, 55-60, Postojna Perko, G. A., 1910: Die Adelsberger Grotte in Wort und Bild.- 78 str., Adelsberg Savnik, R., 1958: Iz zgodovine Postojnske jame,- Kronika VI/3, I, 138-145 | Shaw, T. R., 1999: Proteus for šale and for Science in the 19th century,- Ad1 carsologica, 28/1,229-304 Shaw, T. R., 2000: Foreign Travellers in the Slovene Karst 1537-1900.- 243| str., ZRC, Ljubljana Shavv, T. R.; Čuk, A. Čuk; 2002: Royal and Other Noble Visitors to Postojni jama 1819 -1945,- Ada carsologica, 31/1, Suppl. I, 106 str. Šibenik, M., 1968: Pregled obiska Postojnske jame.- 150 let Postojnske jart| 1818-1968, 37-40, Postojna Volpi, J., 1821: Ober ein bey Adelsberg neuendecktes Palaotherium,- 31 Maldinischen, Triest [Vpisna knjiga Postojnske jame], str. 22, Arhiv Inštituta za raziskovanje kras< ZRC SAZU, Postojna, 1819-1834 Zupanič Slavec, Z., 2001: Endemski sifilis - škrljevska bolezen na Slovenske! http://193.77.81,51/zgmed/z_dejavnost.php?id=l 9 Akad. prof. dr. Andrej Kranjc, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Post°l IAMSKI VLAK N KRALJESTVO LUČI f9eja Kariž se obiskovalec sprehodi po Postojnski jami, ima Mokrot občutek, da sta sedanja pot in način ogleda od Naj jn pravzaprav samoumevna. Udobnost ogleda l0Qoča dostopnost jame najširšim množicam in številne Trane, rovi ter skorajda nešteti kapniki prav zaradi tega ne Piajo dostopni le jamarjem, ki bi jih sicer občudovali. Izštevilne lepote skriva v svojem podzemlju kras in čudovi-1 domišljija ustvarjalnosti narave izrisuje neverjetne /'obe, a vendar brez primerne ureditve vse to ostaja skri-Ičlovekovim očem, razen tistega, ki je v srcu dovolj drzen krajen, da prepleza stene in se po trebuhu splazi skozi F°žje rove. Svetilka, ki je jamo razsvetljevala, preden jo je zamenjala električna luč. r- & -v Is m» Prav to je skozi desetletja narekovalo številne ■to.Fične novosti, ki so jih z veliko poguma in vizije uvajali l0^0st°jnski jami. Toliko jih je, da jim skoraj ni videti jč nca; nekatere odmevne in še danes prisotne, druge manjše, danem trenutku nič manj pomembne, vse pa z istim ci-‘ - približati jamo slehernemu, ki jo želi videti. Prvo Jd°bje uvajanja novosti v jamo seje začelo neposredno po velikem odkritju leta 1818. Urediti je bilo treba prehod čez reko Pivko v Veliki dvorani in novo odkrite rove pripraviti za obiskovalce. Že nekaj več kot leto pozneje, 17. avgusta 1819, je bila jama urejena za ogled in slavnostno odprta. Ob sprotnem raziskovanju jame so ves čas potekala različna dela, ki so poti še dodatno urejala tako, da je bil ogled čim bolj enostaven. Kljub temu pa je bil sprehod po jami še veliko let precej naporen in dolg, skriti pa so ostajali še številni njeni deli, ko so se obiskovalci, utrujeni od ogleda, vračali iz jame. Prav tako je veliko vlogo igrala primerna razsvetljava, ki je edina lahko odgnala črnino jamske teme in človekovemu pogledu razkrila skrivnostne oblike številnih kapnikov. Le ob redkih trenutkih v današnjih časih, ko jamski vodniki morda za trenutek ugasnejo luči, lahko obiskovalec uzre popolno temo jame, ki ne dopušča nikakršnega obrisa, nobene podobe. In če danes jamo razsvetljujejo številne luči, so v začetku obiskovalci v jamo vstopali z baklami, s svečami, povesmi slame, z oljnimi lučmi in s podobnim. Tovrstna razsvetljava je sicer odstirala temo, a le rahlo, nekoliko previdno, morda celo boječe. V soju ognja se je zazdelo, da so oživeli tudi kapniki, saj so plameni z igro senc na kapnike risali žive podobe. Prav zanimivo je, da je bil prav zaradi razsvetljave obisk v jamo precej drag in zato primeren le za tiste, ki so si to Delo vodnikov je bilo kljub položnosti jame ob odprtju železnice precej naporno, zato pa je bil toliko lažji ogled za obiskovalce. Razsvetljena Velika dvorana, ki je s svojo temo toliko časa skrivala prehod v notranjost jame, in reka Pivka, ki se je v šibki svetlobi bakel zdela tako oddaljena. Danes reko obiskovalec uzre le tukaj, ko ob koncu obiska izstopa z vlaka in zapušča jamo. lišštS&mr mm1 tir'1' lahko privoščili. A vendar je bilo nekako poskrbljeno tu< to. Ob nakupu jamske vstopnice je moral obiskovalec po$ doplačati tudi razsvetljavo, od globine njegovega žepa 1 bilo odvisno, kako velika in razkošna bo. Že hitro po od| jame so prepovedali razsvetljavo z baklami in zažiganjem pov slame, kot so jamo zelo pogosto razsvetljevali ob obi pred velikim odkritjem. Kljub temu, da je bila razsveti draga, pa je bilo vseeno poskrbljeno tudi za tiste, ki za razi ljavo niso mogli plačati prav veliko. Taki gostje so li izbrali navadno razsvetljavo ob spremstvu vodnika in 1 svetilničarjev, ki so po jami obvezno spremljali sleher obiskovalca, in je bila dva goldinarja. Veliko več je moral obiskovalec plačati za srednj veliko razsvetljavo. Prva je bila 16 goldinarjev, druga pa ka goldinarjev. To so bili stroški ogleda do takratne Plesne rane, ki danes nosi ime Kongresna dvorana. Sicer pa je bila speljana tudi dlje v jamo do Zavese, največje in najl( zavese v jami, za to pa je moral obiskovalec za razsvetlj doplačati še polovico takse. Sicer pa je tisti, ki je bil do premožen, lahko odšel še dlje, v stranske rove ali pa čez V< goro. Tu je bila pot slabše urejena in zato je bilo plačilo c jeno na uro. Posebna kategorija so bili visoki obiski vladarje diplomacije, za katere je veljal poseben cenik razsvetlj Taki obiski so seveda zahtevali obširnejše priprave, jama P morala biti slavnostno razsvetljena. Tako je izredna razsve va ob obisku vladarjev stala 225 goldinatjev, za obiske nad vod z dunajskega dvora 180, za ministre in tuje poslanik* 90 goldinarjev. Leta 1863 je okrajni glavar postal Anton Globoč1 s tem pa je postal tudi predsednik Jamske komisije, upravljala z jamo. Njegovo delo je bilo neprecenljivo, noV uvedene v njegovem času, pa so z nami še danes. Odprie vrata množičnemu turizmu, saj so jamo približale tudi tis# t ki si je prej niso mogli privoščiti. Velik poudarek so name' • prav izboljšanju jamske razsvetljave. Že Adolf Schmid* nekaj let pred tem predlagal, naj bi za razsvetljavo upora* hidrooksigenijeve plinske luči, ki so oddajale močno svet| ^ in so jo prav zato uporabljali za javno razsvetljavo in svc nike. Svoj načrt je predstavil Jamski komisiji, ki ga je s*1 ^ sprejela, a nikoli uresničila. Zato pa je jama že leta 1883 $ j. poskusno zažarela v soju električne luči. Za to potrebno op; mo so si sposodili na Dunaju, razsvetljava pa je bila name|[j na drugemu obisku cesarja Franca Jožefa v jami. Leto po2* ^ je, 25. maja 1884, je jama prvič zasijala v svetlobi stalne el1, I trične razsvetljave. V zapisu Antona Globočnika je mogoče prebrati: »Uspeh je bil briljanten. Ob prižigu elektf ^ se je pojavila še nikdar videna slika kapniške lepote v vsej M ^ sod. 12 obločnih svetilk po 1400 sveč je osvetljevalo 6 nap ^ pomembnih točk v jami: Veliko dvorano, Plesno dvort* Pralnico. Razpotje pri Grobu, Razgledišče in Kalvarijo.« Prav tako so v tistem času že rešili tudi problem V in utrudljive poti do Velike gore. Tako, kot je predl-C ^,rli tv' izboljšave za razsvetljavo, je Adof Schmidi opozarjal tudir;c nujnost bolj primernega dostopa do Velike gore. Predlagal)] da bi lahko za to uporabili osle ali ponije. Predlog sicer ni1" sprejet, a nujnost ureditve tega problema je bila na dlani. Le11 i&iB rle n£; -tP° tem, ko je železniška proga povezala Dunaj s Trstom, so [£jl ^ttii leta 1872 položili železniške tire v dolžini 1534 metrov. rat Ker je jama zelo položna, je bilo dovolj, da so do °stavili tire za majhne vagone, ki so jih po jami brez večjih vel^av potiskali jamski delavci. Prav dograditev železnice je sj( ’^a leta na binkošti v Postojno privabila izredno število ljudi. p(i i v°žnjo z železnico, ki je stekla 16. junija 1872, je bilo treba op: Išteti za obe smeri 1 goldinar na osebo, v eno smer pa 70 eij farjev. Vodnik, ki je pred seboj potiskal železniški vagon, ,2fat°ni dobil posebnega plačila, pač pa seje 15 % dohodka od elf^ke železnice stekalo v poseben sklad za jamske vodnike. H 0(latki za prva leta kažejo, da se je železnice posluževalo le :/Val° ljudi, saj je bil obisk jame že brez tega veliko finančno Id te,he. Podatki za prvih sedem let kažejo, da je z železnico v ■jb^ potovalo 7,1 % gostov. Velika večina ljudi si je jamo še ■at % ogledovala peš. A v naslednjih letih ter desetletjih je obisk vedno bolj ezr^ščal in temu primemo se je prilagodila tudi jamska laT^Znica. Leta 1922 je jama dobila prvo bencinsko lokomoti-li( °z imenom Montania št. 803 in štirisedežne vagone. Redni ilp'edi so se, po obdobju, ko so novo pridobitev preizkušali, ijtfkeli 2. avgusta leta 1924. Novost je bila velik uspeh, saj je v 'e-psm letu vlak v jamo popeljal 15.588 obiskovalcev. Prav zaradi velikega uspeha lokomotive so to že kmalu zamenjali z močnejšo, a potrebe so narekovale nabavo novih vlakov, povečati pa so morali tudi njihovo število. Sedanja podoba železnice je tako prilagojena množičnemu turizmu, ko si je v 80. letih 20. stoletja jamo vsako leto ogledalo blizu milijon obiskovalcev, po krajšem obdobju velikega upada gostov po letu 1991 pa se v zadnjih letih obisk zopet giblje krepko čez 500.000. Šest lokomotiv, ki za sabo vleče vagončke, v katerih je prostora za 120 ljudi, pa skrbi, da si jamo lahko ogleda vsak, ki si to želi. Novosti v jami, ki jih niza dolga in bogata tradicija Postojnske jame, so številne, a med njimi kot nekakšna bisera izstopata jamski vlak in električna razsvetljava. Vlak kot rešitev za utrudljivo in naporno pot, ki je večino prikrajšala za najlepše predele jame, in razsvetljava, ki je bila uporabljena tako zgodaj ter razkrila vse bogastvo zasi-ganih prostorov, sta spremenila podobo jame. Tretja jama na svetu je bila Postojnska jama, ko je leta 1884 dobila stalno električno razsvetljavo, vlak pa je z leti postal prepoznaven simbol jame, saj še vedno ostaja edini na svetu. 1Q| OD JAMSKIH SVETILNIČARJEV DO TURISTIČNIH VODNIKOV Sergeja Kariž Že veliko prej, preden se je avstrijski prestolonaslednik Ferdinand 17. avgusta 1819 kot prvi uradni obiskovalec Postojnske jame sprehodil po njenih zasiganih hodnikih, so nekateri rovi ob vhodu gostili mnoge obiskovalce, ki so v jamo vstopali ob spremstvu domačinov. Čeprav niso bili pravi vodniki, so dobro poznali jamo in prav zato predstavljali pomemben del obiska, ki je bil v času, ko jama ni bila turistično urejena, precej naporen in negotov. Veliko bolj za razlago in vodenje v današnjem pomenu besede so beli, da so obiskovalci prišli do rova, ki so si ga želeli dati, predvsem pa so skrbeli za razsvetljavo, brez k< f ogled jame ni bil mogoč. Prav tako je zanimivo, da s< ^ takrat obiskovalce vodili tudi v nekatere druge jame stojnskega jamskega sistema. S- Najlepši opis ogleda v tem času nam je zapustil književnik, pesnik in profesor Johann Gottfried Seume v svoji potopisni knjigi Spaziergang nach Syrakus, ki opisuje ogled Pivke jame: »Navsezadnje sva stala na vhodu druge jame, kjer izginja reka pod steno. Voda odteka nato nekoliko v levo, medtem ko drži pot v jamo precej naravnost v desno. Brž za vhodom se jama razširi v zelo širok in obokan prostor, kjer prišumi reka zopet z leve strani. Kmalu pridemo do naravnega skalnega mostu, ki se razpenja čez reko sredi pod jamskim obokom. Plameni bakel razsvetljujejo prostor grozljivo lepo. Pod seboj slišimo vodo, nad nami in okoli nas je trdna noč široke in visoke votline. Tu vodniki običajno prižgo na skalnih stenah nekaj povesem slame - to pot so jih prinesli obilo s seboj. Magična razsvetlitev te podzemeljske scenerije z naravnim mostom, fantastičnim skalnim obokom, grotesknimi stenami in v globino tekočo reko je bila med najlepšimi prizori, kar se jih spominjam. Ko kopica slame dogori, jo ponavadi vržejo z mosta v globino, kjer žari v vodni strugi še nekaj trenutkov. Nenadna obsežna svetloba in takoj za njo popolna tema, v kateri sveti šibka luč bakel le nekaj korakov daleč, ustvarjata presenetljive kontraste. Sel sem nato onstran mostu še nekaj korakov v levo vzdolž reke, dalje pa smo morali plezati prek skalnih blokov ob vodi v smrtni nevarnosti. Moj vodnik je pripomnil, da je nemogoče prodreti naprej. Tega mu sicer nisem verjel, vendar je bila hoja res težavna in nevarna.« Toda šele veliko odkritje leta 1818 in uradno odprtje jame leto pozneje je narekovalo ureditev stalne in profesionalne vodniške službe, brez katere je bil obisk jame nemogoč. Že takoj po odkritju so jamo nemudoma zaprli in pričeli z urejanjem. Novo turistično ureditev v jami je vodil Josip Jeršinovič, ki je postal blagajnik in upravnik jame ter na tem mestu ostal do leta 1823. Po njegovih navodilih so zgradili lesen most čez reko Pivko v Veliki dvorani, postavili stopnice proti novo odkritemu delu jame in uredili stezo v notranje ' ■ V: - } __________________y l( - -y. _j7/j -■ S-jpT S .. 4- tZ ' ^’***‘* r . ,<>;z tf TJtr ?> '&ži h t*>- •L.*.-./<■> ^2 ■* 5—***" “• *■ •♦•v. »n X Že prvo leto je bila uvedena knjiga obiskovalcev, pozneje pa so uvedli tudi posebno knjigo za visoke gosli ^ leti 1830 in 1832 je v treh zvezkih izšel prestižen vodnik ^ Hochenvvartovega peresa. Hochenwart je besedilo 'kova I kot dopolnilo gvašem Schaffenratha, lQrn je zapustil čudovite podobe jame tistega časa. Leta 1863 je izšel tudi prvi vodnik v slovenskem jeziku. BIe- Takoj ob odprtju so uvedli tudi prvo kontrolno knjigo V 'skovalcev jame, za katero j e veljala vstopnina 30 krajcarjev, 7jn° Pa so si v prvem letu ogledali 104 obiskovalci. Predvsem v zadnji tretjini leta 1819 je v jami zasledi-^kidi ljudi iz oddaljenejših krajev takratnih habsburških dežel % 'ključno Tirolske, Češke, Madžarske in severne Italije, kot j.1 'z Nemčije, Rusije in južne Italije. V naslednjem letu seje : lsk povečal na 427 oseb, med drugim tudi iz Švice, Danske, f.anc'je, Anglije in Nizozemske, kar kaže, da seje sloves jame ,> širil. leršinovičev odstop leta 1823 je bil povod za ustanovitev posebne Jamske komisije, ki je postala upravni organ Postojnske jame. V tej vlogi je Komisija skrbela za nastavljanje in plačevanje jamskih vodnikov ter drugih jamskih delavcev, skrbela je za vzdrževanje in razsvetljavo jame, vodila kontrolno knjigo obiskovalcev in določala višino jamske vstopnice. Za nadaljnjo turistično urejanje jame je bil po odstopu Jeršinoviča zadolžen inženir Alois Schaffenrath, ki je bil sicer član Jamske komisije. Poleg njega so bili člani te komisije še okrožni komisar, blagajnik ter zastopnik postojn- skega občinskega odbora, ki je prevzel tudi posle dežurnega tajnika. Komisiji je predsedoval okrožni glavar. Sprejet je bil tudi prvi jamski statut, kije začel veljati 13. aprila 1824. S tem je začel veljati določen red, ki je poslej določal spremljanje obiskovalcev v jami. Veljal je točno določen vrstni red, plačilo pa je za vsako uro znašalo 10 krajcarjev po osebi. Pred Jamsko komisijo je priseglo tudi prvo jamsko osebje, in sicer februarja 1825. Kot vodnika in hkrati nadzornika jame sta prisegla Franc Šibenik in Josip Vesel, ki je znal tudi nekaj nemško. Poleg njiju so kot pomožni vodniki-svetilničarji prisegli še Luka Čeč, Martin Beme, Miha Križaj, Anton Vuzler, Martin Smrekar in Franc Piskar, ki pa so bili menda vsi nepismeni. V predgovoru svojega vodnika iz leta 1830 je Hochenwart ponudil sliko vodenja v tistih časih. Poudaril je, da vodniki večinoma govorijo le slovensko, da obiskovalca popeljejo po jami in se ustavijo ob določenih kapnikih ter da ogled traja dve do štiri ure. Prav zaradi pomanjkanja znanja tujih jezikov pri vodnikih so že zelo zgodaj začeli izdajati pisne vodnike, ki so informacije ponujali v različnih jezikih in tako dopolnjevali vodenje po jami. Prvi vodnik je izšel že leta 1821 v nemškem jeziku. Leta 1823 je izšel prvi vodnik v italijanskem jeziku, leta 1863 pa tudi prvi pisni vodnik v slovenskem jeziku. Postojnska jama ima eno izmed naj starejših tradicij pisnih jamskih vodnikov v Evropi. Leta 1824 so bile uvedene tudi prve jamske vstopnice. Cena za odrasle obiskovalce je bila 24 krajcarjev. Polovico manj - 12 krajcarjev je bila za vojake in otroke. Vendar so otrokom obisk v jamo zaradi nevarnosti nesreč odsvetovali. Brezplačen vstop je imela služinčad, ki je občasno spremljala obiskovalce v jamo. V to ceno pa ni bila všteta razsvetljava. To so morali gostje plačevati posebej, cena pa je nihala glede na obsežnost razsvetljave. Že zelo zgodaj so prepovedali razsvetljavo z uporabo bakel in zažiganjem snopov slame, kot je bilo v 'f di pred odkritjem notranjih delov jame. Obiskovalci so^jj lahko izbirali med tako imenovano veliko, srednjo in maj*1 razsvetljavo. V takratnem času so goste praviloma vodi** Plesne dvorane, proti doplačilu pa so goste pospremili tudi1* ^ v jamo, vse do Velike gore in bližnjih stranskih rovov. Kel bil tak obisk precej naporen in zamuden, je bilo tu plačilo o11 ^ Pe ‘St j eno na uro. Leta 1851 so vodniki dobili ukaz, da lahko obb* valce vodijo le do vrha Kalvarije in nazaj, strogo pa so bili povedani obiski stranskih, za turiste zaprtih rovov. Zel° omejili tudi legalno zbiranje in prodajanje kapnikov. Leta 1** l,:j. je bila uvedena tudi enotna uniforma za vse delavce v jan11' ta Od prvih začetkov do danes se je vodniška sl^ ^ razvijala in spreminjala. Vedno več obiskovalcev je narek0' ij), lo večje število vodnikov, večji ugled in potrebe gosto'1 ij), narekovale vedno bolj izobražene vodnike. Namesto nekdaj vodnikov, ki so govorili le slovensko, današnji vodniki #** Iti tavljajo vodenje tudi v angleščini, italijanščini, nemščin* francoščini. Spoznanja, ki jih ponuja speleologija, postaj1 sestavni del vsakega ogleda in izkušenost zagotavlja kako'f prE tudi v dneh, ko je v jami naj večja gneča. Kljub vsemu pa je tako nekoč kot danes vod6* ij tisti, ki obiskovalca popelje na nepozabno potovanj0, 'k skrivnosten in pravljičen svet tisočletji, v kraljestvo vod6 so kamna ter pri tem tudi sam ohranja svojo očaranost na6* Pr neizmerno lepoto narave. Prav tako Postojnska jama v današnjih časih ohranja tradicijo pisnih vodni*61' kti Zadnji je izšel v letu 2007 in skupaj jih je sedaj že sto E LE »NAVADNI SMRTNIKI«, BISKALI SO JO TUDI ESARJI IN KRAUI 6nka Čuk le čas in voda, tudi ljudje, obiskovalci Postojnske jame, njej zapustili svoje sledi. Odkar je Postojnska jama ure-e,Q in odprta za obiskovalce, so jih našteli že več kot 32 ■ '"ionov. Med to ogromno množico so bili tako »navadni pniki«, pustolovci, prvi znanstveniki in turisti pa tudi pred-rvniki modre krvi. Na stenah kakšnih 190 metrov dolgega, |0r|ekod zelo ozkega in nizkega Rova starih podpisov nedaleč od vhoda v jamo, ki sedaj ni več del običajnih turističnih poti, naletimo na najstarejše sledi, ki so jih obiskovalci pustili v jami. Njihovi podpisi povedo, kdo vse in kdaj je jamo obiskal. Odkrivajo, kdo se je pred pol tisočletja dotikal jamskih sten, in razkrivajo, ali so bili ti obiskovalci jame raziskovalci ali drugi, kako drugače pomembni obiskovalci. n^Prva kamnite "knjige" so leta ^19 zamenjale vpisne knjige iii lij V otf Sedemnajstega avgusta 1819 je