Spedizione in abbonamente postale Poštnina plačana v gotovini. * * * VESTNI K*** PROSVETNE ZVEZE V LJUBLJANI Izhaja mesečno. — Celoletna naročnina s prilogo »Prosvetni oder« znaša 8 lir. — Naroča se: Prosvetna zveza v Ljubljani, Miklošičeva cesta ?. ŠTEV, 6-7 J UNIJ-JULIJ 1942-ХХ LETO XXI. Čuvajmo šege in običaje* v. z. (Predavanje) Narod naš dokaze hrani o svoji samobitnosti zlasti v bogatem zakladu, ki se imenujejo: naše navade, šege in običaji. Te navade in šege so rasle z ljudstvom, z njim so nastajale, z njim živele, torej izhajajo iz narodove zibelke, se zvesto drže naroda, ki prehajajo iz roda v rod tako, da nihče prav ne ve kako, zakaj in kedaj so nastale. Te šege in navade pričajo tudi o globoki vernosti našega naroda, ki navdajajo našega človeka ob nedeljah. V zgodnjem jutru zazvoni »zvon iiz stolpa sem«. Gospodar in gospodinja se napravita k rani maši. Nedeljska obleka, sveže perilo, vse to gospodinja pripravi že v soboto. Soba mora biti posnažena, okrog hiše vse pometeno. Mize in stoli umiti, kar naj bo dokaz notranje ubranosti. Ko ob devetih povabi zvon k drugi službi božji, tedaj ožive ceste, poti in steze, po katerih hite brhki fantje in dekleta, dečki in otroci, vsi žareči h oči in slavnostno razpoloženih obrazov. In v cerkvi zopet kakšna pobožnost in pripravljenost za resno božjo besedo. Popoldan je posvečen miru, oddihu, branju iin molitvi. Lepoto nedelje na kmečkih župnijah občutijo tisti, ki tam živijo. Življenje našega ljudstva je torej tesno spojeno z življenjem cerkve. Dogodki se vrstijo kakor dnevi in prazniki v cerkvenem letu, ki se za- čne s prvo adventno nedeljo. V starih časih, so se postili za božični čas ne le štiri tedne, temveč od sv. Martina dalje. Zato imajo na nedeljo sv. Martina pri kosilu gos. Martinova nedelja se je torej praznovala kot pustna nedel ja. V adventnem času so obedovali samo enkrat na dan. V ad-ventu se ljudje radi udeležujejo ranih maš, ki se imenujejo zornice. \ adventu se praznuje tudi praznik, katerega se /lasti veseli naša mladina, to je Miklavžev večer. Ta praznik nas spominja na radodarnost sv. Nikolaja, ki je plačnik pridnim, hudobnim pa sta za kazen parkelj in šiba. Res, da poznajo tudi drugi narodi sv. Miklavža, vendar ima naše miklavževanje čisto nekaj svojskega, česar drugi narodi nimajo. Zadnjih devet dni pred božičnim praznikom nosijo Marijo. V določeni hiši se zbere mladina iz vasi in pride po Marijin kip m ga odnese v drugo hišo, kar nas spominja, kako Marija išče na potu v Betleh cm prenočišča. V vsaki hiši napravijo oltarček za kip. Pri obredu se moli rožni venec, pojo litanije in Marijina pesem. Ko dvigne domače dekle Marijin kip, za-pojejo: * To predavanje je opremljeno1 s 40 ski-Optičnimi slikami,, ki predstavljajo šege iin navade. Vmes se pojo primerne pesmice, ki so v tekstu le omenjene. Poslušajte vsi ljudje, sveti Jožef v -mesto gre. Sveti Jožef in Marija gresta v mesto Betlehem. Marijo smo že vzeli, jo nesemo veseli1, veseli, veseli, ta prvi večer. Nato is svečkami spremljajo Marijin kip in po j o po poti: Za Marijo le hodimo, dokler še na svet' živimo. Kaj pomaga nam ta svet, treba kmalu bo umret'! Ko pridejo k sosedu, se vname razgovor v obliki petja. Šele na dolgo prošnjo ee vraita odpro z besedami: O Marija* pridi k nam, imi te hočemo noč in dain. Približa se božični večer, ki ga imenujemo sveti večer. Ta dan gospodinja speče potice in poprtnjak, katerega položi na araiizo, kjer ostane vse tri svete večere do sv. Treh kraljev. Otroci so prinesli iz gozda mahu, napravili štalico in nalepili pastirce. V bohkov kot postavijo jaslice. Ko zazvoni A ve Marija, tedaj