kot prvi »uradni« 'skovalec stopil v takrat že turistično urejeno Postojnsko a*'0 avstrijski prestolonaslednik Ferdinand I. Takrat je v rriesnem naslovu omenjeno »kamnito knjigo« podpisov nado-^estila običajna vpisna knjiga obiskovalcev, tamm-buch« ■ jsl H, d< si rekli so ji spominska knjiga. Zajetna vrsta, kar 31, jih je l„ Njenih v jamskem arhivu. Naj starejši vpisi obiskovalcev so ■ cT eta 1819, zadnja knjiga pa se konča z vpisom 20. aprila V njih so v posameznih letih skrbno zabeleženi vsi, ki so ^ raH dovolj poguma in si vzeli najmanj dve, velikokrat pa ,0i J*° štiri in več ur, da so se lahko v spremstvu domačih vod-f°v in svetilničarjev podali v postojnsko podzemlje in ga , hudovali. V tej množici vpisov se podpisi anonimnežev, ;a« bučnih popotnikov, zlivajo s podpisi vladarjev, princev in fli nj8ih dostojanstvenikov, vojaških strategov in politikov, lll,elektualcev in umetnikov. dMi, ie' V časniku Novice je bilo 2. februarja 1859 mogoče Obrati, da med obiskovalci naše »čudokrasne jame« zasledi-J10 »ljudi skoraj iz vseh krajev sveta«. Veliko jih je v naše .aie prišlo med opravljanjem službenih dolžnosti (trgovci, |W°mati ipd.) in so v svoje popotovanje po naših krajih % 'Jttčili še obisk jame. Drugi spet so bili dovolj premožni, da , 10 s> iz želje po novih znanjih ali preprosto iz užitka lahko v°ščili takšna popotovanja. , Leta 1857 so pri Postojnski jami uvedli še posebno 7'S°, »Gedenk-buch« - zlato knjigo, rezervirano le za podpise Jiirnenitnejših gostov. Sedaj v upravi Postojnske jame skrbno . anijo štiri take knjige, četrta je še vedno v rabi, v te pa se, z Jemo naj starejše, niso podpisovali le plemenitaši, temveč so atlie svoje vtise in navdušenje nad jamo zapisali tudi člani ■ ,y//„ Na prvi strani Zlate knjige je na velikem listu mogoče razbrati krepki podpis avstrijskega cesarja Franca Jožefa, pod njim pa lični podpis cesarice Elizabete. posebnih delegacij, znanstveniki, umetniki ali intelektualci. Čeprav je bilo ob obiskih slednjih morda zaznati malo manj pompa in sijaja, manj protokolarnih obveznosti, pa so bili obiski teh ljudi prav tako odmevni, saj so po obisku jame svoje vtise, ki so jih prinesli iz podzemlja, velikokrat tudi ubesedili in tako posredno povabili k ogledu jame. Obisk Postojnske jame je bil stvar ugleda »Zapisnika tujcov« pri Postojnski jami že dolgo ne vodijo več, skrbno pa beležijo število obiskovalcev. Pa pustimo statistiko ob strani! O njej je nekaj več napisanega v prispevku Sabine Paternost v 85. številki revije Kras in poglejmo, kdo izmed visokih gostov si je, ob izjemni množici anonimnih obiskovalcev, ogledal Postojnsko jamo! Seznam slednjih je zares dolg in prepričljiv in gaje v celoti, seveda, nemogoče objaviti na straneh te revije. Obiski Ko listamo sezname obiskovalcev, se nam pred odvrti skoraj dvesto let domače in tuje zgodovine. Vrste podpisi mogočnikov, cesaijev in cesaric, kraljev in kra prestolonaslednikov, princev in princes, nadvojvod in ostali vseh strani sveta. Mednje sodijo skoraj vsi evropski vlad) od Švedske na severu do Grčije na jugu, predvsem pa 1 voditelji držav, katerih sestavni del so bile naše sloveti dežele, kitajski in japonski mogočniki, brazilski cesar in sč lahko naštevali. Naj naštejemo le nekatere: cesar Fran' (Postojnsko jamo je obiskal leta 1816 in leta 1818) in nad' voda, prestolonaslednik Ferdinand (leta 1819). Napoleot vdova, cesarica Maria Louise, je A obiskala v letih 1830 in 1832, obaM mesecu juniju; prestolonaslednik milijan Bavarski, poznejši kralj milijan II. Bavarski (leta 1835), nad'! voda Ivan, po katerem je bil poimenol današnji Pisani rov, je jamo obiskal j trikrat (dvakrat leta 1837 in nato šel 1844). Dvakrat je bil v jami cesar Ftj Jožefi, (leta 1857 in 1883, prvič skupi ženo Elizabeto. Dvakrat, v letih 184^ 1865, je jamo obiskala tudi žena avstj skega cesarja Ferdinanda I. Marija Aj Leta 1871 se je v jami mudil brazd] cesar Dom Pedro II. s cesarico Thetl Christino; leta 1885 je jamo obisk) žena tragično preminulega preš®*1 naslednika Rudolfa, naslednika F# Jožefa I. Po obisku Postojnske jame, 4 ^ je bila 10. septembra, pa si je princ6 ^ Štefanija teden dni pozneje (leta 1$^ ogledala še Škocjanske jame. Srbski k6' Milan Obrenovič se je potem, ko je 1887 jamo obiskal sam, v Postojno ',f*p' še leto pozneje in s seboj pripeljal s*r princa Aleksandra. Čarom Postojn5 jame se nista mogla upreti niti japo" princ Takehito-Shinnou in njegova : m A m ioi* ski princesa Yasuko, ki sta po Evropi P° vala v decembru 1889. Odlična dru$ ’r romunski kralj Karel I., njegova žefr' kraljica Elizabeta, ki je kot pisatelj'1 uporabljala psevdonim Carmen Sy]' 0 luksemburški veliki vojvoda Adolf sk ženo Adelheid in princ Leopold Hohe$'' zollem-Sigmaringen, se je v Postojn0 X\ posebnim vlakom maja 1897 pripelji Reke. Šestega januarja 1909 je bil v j1"* U nadvojvoda Karel Franc Jožef, med H ot 1916-1918 zadnji avstrijski cesar Kat6*14 Dvakrat, leta 1919 in 1922, takrat sk#ja z družino in s številnimi člani vlade td j} predstavniki civilnih in vojaških obl^ je bil v jami italijanski kralj Vik1' Emanuel III. Septembra 1938 si je jaI"j S] ogledal Benito Mussolini. Po koncu odličnih gostov dokazujejo, kako trden je bil sloves Postojnske jame. Čeprav krajše, v dnevnem časopisju objavljene notice v stilu: »obiskali so jamo, prijazno so jih sprejeli in pozdravili, ogledali so si jamo, izrazili svoje navdušenje in odpotovali«, se na prvi pogled sicer zde suhoparne, vendarle potijujejo, daje bil obisk Postojnske jame stvar ugleda; vsakdo, ki je kaj dal nase, jo je pač moral obiskati. Tako se je nehote pridružil več desetmilijonski anonimni množici, ki iz leta v leto, skorajda že 190 let, v odgovor svoji radovednosti, zanimanju za naravo in njene znamenitosti ali preprosto potrebi po spoznavanju novega, lepega in skrivnostnega, obiskuje Postojnsko jamo. ^ 28. maja 1945, je Postojnsko jamo obiskal maršal Josip $ r0z Tito. Slednji jo je skupaj s številnimi državniškimi dele-, 'jami v naslednjih letih obiskal še mnogokrat. Tako je, na lepnier, leta 1954 gostil turškega predsednika Bayara, leto C^Heje pa goste iz Grčije, kralja Pavla z ženo Frederiko. sif^dsednik Egipta, eden glavnih voditeljev gibanja neuvr-|S en'h, Gamal Abdel Naser, sije leta 1956 jamo ogledal sku-V s tedanjim predsednikom izvršnega sveta Slovenije •f °r'som Kraigherjem. V letu 1960 sta jamo obiskala egiptov-1,1 ^ predsednik Anvar El Sadat in predsednica vlade Ceylona 1. ^^avo Bandaranajke. Devetindvajsetega avgusta 1963 sta f bednik Tito in Jovanka Broz v jamo pospremila ruskega i1, Rednika Niki to FIruščova z ženo Nino. V zadnjih letih so 1ViSoin f sl0. tojnsko jamo obiskali tudi Ronald Šega, ameriški vesoljec (. inskega rodu, predsednika Češke in Estonije Vaclav Havel ^ ^nnart Meri ter nemški predsednik Roman Herzog. Milan U p čan, prvi slovenski predsednik, je skupaj ž ženo Štefko v ^ ^°st°jnski jami spremljal mnoge odlične goste novejše dobe. J Enajstega oktobra 2001 sta jamo v njegovem spremstvu Jskala danska kraljica Margareta II. z možem ter s princem p. enrijem. Isto leto se je v zlato spominsko knjigo Postojnske la,tle podpisala japonska princesa Nori (Sayako), edina hči lSli panskega cesarskega para. Leta 2005 so med ostalimi ;[i ^°st°jnsko jamo obiskali kar štirje predsedniki držav: fi ^ePablike Poljske Wlodzimierz Cimoszewicz, Republike roj °vaške dr. Ivan Gašparovič s soprogo Silvijo, finska ^dsednica Tarja Halonen in armenski predsednik Robert Kačajan ter nizozemski meteorolog, Nobelov nagrajenec za kemijo leta 1995, Paul Crutzen. Prvega junija 2006 seje povabilu predsednika Republike Slovenije Janeza Drnovška odzval monaški knez Albert II., ki je Postojnsko jamo obiskal v spremstvu članov številne gospodarske delegacije. Italijanski premier Romano Prodi pa je bil septembra 2007 gost slovenskega premierja Janeza Janše. V neuradnem delu obiska si 9. septembra zaradi kratko odmerjenega časa, ki ga predpisuje protokol, ni mogel ogledati celotne jame. Njegov zapis v zlati spominski knjigi Postojnske jame pa - tako kot zapisi ostalih odličnih gostov - priča o globokem vtisu, ki ga je nanj naredila jama. Viri in literatura Anon., 1859: Novice, 2. februar, Ljubljana Arhiv, Notranjski muzej Postojna Arhiv, Turizem KRAS, d.d., Postojna Gedenk-buch der Adelsberger Grotte in Herzogthume Krain, 1856, Arhiv Turizem KRAS, d.d., Postojna Paternost, S., 2007: Postojnsko jamo je obiskal Romano Prodi,- Proteus angui-nus, 29.1.2007, Postojna Alenka Čuk, prof. zgod. in umetn. zgod. -muzejska svetovalka, Notranjski muzej Postojna O NJEJ SE PIŠE ŽE VEČ KOT TRI STOLETJA Sabina Paternost »Nekdaj živi vodniki niso vedeli drugega kot svoj domači slovenski jezik in popotniku, ki ga ni razumel, je bilo dobro dati kaj napisanega v roko.« M. Kmecl, koledar Postojnske jame, 2001 Ko spregovorimo o zgodovini Postojnske jame, ne moremo mimo dolgoletne in bogate tradicije pisane besede, ki pomeni eno izmed najbogatejših zbirk pisnih vodnikov o kraških jamah v svetovnem merilu. Ne glede na to, da je imela večina teh zapisov namen razširjati vedenje o kraškem čudežu narave, je v njih hkrati zabeležena zgodovina pomembnih speleoloških razisko- vanj na krasu. Kako zanimivo je bilo to območje za ted6 raziskovalce, priča tudi zapis, ki ga je sredi 19. stoletja P1 dunajski profesor anatomije dr. Kristjan Avgust Voigt in v kate' predlaga, naj bi železniško progo med Ljubljano in Trstom 3 Ijali kar skozi rove treh kraških jam: Planinske, Postojnske in Šl jonskih. Vsekakor je bila Postojnska jama znana obiskovalcem že veliko pred uradnim začetkom njenega turističnega razvoja. O tem pričajo sledi tedanjih obiskovalcev v Rovu starih podpisov, kjer naj bi bil najstarejši znan podpis iz leta 1213 - o njem pričajo zgodovinski viri, najti pa ga danes ni več mogoče - v naslednjih letih pa je v tako imenovani »kamniti knjigi«, sledilo še veliko podpisov znanih in manj znanih obiskovalcev. Prvi pravi zapis o Postojnski jami nam je zapustili 1689 Janez Vajkard Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske- V obisku naših krajev je, prvi turistični propagator, kot ga f,|^ imenujemo, zapisal, da ima »...Notranjska izredno čudovit , zares ogleda vredne, prav redke jame, kakršnih težko najč ^ kje v kaki deželi, dasi ni mogoče vseh prav opisati...« Nje? opis jame je še močno fantastičen in na trenutke tudi stT vzbujajoč, vendar pa iz njega veje navdušenje in spoštoval I J »Kamnita knjiga obiskovalcev« v Rovu straih podpisov pričo o zanimanju za Postojnsko jamo že veliko pred njenim uradnim odkritjem. ' Oh&rmji •s 1» \ V C-Ti /T T ■ 'h v ■- 1 j--,..... IH T ti- M ifv * V '-"T. i vV V L‘"V t ik H v rh 1\T’ v % N*,,. - -,it < \ X :i> 'l r » 'V > • * p UC5CMCI|U I |C IUIII I VblU|l IblNU |UIIIU UUUIIU IIUV VUUIIIN r°čnega formata in prilagojen sodobnim popotnikom. l!f V 18. stoletju so se z meritvami in raziskovanjem :%e ega podzemlja začeli ukvarjati bolj znanstveno. Josip r°n Nagel, dunajski matematik, je po cesarjevem naročilu f’k 'skoval naravne značilnosti na Kranjskem in Moravskem. 1' ukat njegovih meritev v Postojnski jami je načrt do tedaj • 1 • ’ • —• • - iPcq ’št znanih rovov Postojnske jame, ki velja za naj starejšega a,lega. Kmalu za njim je Postojnsko jamo raziskoval tudi JlV^oski naravoslovec Baltazar Hacquet, ki je svoje razisko-Je Postojnske in Črne jame opisal v delu Oryctographia f Golica (1778 in 1789).' Dobro leto dni po velikem Čečevem odkritju (1818) Postojnska jama urejena za turistični ogled. Zapis o ’ kdo jo je v tem času obiskoval, nam ponuja zbirka knjig aPisov obiskovalcev, ki so jo uvedli že takoj na začetku tu- Cnega ogledovanja jame in nam po svoje razkriva zgodovi- °!edanjega časa. Da seje zanimanje za Postojnsko jamo hitro širilo na veje znanosti, priča tudi delo, ki gaje pod psevdonimom Stelji narave« leta 1821 napisal Giuseppe Volpi, direktor ^ke pomorske akademije. V njem opisuje Postojnsko °’ predvsem pa najdbe kosti jamskega medveda, ki ga Polije Palaotherij (stara žival). Kmalu za tem - leta 1823 - pa hšel led tudi vodnik o Trstu, v katerem avtor Girolamo Agapito '^ic opisi zanimivosti v širši okolici postavlja Postojnsko 10 na prvo mesto. Za raziskavo in ureditev Postojnske jame je imel ko zaslug okrožni inženir Aloys Schaffenrath, ki je fkokrat obiskal Postojnsko jamo, o čemer pričajo njegovi P'si na stenah rovov in pa, seveda, njegovo delo - izboljšan ^ Postojnske jame ter veliko število njenih upodobitev. V i 111 času je deloval tudi njegov sodobnik, ustanovitelj Mnega muzeja v Ljubljani baron Franc Hohenwarth, ki je Prve prave zapise o Postojnski jami je zapustil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranj; 2§te m m m m Sfrfiogthmms Crotn: ZMeifl/ IBttbre / grunblidjc / unD redtf eigmbfidje gSvfcgcm unb SBefcbtiffmbrit biefčtf / m maneken alttn unb neuen <3efchtd)u 55uc&cm gtoar rubmlid) bmibrten/ bocb biesfccro me onnocb nccbt bcfdjncbcncn SSomiftb -- ggetrfetiugm bmfišgen igretanbce; SDermttcdft cinrr feogfontmmtn unb oltar ftUiK&cmbfdiafftm/ 8$6&tn/eEtii*tY »Mb 3tttvbtrx>tab beg mek.bmibm., - - ‘.IDunCrt/ txr / tri/ GMgcttoZTZlZmE!** teutOigictrrn: 5)utd) frlbli.cigcnc/ gantKWiauczCrfiinbigung/ Unttrftidjung/ jgifTorifcf) --Stjopograpljifdje SSefgrribung/ 3" in_t««J)aBot.SEb£jft untfrHhicbt, Hofamn HricgArb ^afhafor/ ggmtbenn/ li>bltd)Cfi Eaub{č£affe ut Crattt gaupemamt im Uncem %)icnhci?l unb btt j^dnigltc^ , ttngltfcfcm €Sorictdt miBngfanb lCi>itQUebe; SBtrafmum odKjTitft. ^obmlob unb (Bltidsn Hobt- fapbitcb/ ANNO M DC LXXX1X. 3o fmbcu bet? SSolfgang SSSenn CEnbtcr/ S2>ud>h,intfcrn m ‘Kumbcrg. Ciun Prrviltgio Sjcr* CeJirejc jfUjcJlatif. Naslovnica Schaffenrathovih upodobitev v Vodniku o Postojnski jami, ki ga je v letih 1830-1832 izdal skupaj z baronom Francem Hohenwarthom V usnje vezana velika knjiga eminentnih obiskovalcev - prvi se je vanjo leta 1857 raziskoval zakonitosti delovanja narave v podzemnih jamah. Skupaj sta v letih 1830-1832 izdala eno izmed bolj pomembnih del v zgodovini Postojnske jame, vodnik z naslovom Wegweiserfur die Wanderer in der beriihmten Adelsberger und Kronprinz Ferdinands-Grotte bey Adels-berg in Krain (Vodnik za popotnike v sloviti Postojnski jami in Jami prestolonaslednika Ferdinanda pri Postojni na Kranjskem. Vodnik, ki ga sestavljajo trije zvezki, njegov format pa je 43 x 25 cm, vsebuje poleg pisane besede in načrta Postojnske jame tudi 19 celostranskih upodobitev notranjosti. Reprint tega vodnika z uvodno besedo v šestih jezikih je bil izdan leta 1978. Naslednji, ki je veliko časa posvetil raziskovanjem slovenskega krasa, je bil geograf Adolf Schmidi in njegovo obsežno delo o Postojnski jami, o Jami pri Predjami, o Planinski in Križni jami z naslovom Wegweiser in die Adelsberger Grotte und die benachbarten Hohlen des Karst Nach neuen untersuchungen in den Jahren 1850-52 iz leta 1854 velja za prvo sodobno speleološko monografijo. Adolf Schmidi je bil prvi, ki je pripisal odkritje Postojnske jame Luki Čeču, v turizmu na Postojnskem pa je s prihajajočo železniško povezavo videl tudi veliko priložnost. Prav zato, ker je bila Postojnska jama tako popularna - tudi med plemenitimi obiskovalci - in ker se je ob odprtju Južne železnice 1857 napovedoval obiska cesarja Franca Jožefa, so se upravljavci odločili obisk pomembnejših gostov beleži1 posebni knjigi. Izdelali so veliko rdečo, v usnje vezano knj ^ z naslovom Gedank-buch, v katero sta se prva podpisala P 311 cesar Franc Jožef in njegova žena Elizabeta. Skoraj stoletja ^ se vanjo podpisovali imenitni gostje z vsega sveta, knjiga p! končuje leta 1945 s podpisom Josipa Broza Tita. Sredi 19. stoletja je razvoj turizma doživljal 'žna. I It Po drugi svetovni vojni, leta 1952, je dobila ojnska jama prvi domači slovenski vodnik Postojnska '(l !,|q 'n druge zanimivosti krasa, delo slovenskih speleologov *' reda Serka in Ivana Michlerja. Izdala gaje Uprava kraških ^ Slovenije, opremljen pa je bil z 69 podobami po posnet-brancija Bara. Vodnike so tudi v naslednjih letih izdajali v več jezikih; naraščalo je tudi število objavljenih ilu-' dClJ in fotografij. Te so že prevladovale v večjezičnem foto-P °dniku iz leta 1965. Po; Posebno poglavje v zgodovini pisane besede o stojnski jami so po letu 1970 izdani vodniki, delo dr. Fran- Aamo dobrodošlico monografiji Postojnska jama avtorice nke Čuk, ki prav v teh dneh prihaja med nas! A AN t TUH\ Atfitv 1 K J J 1 JAMA s četa Habeta, geografa in zgodovinarja, znanega jamoslovca in naravovarstvenika. Vodniki iz leta 1976 so imeli naslov Postojnska jama in druge turistične jame slovenskega krasa. V njih so prvič natisnjene barvne fotografije. Poleg vodnikov po jami sta v tem času izšli tudi dve barvni monografiji istega avtorja, različni med seboj predvsem po obsegu in vezavi. Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja (1988) pa je izšla doslej zadnja monografija o Postojnski jami, za katero je besedilo napisal slovenski pisatelj, literarni zgodovinar in politik dr. Matjaž Kmecl, večino fotografij pa prispeval Franc Golob. Monografija Postojnska jama, ki je v teh letih doživela številne ponatise in je bila izdana v osmih jezikih, je bila posebna po značilnem avtorjevem literarnem besedilu in je tudi po tem ena izmed posebnosti v jamski zgodovini. V letu 2006 je kot uspešen plod sodelovanja med založnikom Galerijo 2 iz Vrhnike, Občino Postojna, Notranjskim muzejem in Postojnsko jamo, turizem, d.d., izšla knjiga Stoletje pozdravov, ki jo sestavljajo utrinki, ujeti na razglednice. Štiri jezikovne mutacije te knjige, v kateri so objavljene stare razglednice Postojnske jame, so del obsežne slovensko-angleške monografije Postojna na prelomu stoletja avtorice Alenke Čuk. V lanskem letu (2007) pa je po nekaj desetletjih izšel tudi popolnoma nov, sodoben Vodnik Postojnska jama, za katero je besedilo napisal dr. Andrej Kranjc, z zanimivostmi iz zgodovine pa gaje dopolnila Sergeja Kariž. Priročnega formata, z veliko fotografijami in grafičnimi prikazi prinaša svežino med obstoječo literaturo in nudi razumevanje kraškega podzemlja in pojavov tako obiskovalcu, ki se prvič srečuje z njimi, kot tudi tistemu, ki o krasu že nekaj ve. Na prodajnih mestih v okolici Postojnske jame je tudi to publikacijo, kot nekoč njene predhodnice, mogoče najti v osmih različnih jezikih. Veseli smo, da ob tako visokem jubileju, kot ga letos praznuje Postojnska jama -190 letnica odkritja notranjih delov jame in s tem zametkov turizma, lahko predstavimo tudi novo monografijo »Postojnska jama - Immensum ad antrum adi-tus«, za katero je besedilo napisala Alenka Čuk, večino fotografij pa prispeval Miha Krivic, oba domačina. Monografija je po vsebini razdeljena na pet poglavij, opisuje pa zgodovino turističnega in tehničnega razvoja Postojnske jame, spremlja obiskovalca na turistični poti po njej, ga seznanja, kdo izmed eminentnih obiskovalcev si jo je ogledal v preteklosti ter na koncu ponudi bralcu še nekaj zanimivosti, ki naj bi spodbudile podaljšanje njegovega obiska v Postojni ali ga prepričale za nov obisk. Monografija je velikega formata, obsega 112 strani in vsebuje več kot 150 fotografij in zanimivosti iz zgodovinskega arhiva. Ko jo spremljamo pri njenem izidu, naj ji zaželimo veliko radovednih in zadovoljnih bralcev ter da bi - tako kot več kot 100 različnih izdaj njenih predhodnic - ponesla ime in lepote kraškega podzemlja v širni svet! VSTOPI. POPOTNIK. V M l/Ml KNO JAMO Sabina Paternost, univ dipl. ekonomistka - strokovna sodelavka za odnose z javnostmi, Turizem KRAS, d. d., Postojna NA »GIBUIVIH SLIKAH« UJETE PRAVUICNE PODOBE POSTOJNSKEGA PODZEMU/ Alenka Čuk Spoznanje, da ugodna prometna lega in lepote naše zemlje niso ustvarjene le zato, JL da bi jih uživali sami, ampak da je tak zaklad potrebno organizirano izkoristiti, med Slovenci niso prisotne od danes. Slovenija, oziroma ozemlje, na katerem so prebivali Slovenci, je dva bistvena elementa, od katerih je odvisen razvoj turizma - lepoto, slikovitost, naravne in zgodovinske zanimivosti ter zdravilišča na eni strani in zavest ljudi, daje za udobnost in prijetnost bivanja turistov potrebno ustrezno poskrbeti, združevala že od nekdaj. Pionirji »tujskega prometa« so menili, »da tujcev ni za prezirati ali jih celo odganjati, ampak privabiti jih k sebi, in ne vztrajati pri čestokrat zaostalih starih domačih navadah v prometu, hotelirstvu in tu- ristiki, temveč se ravnati po modemih zahtevah.