vzame gospodar posodo za ogenj in kadilo, gospodinja blagoslovljeno votdo z oljčno vejico, na kar pokadijo in poškropijo vse prostore v hiši kakor tudi v hlevu in gospodarska poslopja. V nekaterih krajih kurijo badnjak ali bo-žičnjak, to je hrastov štor, ki gori noč in dan. Ta večer je mrzla večerja: kuhano sadje, orehi in podobno. Ko zazvoni ob 11 zvon, ki vabi k polnočnici, se zberejo prebivalci vasi in odbite ob sviitu bakelj proti župni cerkvi, ki je ta večer nad vse lepo razsvetljena. Kljub mrazu in snegu in pozni polnočni uri je cerkev polna. Ko zapoje duhovnik: »Slava Bogu na višavi in na zemlji mir ljudem«, zapojejo pevci pesem »Sveta noč, blažena noč...«. Tako doživi naše ljudstvo svetoliočno skrivnost. Naslednji dan je praznik sv. Štefana, ko se zberejo lastniki konj od blizu in daleč in se udeležijo službe božje v cerkvah, ki so posvečene sv. Štefanu (štepanja vas, Sora, Štepanja gora). Nekdaj so na ta praznik blagoslovili konje in je šla procesija na konjih okrog cerkve. Sedaj pa blagoslavljajo sol sv. Štefana, katero po-kladajo živini. Namesto procesije na konjih pa kupijo verniki male voščene ali lesene konje in jih nesejo k darovanju okrog oltarja. Tepežkanje nas spominja na dogodek, ko je kruti Herod dal pomoriti toliko nedolžnih otrok v Betlehemu. Zato se morajo ljudje odkupiti z denarjem ali s sadjem; to je praznik nedolžnih otročičev. Drugi sveti večer se praznuje podobno kakor prvi, na Silvestrovo pred Novim letom, tretji pa pred praznikom sv. Treh kraljev. Ko pokadijo prostore, napiše gospodar na podboje duri začetne črke treh kraljev G - M -B in tri križe, kar naj pomeni, da bi trije kralji čuvali vseh nezgod ljudi, živino in gospodarska poslopja. V cerkvi se blagoslovi voda, s katero potem gospodar poškropi njive in travnike, da bi bili obvarovani pred škodljivim mrčesom. To jutro gospodar razreže poprtnjak in ga da družini in živtini. Koledniki hodijo od hiše do hiše, voščijo srečo in blagoslov v novem letu in godejo primerne pesmice. V zahvalo jim gospodinja podari klobase, jajca, kruh ali denar Ofreht imenujejo lepo navado, ko se zberejo sosedni otroci na p red veče r godovnega dneva dobre gospodinje ali gospodarja in napravijo podoknico z domačimi inštrumenti. Če je gospodinja huda, jih napodi z metlo in vodo, če pa je dobrega srca, jih pogosti s sadjem, kruhom in moštom. V predpuistnem času, o katerem poje tudi naš pesnik: »predpuistni čas, ti čas presneti«, se vriši največ porok. Že od nekdaj ljubijo Slovenci šum-nejše ohceti, kajti tiha poroka je znamenje siromaštva. Uvod v poroko tvorijo tako imenovani snubci, ki pridejo na oglede v hišo, kjer stanuje nevesta. Pogovor še začne o živini, o letini, do- kler ne zadenejo snubci na pravo žilico. Лко je nevestin oče zadovoljen z- ženinom, potem pokličejo nevesto, da se sama odloči. Največkrat se zgodi, da ni treba dvakrat povprašati, ker nevesta že komaj čaka. da po-kima. Ko končajo pisma pri notarju iin ko je končano izpraševanje pri gospodu, pride dan poroke. Na predvečer gredo po bališ. Fantje iz ženi-nove vasi naprežejo voiz, ga okinčajo in gredo po nevestino balo. Celo konji imajo bogatejšo opremo z jazbe-čevo kožo na vrhu komata, pod vratom pa zvončke. Godci veselo godejo, fantje vriskajo, dokler ne pridejo na nevestin dom. Tedaj naložijo skrinjo, za katero so se morali pogajati z nevestinimi sorodniki za tako imenovani tolar: »Dokler ne gre tolar gor, ne gre pečat dol.