« In fil111 takrat v turistiki dejansko pomenil modno novost. »Rodil" je leta 1895, ko je ekipa bratov Lumiere v Parizu posnela zore z ulice, vsakdanje dogodke, ki sojih kasneje zmontiral' ustvarili prvi dokumentarni film. Filmska umetnost je, če ne upoštevamo te levi' najmlajša, saj šteje »komaj« dobrih sto let, in seje pravzap15 začela kot tehnični izum. Od vsega začetka se je razvijal5 dveh smereh. V tehničnem smislu je vedno boljša in kvali1' f'lzP v: Z^>X: °st°inska jama, ponor reke Pivke, kino-film, 15. avgust 1909 Postojnska jama, odhod vlaka v jamo, kino-film, okoli 1925 % % oprema, kvalitetnejši so trakovi, natančnejše je snema- zvoka. Po drugi plati pa to umetnost tako vsebinsko, kot f ^°vedno bogatijo vedno novi ustvarjalci. Za nekoga je film kot roman, gledališče ali koncert. V ^ici pa je več, saj je vse to skupaj. Že od svojih začetkov 1)1 združuje sliko in gibanje, ki sta se jima kasneje pridružila Zvok in beseda. Veliko bolj neposredno kot druge umetnos-film približa različne dogodke, znane in manj znane aK življenje drugih ljudi in nam - gledalcem - omogoča, da e,Co filmskega platna ta dogajanja tudi sami doživljamo °zir0, l^111 tistim, ki se ukvarjajo s proučevanjem zgodovine 20. ma spremljamo. Filmi pa so dobrodošlo gradivo tudi sto- Zanimivo naključje ali načrtno, premišljeno dejanje? 'ta 1905 smo Slovenci v Ljubljani ustanovili Deželno zvezo Pospeševanje prometa tujcev na Kranjskem, istega leta pa tudi prve, na filmski trak shranjene podobe Ljutomera. I najstarejša doslej dokumentirana slovenska filma, oziroma v11'a> ki sta bila posneta na tem prostoru, v njiju pa že najde-0 elemente turističnega filma, namreč veljata dva kratka ^ a. ki ju je v Ljutomeru leta 1905 posnel odvetnik dr. Karel tQssmann. Na filmski trak je ujel dogajanje ob krajevnem tau in odhod od maše, svoj tretji filmski zapis pa je posvetil Eni. Doslej najden naj starejši filmski zapis, na katerem je Vekovečena slovenska prestolnica, Ljubljana (iz literature je iN, da so Ljubljano snemali že leta 1899, vendar do sedaj filma še niso našli), sega v leto 1909, posneli so ga sneti iz Trsta, predstavlja pa shod slovanskih pevskih društev. Ob bok temu najstarejšemu filmu, na katerem so atlJene podobe slovenskega glavnega mesta, pa se postavlja ti> ki je bil istega leta posnet v Postojni in okolici. Takrat so i^titialci posneli prve filmske kadre kraškega sveta; sicer ’ pvjiMitn iiimaivv iv a vu v ixi j. ^žljive, saj se mož s kamero ni podal v podzemlje, ampak s filmsko kamero zabeležil le živahen veselični utrip pred Ilič s Ipd, °m v Postojnsko jamo in zanimivosti v okolici Postojne. Tako kot večino ostalih slovenskih krajev, so tudi naš slikoviti pod- in nadzemni kraški svet prvi odkrili in posneli tuji snemalci. Omenjeni najstarejši ohranjeni doslej poznani film o kraškem svetu je bil posnet 15. avgusta 1909. Tega dne se je v Postojno zgrnila množica obiskovalcev, saj so se želeli udeležiti tradicionalne poletne veselice pri Postojnski jami. Film, katerega snemanje so naročili v bližnjem Trstu, naj bi po besedah Lilijane Nedič iz Slovenske kinoteke po vsej verjetnosti posneli snemalci distribucijske in produkcijske hiše Ruggero Bernardini & Co.; ta tržaška filmska hiša naj bi bila v tesni povezavi s kinematografom Pathe, saj je imela distribucijske pravice za Pathejeve filme za Tržaško, Istro, Dalmacijo, Reko, Goriško in Trentino. Film naj bi bil tudi najstarejši ohranjeni film te hiše. Tri dni potem, ko je bil film v Postojni posnet, je tržaški list Edinost objavil notico, da so gostje z vlaki prihajali v Postojno, na kolodvoru pa »je bilo neprestano živo vrvenje, ki ga je lastnik kinematografa Pate v Ljubljani, g. Maks Lavrenčič posnemal, da napravi produkcije«. Na filmskem traku se zvrstijo prizori prihodov dveh vlakov na postojnski kolodvor, sledijo kadri ponora Pivke, slovesnosti pred vhodom v jamo, Predjamskega gradu in Planinskega polja z gradom Haasberg. Film so v znanem ljubljanskem kinematografu prikazovali od 16. do 22. oktobra 1909. Slovenski narod je 19. oktobra pozival: »V kinematografu Pathe se samo še danes vidijo prav lepe slike iz Postojne, postojnske jame...« Avtor prispevka je poudaril, da je v »vestibulu kinematografa razstavljenih več krasnih kapnikov in največja znamenitost postojnske jame - dve izredno veliki človeški ribici«. Ob povabilu k ogledu filma je pristavil, daje »lastnik kinematografa g. Lavrenčič slike iz Postojne dal napraviti na svoje stroške«. Da pa film ni bil namenjen le slovensko govorečemu občinstvu, temveč tudi »prijateljem narave in študirajoči mladini« nasploh potrjuje vest, objavljena v Grazer Tagblatt. Znani graški časopisje namreč 3. februarja 1910 svoje bralce povabil, naj ob koncu tedna obiščejo kinematografe Annenhof. Tam so se predvajale slike »spod- Obiskovalci si z baklami osvetljujeio pot v jami, kino-film okoli 1925 Vožnja z jamskim vlakom, kino-film, okoli 1925 njega sveta pri Postojni«, obiskovalci pa so si lahko ogledali že predstavljene prizore in »podobe romantične okolice«. Samo kraško lepotico, Postojnsko jamo, pa predstavlja drugi najstarejši doslej poznani postojnski film, ki je bil posnet okoli leta 1925, v njem pa prav tako najdemo elemente turističnega filma. Strokovnjaki, ki so si film ogledali menijo, da gre pri tem filmu za prvo podzemno filmanje kraškega sveta. Film, ki predstavi mistično lepoto podzemlja, pa je tudi drugače izjemen, saj v njemu še posebej izstopa osvetljava jame z baklami, ki je ob snemanju na obiskovalce (le-ti so svetila tudi sami nosili), naredila še veličastnejši vtis. Delo sicer neznanega, veijetno amaterskega snemalca, pa nas z mojstrsko igro svetlobe in teme očara še danes. Na tem petminutnem čmobelem nemem filmu je kamera ujela turistični vrvež pred vhodom v Postojnsko jamo, odhod edinstvenega vlaka v jamo in ogled njenih podzemeljskih lepot. Lastnik obeh naj starejših filmov je Notranjski muzej, zaradi primernejših pogojev sprave pa jih je pred nekaj leti v hrambo zaupal Slovenskemu filmskemu arhivu pri Arhivu Republike Slovenije (SFA). SFA pa je tudi ustanova, v kateri je na enem mestu shranjenih največ filmskih kolutov, na katerih sta posneti Postojna in Postojnska jama. Med več kot sedem tisoč filmi shranjenimi v SFA, lahko naštejemo kar petdeset tistih, kjer je na krajevnem deskriptorju zapisano tudi ime Postojnska jama. Kot ena naj večjih slovenskih in jugoslovanskih naravnih in turističnih znamenitosti, Postojnska jama pač ni smela manjkati na turističnih predstavitvenih filmih bivše države, prav tako pa je kot stalnica vključena tudi v filme, ki v turističnem smislu spregovorijo o Republiki Sloveniji njenih naravnih lepotah in kulturnih znamenitostih. Med turističnimi predstavitvenimi filmi naj izpostavim le nekatere, sprva čmobele, pozneje barvne filme. Leta 1948 je bil posnet film Slovensko Primorje', filma Izlet v domovino (1952) in Odkod sem doma (1962) predstavita obiske slovenskih izseljencev v domovini; leta 1952 je Jane Kavčič posnel turistični film o naravnih in kulturnih znamenitostih Slovenije Štiriindvajset ur med nami', v ta čas sodijo tudi filmi Kam? (1953), Zakladi naše dežele (1957) in film Zvoneta ®$t Sintiča V sivi skali grad (1960), v katerem Erazem Predjai^ v sodobnem času obišče svoj grad. Scenarij za ta kratkoH1 ^ tražni barvni film je napisal književnik Saša Vuga, v izjem111 ^ okolju Predjamskega gradu pa gaje posnelo podjetje Viba-^ iz Ljubljane. V barvnem filmu Na slikoviti obali (1964) p°*: 'Ha ostalih zanimivosti ob Postojnski jami spet nastopa 111 toči Predjamski grad. Film Morje vabi (1972) je drugi film iz je turističnih filmov, ki jih je naročila Turistična zveza Slo' nije. Zvedava kamera se v tem filmu, ki govori predvsem Ita naravnih lepotah komajda 32 km dolge slovenske obale.1 zadovolji le s prikazom obale, ampak gledalcu predstavi W ^a kraške bisere. Tu so še filmi Jugoslavija danes (19$ ^ Tranzitni turizem (1983) scenarista in režiserja Boštj^V Flladnika, ki predstavi možnosti kje vse si lahko odpočijejo^ se rekreirajo motorizirani turisti, Kampirati v Sloveniji (leto'1 Po; neznana) in novejša filma Odkrite Slovenijo (2005) Slovenija poživlja (2006). Pomembnejši od naštetih splošnih turističnih pr£l stavitvenih filmov pa so tisti, ki so posvečeni izkljo^ kraškemu svetu in v katerih je Postojnska jama vedno n »prvem planu«. Teh je ob že predstavljenem filmu Postojni jama iz dvajsetih let preteklega stoletja kar nekaj. Kot pr™ naj predstavim film, ki dokumentira ponovno odp^ Postojnske jame po drugi svetovni vojni. To je nemi, črnogi film. ki gaje 15. avgusta 1945 posnel neznani snemalec-’ filmski trak pa je zabeležil otvoritveno slovesnost, notranj0] jame in okolico Postojne. Država (v njenem imenu republiški komite za 1 rižem) je, zavedajoč se pomena turizma, v povezavi z njim|| tudi pomena filma, kot sredstva za njegovo promocijo, n 1952 naročila film Lepote podzemlja. Čmobeli zvočni tipično delo slovenske dokumentaristične šole petdesetih H pričara zanimivosti kraškega sveta - Škocjanske jan Predjamski grad, Postojnsko jamo, Rakov Škocjan | Cerkniško jezero. Producent filma je bil Triglav film JL Ljubljane, režija in scenarij sta bila v rokah Zvoneta SinUc|l snemalec pa je bil Milan Kumar, ki je skupaj z režiserjem fll tudi montiral. Pri filmu je sodelovala tudi edina slovenska s^l %a Veka Kokalj, filmski zvok pa je »zakrivil« prvi sloven-Zvočni snemalec Rudi Omota. Podobno vsebino predstavi tudi film Kras, pravljični ef’ Posnet leta 1974. Produciral ga je Viba film v sodelova-8 Turistično zvezo Slovenije in Gospodarsko zbornico 3Venije. Scenarij in režija sta delo Matjaža Klopčiča (to je Cn redkih dokumentarnih poskusov ustvarjalca, ki sodi med JPomembnejše slovenske režiserje), za kamero sta bila Rudi vPotič in Janez Verovšek, za montažo pa je bila zadolžena ^nka Peršin. Na tem barvnem zvočnem filmu se vrstijo posuti kraške pokrajine, ki v svojih globinah skriva čudovite %e jame, zemlje, ki jo s trdim delom pridno obdeluje kraški Vek. Kamera nam predstavi lipicance. Postojnsko jamo z aihenito človeško ribico, Rakov Škocjan, zaledenelo 'rkniško jezero, Cerkljansko, Hrastovlje, Predjamski grad in ganske jame. Med filmi, ki predstavljajo kras, Postojnsko jamo in ll)lsko favno, so tudi tuji filmi, ki jih hrani SFA, njih letnice [i; a$tanka pa v SFA niso mogli ugotoviti. To so filmi: Svet gluhe j,; '^e (Hrvaška), Caves and caving (Anglija), Der Verschwen-1(, ^ Plus (Ponikalnica, Nemčija) in Steinfar liv (Živi kamen, (j kandinavija). j Tema, ki je večkrat pritegnila filmske ustvarjalce, je »hči % »Ni, tudi znana diverzantska akcija v Postojnski jami, ko je v od 23. na 24. april 1944 skupina partizanov Nemcem Sala veliko skladišče letalskega bencina, shranjenega v Na filmski trak so jo posneli vsaj dvakrat, enkrat kot drugič pa kot dokumentarni film. , V začetku avgusta 1957 je beograjska produkcijska a Zastava film v Postojnski jami začela snemati celovečerni j^ani film Edini izhod. Film sta režirala Aleksandar Petrovič Vlcko Raspor, v glavni vlogi pa je ob znanem Miji Aleksiču a$t°Pil Zlatko Mladunič. Leta 1972 pa je režiser Milan Ljubič 1 °Znamo ga P° filmu Čudoviti prah, asistent režije pa je bil | Kekčevih ukanah in Plesu v dežju) posnel dokumentarni film V objemu podzemlja. Naslov filma je Ljubič povzel po istoimenski knjižici Franceta Šušteršiča, ki jo je leta 1960 izdal zavod Borec v zbirki Dokazi. Film, prvo jugoslovansko-poljsko koprodukcijo, sta realizirala Zatava film iz Beograda in poljska filmska družba Czlovvka iz Varšave. Ljubič, tudi scenarist filma, je k sodelovanju povabil vse preživele udeležence akcije in nekdanje postojnske ilegalce, med njimi Viktorja Hajno, saj je želel akcijo predstaviti čimbolj verodostojno. Poljska filmska hiša je pri snemanju sodelovala zaradi svojega rojaka Toma Tadeusza Sadowskega, študenta iz Krakova, kije diverzantsko akcijo vodil. Film je posnel poljski snemalec Jacek Prosinski, zvočna kulisa in vsi efekti so bili posneti v eksperimentalnem studiu poljskega radia, film pa so montirali v studiu Czlowke. Zadnje kadre filma so posneli na Poljskem, v rojstnem kraju vodje diverzije. Vrnili se bomo korak nazaj, v obdobje med obema svetovnima vojnama in čas druge svetovne vojne. Tudi takrat so naše kraške lepote na filmski trak posneli različni, predvsem italijanski avtorji. V arhivu rimskega inštituta Luče hranijo sedem filmov v katerih se predstavlja Postojnska jama, v nekaterih izmed teh pa tudi katera od drugih slovenskih kraških znamenitosti. Vsekakor o teh filmih vemo manj kot o filmih, ki jih hrani SFA, potrebno jih bo temeljiteje proučiti, dokumentirati in se z arhivom inštituta Luče morda celo dogovoriti o izdelavi kopij. Vsebina v vseh sedmih filmih je podobna: Postojnska jama, njena ožja okolica, vhod v jamo z vhodno ploščadjo in upravnim poslopjem, obiskovalci, notranjost jame, kapniki... Trije filmi so krajši, nekajminutni (nekakšni kino-obzorniki), čmobeli, prvi je nemi, ostala dva sta zvočna: Grotte di Postumia (1930), Venezia Giulia. Una visita alle famose Grotte di Postumia in prossimita di Trieste (1931, produkcija Fox Movietone) in Postumia. Le celebri grotte nel loro miste-rioso aspetto (1932, produkcija RCA Photophone). Štirje filmi pa so daljši, dokumentarni. V dveh sta Postojnski jami posvečena le krajša odlomka. V zvočnem čmobelem filmu II compartimento del magistrato delle acque alla Fiera di Padova del 1936 v produkciji Istituto Nazionale Luče, sta predstavljeni Postojnska jama in grafični prikaz podzemnega toka reke Pivke ter Škocjanske jame s podzemno reko Reko, v čmobelem zvočnem filmu II Duce a Trieste (1938), pa je nekaj minut filma, ki sicer slikovito predstavi življenje in delo Mussolinija, posvečenih njegovemu obisku Postojne in Postojnske jame; tudi ta film je nastal v produkciji Istituto Nazionale Luče. Med leti 1932-1937 je bil posnet film Grotte di Postumia (čmobeli, nemi, produkcija Istituto Nazionale Luče), čmobeli nemi film Grotte di Postumia v produkciji INCOM pa je vsekakor posnet po letu 1926, saj v enem od prizorov vodnik obiskovalcem razlaga, da se nahajajo v Lepih jamah (grotta di Paradiso). V zadnjih desetletjih je podjetje Postojnska jama naročilo izdelavo kar nekaj propagandnih filmov, posnetih na različne formate videokaset, v novejšem času tudi na DVD-je, posneta pa je bila celo posebna plošča, podobna gramofonski, ki se je predvajala preko barvnih televizorjev. Slednjo je Globtour posnel leta 1976, med izleti, ki jih je obiskovalcem Istre nudila ta organizacija pa je na plošči kot ena od možnosti predstavljen tudi ogled Postojnske jame in Predjamskega gradu. Posredno se postojnskega podzemlja dotakne tudi film Rada Smerduja in Vilka Filača. Njuno, leta 1980 na tretjem festivalu speleološkega filma v francoskem La Chapelle en Vercors s posebno nagrado nagrajeno delo v kategoriji 16-mili-metrskih filmov Kje so tiste stezice, pripoveduje zgodbo o postojnskem jamskem biologu Egonu Pretnerju. Leta 1982 se je podjetje Postojnska jama z Radiotelevizijo Ljubljana dogovorilo, da L januarja 1983, tik pred predvajanjem tradicionalnega novoletnega koncerta dunajskih filharmonikov za celotno jugoslovansko televizijsko publiko predvajajo petminutni film Erazem Predjamski si ogleduje v gradu razstavljeno arheološko zbirko Notranjskega muzeja; film V sivi skali grad (1960) :df K'dri o Postojnski jami skupaj z novoletno čestitko. V istem napovedano snemanje filma o Postojnski jami na 16 in 3611 rJ filmski trak v več jezikovnih različicah, ki bi celovito Pr‘ e stavil turistično ponudbo s posebnim poudarkom na Postojuj e, jami, so realizirali nekaj let zatem. Zanimiva je tudi statist' a, ki jo je leta 1983 objavilo interno glasilo Postojnske ja,i;iPo Proteus. Med najbolj prodajanimi spominki, ki so jih obisku jame kupili turisti (knjiga, diaton in razglednica), je ”to' na visokem mestu tudi film, saj je kar vsak osemstoti - \ kupil »tonski super 8 film o Postojnski jami«. Film je jezikovnih različicah leta 1981 izdala THO Postojnska jnflisf uredil gaje Srečko Šajn, laboratorijsko obdelavo pa so priP‘H vili v Jadran filmu (zanj O. Kadmka in I. Markič) v Zagre Koncert iz Postojnske jame pa je shranjen na videoka5' i(c izdani leta 1986. Takrat so se občinstvu predstavili simf°nl 'M RTV Ljubljana z dirigentom Samom Hubadom, baletni aiN®^ bel SNG Ljubljana in solistka Tanja Baronik. Čudežnis' skozi milijone let pa je film, ki je v produkciji VP Kregar (P(l ducent Mark Deu, režija in scenarij Vojko Anzeljc, mon1 Mirko Simič, Iztok Šuc, sinhro Boris Romih, animacija Ja" Ferlan, glasba Peter Penko) nastal leta 1996. Besedilo zanj-napisala dr. Peter Habič in Ksenja Dvorščak, oblikovala g* Mira Manko, založila pa Postojnska jama, turizem. Leta • pa je podjetje Postojnska jama predstavilo nov film o krašk6 podzemlju, 28-minutno VHS kaseto Postojnska jama, ^ popotnik, v neizmerno jamo, v desetih jezikovnih različic Ob naravnem bogastvu Postojnske jame je predstavljen h znameniti Predjamski grad in slikovita okolica. Podobo, nudijo gibljive slike zaokroža glasba Martina Štibern' Komornega mešanega zbora Postojna in okteta Bori. Vse sko zasnovo kasete je pripravil Srečko Šajn, besedilo je nap1-Matjaž Kmecl, scenarij in režija sta delo Boštjana Korbaf film pa je izdelal Digital Studio, Video produkcija Slak d- °-Ljubljana. Pri Postojnski jami, turizem so zelo zgodaj, že 1999, izdali tudi prvi DVD z naslovom Postojnska jatna minutni film v osmih jezikih). Ob pripravah in med samotr, cionalno božično-novoletno prireditvijo v jami, božično zg bo živih jaslic, pa je leta 2005 nastal film Pavla Tanka iz P*v Tanko, v božični zgodbi ja nastopal kot kralj Miha, je v že da bi čas med predstavami kreativno preživel, posnel nastaj Ee ] j prisoten pravzaprav že v njenih najbolj rosnih letih. Medtem, ko je kraško podzemlje močneje zastopano v dokumentarnem oziroma turistično propagandnem filmu, pa je skromneje izkoriščeno v igranem filmu. Kar splošno velja za vse turistično propagandne filme, velja tudi za filme s kraško tematiko. Posneti so zato, da privabijo goste, da neko turistično področje predstavijo v čim lepši luči; da celostno predstavijo tako naravne lepote, kot kulturno dediščino izbranega področja, način življenja v tem prostoru ter pestro gostinsko in kulinarično ponudbo. Za prijazne nasvete in pomoč pri izboru filmskega gradiva, ki ga hrani SFA, se zahvaljujem vodji SFA mag. Lojzu Tršanu. Viri in literatura: Časopisi: Edinost (1909), Slovenski narod (1909), Grazer Tagblatt (1910), Tovariš (1949), Slovenski Jadran (1957), TV 15 (1972), Kras (1972), Delo (1980). Nedič, Liljana, Adam, Nadja, Čuk, Alenka: Spremno besedilo ob predstavitvi filmov o Postojni. Postojna, Notranjski muzej, 1999 (filmski list). R. Š.: Upodobljeni trenutki večnosti, Istrabenzove novice, marec 2006, št. 1. Šajn, Srečko: Film in multivizija, da?, Proteus, marec 1982. Šajn, Srečko: Novoletni dunajski koncert in film o Postojnski jami, Proteus, december 1982. Šajn, Srečko: Knjiga, diaton, film...,Proteus 1,15. marec 1983. Šajn, Srečko: Novi filmi o kraškem podzemlju, Proteus 2, 20. maj 1983. Šajn, Srečko: Nov film o Postojnski jami, Lipov list, 1997, št. 7-8. Šlenc, Jože: Naša vodiča v propagandnem filmu, Proteus 3, 22. junij 1976. Tršan, Lojz: Turistični film na Slovenskem do leta 1966 v: Arhivsko gradivo s področja turizma in turistične dejavnosti. XVII. Posvetovanje Arhivskega društva Slovenije, Koper, ADS, 1996, str. 24-26. Tršan, Lojz: Ljubljana, shranjena v filmskih kolutih (tipkopis). Alenka Čuk, prof. zgod. in umetn. zgod. -muzejska svetovalka, Notranjski muzej Postojna 'Živih jaslic ter zakulisje njihovega nastajanja. Intervjuval je kujoče v predstavi, glasba v filmu pa je originalna, s pred-Ve v jami. Leta 2006 so se v družbi Postojnska jama odločili dokumentarno filmsko upodobitev začetne zgodovinske oblikovanja in nastajanja kraškega podzemlja. Na celu-nem traku je s pomočjo računalniške animacije pod sWom Trenutek večnosti ovekovečeno nastajanje Postojn-f Jame. Scenarij in režija sta delo domačega avtorja Blaža eria, vsebinski del pa sta prispevala dr. Andrej Mihevc in :6' Slavko Polak. Postojnska jama pa ni bila izključna ali ena od [^vnih igralk« le v turističnih predstavitvenih filmih, temveč J° večkrat uporabili kot prizorišče snemanja celovečernih l0v (npr. filmska pravljica Čarobni meč, Avala-film, 1949), tefih kot pomembnega propagandnega sredstva ob naštetih Etičnih filmih vsekakor ne smemo zanemariti. Od teh naj ed filmi, posnetimi v edinstvenem okolju podzemnega raja, drugi strani pa v skrajno uklenjenem okolju, ki ga dobro po-tudi naslov že omenjenega filma Edini izhod, omenim ,r‘ barvni film Gladiatorke. V pravljičnem okolju Otoške n' ^ odigrala je vlogo prastarega podzemeljskega zlatega rud-11 7> ga je v šestdesetih letih preteklega stoletja s tehnično Dubrave-filma iz Zagreba (koproducent filma je bila J^a filmska hiša Italia film) posnel italijanski režiser e Or|io Leonviola. V množičnih scenah tega filmskega spek-s v katerem kar mrgoli lepih deklic in mišičastih lepotcev, Otiralo okrog 500 učencev in dijakov postojnskih šol, 'Se- ki so jih uporabili pri snemanju v Otoški jami, pa so v e,ali v tovarni Javor Pivka, enota Belsko. V tem prav gotovo nepopolnem pregledu filmske pro-nanašajoče se na slovenski kraški svet s posebnim na Postojnski jami, lahko hitro razberemo, da je s svojimi fenomeni v slovenski filmski zgodovini močno urili: POSTOJNSKA JAMA V ISKANJU RAVNOVESJA MED OHRANJENJEM IN TRŽENJEM Ksenija Dvorščak Postojnska jama je naravna vrednota in naravni spomenik z jih doživljajskih potreb pričakujejo vedno bolj intenzi' veliko naravno, kulturno, znanstveno in gospodarsko vred- dražljaje. Konkurenca je namreč neizprosna. Na drugi si( nostjo. Gospodarska vrednost se odraža v turistični rabi na- pa so vedno večja pričakovanja lastnikov upravljalca. In' ravnega spomenika. Turistična vrednost Postojnske jame pa nazadnje, gre za odgovornost upravljalca, da naravnovr-seveda izhaja predvsem iz njene naravne in kulturne vred- noto turistično valorizira in gospodari z njo na način, ^ nosti. Vsak upravljalec naravne vrednote, ki je urejena za zmanjšuje njene naravne, kulturne in znanstvene vrednc potrebe turističnega gospodarjenja, ima zelo odgovorno in Zato je pri njenem upravljanju nujno potreben trajn° zahtevno nalogo. Sooča se z interesi in pričakovanji različnih pristop, ki bo ohranil ustrezno ravnovesje med naravP' javnosti, z odgovornostmi in zahtevami. Na eni strani so vse kulturnimi in znanstveni vrednostmi na eni ter turistih zahtevnejši obiskovalci in gostje, ki v želji po zadovoljitvi svo- vrednostmi na drugi strani. Naravna vrednost jame se odraža skozi njene morfološke oblike in pojave, ki jih predstavljajo vse vrste kapniških oblik, podzemnih rovov, dvoran, jezer, rek, sedimentov in vseh ostalih pojavnih oblik, ki so nastale skozi tisočletja. Naravna vrednost jam so naravni pojavi, ki so odraz geološke preteklosti ali pa se v jamah še vedno odvijajo. Izjemna naravna vrednost jame je jama kot življenjski prostor jamskih živali. V Postojnski jami se ponašamo z naj večjo biotsko pestrostjo podzemne favne na svetu. Jama ima tudi znanstveno vrednost in je neizčrpen vir pridobivanja novih znanj, kar nam potrjujeta tudi Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni (v nadaljevanju IZRK) in sedež Mednarodne speleološke zveze. Jama ima tudi kulturno vrednost. Že sam način ureditve jame za potrebe prikazovanja javnosti je del tehnične dediščine. V njej so nekateri arheološki ostanki. Jama je neposredno povezana z lokalnim okoljem, kulturno vrednost ji daje tudi sama zgodovina njenega obiskovanja in vzajemnega razvoja lokalnega okolja, ki je iz tega izhajal. Jama je občutljivo naravno okolje, v katerega naj bi človek posegal čim manj. Koliko naj bi posegal? Ko podzemno jamo odpremo javnosti in ji dodelimo funkcijo turistične znamenitosti, trčimo ob navzkrižje interesov: ohranjanje in turistično rabo. Z odprtjem smo vanjo že posegli. V kolikšni meri posegi, ki omogočajo turistično rabo, zmanjšujejo njeno naravno vrednost? Skrbniki ohranjanja okolja menijo, da v jamo so< idi ®čin5 dSki le dejavnosti, pri katerih je jama kot naravni pojav v sre° pozornosti. Dejavnosti, v katerih je narava le kulisa neN N drugemu, naj ne bi sodile v jamo. Tu je odprt prostor za k 0,1 senz. Ali glasbenemu, plesnemu, gledališkemu dogodk11 vrhunskimi izvajalci jama ne more služiti kot naravna kon° na dvorana? Tako kot je edinstvena jama, tako vanjo naj1 sodijo tudi edinstveni dogodki. S tem, ko se odločamo ot£l kaj je v jami primemo in kaj ne, javnosti tudi sporočan si kakšen je naš odnos do naravne vrednote. s Upoštevati je treba tudi dejstvo, da so pogoji p04 meznih upravljalne v turističnih jam, kijih narekuje zakon01 di*1 k jalec, zelo različni. Upravljalec, katerega obstoj in uspe odvisna od spretnosti trženja na turističnem trgu, se bo obna e: drugače od tistega, ki mu ni treba plačevati koncesije drža'1 mu slednja zagotavlja del sredstev za delovanje. Turist^ dejavnost je lahko eden največjih onesnaževalcev, če se ra2’ 'le ja stihijsko, nenačrtovano in preko okoljskih, prostori ilikd sodialnih in drugih zmogljivosti prostora. S tem pos|aTst°. grožnja ohranjanu narave. Lahko pa turistična dejavnost p° ne način ohranjanja narave - če je njen razvoj strok0' Ji načrtovan in prilagojen prostoru. Ji Zaščito in varstvo naravne vrednote postojnski ski sistem ureja vrsta zakonov, uredb in predpisov. Postoj11' 4 ] jamski sistem in Predjamski jamski sistem sta bila leta 1“" ei j^skim odlokom razglašena za naravni znamenitosti. Danes 1 Jočjc varstva jam urejata Zakon o ohranjanju narave 'et in Zakon o varstvu podzemnih jam (ZVPJ). Krovni je Zakon o ohranjanju narave (ZON), ki opredeljuje lc6ton osfh ^ naravne vrednote, njihov status in varstvene režime. V c eru Postojnske jame je pomembno področje, ki ga ureja 'J e,1Jena zakonodaja, predpisovanje pogojev zadrževanja te. 1 v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti, ki so 11 stavljene v Speleobiološki postaji v Rovu novih podpisov rlnske jame (Uredba o zavarovanih prosto živečih žival-, Vrstah). ZON opredeljuje tudi pojem ekološko pomemb-3 !l °bmočja (vse jame) in posebnega varstvenega območja itUra 2000, Uredba o habitatnih tipih, Uredba o ekološko a^ ^ČInbnih območjih, Uredba o posebnih varstvenih območ- i» Zakon o ohranjanju narave določa, da se za rabo na-vrednote podeljuje koncesija. Natančneje to področje , oeljuje Uredba o koncesiji za rabo naravnih vrednot finskega jamskega sistema in predjamskega jamskega sis-* a ter Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o kon-" Za rabo naravnih vrednot postojnski jamski sistem in v Jamski jamski sistem, ki je bila sprejeta leta 2007. ®Ce$ijo podeljuje država. Prva koncesijska pogodba, ki je ,j Podeljena za pet let, se sedanjemu upravljavcu izteče ’ lec leta 2008. Zakon o ohranjanju narave opredeljuje pojem naravnega spomenika (ena ali več naravnih vrednot) ter pogoje, ki jih je treba upoštevati pri rabi naravne vrednote. Zato je sestavni del koncesijske pogodbe program rabe naravne vrednote. Omenjeni program je za upravljavca ključni dokument, saj predstavlja okvir in usmeritve za delovanje in poseganje v naravno vrednoto. Zakon o varstvu podzemnih jam predpisuje varstveni režim v postojnskem in predjamskem jamskem sistemu, ki je v celoti povzet tudi v koncesijski pogodbi upravljavca. Sedaj poteka priprava Programa rabe za naslednje 20-letno koncesijsko obdobje. V okviru naravne vrednote Postojnska jama naj bi se odvijale aktivnosti, ki so v skladu s trajnostnimi načeli in predpisanimi naravovarstvenimi pogoji upravljanja naravne vrednote in naj bi vključevali: - sprotno vzdrževanje, ki vključuje obstoječo infrastrukturo - izboljšanje prikaza človeške ribice (proteusa anguinusa) - preprečevanje nastajanja dodatnih obremenitev v naravnih vrednotah (npr. prevelike skupine v neturistične dele) - sanacija neustreznih stanj (v skladu z določenimi naravovarstvenimi pogoji in priporočili IZRK) - posodobitev načinov interpretacije naravne vrednote skozi njen obisk - ukrepi za uvedbo pravil vedenja v naravni vrednoti (sistem upravljanja z obiskovalci) - ukrepi za ozaveščanje o pomenu naravne vrednote -posebej v mednarodnih okvirih - vzpostavitev celovitega sistema razvoja kakovosti turističnih storitev (razvoj internih standardov). Program bo vključeval tudi nekaj področij, ki smo jim do sedaj posvečali manj pozornosti. Ena izmed njih je sistematično opazovanje natančno določenih točk v enakomernih časovnih intervalih in beleženje sprememb (monitoring) na naslednjih področjih: a. vzdrževanje, obnavljanje in uvajanje novih elementov turistične infrastrukture (poti, ograje, železnice); b. spremembe mikroklime v jami (toplota, razsvetljava, prah, hrup); ter c. spremembe favne v jami. Predviden je obsežnejši program čiščenja jam (odstranjevanje modrozelenih alg in mahovja ter prahu). Predvsem pa gre rešitve iskati v možnostih za upočasnitev rasti alg. Ena od rešitev, ki se kaže, je vsekakor bolj diskretno osvetljevanje, ki se odraža v: a. osvetljevanju pohodnih površin (diskretno zakrite svetlobne cevi - primer rešitev v Rovu novih podpisov in v Malih jamah Postojnske jame) in ločeno osvetljevanje kapniških skupin; b. uvedba luči s hladno svetlobo (vsaj na nekaterih mestih), ki preprečujejo razvoj alg (LED luči, protibakterijske luči). Sedanji železniški prevoz v Postojnski jami po svoje predstavlja atrakcijo, vendar pa zaradi bremena let zahteva tudi določene spremembe: a. izboljšanje varnosti (vlak je odprt in obiskovalci lahko kadarkoli med vožnjo vstajajo, premajhna možnost komunikacije med vodnikom in voznikom na vlaku, med gosti ter vodnikom in voznikom na vlaku); b. estetski vidik (zastarelost); c. zmanjševanje negativnih vplivov na jamsko okolje: (° Q( in tresljaji, kijih povzroča vlak, kapljanje olja; pesek, 1 drobi pod kolesi vlaka, povzroča nastanek drobnih delci praku, kakršnih v naravnih jamah ni. Zato se pred na naslednjih dveh desetletjih pojavlja izziv uvel ustreznejšega načina prevoza v jamo; in preureditev estetsko zastarelega, nefunkcionalnega! neustreznega objekta v Koncertni dvorani Postojnske j3] in zamenjava z ustreznejšim. V okviru prenove je pre' dena tudi čistilna naprava v Koncertni dvorani. Večja pozornost bo v prihodnosti namenjena •' usposabljanju za jamske vodnike, kot ga predvid* 1 2 Zakon o varstvu podzemnih jam. Usposabljanje in pr«' janje usposobljenosti bodo opravljale kot javno poobh lo pooblaščene organizacije na podlagi na Ministrstvi1 okolje in prostor potrjenih programov usposabljanj3 preverjanja usposobljenosti jamskih vodnikov za vod' po odprtih jamah, ki so urejene za turistični obisk. Sed' v razpravi osnutek Pravilnika o usposobljenosti za ja' vodnike, ki ga izdaja Ministrstvo za okolje. Dr] Turizem KRAS, d.d., je v sodelovanju z Inštitutofl1 raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni vsekakorzl teresirana za izvajanje tovrstnih usposabljanj. Uporabljena literatura 1. Povzeto po: Gradivo za pripravo naravovarstvenih pogojev pri koncesiji pogodbi za rabo postojnskega jamskega sistema; avtorji: dr. Andrej Mihe* J’ dipl. geogr., dr. Janez Mulec, dr. Tanja Pipan, Mitja Prelovšek; Postojna, december 2007 2. Zakon o varstvu podzemnih jam, Ur. I. RS, št. 2/2004 Ksenija Dvorščak, dipl. organizatorka turizma - strok, direktorica za podred turističnih znamenitosti, Turizem Kras, d.d., Postojna Občudovanja vreden pogled proti Ruskemu mostu, ki staro Narava je v Postojnski jami izoblikovala številne figure, ki jamo povezuje z Lepimi jamami, se odpre obiskovalcu pri spominjajo na utrinke iz vsakdanjika - tale masiv na Veliki sestopu z Velike gore. gori je poimenovan Noetova barka. ^drovski razvoj v družbi Turizem KRAS, d.d. Na poti k odličnosti USTVARJANJA DINSTVENIH DOŽIVETIJ •e>; m V« ija de di ifl » m ^•"icija Može J tadu s poslanstvom naše družbe si na področju razvoja J'sških virov v družbi Turizem KRAS, d.d., prizadevamo, da Ji Zaposleni ustvarjajo edinstvena doživetja kraških znanosti in lepot na profesionalen način. Želimo biti radost-0rganizacija z vzdušjem sodelovanja in spodbujanja *ruktura zaposlenih :* »jveč Konec leta 2007 nas je bilo v podjetju zaposlenih 130 -na področju glavnih dejavnosti podjetja: turistične zna- sprememb, prijaznosti in profesionalnosti. Zato se zavedamo, da je ustvarjanje možnosti za dobro počutje zaposlenih zelo pomembno. Poslanstvo kadrovske dejavnosti je zato usmerjeno k ljudem - k zaposlenim v našem podjetju. menitosti in tržne dejavnosti, kakor kaže organizacijska shema podjetja. V strukturi zaposlenih je 61 (46,9%) moških in 69 (53,1%) žensk. Strukturo zaposlenih po stopnji izobrazbe in vrsti zaposlitve (za nedoločen ali določen čas) prikazuje grafikon 1. Organizacijska shema podjetja 1 Služba za finance in B Služba za investicije in 9 Služba za organizacijo 1 Služba za trženje in Turistične računovodstvo vzdrževanje in razvoj nabavo znamenitosti v I - Teko« j vzdrževanje - Tehničnaskuplna | ) ■ - Promocija B - Rezervacije JB - Vstopnina - Prireditvene dejavnosti 2 O ACIJA Grafikon 1: Struktura zaposlenih po stopnji izobrazbe in vrsti zaposlil ■ nedoločen čas Gibanje števila zaposlenih med letom kaže na sezonsko naravo dela. V visoki sezoni, ki traja od aprila do oktobra, število zaposlenih precej naraste. Vendar to število v zadnjih mesecih leta 2007 ni upadlo na raven prejšnjih let; konec leta 2006 smo imeli 113 zaposlenih, konec leta 2007 pa kar 130. Vzrok tiči v podaljševanju turistične sezone in večjem obsegu dela v okviru kongresnega turizma, ki oživlja nizko sezono v zimskih mesecih. Število zaposlenih je letos ostalo na visoki ravni predvsem v gostinstvu, v katerem nas k temu sili (poleg večjega obsega dela) tudi velik problem deficitarnosti gostinskih poklicev. Raven izobrazbe zaposlenih se iz leta v leto zvišuje. V primerjavi s predhodnimi leti se zmanjšuje delež zaposlenih z nižjimi stopnjami izobrazbe (predvsem IV. in V.), veča pa se delež zaposlenih s VI. in VII. stopnjo izobrazbe. V naslednjih treh letih je pričakovati velik porast števila zaposlenih s VI., VII. in VIII. stopnjo izobrazbe, ker je veliko zaposlenih vključenih v formalno izobraževanje za pridobitev višje stopnje izobrazbe. Vzroki za izboljševanje izobrazbene strukture so predvsem v večjih vlaganjih podjetja v lastne kadre - veliko sredstev se namenja za izobraževanje in usposabljanje zaposlenih. Poleg zaposlenih nam pri ustvarjanju edinstvenih doživetij v sezonskem času, ko obseg dela precej naraste, pomaga tudi precej študentov in zunanjih sodelavcev. Sedaj imamo tudi šest štipendistov na področju gostinstva, ki pri nas opravljajo obvezno prakso in počitniško delo. Organizacijska klima v podjetju Letos smo se pridružili projektu SiOK (primerjalno raziskovanje slovenske organizacijske klime), ki je nastal na pobudo naj večjih slovenskih podjetij v letu 2001. Vodilna ideja projekta je primeijalno raziskovanje organizacijske klime in zadovoljstva zaposlenih v slovenskih in hrvaških organizacijah, da se poveča zavedanje zaposlenih o pomenu klime in o pomenu posameznih ustreznih metod za njen razvoj. Pregled določen čas 'H i: e. ■ rezultatov v našem podjetju kaže ugodno sliko razvitosti n kovanju z Zavodom za razvoj, izobraževanje in svetovali^ J' ZARIS iz Ljubljane. Predavanja potekajo v kongresnem 2" ‘11 Jamskega dvorca, v katerem udeleženci izobraževalnega go "toarna pridobivajo VI. stopnjo izobrazbe in naziv organizacij 'Poslovanja v gostinstvu oziroma v turizmu. V program smo ao-točili veliko naših zaposlenih, hkrati pa ga ponujamo tudi iVžven za vse tiste, ki so željni znanja na tem področju. čr^Posleni zunaj delovnega časa Ker se trudimo za dobro počutje naših zaposlenih, gre 'j^a skrb tudi v smer njihovega dobrega zdravstvenega 16toja in kvalitetnega preživljanja prostega časa. V ta namen s°$lene redno napotujemo na preventivne zdravstvene pre-- predvsem tiste, ki so pri delu izpostavljeni sevanju. zba plačuje dve uri tedensko najem športne dvorane v P- franku, ki je namenjena rekreaciji zaposlenih. Poleg tega fllS^°v letošnjem letu za zaposlene ženske organizirali plesne , v kombinaciji s Pilates vajami in za vse zaposlene orga-ifl^ali tudi zimske športne igre. Za preživljanje prostega časa f klenih ima družba tudi lastne apartmaje. Vsako leto organiziramo letno srečanje vseh zapo-lS^h in upokojencev, na katerem poleg družabnega dela predlo rezultate predhodnega leta in načrte za naprej, raz-/totio najboljše sodelavce iztekajočega se leta, najboljšo to in častnega člana. Vsako leto organiziramo tudi predno- o prireditev za otroke naših zaposlenih, na kateri si lahko to^dajo lutkovno predstavo in se srečajo z dedkom Mrazom, 'l[obdari. Za otroke zaposlenih smo v poletnem času organi' 'Jtoli tudi enotedenski poletni tabor na Gradišču pri Litiji. 