« Ko so naložili na vozove sobno opravo, žito s kuhinjsko posodo, mora priti peto kolo. To je hlebec belega kruha, v katerega je zasajen nož. Fantje ukradejo na nevestinem domu petelina in so na ta plen zelo ponosni. Ko se bližajo z balo že-ninovemu domu, je tako imenovana šranga. Ob cesti stojita dve smrekci, ki sta zvezani z verigo ali vrvjo. Na sredi je miza, za mizo pa so fantje, doma, od koder je nevesta. Zahtevajo odškodnino iza nevesto in ženin se mora odkupiti; to odškodnino po navadi fantje za pijejo. V Prekmurju vabita sosede na go-istivamje pozavščina, ki sta oblečena v prekmurske narodne noše, vsa ople-tena in polna nagajivosti hodita od hiše do hiše. Zelo lep je trenutek, ko pridejo po nevesto na njen dom. Vrata so zaprta in živega človeka ni videti. Le stara babura beli zidove. V duhovitih vprašanjih in odgovorih, polnih kmečke duhovitosti in modrosti, si mora ženin pridobiti nevesto. Vrata se odpno. na pragu se pokaže stara ženica in ko ženin zahteva mlade, se šele pokaže nevesta, katero ženin ljubeznivo pozdravi. Nato poklekne, oče in mati jo blagoslovita z blagoslovljeno vodo in pokrižata ter ji želita sreče. Malokdaj naš kmet govori iz duše, ker ga. je sram nežnosti in je nekako okoren. Če se pa enkrat razneži, je treba samo nekaj besedi, pa je vse v joku. Treba je le malenkosti, da se sproži in odpre njegova duša. Poročni običaji so sveti. So del njegovega bistva, kakor morda samo še vera. Nekoč so imele neiveste na glavi predpisano pokrivalo, bogato avbo z venčkom iz rožmarina. Ako se poroči grurutarjev sin ali hči, se ponavadi k poroki vozijo. Na čelu sprevoda se peljejo godci, za njimi se pelje oče starešina s teto, nato ženin s svojim drugom, v tretjem vozu pa nevesta s svojo družico. Belokranjski ženin in nevesta sta za to priliko še posebno okinčana, zlasti nevesta, ki nosi na glavi tako imenovano krono. Ko je poroka z mašo končana, stopi ženin na cerkveni prag ter vrže pest drobiža med otroke, ki se pulijo za denar. Na čelu sprevoda, gre zastavonoša. Ko pride sprevod do domače hiše, dvigneta žemin in njegov7 drug nevesto ter jo preneseta čez prag. V znamenje, da nevesta ne bo Zapustila hiše, dokler mrtve ne odnesejo čez prag. V Beli Krajini polože nevesti pri vstopu v hišo v naročje moško dete »nakolenoič« ali »nako-lenee« imenovano. Temu detetu pokloni nevesta vrtanj. Ves obred izraža željo, da bi bil prvi otrok moškega spola. Določen je red, kako se posedejo okrog mize. Nato se začne bogato kosilo. Glavno besedo imajo godci in brna, ki je gorenjski ženitovanjski ipavliiha. kateri zabavajo svate. Človeka napravijo v petelina, kamelo ali medveda. Nato pa se oglasi harmonika s klarinetom in basom: Dro,m po,m na b,as pa en jerbas klobas, pa vina en bokal, da se bo ženin smejal. Nato zapojo: Je pa voihcet veseila, oba sta inlada. pa bo zibelka pela, ko -čisto nova. Na poročni večer se nevesti dajejo predpisani darovi. Pri nas predstav- lja ta dar lepo okrašena pogača, to je iz najboljše moke in mleka spe-čen kruli, okrašen s cvetjem in svečkami. Preden razreže starešina pogačo, zapoje jo pesem: Oča starešina veliče skrbi ima: on ima nožek ojster, ki bo pogače mojster. Nato razreze jo pogačo, ki jo pokloni najprej nevesti, kar izraža željo za njeno rodovitnost. Isto pomeni štajerski »bosman«, to je pogača v obliki deteta. Nevesta se drži resno, kakor poje pesem: Nevesta za mizo sedi, se imočno žalostno drži. V lepih rdečih pantelčih, v lepem zelenem kranceljnu. O polnoči ji vzamejo venec z glave ter zapojejo pesem: Preljuba nevesta, vzemi slovo od svojga lepega ledik stanu, ker ti ga moraš zapustit, želiš v zakonski stan stopit. Zve čer pridejo fantje voglarit. Stoje pod oknom, dokler jih ne obdarujejo z jedačo m pijačo. Pride pustni dan. Po kmetih napravijo ta dan flaneate in krofe in bogato večerjo. Kajti