6kaj načrtov za prihodnost projekte za izboljšanje interne komunikacije, zato smo letos med drugim začeli z letnimi pogovori z vsemi zaposlenimi. Poleg tega smo z uvedbo nove sistemizacije poskrbeli za boljše možnosti razvoja delovne kariere naših zaposlenih. Letos smo se prijavili tudi v projekt za pridobitev osnovnega certifikata »Družini prijazno podjetje«, saj z uvedbo nekaterih novosti, ki mladim staršem olajšujejo usklajevanje službenih in zasebnih obveznosti, lahko kandidiramo v tem postopku. Poleg tega na osnovi izobraževalnih projektov razvijamo lastno blagovno znamko svoje poslovne akademije, katere središče bo »Trening center za jamske vodnike« z vsemi dodatnimi programi izobraževanja in usposabljanje za kadre v turizmu in gostinstvu. Sklep Če je poslanstvo našega podjetja: »S tradicijo in znanjem ustvarjamo edinstvena doživetja kraških znamenitosti in lepot. Zanamcem ohranjamo naravno in kulturno dediščino!«, potem je že samoumevno dejstvo, da si na področju razvoja človeških virov prizadevamo, da naši zaposleni ustvarjajo ta edinstvena doživetja na profesionalen način. Na različne načine se trudimo, da postanemo radostna organizacija z vzdušjem sodelovanja in spodbujanja sprememb ter prijaznosti, saj je naša vizija: »Kras, posejan z biseri naravne in kulturne dediščine, je ena izmed najbolj zaželenih evropskih turističnih destinacij. Avtentične počitnice in vrhunske storitve po meri posameznika so nekaj, kar je preprosto trebilo doživeti.«. V stremenju po še boljših rezultatih in po še boljšemu 16lltju naših zaposlenih smo si zastavili v prihodnje izpeljati uto nekaj projektov. Rezultati SiOK raziskave so nas napotili v Patricija Može, univ. dipl. sociologinja - pomočnica direktorja za razvoj človeških virov, Turizem KRAS, d.d., Postojna TEKTONSKA ZGRADBA SISTEMA POSTOJNSKIH JAAf Stanka Šebela Geološke razmere sistema Postojnskih jam Reka Pivka ponika v sistem postojnskih jam v nadmorski višini 511 m. Višji nivo, danes suhih rovov, pa se začne v nadmorski višini 529,5 m, kar je tudi nivo umetne ploščadi pred jamo. Pivka priteče s Hišnih kamnin Pivške kotline in ponika na kontaktu z zgornje krednim apnencem. Rovi sistema postojnskih jam so razviti v zgornje krednih apnencih (Cenomanij, Turonij, Senonij). Cenomanijski in Turonijski apnenci so tanjše plastnati in vsebujejo leče rožencev ter dolomi-tizirane apnence. Senonijski apnenci so debelo plastoviti. Jamski rovi so razviti v okrog 800 m debelem litološkem stolpcu (Šebela, 1998). Sistem postojnskih jam leži med dvema pomembnejšima regionalnima prelomoma, to sta idrijski prelom na severu in predjamski prelom na jugu (slika 1). Za tektonsko zgradbo terena med obema desno zmičnima prelomoma so značilni desno zmični dinarski prelomi in levo zmični prečno dinarski prelomi. V sistemu postojnskih jam najdemo starejše deformacije narivanja in gubanja in mlajše prelomne deformacije. Narivanje seje dogajalo po odložitvi eocenskega fliša, to je v zgornjem eocenu. Med miocenom in pliocenom je narivanje spremljalo gubanje. Glavna deformacija gubanja v sistemu postojnskih jam je postojnska antiklinala (slika 2). Jamski rovi so razviti v obeh krilih antiklinale, sledijo smeri in vpadu plasti; posebno sledijo še tistim plastem, ki so poudarjene z medplastnimi zdrsi. Rov podzemeljske Pivke med Otoško in Pivko jamo sledi vpadu plasti in prečno dinarskim prelomnim conam. Severni rob naj večje podome dvorane Velike gore je razvit v dinarski prelomni coni, ob kateri je prišlo do nekaj metrskega vertikalnega premika ob reverznem prelomu. Reaktiviranje prelomne cone je povzročilo večanje podome dvorane do današnjih dimenzij. Občasni podzemeljski vodni tok je v začetku še odnašal del podome-ga materiala. Isto prelomno cono, ki jo opazujemo na Veliki gori, lahko sledimo tudi v drugih delih jame (Pisani rov, Lepe jame), kjer pa kaže drugačno dinamiko. Ob tej prelomni coni lahko opazujemo vsaj štiri (4) različne tektonske dogodke - desni zmik, levi zmik, reverzni premik in normalni premik. Primer neotektonike iz umetnega rova Neotektonika je novejša specifična disciplina geotektonike, ki obravnava najmlajše, sodobne procese in nastale strukture v višjih delih litosfere, kakor tudi na sami zemeljski površini (Nikolič, 1989). K neotektoniki prišteva Placer (1981) regionalno pomembne prelome jugozahodne Slovenije, kot so: idrijski, predjamski (slika 1), raški in divaški prelom. Že Gospodarič (1964) je v umetnem rovu med Postojnsko jamo in Čmo jamo določil tektonske premike na flišnih peskih. Umetni rov, ki so ga zgradili med obema svetovnima vojnama, na več mestih seka naravne, z ilovico in peskom zapolnjene prostore. Najbolj pomemben j e kamin, ki leži v bližini Prečnega rova (515 m nadmorske višine) (slika 2). Možno je, da gre pravzaprav za enoten jamski r°' f je sedaj zapolnjen s Hišnimi peski. Če namreč močno udarimo z i* \ po dnu, vodo odmeva. O tem, da so bili vsi ti prostori nekdaj61 seboj povezani, pričajo Hišni peski v kaminu, kjer jih je nanesla'' do višine 525 m, kar je 5 m nad dnom umetnega rova (520 m8 morske višine). V profilu so vidni peski, odloženi v valovitih plasteh. Ri žg rografske analize obravnavanih peskov izhaja, da izvirajo iz fl*s ^ peščenjakov in lapotjev, saj so v frakcijah tudi zaobljeni kosi cW zrnatega peščenjaka. Stik pasovitih in drugih peskov kaže na to,11 obstajali različni sedimentacijski pogoji (Gospodarič, 1964). Tektonske drse ah raze najdemo v flišnih peskih kot tufl meji med peski in apnencem. Vse tektonske drse so vodoravne oZj ma nekoliko nagnjene. Ne najdemo pa vertikalnih tektonskih drs.1 kazale na podomi značaj svojega nastanka. Zato lahko z gotovi trdimo, da gre za tektonske oziroma neotektonske premike v sis,el Postojnskih jam, ki so bili aktivni, ko je bil del sistema postojnskih že oblikovan. Aktivnost premikov je v tem primeru torej laW ie^l mlajša od starosti usedanja flišnih peskov. Paleomagnetne an8* ^ (Sasowsky & Šebela, 2003) so pokazale, da je tektonska aktivno51 °ti < flišnih peskih iz umetnega rova sistema Postojnskih jam mlaj58 780.000 let. % V umetnem rovu so glavne smeri tektonskih element8' skladu z regionalno geologijo. Med Prečnim rovom in Lepimi jat11®' Pc (slika 2) poteka os postojnske antiklinale. Številne plasti apnenca8 'Psl v severnem kot v južnem krilu antiklinale so tektonsko deformira 4it medplastnimi zdrsi. Glavna prelomna cona v umetnem rovu pot^1P dinarski smeri in jo sledimo tudi v Prečnem rovu. Gre pravzapr8' i,les dve (2) prelomni coni, ki se tik pred Prečnim rovom združita v eo8 cono. Na prelomnih ploskvah lahko opazujemo sledove desnih in ‘c etit zmikov. Prečnodinarska prelomna cona, ki seka vzorčevani pro$ ^ p paleomagnetizem, je najmočneje izražena v umetnem rovu, v Pred’ rovu je nismo določiti, na njeno nadaljevanje pa kaže tudi preR1* Se Lepih jamah. V umetnem rovu gre za do 4 m široko prelomno coi| ™ s severnem delu prelomne cone je oblikovan do 8 m visok ^ Prelomna cona seka zgomjekredni apnenec kot tudi alohtone j88* sedimente, ki deloma zapolnjujejo star jamski rov. Znotraj prel°l’ % cone je apnenec močno tektonsko pretrt, ponekod na apnencu op88* mo vodoravne tektonske drse. Tudi na prelomnih ploskvah, ki alohtone sedimente, so tektonske drse dobro vidne. Prelomne ploS* ^en znotraj prelomne cone vpadajo različno, lahko so subvertikalne, ^ jo lahko proti severozahodu za 80° ali pa proti jugovzhodu za 40°j |§0 temu prečno dinarskemu prelomu ne moremo zvezno slediti ^ Prečni rov, sklepamo, da je dinarski prelom, ki seka Prečni rov,1 tivno mlajši od prečno dinarskega preloma, katerega zadnja akti'1® 'S je mlajša od 780.000 let. V speleogenetskem smislu je prečno din8® ^ s prelom verjetno obstajal še prej, kot so se začeti oblikovati rovi sis^ Postojnske jame. V različnih stopnjah razvoja jamskih rovov je večkrat reaktiviran tudi ta prelom; zadnjič največ pred 780.000 ® °s°č Glede na značilnosti tektonskih drs gre za levi zmik. P1*1 it sHet Cl 1: Geološki položaj sistema postojnskih jam in Planinske 16 med idrijskim in predjamskim prelomom. 5,» i \4 |S,C| V sistemu Postojnskih jam najdemo tudi druge prečno _; prelome, ob katerih bi lahko šlo za neotektonsko aktivnost inHaiskj ios1 °ti jša 'eitiik ^ 2001). Tako najdemo v Pisanem rovu na koncu rova prečno prelom s smerjo vpada 110-130° in z vpadnim kotom 60-90° severovzhodu. Ob prelomni ploskvi se je dogodil horizontalni levi zmik. Prelom, ki poteka po stropu rova, je morfološko n° dobro izražen; na dnu rova, ki je prekrit z zasiganimi podor- Ni 110 ^loki, pa ne moremo povsem zanesljivo določiti aktivnosti prelo-1113 J10 tistem, ko so bili podomi bloki že na mesm, kjer so danes. V a LSkrainem severnem delu se Pisani rov tudi močno približa pobočju r,1) au Velike Jeršanove doline (Šebela & Čar, 2000). Tako bi lahko te Površinsko oblikovanje in poglabljanje te velike doline vplivalo ra, Stabilnost j amskega rova. Okrog 450 m severno od našega neotektonskega preloma .i, - v drugem umetnem rovu med Čmo jamo in Pivko jamo na 3 .. Primerov prečno dinarskih levo zmičnih prelomov. Gre za V*e, ki so zgomjekredne apnence deformirali do stopnje tek-J® gline (Zupan, 1989). V tem primem ne gre za zapolnitve jam-,c Sedimentov v prelomni coni, ampak gre za tektonsko spreme-1,8 apnence znotraj prelomne cone. tkivna tektonika IŽ0 ■ .... Od febmaija 2004 na dveh lokacijah, ki sta med seboj od-10 260 m, opravljamo redne mesečne meritve tektonskih pre- ^ 2 <^vema ekstenziometroma TM 71 (Gosar etal., 2007). Odjuii- *°\ 5^ potekajo mdi meritve radona ter od aprila 2006 meritve živega ra- Po štiriletnem merjenju tektonskih premikov ob dinarsko • h^6116111 Prel°mu (&z Veliko goro in Lepe jame), ki je od pred-,^ega preloma oddaljen okrog 1,5 km proti sevem, smo v generalki iri Sln^u določili manjše premike, in sicer 0,05 mm v štirih letih v ri*1 °ntalni smeri (desni zmik in razpiranje). •* a Pred močnejšimi in med njimi (kot je bil npr. potres v | °čjii 12. 7 2004, Mw = 5,2) pa registriramo močneje opazen ’ kar pomeni, da se v obdobju enega meseca ob prelomu dogaja- 330/15 ^ B> 2. 310/80 140/80 240/90 3006-10 X 300/15 7 .. 320/10 310/20, f/ 230/80-90 220/70-90 Slika 2: Strukturno geološka skica v sistemu postojnskih jam, umetni tunel. 1 - smer in vpad plasti apnenca, 2 - horizontalni premik ob prelomu, 3 - prelomna cona. jo premiki velikosti do 0,08 mm, vendar se po potresu stanje ob prelomu navadno vrne v stanje pred potresom. Podobno obnašanje opazujejo mdi v drugih kraških jamah, npr. na Češkem in Slovaškem (Briestensky et al., 2007). Gre za spremljanje mikro deformacij ob aseizmičnem prelomu v temperaturno stabilnem okolju (9-11°C) kraške jame ter za razumevanje obnašanja preloma pred potresi, med potresi in po potresih. Literatura Briestensky, M.; Stemberk, J.; Petro, L.; 2007: Displacements registered around the 13 Morch 2006 Vrbove earthguake M=3.2 (Western Carpathians).-Geologica Carpathica, 58/5,7pp. Gosar, A.; Šebela, S.; Košt'ak, B.; Stemberk, J.; 2007: Micro-deformation monitoring of adive tedonic strudures in W Slovenja,- Ada Geodyn. Geometer. Vol. 4, No. 1,87-98. Gospodaric, R.; 1964: Sledovi tektonskih premikov iz ledene dobe v Postojnski jami,- Naše jame 5 (1963), 5-11, Ljubljana. Nikolič, R; 1989: Geotektonika,- Naučna knjiga, 596 pp., Beograd. Placer. L.; 1981: Geološka zgradba jugozahodne Slovenije.- Geologija 24/1, 27-60, Ljubljana. Sasowsky, I. D. & Šebela, S. 2003: Concurrent tedonism and aguifer evolution > 100,000 years recorded in cave sediments, Dinaric karst, Slovenia,-Environmental Geology, vol. 44, number 1,8-13. Šebela, S.; 1998: Tektonska zgradba sistema Postojnskih jam,- Založba ZRC, 18, 112 pp., Ljubljana. Šebela, S.; Čar, J.; 2000: Velika Jeršanova doline - a former collapse doline.-Ada carsologica SAZU 29, no 2, 201-212, Ljubljana. Šebela, S.; 2001: How faults control the age of karst caves, An illustration from SW Slovenia.- Tedonigue adive et geomorphologie, Riviera 2000, Villefranche-sur-Mer 18-22 od. 2000, Revue d'Analyse Spatial N° special - 2001, 133-137, Nice. Zupan, N., 1989: Mineralogija tektonske gline v Pivki jami,- Ada Carsologica SAZU 18, 139-156, Ljubljana Izr. prof. dr. Stanka Šebela - Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Postojna PALEOMAGNETNE DATACIJI UVIALNIH SEDIMENTOV IZ POSTOJNSKE JAME, ZGUAME IN PLANINSKE JAME Nadja Zupan Hajna, Andrej Mihevc, Petr Pruner, Pavel Bosak Kraške jame vsebujejo ogromno sedimentov, od sige do naplavin. S svojo sestavo, lego in vsebujoče fosilne ostanke nam lahko dajo veliko informacij o geologiji okolice, razvoju jame, načinu njihovega usedanja ali izločanja, starosti in o paleoklimatskih ter paleogeografskih pogojih v času nji- Starosti kapnikov so bile v nekaterih jamah v Sloveniji določane z absolutnimi metodami: metodo radioaktivnega ogljika (14C), uran/torijevo metodo in metodo elektronskega spina (ESR). Metodo radioaktivnega izotopa ogljika se uporablja za datacije relativno mlajših kapnikov, ker je njen doseg do 40.000 let. Starosti kapnikov v Postojnskem jamskem sistemu dobljene z 14C metodo so bile v mejah od 7.500 to 39.500 tisoč let (Franke & Geyh 1971; Gospodarič 1972, 1977). Z Th/U metodo, ki temelji na razmerju med izo- hovega odlaganja. Starost sedimentov v jamah lof' določamo z absolutnimi metodami, to so tiste, ki nam p°' jo čas njihovega nastanka in z relativnimi/primerjalf11 metodami, ki nam povejo kateri sedimenti so mlajši, ko'1 pa starejši. topoma urana 234U in hčerinskega torija 230Th, datir3* starejše kapnike, ker je njen doseg do 350.000 let nazaj Th/U metodo so bile v Postojnski jami določene staros’ 6.000 do več kot 350.000 let. (Zupan 1991; Mihevc 2002) Še pred dobrimi desetimi leti je prevladovalo mn6" da so sige pri nas zelo mlade, s tem pa tudi same jame bile po nastanku dosti starejše. Največ sige naj bi se, po t; nem mnenju, izločilo po zadnji ledeni dobi, predvsei" toPlo. Vendar so datacije z absolutnimi metodami pokazale veliko do sedaj preiskane sige starejše od 10.000 let, ^di starejše od dosega U/Th metode, to je od 350.000 let ™Pan 1991, Mihevc 2002). Starejše kapnike lahko datiramo metodo, ki s sedanjo metodologijo, prirejeno za sige, fe do starosti 3 milijone let, vendar ni najbolj zanesljiva. Z '^metodo so bile v vzorcu iz Pisanega rova Postojnske jame f^čene vrednosti 125.000-530.000 let (Ikeya, Miki & 'Vdarič 1983). V zadnjem času jamske sedimente čedalje pogosteje riramo s paleomagnetno metodo, ki pa je le primerjalna. -ato Je poleg geomagnetne časovne skale za natančnejšo opre-ev starosti potrebno uporabiti še kakšno drugo metodo .a'eontologijo, Th/U metodo, ESR, itd.) in rezultate med primerjati. Tako je bila v jami iz Matarskega podolja ha atlantiku (obdobje pred okrog 6.000 leti), koje bilo pri nasf6sredno, glede na določitev fosilov in magnetnih lastnosti ^čeno vzorčevanje (profil sedimentov na končnem delu nega rova v Postojnski jami) nam je omogočilo statistični ' Qntne rezultate. Sipke vzorce naplavin se pobere v maj-nemagnetne plastične kocke, ki jih potisnemo v mehak ^ent, nato pa poberemo in pokrijemo s pokrovčki. Različne generacije sige v Pisanem rovu Postojnske jame. sedimentov v profilu, določena do sedaj najstarejša siga pri nas in sicer naj bi bila stara nekaj več kot 2 milijona let, ter flu-vialni sedimenti v njeni podlagi približno 3 milijone let. Od leta 1997 smo raziskovalci z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU in Inštituta za geologijo Češke akademije znanosti raziskovali jamske sedimente iz 19 lokacij v Sloveniji. Poleg že uveljavljenih geoloških metod (strati-grafija, sedimentologija, paleontologija, datiranje z Th/U metodo) smo se osredotočili na analize paleomagnetnih in magnetostratigrafskih lastnosti sedimentov. Sedimenti v postojnskem jamskem sistemu in Planinski jami Postojnski jamski sistem je razvit v Postojnskem krasu med Postojno in Planino, z nadmorsko višino med 600 do 650 m. Razvoj Pivške kotline in postojnskega jamskega sistema je pogojen s ponorom reke Pivke pri Postojnski jami na nadmorski višini 511 m. Reka Pivka iz Pivke jame odteka v ponor na nadmorski višini 477 m ter se po 2,2 km zračne razdalje zopet pojavi v Pivškem rokavu Planinske jame na nadmorski višini 460 m. Zguba jama je samo 122 m dolg rov (Šebela 1998), na nadmorski višini 510 m, ki je od Pisanega rova Postojnske jame oddaljen 265 m, vendar z njim nima povezave. Tudi v tej jami najdemo ostanke alogenih fluvialnih sedimentov (peske in ilovice), ki pa so glede na podobne rumeno obarvane sedimente v Pisanem rovu, rdeče barve. 450 m. Digitalni model reliefa med Postojnsko kotlino in Planinskih poljem z označenimi rovi postojnskega jamskega sistema. Planinske jame in Zgube jame. Legenda: rdeča pika - vhc v jame, črne pike - ponori. Jamske sedimente so v Postojnski jami najprej preučevali arheologi (Rakovec 1954; Brodar 1969). Podrobno pa jih je v svojih delih obdelal R. Gospodarič, kije leta 1976 objavil študijo z naslovom Razvoj jam med Pivško kotlino in Planinskim poljem v kvartarju. V tej študiji je podrobno obdelal fluvialne sedimente iz Postojnskega jamskega sistema, Planinske jame in manjših jam, ki se nahajajo med ali nad njima. V Postojnskem jamskem sistemu je sedimente glede na starost razporedil od najstarejših proti najmlajšim po naslednjem vrstnem redu: (1) prod pisanega roženca, (2) grušč in prod belega roženca (3) siga in rdeča ilovica, (4) mlajša laminirana ilovica in flišni pesek, (5) siga, (6) podome skale in poplavna ilovica ter pesek, (7) siga. Stratigrafija se v Planinski jami razlikuje samo v tem, da imamo med pisanimi roženci in belimi roženci odložene plasti starejše laminirane ilovice. Po Gospodariču (1976) te starejše laminirane ilovice nimamo v vsem postojnskem jamskem sistemu. Problem pri datacijah fluvialnih nanosov v jamah je predvsem dejstvo, da se v istem času lahko v različnih delih jame odlaga popolnoma drugačen sediment in to zaradi različnih hidroloških pogojev, ki prevladujejo v posameznem segmentu jame. Tako lahko v določenem delu jame prevladuje sedimentacija, medtem ko istočasno v nekem drugem delu jame prihaja do erozije starejših nanosov. Dejstvo, ki tudi predstavlja dodaten problem pri datacijah alogenih sedimentov v postojnskem jamskem sistemu, je tudi njihova mineralna sestava. Vse naplavine imajo svoj izvor v erodiranih in preperelih ostankih eocenskega fliša iz Pivške kotline in zato bolj ali h H! iolo( 1 Pada :|dl 'Igil enako mineralno sestavo (Gospodarič 1976; Zupan 1998). Preperino eocenskih flišnih kamnin v glavnem se-'!*H( Ijajo kremenova zrna in minerali glin (kaolinit in illit sta pogostejša). Reka Pivka in ostali vodotoki, ki so v pretel in še sedaj nanašajo sedimente v jamski sistem, stalno ero1 jo enake kamnine, z enako mineralno sestavo, in jih v jaiP rovih odlagajo. Tako nanosov različnih starosti ne ločiti glede na njihovo mineralno sestavo. id morč ki Paleomagnetrm dotacijska meto' (k Ne ,et^ ,i !ci Paleomagnetna datacij ska metoda spada med prif jalne datacijske metode, saj z njeno uporabo ne dobimo P določenih absolutnih starosti. Z analizami paleomagP lastnosti kamnin in sedimentov lahko ugotovimo, ali so malno ali reverzno usmerjeni (polarizirani). Princip sloni na dejstvu, da se Zemljin magnetni pol menja (' Menjata se tudi deklinacija in inklinacija Zemljinega p1 spreminja se tudi intenziteta magnetnega polja. Spremen11 zapisane z orientacijo magnetnih mineralov (železovi rali), ki se namagnetijo v času njihovega usedanja ali $ lizacije glede na trenutne lastnosti magnetnega polja-ločimo normalno (N) in reverzno (R) polarnost, ki sta vladovali v določenih časovnih obdobjih Zemljine zgod o’ V vzorcih merimo: usmeritev naravnega remanentnega netizma (D - deklinacija, I - inklinacija; v Sloveniji so v lagn "taci Mož ie Ma. ttU ioH d ibt Na. mi ki i! ‘Sotc ti Si ivi^lad s* fe°,J4N7SKAJAMA Načrt Postojnskega jamskega sistema in Zgube jame z označenimi legami preučevanih sedimentnih profilov. Oznake profilov : 1 -Spodnji Tartarus, 2 -Umetni tunel I, 3 - Umetni tunel II, 4 - Biospeleološka postaja, 5 - Male jame, 6 -Stara jama, 7 -Pisani rov. Lokacija preučevanega profila v Planinski jami. RUDOLFOV ROV PIVŠKI ROKAV PLANINSKA JAMA Reg. No. 748 |f |ednosti s: D = 20° in I = 56° ) in magnetno susceptibilnost °*°čajo jo lastnosti Fe-mineralov). Metoda nima limite, ven-;$l ,r ne vemo, v katero ob obstoječih paleomagnetnih obdobij 3'Najo na§i rezuitati, če nimamo za primerjavo na voljo tudi fllgih rezultatov (absolutne datacije, fosili, geomorfološke lal’ze, itd.). " . Paleomagnetna metoda, ki smo jo uporabili pri ana-lfi ** vzorcev, tako sloni na študiju intenzitete in orientacije Vnetnega polja Zemlje, ki sta ohranjeni v magnetni ori-^ciji posameznih mineralov v kamninah, ki so nastajale i(l^0rn časa. Metoda preučuje stare zapise magnetnega polja z Nenjem orientacije magnetnih mineralov v kamninah in in' Centih in potem s pomočjo geomagnetne teorije določi t» ^°žaj magnetnega pola. Cilje paleomagnetnih analiz lahko e! Elitno na dva dela: (1) proučevanje potovanja magnetnega (£ a " magnetni severni pol stalno potuje glede na os rotacije ^ jMie (v zadnjem pol stoletja se je premaknil za 250 km proti (t jv. kar je vzrok za menjavanje vrednosti deklinacije (D); in 'l: določanje ponavljajoče reverzne polaritete magnetnega I” Ja- Reverzno usmerjena obdobja so se pojavljala skozi vse ^ °bje Zemljine zgodovine v nepravilnih presledkih, kar so j! °toviii z analizami lave na oceanskem dnu, kjer Zemljina , °rja leze narazen in vedno nova lava prihaja na površje ter se L^gneti glede na obstoječe magnetno polje v trenutku njene if^aditve. ii^je Paleomagnetna datacijska metoda sloni na dejstvu, da usmerjenost Zemljinega magnetnega pola od njenega na- stanka do danes večkrat spremenila. Minerali železa se v nastajajočem sedimentu usmerijo glede na obstoječe magnetno polje, ki je lahko normalno ali reverzno. Sedaj že 780.000 let živimo v tako imenovanem Brunhes obdobju, v katerem razen manjših reverznih ekskurzij usmerjenosti magnetnega pola prevladuje normalna usmerjenost. Pri vzorčevanju sedimentov za paleomagnetne analize smo pazili, da smo iz profilov pobrali veliko število vzorcev, ki so bili med seboj oddaljeni do 2 cm. Tako gosto vzorčevanje smo uporabili zato, da bi dobili čim popolnejšo magnetostratigrafsko sliko profila, ki bi omogočila detekcijo tudi najkrajše posamezne meje med magnetoconami. Vzorci so bili preučevani s termalno demagnetizacijsko metodo (12 stopenj med 20 do 620 °C) in demagnetizacijsko metodo v izmeničnem magnetnem polju (14 stopenj med 1 do 100 mT). Šebela & Sasowsky (1999) sta naredila prve paleomagnetne meritve sedimentov v Postojnski jami iz profilov v Malih jamah, Otoški jami, Partizanskem rovu in v Planinski jami. V vseh primerih je bilo vzorčevanih samo po nekaj dvojnih vzorcev. Povsod, razen v Partizanskem rovu (v našem primeru profil Umetni tunel), sta dobila normalno polarizirane vrednosti in zaključila, da so vsi ti sedimenti mlajši od 730.000 let. Paleomagnetne meritve 4 vzorcev iz Umetnega tunela pa so bili reverzno polarizirani, tako da sta predvidela, da so vzorci sedimenta tu stari od 730.000-990.000 let (tudi Sasowsky, Šebela & Harbert 2003). Nove raziskave V Postojnskem jamskem sistemu smo preučevali naslednje profile jamskih sedimentov, ki smo jih poimenovali: Biospeleološka postaja. Stara jama (pred vhodom v Kristalni rov - pri Križu), Spodnji Tartarus (dva profila in bel peščenjak), Pisani rov, Male jame, Umetni tunel (dva profila). Dva profila smo s paleomagnetno metodo preučili tudi v Zgubi jami in enega v Planinski jami (Rudolfov rov). V vseh profilih smo analizirali magnetne in paleomagnetne lastnosti vzorcev, vendar je v tem prispevku prikazanih le nekaj primerov, bolj natančne podatke o analizah boste našli v Zupan Hajna et al. 2008. Naše paleomagnetne in magnetostratigrafske analize delno potrjujejo rezultate Šebela & Sasowsky (1999), vendar pa nakazujejo tudi drugačno starost naplavin v zapolnjeni jami v Umetnem tunelu med Postojnsko in Črno jamo, kot jo v svojem članku podajajo Sasowsky, Šebela & Harbert (2003). Naši rezultati v istem profilu potrjujejo večjo starost naplavin od 990.000 let, lahko pa so stari tudi več kot 2 milijona let, kar pa bo treba ugotoviti z nadaljnjimi raziskavami. Rezultati iz drugih profilov skoraj vsi kažejo normalno polarizacijo vzorcev. Kratke reverzne magnetocone (ekskurzije) so bile najdene samo v profilih Spodnji Tartarus North in Spodnji Tartarus South. Zato smo večino sedimentov datirali na mlajše od 780.000 let in s tem pripadajoče Brunhes obdobju. Seveda pa te določene starosti niso dokončne, saj še vedno delamo statistične analize in dodatne analize vzorcev. Glede na nekatere različne paleomagnetne lastnosti vzorcev (iz normalno polariziranih magnetocon) pa lahko že sedaj rečemo, da verjetno niso iste starosti in da so mogoče nekateri od teh normalno polariziranih sedimentov lahko pripadajo normalno Ostanek naplavin zapolnjuje del Rova koalicije skoraj do stropa. Na sliki je profil Spodnji Tartarus Nodh, kjer se v dnu nahajajo rdeče obarvani sedimenti, v vrhnjem delu pa rumeno obarvani sedimenti. Jama Ime profila I Starost (milijoni let j | Min. Umetni tunel 1 <0.99 >2.15 Postojnska jama Male lame ? >0.78 Beli peščenjak Zguba jama l+ll ? <0.78 >0.78 >0.78 Tartarus North r? 0.78 ali več Tartarus South Postojnska jama Pisani rov Stara iama >0.122 >035 ? 0.78 ali več 0.78 0.78 Biosneleološka oostaia 0.78 Planinska jama Rudolfov rov ? 0.78 ali več Sl.iiost sediment if« PLIOCEN do PLEISTOCEN (GtmzMindel) PLEISTOCEN (Mimi el'H o locen) 2 tje etnih tah % Usk Tabela: Pregled starosti sedimentov iz sedimentih profilov v Postojnski jami, Zgubi jami in Planinski jami (Zupan Hajna: al. 2008). Pliocen je obdobje v Zemljini zgodovini, ki je tre od 2-5 milijonov let nazaj in pleistocen je obdobje zadnjih milijonov let, znan po ledenih in medledenih dobah (v Alp1 5 glavnih ledenih dob: Donau, Gunz, Mindel, Riss in Wuit ' Pleistocen se je končal pred 10.000 leti s koncem zadnje 1 ledene dobe. Obdobje od takrat do danes pa imenujemo ! holocen. ^ ja na 'dob Ji N !Hei foši al/ °tlin h J polariziranim dogodkom/obdobjem iz starejših paleomag11 &plet nih obdobij. Glede na stratigrafsko lego profila v Malih je starost sedimentov lahko veliko večja, kot pa jo k^1 rezultati analiz (vsi vzorci so normalno polarizirani), vend3* j, večina plasti neprimernih za paleomagnetne analize. Reved 1 polarizirani so bili tudi vzorci iz dmgega (spodnjega) profil1 [odQr Zgubi jami. Medtem, ko je bil ves profil sedimente'^ M' Rudolfovem rovu Planinske jame normalno polariziran. Tabela prikazuje določene starosti sedimente' len posameznih preučevanih profilih iz postojnskega jants^ ^ sistema, Zgube jame in Planinske jame. Nekatere palec)®1* hSpc netne lastnosti vzorcev nakazujejo možnost, da so no^' !8r|a polarizirani sedimentni profili lahko tudi različnih stat* ^Pc Naj starejše najdene jamske naplavine, ki so se odložiti ^ povezavi s funkcijo Planinskega polja, so starejše od Jara®11 dogodka (Matuyama obdobje); to je več kot 1.069.000' Seveda vsi pridobljeni rezultati ne govorijo o starosti nastff jamskih rovov, vendar samo o času usedanja sedimentov, kti je v že izdelane rove nanašala voda. Obenem z paleomagnetnimi analizami smo nar61 tudi kar nekaj novih datacij z Th/U metodo. Tako so s to i®cl do pridobljeni rezultati postavili erozijo profila v Spodaj5 Tartarusu (v rovu najdemo samo še erodirane ostanke, pa je sediment verjetno popolnoma zapolnjeval Rov koali*) na čas pred 169.000 leti (Th/U datacija) in podiranje sten1* na Eemian (okrog 106.000 let; Zupan Hajna et al. 2008). Zaključek Z analizami smo ugotovili, da je veliko sediment0' jamah slovenskega krasa starejših od 1 milijona let, v nek311 rih jamah pa tudi starejših od 3 ali 5 milijonov le1' Postojnskem jamskem sistemu je glede na paleomagnetne I1 nosti preiskovanih sedimentov večina mlajših od 7 80.00015] starejši so samo ilovice in peski iz zapolnjenih manjših r°'" v Umetnem tunelu med Postojnsko jamo in Čmo jamo if Zgubi jami na Postojnski gmajni, kjer so naplavine lahko st E ^ ~ milijona let ali več. Vsekakor rezultati še niso dokončni, 'rje v teku še veliko podrobnejših statističnih in paleomag-'tn*h analiz. Glede na dobljene starosti jamskih sedimentov v pa lahko sklepamo na še višjo starost samih jam. Prevladujoče normalno polarizirane cone in pomanj-reverzno polariziranih subcorVekskurzij, v preučevanih ^kih sedimentih postojnskega jamskega sistema in Planin-Jame kažejo na hitro sedimentacijo v kratkih časovnih l°bjih. Podatki, pridobljeni z različnimi geološkimi analiza-nakazujejo, da so se v Postojnski jami izmenjavale različna °bja odlaganja sedimentov in njihove erozije. Posamezni Jame ali rovi so bili zapolnjeni in izpraznjeni večkrat v ecej dolgem času razvoja jame; to nam dokazujejo na primer .^Mirane naplavine na stenah Stare jame in drugod. V f°šnem dolgotrajen (domnevno okrog 2 milijona let; Pruner 2004) bolj ali manj stabilen hidrološki sistem med Pivško “•lino - Postojnsko jamo - Planinsko jamo in Planinskim pol-1)1 je omogočil razvoj obsežnega jamskega sistema z ' Pleteno morfologijo v relativno tankem kamninskem •:/%, (nekaj 10 m). $ u V!() iQr^-' 1969: Nove paleolitske najdbe v Postojnski jami. Arheološki vestnik, ^ Ljubljana. e H. & Geyh M., 1971: 14C - datierungen von Kalksinter aus slowenis-)V ^ Hohlen. Der Aufschluss, 22, 7-8, 235-237. ](( J^darič R. 1972: Prvi podatki o absolutni starosti sige v Postojnski jami na flj ^°9i ,4C. Naše jame, 13,91-98. 11 P°darič R. 1976: Razvoj jam med Pivško kotlino in Planinskim poljem v I ^rlariu- Acta Carsologica, 7, 5-139. -Oi sPodarič R. 1977: Generacije sige v nekaterih kraških jamah. Geografija je ;0Sa- Poročila 1977, 1-31, IZRK SAZU, Postojna. jjjl SP°darič R., 1981: Generations of speleothems in the Classical Karst of II II lit šrafura Slovenia. Ada Carsologica, 9 (1980), 90-110. Gospodarič R., 1988: Paleoclimatic record of cave sediments from Postojna karst. Annales de la Societe Geologigue de Belgigue, 111,91-95. http://en.wikipedia.org/wiki/Geomagnetic_reversal lkeya M., Miki T. & Gospodarič R., 1983: ESR Dating of Postojna Cave Staladite. Ada Carsologica, 11 (1982), 11 7-130. Mihevc A., 2002: Postojnska jama cave system, U/Th datation of the collapse processes on Velika Gora (Point 4). In: Gabrovšek F. (Ed.): Programme and guide booklet for the excursions: Evolution of Karst: from Prekarst to Cessation, September, 1 7th-21st, 2002. Postojna, 14-15, Karst Research Institute ZRC SAZU, Postojna. Pruner R, Bosa k R, Zupan Majna N., Mihevc A., Man O. & Schnabl R 2004: Palaeomagnetic research of cave sediments in Križna jama, Planinska jama and Postojnska jama: preliminary results. 12th International Karstological School, Classical Karst - Dating of Cave Sediments, Postojna. Guide booklet for the excursions and abstrads of presentations, 61-62, Postojna. Rakovec L, 1954: Podvodni konj iz Pivške kotline. Razprave 4. razreda SAZU, 2, 297-317, Ljubljana. Sasowsky I.D., Šebela S. & Harbert W., 2003: Concurrent tedonism and aguifer evolution > 100,000 years recorded in cave sediments, Dinaric karst, Slovenia. Environmental Geology, 44, 1,8-13. Šebela S., 1998: Tektonska zgradba sistema Postojnskih jam. Založba ZRC, 18, 1-112, Ljubljana. Šebela S. & Sasowsky L, 1999: Age and magnetism of cave sediments from Postojnska jama cave system and Planinska jama Cave, Slovenia. Ada Carsologica, 28/2, 18, 293-305. Zupan N., 1991: Flowstone datations in Slovenia. Ada Carsologica, 20, 187-204. Zupan Majna N., 1998: Mineral composition of clastic cave sediments and determination of their origin. Kras i speleologia, 9(XVIII), 169-178, Katowice. Zupan Majna N., Mihevc A., Pruner R & Bosak R, 2008: Palaeomagnetism and magnetostratigraphy of karst sediments in Slovenia; Carsologica 8, Založba ZRC, 268 strani, v tisku. Nadja Zupan Majna, Andrej Mihevc, Petr Pruner - Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Titov trg 2, 6230 Postojna, Slovenija Pavel Bosak - Institute of Geology AS CR, v.v.i., Praha O STAROSTI KAPNIKOV IN PODORU KALVARIJE V POSTOJNSKI JAMI Andrej Mihevc Jamsko okolje je za nas, površinska bitja, nenavadno. Predvsem imamo v njem težave z orientacijo v času. Čas namreč dojemamo in tudi merimo s spremembami in z dogodki. Sonce se premika in nam odmerja dan in noč, letni časi se z mrazom, z dežjem, s soncem in z burjo zakrožijo v leto. V jamah pa nič od tega... In ker ni dogodkov, kot da se je čas ustavil. Le ponej brezčasnost motijo s stropa padajoče kapljice. Na mestih N Ijanja pa očesu nezaznavno počasi rastejo kapniki. To so W spoznali že davno, zato jim je počasna rast kapnikov najlj ilustrirala njihovo starost. Na vprašanje, koliko so kapniki stari, pa težko odgovorimo, saj vsi kapniki v jami niso enako stari. Poleg tega kapniki rastejo neenakomerno; kapljanje s stropa lahko preneha, rast kapnika pa zastane. Kapljanje se lahko obnovi ali pa tudi ne. Na rast kapnikov pomembno vpliva klima. V topli in vlažni klimi nastaja v prsti več C02 kot v hladni. S tem plinom zasičena voda raztopi več apnenca, rast kapnikov v jamah je zato hitrejša. V hladnejši in bolj suhi klimi kapniki rastejo počasneje. V ledenih dobah pa je rast kapnikov v Postojnski jami povsem zastala in seje obnovila šele po splošni otoplitvi pred nekaj več kot 10.000 leti. V Postojnski jami so tudi na tleh ležeči prevrnj1 kapniki in s stropa odpadle skale ali cele grmade takih s* Takšni podori delujejo sveže in marsikaterega obiskoval^ strah, da mu bo kaj padlo na glavo. Kaj takega pa se v skc dvestoletni zgodovini turistične rabe Postojnske jame & zgodilo, pa tudi od drugod poročil o odpadanju skal s sth nimamo. Podiranje je torej tudi precej počasen pr° Njegovo starost in intenzivnost lahko določimo le, če podomimi skalami najdemo predmete, ki jih lahko datira^j Postojnska jama ima več vhodov; nekatere so 1$ podori. V enem izpod njih so pri kopanju tunela za vlak! Shematični prerez Kalvarije. Označene so lokacije, kjer so bili vzeti vzorci sige in njihova starost. Ka je oznaka za 1000 let. 41 ±3 K* 43 ±10 K* Zadnji stare poti na Kalvariji so pod kapnikom naleteli na "ei° plast podornega kamenja. Kamenje je pred 47±7 ka 'rilo starejši kapnik ter prekinilo njegovo rast. I, ^em našli velike živalske kosti in kamnita orodja. “ eolog Srečko Brodar je ugotovil, da so kosti pripadale Vrlemu jamskemu medvedu, po obliki orodij pa je ugo-’ da so orodja iz stare kamene dobe, stara okrog 50.000 let. ki jih je prekril, je seveda mlajši. Znano je, daje grušč 'hodnih delih jame nastajal predvsem v hladnih dobah zamrzovanja sten; torej je nastal v zadnjem sunku wiirmske ,|le dobe, ki seje končala pred kakšnimi 10.000 leti. Takšno datiranje je dobro, čeprav ne preveč natančno, pa odpove globlje v jami, kjer nimamo arheoloških .. rikov. Tu si moramo pomagati z drugačnimi datacijami, na Itler z datiranjem sige oziroma kapnikov, ki rastejo na Arih. Lep tak primer je veliki podor Velike gore ali k '%r ’arije. Čezenj vodi turistična pot in tod lahko občudujemo 1 gozd kapnikov, ki rastejo na podomih blokih ali na ^u- Ob robu turistične poti in med podomimi bloki pa vidi-! daje siga tudi pod podorom in gruščem. Lokacija je torej 0 Primerna, da z datacijami sige ugotovimo starost kap-v°v in dinamiko podiranja stropa. , Za datiranje sige je na voljo več metod. Kapnike 0 datiramo z metodo 14C, vendar pa je doseg metode 0tTlen, le kakšnih 40.000 let. Dlje v preteklost sežemo z do, ki temelji na meritvah količine radioaktivnih izotopov urana in torija v kapnikih. Metoda temelji na dejstvu, da je uran (234U) topen v vodi. Voda ga izluži iz apnenca, nato pa ga vgradi v kalcit v kapnikih oziroma sigi. Ker je uran radioaktiven, razpada in se spreminja v torij (230Th), ki ga je s časom v sigi vedno več. Iz razmerja med izotopoma lahko izračunamo starost take sige. Doseg metode je okrog 350.000 let. Na Kalvariji in ob njenem vznožju smo vzeli osem vzorcev sige in jih analizirali na Geološkem oddelku univerze v Bergnu na Norveškem pri prof. Stein Erik Lazritzenu. V Starem rovu pri končni postaji železnice smo vzeli dva vzorca sige. Analiza je pokazala, daje siga, kije odložena na podomem bloku in delno na ilovici, stara 150 ±40 ka (ka je oznaka za tisoč let). Velika napaka, siga je lahko stara 190 ali 110 ka, je lahko posledica nizke začetne koncentracije urana, onesnaženja sige z ilovico, ali napak, ki izvirajo iz meritev in analize rezultatov. Nad sigo je nekaj grušča in skal, vse pa prekriva siva kristalna, okrog 10 cm debela plast sige. Takšna kristalna siga je značilna za ta del Postojnske jame in prekriva večji del Kalvarije. Datacija sige je pokazala starost 6±4 ka. Na pobočju Kalvarije smo vzeli vzorec sige z vrha prevrnjenega stalagmita. Stalagmit seje odlomil in prevrnil, ko je nanj s stropa padla velika skala, na kateri so do danes zrasli novi stalagmiti. Starost vrha stalagmita, ko je kapnik prenehal rasti, je 37±4 ka. Podobne starosti sta dali še dataciji dveh na ilovici zraslih in nato prevrnjenih stalagmitov v Čarobnem vrtu (41 ±3 in 43±10 ka). Kapnika sta rasla na ilovici ter se nato približno hkrati prevrnila. V približno istem času (47±7 ka) je na vrhu Kalvarije prenehal rasti stalagmit, ki so ga prekrili kake pol metra debela plast grušča in s stropa odpadle skale. V tej plasti grušča ni sledov odlaganja sige, kar lahko pomeni, da se je kapljanje skozi strop prekinilo ali pa, da so se spremenile Ob poti na vrhu Kalvarije prerezana sigova