sedaj nastopi postni čas. Proti mraku mladina zažiga pusta v znamenje: zima je končana, pomlad se bliža. V Prekmuriu pa imajo ta dan glavno besedo tako imenovani orači. Fantje se našemijo in vodijo plug za oranje skozi vas. Pri tem pokajo biči, fantje vriskajo, pri plugu pa je kurent z orjaškimi rogovi, oblečen v kožuh, s palico, na katere konici je pritrjena ježeva koža. Zadaj za njim pa pobira mladenič, oblečen v žensko krilo, darove. Naslednji dan gredo k pepelenju. Hudomušni fantje pa na pepelnico vlečejo ploh. Oblečeni so v žensko obleko ter vlečejo posekan ploh in ga pustijo pod oknom tistega dekleta, ki bi se imela ta pred- pust poročiti, pa se je poroka razdrla. Grego rijevo je v Tržiču in Kropi poseben praznik. Ne samo, da se ta dan ptički ženijo, je io za on dot ne obrtnike prvi pomladni dan. У znak, da odslej ne bo treba več zjutraj in zvečer delati pri luči, spuščajo v vodo hiše, cerkvice iz papirja, znotraj postavijo majhno svečko, katero naj sedaj voda odnese. Na sredpostno sredo žagajo babo. Na sredi vasi postavijo stojalo, nanj položijo panj. ki je oblečen v staro žensko, ga razžagajo in vržejo v vodo, kar je dokaz, da je zime konec in da njene oblasti ni več. Na cvetni petek praznujejo verniki spominski dan žalostne Matere božje. Ta dan gredo verniki v večjem številu k maši. Otroci pa gredo nabirat prvo zelenje, iiarežejo leskovih šib in pripravijo butare ali gubanice, katere nesejo na cvetno nedeljo k blagoslovu. Blagoslovljeni les shranijo, da ga porabijo za kurivo pred hudo uro. iz šib napravijo križe, katere ponesejo na velikonočno soboto na njive in travnike. Na veliki četrtek utihnejo zvonovi. Verniki pristopijo k sv. obhajilu. Pri večernicah pa mladina Boga straši. Ko je namreč zadnja sveča v cerkvi ugasnjena, začno otroci zbijati zaboje m sode zunaj pred cerkvijo, kar naj predstavlja hrup in šum, ki je nastal ob Jezusovi smrti. Na veliki petek je glavni postni dan in se postijo do dvanajstih. Ta' dan gredo ljudje molit božje grobe. V cerkvi se odkrije križ, katerega verniki poljubljajo. Kdor ne bi ta dan Bogca poljubil, se bo tisto leto mrtev zgrudil. Na velikončno soboto zjutraj se blagoslovi ogenj. Dobra gospodinja ne zakuri na ognjišču, dokler ne dobi blagoslovljenega ognja. Nato zopet zazvonijo zvonovi, ki se vrnejo iz Rima, kakor pravijo. Dekleta hite k studencem, da si med zvonjenjem unii-jejo obraz, da bi bile čiste in bele polti. Gospodinja speče ta dan kolač, kateremu doda še klobas, suhega mesa. piruhov in hrena. Popoldne nesejo k blagoslovu. Ko je blagoslov končan, hite dekleta domov, kajti katera prva pribiti do svoje hiše, se tisto leto poroči. Nikoli zvonovi talko lepo ne pritrka-vajo kakor ob priliki vstajenja. Ban-dera vihrajo, pevci zapojejo pesem »Zveiličar naš je vstal iz groba...«, možnarji pokajo, vsa narava se prebudi iz zimskega spanja k novemu življenju. Velika noč je torej izreden praznik našega ljudstva. Na velikonočno jutro, ko se vrnejo od islužbe božje in vstajenja domov, se dvigne gospodar izza mize in razreze žegen. Vsak član družine dobi kos kolača, blagoslovljene klobase in šunke ter piruhe, Fantje se zbirajo na vasi, sekajo piruhe, otroci pa valijo piruhe po zeleni trati. Zanimivo je, da poznajo piruhe ali pisainice samo slovanski narodi, tako severni kakor južni. Nekateri jih znajo prav umetniško nakinčati, kar spada že pod domačo umetnost. Jurijevo, ki ga praznujemo 24. aprila, je izreden praznik, katerega se še spominjajo Ziljani in pa Belokranjci. je to pastirska igra, ki nas spominja na najlepši narodni praznik, katerega so praznovali se pred več stoletji in je pristen slovanski