kopa. Siva kristalna siga je stara 12±5 ka, rumenorjava siga pod njo pa je veliko starejša; stara je 70±26 ka. Med odložitvijo spodnje in zgornje sige je bilo odlaganje sige dolgo časa prekinjeno. lastnosti kapljajoče vode. Grušč pokriva plast sive kristalaste sige, na istem mestu pa je zrasel, očitno iz istega kapljanja, tudi nov kapnik. V bližini sta bila analizirana še dva vzorca iz sigove kope, prerezane ob turistični poti na najvišjem delu Kalvarije. Porozna rumenoijava sigova kopa je stara 70±26 ka, čez njo je odložena siva kristalna siga, kije stara 12±5 ka. Iz predstavljenih podatkov vidimo, da se je siga na Kalvariji odlagala v treh obdobjih. Najstarejša siga je bila odložena na vznožju podora pri peronu (150±40). Siga se je odložila na podomih blokih in poplavni ilovici. Veijetno enake starosti je tudi siga iz kope na vrhu Kalvarije (70±26 ka). Vendar nam ti dve sigi ne povesta veliko o pogojih, ki so vladali v jami, obe sigi pa sta nastali pred prvim poledenitve-nim sunkom wiirmske ledene dobe. Pomembno fazo rasti sige na Kalvariji izpričuje pet vzorcev. To so vzorci sige iz Čarobnega vrta (41 ±3 ka, 43±10 ka), kapnika, ki gaje prevrnila in pokrila s stropa odpadla skala (37±4 ka), in kapnika, ki ga je prekril grušč (47±7 ka). Če upoštevamo dobljene podatke, so na Kalvariji rasli kapniki, njihova rast pa je bila nato v času med 33 ka in 54 ka ustavljena. Nanje so padle skale, prekril jih je grušč ali so se prevrnili, odlaganje sige pa je bilo nato za dolgo časa zavrto. Obdobje rasti sige sovpada z nekoliko toplejšo klimo znotraj ledene dobe, prekinitev rasti pa sovpada s ponovno ohladitvijo, ki je prinesla tudi močnejše podiranje stropa. Začetek zadnje, najmlajše faza odlaganja sige z značilno sivo kristalasto sigo, določata dve dataciji (6±4 ka in 12±5 ka). Odražata spremembo klime ob koncu zadnje ledene dobe in začetek sedanje tople dobe. Enotni pokrov sive kristalaste sige pokriva skoraj celoten podor in priča, da se je podiranje stropa ustavilo. Pod sigo in kapniki je debela plast podornega kamenja brez sige. Podori in datacije sig na Kalvariji kljub majhfl' številu analiziranih vzorcev in velikim napakam pri metil kažejo na obdobja podiranja stropa in obdobja odlaganje s Obdobja podiranja so vezana na hladnejšo ledenodobno obdobja rasti sige pa so vezana na toplejša obdobja. Opazovanja podorov v jami so pokazala, da je* zmrzovanje in z njim povezano krušenje sten in str« jame le v vhodnih delih jam, kjer je ustvarilo značilne grušča in sedimentnih struktur. Takih pa na Kalvarij' najdemo. Podiranje torej ni povzročalo zmrzovanje airf *Pc nek drug mehanizem, ki je bil pogojen z hladno klim«1 Najverjetneje je bilo podiranje povezano s sP rQv membo kemizma vode. V hladni klimi, kakršna je vi nad jamo, skozi strop prenikajoča voda ni bila zasiče11 ogljikovim dioksidom, zato ni odlagala sige, ampak j' korodirala. Voda je s korozijo širila razpoke ter tako de< bilizirala strop in s tem omogočala rušenje. Takšni poi so še danes v jamah v gorah nad gozdno mejo. V toplejših obdobjih, sredi zadnje ledene dobe i" koncu ledene dobe, pa je pritekala v jamo z ogljikovim sidom zasičena voda. Iz nje se je v jami izločala siga, na so nastajali stalagmiti, siga pa seje odlagala tudi na strop1 v razpokah v stropu. S tem pa je seveda cementirala razp1; in tako utrjevala strop. Podiranje se je ustavilo. In napoved za naprej: do naslednje ledene lahko pričakujemo stabilen in varen strop ter izdatno kapnikov na mestih, kjer skozi strop prenika voda. di^ga lodl Dv0y ji % 4,1 ja ‘'Plav Prof. dr. Andrej Mihevc - Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Postojno 3 TEMPERATURI ODZEMNE PIVKE Qr,ci Gabrovšek, Janez Turk Ponikalnic skozi kraške jamske splete je zanimiv z več vidikov. 01 talnice so pomemben ali celo glavni dejavnik razvoja jam in Ustavljajo koncentriran dotok v kraški vodonosnik; z njimi se s’ rQvlja hiter transport snovi - tudi onesnaževal - globoko v , Za ponorom se režim toka ponikalnice temeljito spremeni. fll1 Ša dobi strop, voda teče skozi bolj ali manj zvezen sistem jamskih a I '°v različnih dimenzij, ki jih lahko prekinjajo podori. Ponekod ima ipi ^ odprto gladino, ponekod so rovi povsem zaliti. Ob poplavnih !pi ^dkih lahko nek rov iz odprtega kanala postane tlačni rov. Zožitve v povzročajo zastajanje vode in dviganje vodnih nivojev, ki je ji ^bej ob poplavnih sunkih lahko prav spektakularno. V več sloven-trr Jamah beležimo dvige nivoja tudi več kot 100 m, nivoji pa ob davnem dogodku naraščajo tudi s hitrostjo več kot 10 m na uro. Ob prehodu v podzemlje se ponikalnici spremeni tudi tem-I atnia slika. Podzemlje je toplotno konzervativno okolje. Na temperaturo ponikalnice določajo zunanje temperature in sem sončno obsevanje. Temperature površinskih voda zato niha-IV Strtem in dnevnem ritmu. Na temperaturo močno vplivajo tudi vinski dogodki in taljenje snega, ki močno popačijo periodičnost ^faturne krivulje. V podzemlju sončnega obsevanja ni. Temperaturne spre- % F^be s površja se z globino hitro zadušijo; dnevne spremembe tem-pUre sežejo le tik pod površje, letne nekaj deset metrov globlje. V u 01 masivu tako že nekaj deset metrov globoko pričakujemo stal-tiperaturo, kije podobna povprečni letni temperaturi površja. Res re’ ^ v jamskih sistemih že zaradi dotoka zraka in voda s površja tudi leme in dnevne ritme. i In kaj se zgodi s ponikalnico? Na poti skozi podzemlje etlJuje toploto z novim okoljem. Bodisi jo oddaja, ko je voda JSa od jamske okolice, bodisi jo prejema, ko je hladnejša. Pa pojdimo od splošnega na poseben primer! Obravnavah J 0 temperaturo podzemne Pivke v sistemu postojnskih jam. likalne parametre voda danes precej lahko spremljamo, saj imamo v°ljo naprave, ki nam v rednih časovnih presledkih merijo in zaželene parametre. Inštrument lahko povežemo z računal- ih Ki s katerim mu nastavimo merilne parametre, kot so časovni al, začetek in konec meritev, lokacijsko specifične spremenljivke Ve taki napravi smo namestili Uidi v sistem postojnskih jam. Prvi j Velikem domu, torej takoj za ponorom reke Pivke, drugi je v Ipbem jezeru odtočnega sifona Pivke jame. Reka Pivka med W. 1115 napravama naredi kakšne 3,5 km podzemne poti. kraški masiv. Onesnažena ponikalnica zato predstavlja grožnjo za celoten vodonosnik. Kraške ponikalnice odlikuje tudi velika spremenljivost fizikalnih in kemičnih lastnosti, kot so pretok, temperatura in koncentracija v njih raztopljenih snovi. Sistem postojnskih jam z označenima merilnima točkama. Instrument, z optičnim mostom povezan z računalnikom. Instrument, pritrjen v strugo podzemne Pivke. O temperaturah Pivke na ponoru Na letnem nivoju temperatura Pivke pri ponom niha med 15 in 20 °C. Pozimi je le nekaj stopinj nad ničlo, poleti navadno preseže 15 °C in se približa celo 20 °C. Temperatura »diha« tudi z dnevnim ritmom. Ta ima amplitudo od nekaj desetink do okoli stopinje Celzija in je predvsem posledica dnevno-nočnega ritma sončnega obsevanja in z njim povezanih zunanjih temperatur. Kot zanimivost povejmo, da smo v nekaterih obdobjih tik za ponorom Pivke zaznali temperaturne maksimume sredi noči, kar je precej nenavadno in kaže na veijeten človekov vpliv. Rezultati in analiza meritev Slika 1 prikazuje temperaturo in vodni nivo Pivke na obeh merilnih mestih v obdobju med marcem in julijem 2006. Temperaturne krivulje na obeh točkah se dobro ujemajo, razen ob nizkem vodostaju v mesecu maju in juniju. Tudi dnevne spremembe temperatur na obeh točkah so podobne, a dovolj različne, da omogočajo poglobljeno analizo. Niz padavinskih dogodkov, razviden iz krivulj nivojev, v sistem prinese precej hladne vode. Vsak tak dogodek spremeni temperaturo vode v sistemu tudi za več stopinj Celzija. Slika 1: Temperature in nivoji podzemne Pivke v Velikem domu v Postojnski jami in v odtočnem sifonu Pivke jame med marcem in julijem 2006. 1 20 18 16 14 _ 12 1° 2 8 § 6 4 2 Časovni zamik Najprej opazimo, da je temperaturni signal v Pivki} časovno zamaknjen glede na signal v Postojnski jami. Čas°' c zamike najlažje preberemo iz razdalj med ustreznima temperatur1 vrhoma ali dolinama na obeh točkah (Slika 2). Obstajajo tudi boljf 1 finjene metode, a bodi zaenkrat to dovolj! Vidimo še več, če [ primeijamo z višino vode: opazimo, da ti z višino vode oziroma5 ^ tokom padajo. Slika 3 prikazuje vrednost zamikov pomladi 2™ odvisnosti od višine vode v Velikem domu. Zamiki razpenjajo . nosti od vsega nekaj ur, ko pretok verjetno presega 40 m3, do F ^ vsega dneva, ko pretok pade pod 1-2 m3. Časovni zamiki rastejo! bližno obratno sorazmerno s pretokom. V našem primem so vsi načini prenosa toplote vzdolž vodne poti precej počasnejši od hi1 toka, zato so časovni zamiki dober podatek o času zadrževanja51 med obema točkama. Enostavno rečeno: temperaturni sigi »pelje« z vodnim tokom. Temperature Ponikalnica vzdolž podzemne poti teži k temperaturi ravnovesju z okolico. Tega predstavlja neka ravnovesna tempe' o^t A Ur % tla Slika 2: Temperature v začetku aprila. Iz razdalj med ustreznimi vrhovi in dolinami (označeni s ?) ocenimo potovalni čas. IM I H '6 1 til kne ‘ost, 1.5.2006 Datum Datum Q 3: Potovalni časi v odvisnosti od nivoja vode Bilcem domu. E Slika 4: Ravnovesna temperatura v začetku marca 2006. j' 10 načelno ne poznamo. Iz teorije pričakujemo, da bolj, ko bo tem-l'atUra na ponom odstopala od ravnovesne, bolj se bo (pri istem pre-i j' ***■) voda segrevala oziroma ohlajala. Če pa je temperatura na s6' Oll0ru enaka ravnovesni, je taka tudi na točki globlje v masivu. 4 Slika 4 prikazuje krivulje nivojev v Velikem domu ter tem-Ijl ^ro na obeh točkah med 10. in 17. marcem 2006. Poplavni val jit vode so povzročile padavine (40 mm) 11. marca. Pozneje voda sl in je na ponoru vse toplejša. Vsi temperaturni vrhovi in doline 0* .^ki jami so višji od tistih v Velikem domu, razen naj višjega vrha 'f 'k ob 19:30 v Velikem domu in ob 23:30 v Pivki jami, na sliki if ^čen s puščico), ko je temperatura na obeh točkah 5.8 °C. iol ^vsem iz sosednjih temperaturnih vrhov vidimo, da bolj, ko se rf ^Peratura v Velikem domu razlikujejo od ravnovesne, bolj se voda $ ^ poti segreje. '' Slika 5 prikazuje podobno zgodbo po poplavnem valu ob ial} Cu maja leta 2006. Le da se m vrhovi „hladijo“, doline pa „greje-napoti od Velikega doma do Pivke jame. Ravnovesna temperatu-obdobje pa je približno 11,1 °C, torej nekaj več kot 5°C višja 01 v marcu. Slika 6 vključuje prejšnje obdobje, prikazuje pa tudi 4 „ Jše dni, ko je nivo (pretok) padal, temperatura Pivke na ponom 5 ti; Vraščala. Seveda se je v tistih dneh Pivka v podzemlju vseskozi Nal; a. Amplituda dnevnih nihanj v Pivki jami se manjša, dokler se vai ritem povsem ne izgubi. Temperatura v Pivki jami je na koncu ^ C in se ne spreminja več do nalednjega padavinskega dogodka. rCi ( V prispevku sva prikazala le del zgodbe; meritve se pljujejo, sedaj so med obema točkama še štiri merilna s*a. Ttidi analiza podatkov postaja vse bolj zapletena in dobljena. Iz napisanega pa je jasno vidno, da nam tempera slika podzemnih rek lahko veliko pove o toku, tran-'rtu in toplotnem dogajanju v podzemlju. Ponikalnice so tTletnben vir oziroma ponor toplote, ki sooblikuje tempe- 1 Sf] bo sliko celotnega kraškega masiva. C*"' ®al3rcivšek- doc. dr. - Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Postojna ^Turk, univ. dipl. inž. geologije - Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Slika 5: Ravnovesna temperatura v juniju 2006. 11.4 11.2 11,0 10,8 „ O 10.6 co 10.4 2 1°.2 | 10,0 9,8 9.6 1 Jun 3 Jun 5 Jun 7 Jun 9 Jun 11 Jun Datum -----Temperatura v Velikem domu -----Temperatura v Pivki jami Slika 6: Temperature in nivoji po poplavnem dogodku konec maja 2006. -----Temperatura v Velikem doi -----Temperatura v Pivki jami 20 Jun 27 Jun 6 Jun 13 Jun 30 May Datum te RAZISKAVE VODA V POSTOJNSKI JAMI Janja Kogovšek Postojnska jama privablja številne obiskovalce zaradi svoje atraktivnosti, predvsem zaradi razsežnih podzemnih prostorov, ki jih krasi bogastvo sigastih oblik, na koncu obiska pa lahko občudujejo ponor reke Pivke. Kapniki nastajajo z izločanjem kalcijevaga karbonata iz vode, ki kaplja z jamskega stropa. Vir te vode so padavine, ki pri prenikanju skozi prst in razpokane karbonatne kamnine jamskega stropa raztapljajo karbonate. Ko taka raztopina doseže jamski prostor, se prezrači, postane prenasičena in odlaga sigo, ki oblikuje najrazličnejše oblike. Prvi raziskovalci so si nastanek sigastih oblik razlagali na različne načine, Valvazor pa jih je že povezoval s kapljajočo vodo. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je odlaganje sige iz prenikajoče vode in rast kapnikov v Postojnski jami začel sistematično raziskovati I. Gams (1967). Pozneje so sledile redne celoletne raziskave s tedenskimi meritvami količine sige, ki se je izločala iz prenikle vode na več izbranih stalagmitih v Pisanem rovu (Kogovšek, 1983). Prenikla voda v Pisanem rovu ima sorazmerno visoko karbonatno trdoto, ki med letom malo niha (190 do 240 mg HCO'3/l), kar določa dokaj enakomerno izločanje sige, uravnava pa predvsem nihanje pretoka. Iz kapljanj, ki jim pretok niha do 100 ml/min, se je v enem letu izločilo do 0,5 kg sige. Čeprav so se karbonati izločali v večji meri pri manjših pretokih, pa je bil učinek izločanja sorazmeren količini vode (slika 1). Izločena količina sige je bila odvisna od dolžine poti oziroma površine kapnika, na katerem se je izločala siga iz prenasičene vode, in od količine vode. Opravljene so bile tudi kemijske analize sig iz Pisanega rova. Pokazale so, da kompaktno belo, sivkasto in rjavo-oranžno sigo gradi skoraj 100 % kalcijev karbonat (CaC03). To potrjujejo nizka vsebnost Si02 (0,1-0,4 %) in nizka vsebnost magnezija (pod 0,2 % MgO). Le preperele sige so vsebovale manj karbonatov. Obarvane kompaktne sige so vsebovale višje vsebnosti železa in aluminija. Siga v jami pa ne nastaja le z izločanjem topnih komponent iz prenikajoče vode, predvsem kalcijevega karbonata - CaC03, ampak se vanjo vgrajujejo, zasigavajo tudi trdni delci, ki jih prenikajoča voda lahko prinaša s seboj. To povzroča nehomogenost izločene sige, ki sojo pokazale tudi analize različnih sig s primarno rentgensko mikroanalizo z ločljivostjo 1 pm. Padavine s površja spirajo vse razpoložljive snovi, tudi onesnaženje oziroma kontaminante. Tako je bila manjša vojaška baza na površju nad Postojnsko jamo vir onesnaženja, 10 15 Letni volumen vode (m3) Slika l: Odvisnost letne količine izločene sige kapljanj v Pisanem rovu Postojnske jame od letne količine iztekle voc Za primerjavo je podana točka v Paradižu v Škocjanskih jamah. ki se je odrazilo v curkih 100 m globlje v Kristalnem rov" Glavnem rovu Postojnske jame. Prenos tega onesnažuj spremljamo že od leta 1988 (Kogovšek, 1997). Leta 199* ^ jugoslovanska vojska odšla z območja, tako da od tedaj nit! 4 več svežega onesnaževanja, ampak le spiranje zaostalega °l 4 j.( snaženja s padavinami. Povprečna letna količina padavin vli obdobju je bila nekoliko več kot 1500 mm. V prvih treh ^ je prišlo do hitrega, nato pa do počasnejšega upadanja v$i nosti kloridov, sulfatov, fosfatov in nitratov (slika 2). Vend^ bilo potrebnih kar 10 let spiranja, da so kloridi dosegli 1*1 čistega curka, ki smo ga spremljali za primerjavo. Po 1? 'e1 še vedno ugotavljamo nekoliko povišane nitrate, medtem k°J spiranje fosfatov opazno počasnejše, saj še vedno določa> sorazmerno visoke vrednosti. Te raziskave so pokazale, daje za vzpostavitev phj nega stanja, čeprav gre za relativno majhno, razgradljivo o1] naženje, potrebno dolgo obdobje in da se različni kontamhf ti spirajo skozi vadozno cono različno. Ugotovili smo, da je prenos kontaminantov skl vadozno cono neposredno vezan na dinamiko pretakanja^ Zato od leta 2002 dalje merimo pretok in fizikalne param6tri ustreznimi sondami in dataloggerji na treh izbranih točkah-f monitoring dopolnjujemo z vzporednim spremljanjem koH minantov in izotopskimi analizami ter s sledilnimi poskusi- to, 0 2: Dinamika spiranja nitratov s površja skozi curka I " v Postojnski jami od leta 1988 dalje. Za primerjavo je 'dan curek A zunaj območja onesnaženja. Sledilni poskusi s fluorescentnimi sledili s površja so dodatne informacije o dinamiki pretakanja padavin, pa ® kontaminantov skozi jamski strop z debelino 100 m. V adnih poskusih smo injicirali sledila na površju v različnih aS°jih in opazovali njihovo pojavljanje v curkih in kapljanjih ia,iti. Ugotovili smo, daje pretakanje v primeru izlitja večje "'kine vode z raztopljenimi snovmi na površju v sušnih 'Zl11erah po prepustnejših razpokah lahko zelo hitro, s hitrost-m/h. V slabo prepustnih razpokah pa pride do daljšega Ivanja in do iztekanja šele po dovolj izdatnih padavinah, * šele čez več mesecev, kar pomeni hitrost pretakanja le gjAti/h. V primeru razlitja topne nevarne snovi lahko tako okujemo hitro prodiranje po prepustnejših razpokah ter ^av nevarne snovi v drobnih kapljanjih šele po daljšem času ^treznih padavinskih razmerah. V deževnih obdobjih so te iž*'ke v pretakanju po različno prepustnih razpokah znatno ,.«.nJše. Po prepustnejših razpokah se voda pretaka s hitrostjo 4 m/h, po manj prepustnih razpokah pa s hitrostjo okoli Morebitno onesnaženje na površju bi se v takih razme-. s°razmemo hitro pojavilo v podzemlju tako v večjih cur-^ kot drobnih kapljanjih. V letih od 1984 do 1990 so potekale tudi občasne raziskave kakovosti reke Pivke, ki ponika v Postojnsko jamo (Kogovšek, 1991), v letih do 1994 pa podrobne raziskave kakovosti ob nizkih vodostajih in ob povečanju pretokov po padavinah (Kogovšek, 1996). Ugotovili smo, da kritične razmere kakovosti Pivke na ponoru v Postojnsko jamo nastopajo ob nizkem vodostaju pozno poleti in jeseni, pa tudi pozimi. Kakovost Pivke je nihala že prek dneva, kar je tedaj nakazovalo nujnost čiščenja odpadnih voda naselij ob Pivki, ne le odpadnih voda Postojne. Zaradi učinkovitega čiščenja odpadnih voda Postojne, ki se je začelo leta 1987, se je kakovost Pivke bistveno izboljšala (kemijska potreba po kisiku - KPK seje zmanjšala za tretjino, biokemijska - BPK5 pa kar trikrat). Naraščanje pretoka Pivke po izdatnejših padavinah, posebno po daljših sušnih obdobjih, pomeni spiranje onesnaženja iz strug Pivke in njenih pritokov ter prenos tega onesnaženja v kraško podzemlje. Povečanemu onesnaženju ob začetnem naraščanju pretoka (povečanje KPK, BPKs ter koncentracije nitratov) sledi veliko razredčevanje in vzpostavitev boljše kakovosti Pivke. Ker je kakovost Pivke na ponoru odvisna od onesnaževanja na celotni površinski poti in ker se razmere s časom zelo spreminjajo, bi lahko le sistematične analize pokazale današnje kakovostno stanje Pivke. Literatura: Gams, I. ;1967: Faktorji in dinamika korozije na karbonatnih kamninah slovenskega dinarskega krasa.- Geografski vestnik, 38/11, 11-68, Ljubljana. Kogovšek, J.; 1983: Prenikanje vode in izločanje sige v Pisanem rovu Postojnske jame.