verski obred. Rusi poiznajo Gregorija Hrabrega, ki na Jurijevo jaše belega konja po gozdovih in ukazuje volkovom. Krščanska cerkev je poganskim obredom nudila nove vsebine. Nastala je legenda o sv. Juriju, vitezu, ki je pokončal strahovitega zmaja in rešil kraljično Ma-jo. V Beli Krajini ta dan oblečejo pastirja v izelene brezove veje iin ga vodijo od hiše do hiše, kjer prepevajo: Prošel je prošel pisarni vuzem, došel je, došel zeleni Jurij, na zelenem konju, na zelenem polji, dajte mu, dajte in Jurja obdarujte. Tako se je od starodavnega obredja prve setve, posvečene bogu rodovitnosti. ohranil le še spomin. V Beli Krajini so se nam ohranila razna kola, ki jih je mladina posebno na Jurijevo plesala. Tako vidimo črnomaljsko kolo. V sredini z zele- nim Jurijem, ki ga plešejo dekleta in fantje in pojo: Oj zelena je vsa gora, aj notri raste travica. Oj žela jo je premlada devojčica, z enim zlatim srpom. Znano je tudi metliško kolo, katerega so plesali vsako leto na velikonočni ponedeljek pri cerkvici isv. Martina zunaj mesta. Izvajajo ga fantje in dekleta, predvsem pa spretna vojarinka, ki mora biti dobra plesalka in pevka. Pri tem pa pojejo: Igraj koilce, ne postavaj, nisem došel kolce igrat, več sem došel devo izbirat. Znana so še kola v Adlešičah in na Vinici, rešetca in ropčeki imenovani. Fantje igrajo radi turn in pa kurji boj. Košatemu fantu spleza na rame tovariš in ga zajezdi za vrat, po dva takšna jezdeca se sprimeta in borita, dokler ne pade eden s konja. Tri dni pred Vnebohodom so prošnji dnevi. Vsak dan je procesija po polju k podružnicam, katere se verniki radi udeleže. Tudi šmarnima pobožnost je prešla v meso in kri našega naroda. Sredi vaisi, pni kapelici, se zberejo zvečer in pojo litanije. Prelep je praznik sv. Rešnjega Telesa, ki ga praznujejo po naši deželi. Vasi tekmujejo med seboj, kje bodo postavili večje mlaje in kako bodo dekleta okinčala oltarje, določene za štiri blagoslove. Po službi božji se razvije procesija, v kateri nosijo vsa podružnična bandera in zastave. Med veselim pritrkavanjem in zvonjenjem, med pokanjem topi-čev se pomika procesija med njivami in travniki, kjer se poklanja cvetje in klasje božjemu Zveličarju. Cvetje, ki je ob priliki blagoslova blagoslovljeno, služi za zdravilne namene. Škoda, ker se je opustila stara zgodovinska procesija v Komendi na praznik sv. Rešnjega Telesa, ko so vsi jezdili na konjih, celo duhovnik z Najsvetejšim. Kresni večer ima polno skrivnosti v sebi. Mladina zažiga na vidnih toč- kali kresove, prepeva primerne pesmi in se zabava pozno v noč. Vsa okna so okrašena s kresnicami. Na ta večer gredo dekleta k vodnjakom in studencem, da vidijo v vodi svojega bodočega ženina. Tako so grajska dekleta šla k studencem, hlapec je zvedel za njihovo namero in je splezal na vejo, da je njegova podoba odsevala v vodi. Ker ise je preveč nagnil na vejo, se je veja odlomila in bodoči ženin je padel v vodo. Štehvanje se je ohranilo v Ziljski dolini in je tudi pristna slovanska igra. Tu tekmujejo jezdeci in pri divjem diru razbijajo sod. Ko je sod razbit, nabodejo lesene obroče s soda na železne kije in naposled tekmujejo še za venec. \ štehvanju, pravijo, se je ohranil v narodu spomin na turške boje v Ziljski dolini. Zilj-ska pravljica pravi, da so domačini pred več stoletji, ko so Turki vpepe-lili večino vasi in cerkva, sovražnika premagali in iz osveie linčali ob steber privezanega ujetega poveljnika. Sod na stebru, ki ga sedalj pri igri pobijajo, naj bi pomenil turško glavo s turbanom. Zelo podobna je sanjska alka. Igra. ki se ponavlja vsako leto v Sinju. Ker prav tako jezdeci ali Alkari v