-Ada carsologica, 11,63-76, Ljubljana. Kogovšek, J.; 1991: La gualite de la riviere a perte Pivka dans les annees de 1984 jusgužau 1990 = Kvaliteta ponikalnice Pivke v letih od 1984 do 1990.-Ada carsologica, 20, 165-186, Ljubljana. Kogovšek, J.; 1996: Sinking rivers quality - the Pivka čase study = Kvaliteta ponikalnic - primer reke Pivke.- Ada carsologica, 25, 145-156, Ljubljana. Kogovšek, J.; 1997: Pollution transport in the vadose zone. V: GONA/, Gultekin (ur.), JOHNSON, A. Ivan (ur.), TEZCAN, Levent (ur.), ATILLA, A.Ozlem (ur.). Karstvvaters & environmental impads : proceedings. Rotterdam; Brookfield: A. A. Balkema, 161-165. Dr. Janja Kogovšek - Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Postojna KAKO HITRO PODZEMELJSKA PIVKA TOPI KAMNINO IN ŠIRI VODNE ROVE ižev ‘leti POSTOJNSKE JAME Mitja Prelovšek Postojnsko jamo sestavlja nekaj več kot 20 km rovov. Večina med njimi je vodoravnih, zato njihov nastanek povezujemo s ponorno reko Pivko. Slednja svoj površinski tok skupaj z glavnim pritokom Nanoščico zapusti na severovzhodnem robu Pivške kotline ter teče podzemno proti Planinskemu polju. Ker se je v geološkem Uvod Povsem drugače je v najnižji etaži, kjer sledimo prosto dostopen podzemski tok Pivke od ponora tik pod ploščadjo vhoda v Postojnsko jamo, nato pa skozi Otoško jamo vse do Magdalene jame. Dostop do podzemeljske Pivke imamo še v Črni jami, Pivki jami in Planinski jami, vmesni deli pa so bolj ali manj razviti kot sifoni, oziroma so do sedaj še nepoznani. Povsem samoumevno se nam zdi, da podzemeljska Pivka tudi danes raztaplja kraško kamnino, si širi vodni rov, ki ga bo nekoč zapustila in se prestavila še etažo nižje. V raziskavi, ki smo jo na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU opravljali med letoma 2005 in 2006, nadaljujemo pa v letih 2007 in 2008, smo hoteli dobiti vpogled v sedanji proces širjenja vodnih jamskih rovov. Raziskavo smo opravili v okviru širšega proučevanja raztapljanja v vodnih jamah na slovenskem krasu. Raztapljanje kamnine vzdolž podzemeljske Pivke Glavni pobudnik merjenja korozije (raztapljanja) na slovenskem krasu je vsekakor dr. Ivan Gams. S svojimi raziskavami raztapljanja seje dotaknil tudi Postojnske jame in ugotovil, daje korozija jamskih sten v vhodnih delih zelo majhna. Točnejših podatkov ni objavil, zato so nas v prvi vrsti zanimale vsaj okvirne vrednosti in odgovor na vprašanje, kako se moč korozije spreminja po toku navzdol. Metoda merjenja korozije je v osnovi sila preprosta: ploščico iz apnenca znane mase izpostavimo za določeno število dni vodnemu toku ter jo po izpostavitvi še enkrat stehtamo. Razlika v masi nam pokaže izdatnost korozije v gramih. Z upoštevanjem časa izpostavitve, gostote apnenca in reakcijske površine jo lahko izražamo tudi v milimetrih na leto. Na ta način lahko izračunamo moč korozije na vsaj 0,0002 mm natančno. V Postojnski jami smo podzemeljski Pivki izpostavili 4 apnenčaste ploščice. Eno smo izpostavili v Velikem domu 1,2 m visoko in je verjetno niso dosegle niti visoke vode, zato je po osmih mesecih masa ostala nespremenjena. Ploščico Kr; % ;vin )$tai ii. s času podzemeljska Pivka prestavljala vedno nižje, je v višjih za seboj puščala prostorne suhe rove, po katerih je danes Ijana podzemna železnica s spremljajočimi turističnimi p°' Tega dela poplavne vode Pivke ne dosežejo niti ob najvišjih f tokih. Irki] ati °kc Mt {nat rov 'val Not dober meter nižje nam je uničilo plavje, ki ga Pivka prina&OOjj podzemlje. Poplave sta uspešno preživeli le ploščic' Spodnjem Tartarju (10 min hoje od Koncertne dvorane P'1 lin (, Otoški jami) in v Pivki jami, ki sta pokazali praktično i^sp, tične vrednosti (-0,0046 oziroma -0,0045 mm na leto). G vrednosti primerjamo z meritvami v okolici, potem ugot°' mo, da je raztapljanje vzdolž podzemeljske Pivke večje k®1 ^ Markovem spodmolu (-0,0006 mm na leto), približno elti^ kot v Planinski jami (-0,0067 mm na leto), vendar manj k"1 Predjami (-0,0138 mm na leto; deloma tudi zaradi erozij6)- ttb0 daleč pod vrednostjo v Lekinki (-0,1664 mm na leto). Če vrC lanj nosti v Postojnski jami primerjamo z ugotovljenim slovens^1»jy povprečjem, spoznamo, da gre sicer za vrednosti pod slo'6 ^ skim povprečjem za podzemne vodotoke (-0,0121 mfl11 leto), vendar v velikostnem razredu, značilnem za podzei"1 j Q( vodotoke (od -0,001 do -0,01 mm na leto). Obenem je raz»\0j ljanje Pivke v Postojnski jami približno desetkrat manjš6 N pre % 'ga Grafikon 1: Hitrost raztapljanja podzemeljske Pivke v primerjavi z ostalimi merilnimi mesti v slovenskih jamah (negativne vrednosti pomenijo raztapljanje, pozitivne vrednosti pa odlaganje sige). hn K 0,200 ,Velika Lebinca (pri Naklem) Jelovičkajama (ob Kolpi) Poltarica (ob Krki) KrižnajamaN Belica (ob Čabranki) TTT-........... ra fe Nik d % \ F J h Postojnskajama (Pivkajama) Postojnska jama (Sp. Tartar) Planinska jama Predjama Ponikve v Odolini (pri Materiji) Lekinka ob 'Vke Nze No; N v Ne Vla Nin evanje krasa zaradi raztapljanja kraškega površja (-0,04 mm '*eto), zato bo ob nespremenjenih razmerah površje postopo-a>>ujelo« jamo (o tem je leta 2006 v februarski številki revi-^as (št. 73, str. 42-45) že pisal Andrej Mihevc). Čeprav so vrednosti na grafikonu 1 izmerjene v rela-kratkem časovnem intervalu, nam kljub temu podajajo virne vrednosti raztapljanja sten vodnih jam. Rezultati kanejo bolj predstavljivi, če jih pomnožimo z dvanajst tisoč S tem dobimo okvirno vrednost raztapljanja v času po acu zadnje ledene dobe, do časa, za katerega mislimo, da so atki relevantni. V primeru Postojnske jame gre za vrednos-ipkoli 54 mm. V času po koncu zadnje ledene dobe lahko leJ Pričakujemo le razvoj manjših reliefnih oblik po jamskih ,llah, nikakor pa ne razvoja glavnega ali stranskih vodnih v°v podzemne Pivke. Za te bi ob sedanjih razmerah potresli od nekaj sto tisoč pa vse do okoli milijon let dolgo %je. Še natančnejše meritve raztapljanja v letih 2007 in ■ .'u® kažejo, da so lahko vrednosti v postojnskem jamskem C(i lStč!tiu še manjše, kar prinaša še daljše obdobje „rasti“ kraških k ^ (seveda ob prvem pogoju, da se naravne razmere bistveno ^Premenijo). L Če smo že omenili posledice, ki jih ima tovrstna moč i; r°dje v podzemlju, se moramo vprašati tudi po vzrokih za .Sl1e rezultate. Ti pa nas pogosto pripeljejo do osnov i ^alno-kemičnih procesov na krasu. Da lahko voda raztap-\ draško kamnino, mora imeti sprva v sebi malo raztopljenih i(iij '°natov (poenostavljeno rečeno apnenca ali dolomita). | kot jih ima, hitrejši in izdatnejši je proces raztapljanja. ^ 8 ima voda ravno toliko, kot jih lahko nosi (je torej ^ ločena s karbonati), potem v krasu ne bo puščala nobenih ^ ^tijskih sledi. Količina raztopljenih karbonatov pa je odvis-!|al, °d značilnosti porečja. Ker gradijo porečje Pivke in 'peščice kredni apnenci, fliš pa je kljub vsebnosti kremena Precej karbonaten, sodi podzemeljska Pivka bolj v razred ,^'čenih voda. Zaradi tega je raztapljanje razmeroma počasno 8a tudi z zelo natančnimi metodami ne moremo izmeriti v nizkih, srednjih in srednjevisokih voda. Kamnino merlji-"raztapljajo zgolj zelo visoke vode, ki se pojavljajo le pri-žn° enkrat letno, lahko tudi manj. °budo v koroziji prevzema Lekinka Vsakega, še tako dobrega raziskovalca včasih rezul-raziskav močno presenetijo. Tudi nas so, ko smo izmerili ec nadpovprečno moč raztapljanja Črnega potoka, ko . ^hie v jamo Lekinka. Zato se mi zdi na tem mestu smisel-’ da pojasnimo tudi ta pojav, ki je popolno nasprotje Zemeljske Pivke, čeprav leži jama le kilometer severoza-n° od vhoda v Postojnsko jamo. Črni potok spada v hidrološki sistem podzemeljske ,’^e> saj se namreč po dobrem kilometru podzemnega toka ,^meljski Pivki pridruži kot levi pritok v Otoški jami. .^°zbimo območje ima na terasi Nanoščice in Pivke, kjer je ,avečina karbonatov že raztopljenih v preteklosti, vode pa i, na rjavo barvo vsebujejo tudi precej huminskih kislin, j a na ponoru je zato zelo agresivna in raztaplja apnenec ^no intenzivno. Če moč korozije primerjamo s Postojnsko jamo, gre tukaj za 36-krat hitrejši proces, kar pa nima vpliva le na manjše reliefne oblike, temveč vpliva tudi za nastanek jamskega rova. Jamski rov se poglablja celo hitreje, kot se mu zvrha približuje površje in bi glede na svojo dimenzijo (povprečna višina stropa v vhodnem delu je 3 do 4 m) lahko nastal v kakšnih 20.000 letih. Če se nam zdi to veliko, potem se spomnimo na obdobje življenja neandertalca, ki je dokazano živel na območju Pivške kotline pred 145.000 do 30.000 leti. Takrat Lekinka gotovo še ni obstajala! Sklep Kraške jame niso statično okolje, kjer se ne bi nič spreminjalo. Ponorna voda v podzemlju odlaga plavje, skozi strop pronicajoča voda gradi kapniško okrasje, spet drugod voda z raztapljanjem kamnine širi jamske rove. Intenzivnost kraških procesov je seveda sila različna, v splošnem pa velja, da jih v življenjski dobi človeka sicer težko opazimo, medtem ko v geološki zgodovini ustvarjajo čudovite naravne pojave. Kraške jame so del teh pestrih naravnih pojavov. Na podlagi analiz sedimentov in meritev hitrosti kraških procesov vemo, da nastajajo praviloma več sto tisoč ali več milijonov let, v le redkih primerih v nekaj deset tisoč letih. Človekovi posegi pa so hipni in v sodobnem času čedalje intenzivnejši. Pri tem je pomembno zavedanje, da se bo razmeroma majhna centimetrska poškodba jamske stene praviloma celila nekaj tisočletij. Mitja Prelovšek, univ. dipl. geograf - Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Postojna 52 ARHEOLOGIJA Arheološki nadzor zemeljskih del za obnovo in ureditev speleobiološke postaje v Postojnski jami NOVA ODKRITJA V POSTOJNSKI JAMI' Alma Bavdek Eden izmed najpomembnejših raziskovalcev paleolitika na slovenskem dr. Franc Osole je ob stopetdesetletnici Postojnske jame v jubilejni zbornik zapisal: »Prvi sledovi poselitve Pivške kot- s 9 line v ledeni dobi (pleistocenu) izvirajo prav iz Postojnske \° in nadaljeval z opisom raziskav jame, ki segajo že v začetr stoletja (Osole 1968, 81). 1 Že po odkritju notranjih delov Postojnske jame leta 1818 so pri urejanju poti za obiskovalce na različnih mestih jame naleteli na živalske fosilne ostanke. Najdbe so pritegnile številne raziskovalce in poznavalce ledenodobnih živalskih ostankov z Dunaja, iz Trsta in iz Ljubljane. Eden najbolj vztrajnih je bil prav gotovo Henrik Freyer, naravoslovno usmerjeni kustos Deželnega muzeja iz Ljubljane, ki je v Plesni dvorani Postojnske jame tudi izkopaval. Vse raziskave so bile omejene le na odkrivanje ostankov različnih živalskih vrst, med katerimi so bili najpogostejši jamski medved, jamska lev in hijena, volk, govedo ter različne vrste jelenov. Kulturnih ostalin tako imenovanega ledenodobnega lovca pa do konca prve polovice 20. stoletja še niso našli (Brodar, 1951, 245-266). Šele izkopavanja profesorja dr. Srečka Brodatja leta 1951 so dokazala, daje v Postojnsko jamo zahajal tudi paleo- litski človek. Kamnita orodja, ki jih je dr. Brodar izkop3* H Slonovi glavi, naj bi sodila v obdobje srednjega in mlaj' ^ paleolitika oziroma v čas srednje in mlajše kamene dobe (l ' dobje od 115 do 10 tisoč let pred našim štetjem). Leta \9& pri izgradnji tira jamske železnice vzhodno od Biospeleolj N postaje prekopali s sedimenti zapolnjen jamski rov. Ob ah ■K "le loškem nadzoru zemeljskih del so v sedimentu našli ledenodobne živalske kosti in orodja iz kamna (Brodar. 1^Ct( 57-138). Med gradnjo nove ranžirne postaje leta 1969 91,ei pregledovanjem sedimentov v jami in na zunanjem pob3 r° zasledili tudi kulturni horizont (Brodar, 1969, 141-144). zemeljski posegi za prodajne objekte, ki jih je Postojnska J; W*Pc THO opravljala leta 1986 na pobočju in v neposredni ?a zunanjih izkopov iz leta 1969, so ponovno razkrili jamski s3 ment zasutega rova s kulturno plastjo. Kulturne plasti, kis3 11 Zobje in kosti jamskega medveda, ki jih hrani Notranjski muzej Postojna.- Fotografija: P Križman. Strojni izkop za Speleobiološko postajo leta 2002. Fotografija: A. Bavdek. jl ob vseh treh gradnjah infrastrukture pripadajo muster-jšjski kulturi oziroma srednjemu paleolitiku (Dirjec,Turk, ^ 232-233). Januarja leta 2002 je Postojnska jama, turizem, d.d., k z uresničevanjem projekta o obnovi in ureditvi Speleo-# l0'°ške postaje v Postojnski jami. Projektni načrt je v prvi fazi 4 Uvidel zemeljske izkope umetno zasutega rova. Med obema l' e,°vnima vojnama naj bi sedimente iz rova izkopali in ga ? atern ponovno zapolnili. Pred pričetkom gradbenih del je vhod ^ t0v zapirala zgradba elektropostaje, ki so jo imeli namen ^ ^šiti. Po načrtu naj bi izkope nadaljevali do jamske železnice jt |Pod nj0 ,j0 zadnjega dela stare Biospeleološke postaje, ki ga lii Opiral tako imenovani avstrijski zid. Zaradi arheoloških najdb, ki so jih v šestdesetih in A ^desetih letih našli v zasutem rovu za Biospeleološko ''■N znanih več kot 200 vodnih in prav tako več kot 200 ^ ^tiskih podzemeljskih vrst. Skupno torej več kot 400. vse te vrste niso pravi podzemeljski prebivalci, pa to1 lajo b> čte i«. mnoge med njimi locus typicus tukaj; prvič so bile naj-Prav v postojnsko planinskem jamskem sistemu (Bole s . 1993). Pravih specializiranih podzemeljskih vrst je okrog ■T (vodnih in kopenskih) in to uvršča sistem med najbo-;e na svetu (Culver & Šket, 2000; Culver s sod., 2004). Med vodnimi organizmi je bilo do sedaj ugotovljenih različnih taksonov, med katerimi so najpogostejši l^četinci, polži, žuželke ter raki (Culver & Šket, 2000). 9 kopenskimi podzemeljskimi organizmi je poznanih osem Q 3: Konceptualni model epikrasa (Vir: Pipan, 2003). taksonov, z močno prevladujočimi predstavniki hroščev ter diplopodov (stonoge) (Culver & Šket, 2000). Raziskovalci so v 80. letih 20. stoletja postojnsko planinski jamski sistem proučevali kot model za proučevanje onesnaženja podzemeljskih voda, ter organizme kot indikatorje podzemeljskih vodnih povezav (Šket, 1977; Šket & Velkovrh, 1981). Podatki o razširjenosti in razširjanju posameznih vrst vzdolž toka podzemeljske Pivke so veliko pripomogli k razumevanju posledic onesnaženja, pa tudi k razumevanju evolucijskih mehanizmov, povezanih z naseljevanjem podzemeljskih habitatov v geološki preteklosti. Prav na primeru Pivke so strokovnjaki nazorno pokazali, kako se obnaša favna ponikalnice ob naraščajoči organski onesnaženosti (Slika 2). V podzemlju je hrana eden izmed omejujočih faktorjev, ki preprečuje naseljevanje neprilagojenim, energetsko zahtevnim površinskim organizmom. Šibka organska polucija pomeni izdaten vir hrane, ki omogoča vdor površinskih živali vedno globlje vzdolž podzemeljskega toka. Ker so površinske živali v ugodnih razmerah močnejši kompetitorji, postopno izpodrivajo avtohtone podzemeljske vrste po toku Pivke navzdol. Predvidevamo lahko, da bi močnejša polucija povsem uničila podzemeljsko favno, v kombinaciji z neorganskimi strupi pa tudi druge organizme (bakterije), kar bi seveda močno zmanjšalo samoočiščevalne zmožnosti vodotoka (Šket & Velkovrh, 1981). V zadnjih petih letih je Postojnska jama tudi pomembno mesto raziskovanja epikraške favne (Pipan, 2005; Pipan & Culver, 2007). Epikraška cona (Slika 3) je v hidrogeološki delitvi kraškega podzemlja zgornji del nezasičene cone. Taje zaradi večje agresivnosti vode, tektonskih procesov in večjih temperaturnih razlik v tem območju močneje razpokana ter prepredena z večjimi in manjšimi špranjami (Williams, 2008). Osnovna značilnost epikraške cone je velika heterogenost, kar pomeni, da ob močnem deževju del padavin v epikrasu hitro Slika 4: Predstavnika dveh glavnih redov ceponožnih rakov (A: Cyclopoida, B: Harpacticoida), pogosta v prenikli vodi (Vir: prirejeno po Brancelj, 2004). ponikne v sistemu špranj, del vode pa se začasno zadrži v epikrasu in počasi pronica skozi slabše prepustne plasti. Poleg vertikalnega pronicanja se voda v epikrasu pretaka tudi horizontalno. Epikras predstavlja vmesno plast, ekoton (mejno območje, prehodni pas) med površinskimi in podzemeljskimi vodami. Glede na dejstvo, daje nezasičena kraška cona s standardnimi raziskovalnimi metodami nedostopna, smo epikraško favno v Postojnski jami proučevali posredno, z vzorčenjem curkov prenikajoče vode v jamah ter z vzorčenjem jamskih luž, ki jih ti curki napajajo. Vzorce smo odvzemali iz vertikalnega toka prenikajoče vode in ne iz horizontalnega podzemnega toka reke. In kaj smo ugotovili s temi raziskavami? V preniklih vodah Postojnske jame smo našli 16 različnih skupin živali (vrtinčarje, gliste, kotačnike, polže, maloščetince, pršice, pajke, med raki dvoklopnike, ceponožce, enakonožce, postranice in batinele ter med žuželkami skakače, hrošče, ličinke dvokrilcev in drugih žuželk), od tega 12 stigobiontskih, pravih predstavnikov podzemeljskih voda. Med njimi so bili najpogostejši rakci ceponožci (Slika 4), značilni predstavniki v epikraškem habitatu (Pipan, 2005). Ceponožni raki so manj kot milimeter dolgi rakci in večina njihovih vrst, ki so bile najdene v epikraškem habitatu, je stigobiontskih. Odkritih je bilo tudi relativno veliko število novih vrst. V Postojnski jami, Pivki jami in Črni jami smo našli 23 vrst ceponožnih rakov, od tega jih je bila dobra tretjina novih za znanost. Raziskava predstavlja zelo aktualno presojo favnističnih in ekoloških razmer v habitatih, ki niso neposredno dostopni za raziskave. S statističnim pristopom, v katerem smo uporabili multivariatno kanonično korelacijsko analizo, smo ugotovili, da je vrstna sestava in število nekaterih vrst ceponožcev neposredno povezana z ekološkimi dejavniki v prenikli vodi, saj so bile statistično značilno soodvisne s koncentracijo nekaterih ionov, npr. nitratnih in natrijevih. Tak primer so štiri vrste, ki smo jih našli le v Pivki jami, in sicer v curkih vhodnega dela, kjer so še vedno povečane koncentracije nitrata v prenikli vodi. Vrste so bile v pozitivni statistični soodvisnosti s koncentracijo nitratnih iorio' prenikajoči vodi (Pipan, Blejec & Brancelj, 2006). Vemo, veliko prenikajočih vod onesnaženih zaradi onesnaženj3 površju. Zaradi ugotovljene visoke stopnje ekološke spec zacije posameznih vrst bi lahko bile mnoge uporabne bioindikatoiji. S proučevanjem epikraške favne bi bilo mož celostno ocenjevati tudi vplive človekove dejavnosti podzemeljske habitate. Literatura 'Mi ^ta >0.1, kb( K Aljančič, G.; 2008: Jamski laboratorij Tular in človeška ribica. V spomin očeta, Marka Aljančiča (1933-2007).- Proteus 70:246-258. Aljančič, M.; B. Bulog; A. Kranjc, D. Josipovič, B. Šket, & R Skoberne; 19^' Proteus: Skrivnostni vladar teme.- Vitrum, Ljubljana, Slovenija. Aljančič, M. & G. Aljančič; 1998: Žival meseca oktobra. Človeška ribica (Proteus anguinus).- Proteus 61:83-87. ™ j. Bole, J.; 1980:. Postojnska jama, zibelka speleobiologije,- Naše jame 22;r Bole, J.; B. Drovenik, N. Mršič, & B. Šket; 1993: Endemic animals in hyp°9f habitats in Slovenia.- Naše jame 35:43-55. Brancelj, A.; 2004. Crustacea: Copepoda, str. 259-261. V: J. Gunn [ur.] Encyclopedia of Caves and Karst Science,- Fitzroy Dearborn, New York. . Culver, D. C.; M. C. Christman, B. Šket, & R Trontelj; 2004: Sampling a