divjem diru nabadajo želeizen obroček, to je alko. ki visi na stebrih čez cesto. Kdor nabode to alko sredi notranjega obročka, ta je zmagovalec. Tudi ta igra ima svoj začetek v turških bojih. Stehvanska dečva poda zmagovalcu venec. To je najvišje odlikovanje, ki ga more prejeti fant v fari. Njegova naloga je seda j., da pripravi vse, kar je potrebno za raj pod lipo. Ko namreč pride žegnanska nedelja, tedaj gredo vsi k sv. maši. Po maši gredo k ofru okrog oltarja in ko pride štehvanec z venčkom na cerkveni prag, zajucka in zapoje pesem: »Zakaj bi danes vesel ne bil. ko sem pri sveti maši bil...« Nato godci zagodejo in prvi raj zapleše štehvanski fant z dečvo. Šele potem smejo drugi plesati pod lipo. Ta raj pod lipo je ohranjen v Ziljski. Rožni in Podjun-ski dolini. Slovenci so že od nekdaj radi ro- mali. Po Velikem Šmarnu, ko na vsakem drevesu čepi kača in ko je bilo opravljeno največje delo. so šli na božjo pot. Znana so taka romanja v Kelmorajn in k sv. Jakobu v Compo-stelo na španskem. Taka romanja so trajala po 2 meseca. Zadnja leta pa Slovenci najrajši poromajo na eno najlepših božjih poti, kar jih je v Evropi, na sv. Višarje, ki so 1800 m visoko. Tu opravijo svoje verske dolžnosti, udeležijo se lepe procesije z- lučkami okrog hriba v poznem večeru. Naslednje jutro se poslovijo od Marije s pesmijo: »Zbogom danes Marija pravi...« Na romanjih, potožijo Bogu in Materi božji v;se svoje dušne in telesne težave, prosijo za blagoslov in srečo pri družini in živini. Prav na božjih potih pride pobožnost slovenskega naroda do najbolj vidnega izraza, in to največ v nebeško lepi pesmi: »Lepa si, lepa si, roža Mari ja ... Teibe pozdravlja cela družina ...« Tako spremljajo šege in običaji življenje našega kmeta od zime do .spomladi, poletja in jeseni. V jeseni, ko spravijo poljske pridelke in se zbirajo v večernih urah pri ličkanju koruze ali ko manejo proso, obrezujejo repo in korenje, k skupnemu delu, kjer pride do izraza posebno vaška občestvenost in povezanost med sosedi in znanci. Lepe so pesmi, ki se 'prepevajo ob takih večerih in spomini, katere je človek doživel ob takih prilikah, so neizbrisni. Posebni a slovenska navada je lov na povhe. O njih poje pesem: jii7, imam eno zver, ki teče ko hudir. Ima dolge imuštače, pa hude zobe. V notranjskih in dolenjskih gozdovih živi živalca, ki je podobna veverici, samo da je drugačne barve. Ta žival se hrani z žirom in želodom in je na jesen posebno tolsta. Zberejo se vaščani in postavijo pod drevesa posebne naprave — pasti za polhe. Zakurijo ogenj in pripovedujejo si razne doživljaje, potem pa gredo okrog polnoči pogledat in pobirat ujete polhe, ki so izborila jed s kuhanim krompirjem. Ker se ta lov vrši sredi noči in v jesenskem času, ni čuda. da je že za časa Valvasorja nastala pravljica, da polhe pase sam hudir in da je lov nanje zelo nevaren, ker imajo iako močnega pastirja. Bliža se praznik Vseh svetnikov, ki je posvečen umrlim. Grobove na ta dan slovesno okinčajo in razsvetle s svečkami. Zvečer pa molijo vse tri dele rožnega venca, prav tako pa tudi na vernih duš dan zjutraj. V zgodnjem jutru tega dneva se berejo prešee. Gospodinje namreč spečejo majhne hlebčke, katere to jutro darujejo nabiralcem. Nabiralec pa mora za to moliti za rajnke dotične hiše, kjer je prejel prešco. Pravijo, da mora zmoliti toliko očenašev, kolikor je travnatih bilk pokritih s prešco. S smrtjo v hiši je ohranjenih tudi veliko posebnih običajev. Zvečer se zbirajo okrog mrliča in pojejo pesmice: »Rasti, rasti rožmarin!« »Oj prišla bo pomlad ...«, molijo rožne vence in se pogovarjajo. Pogreba se udeležijo vsi sosedje, sorodniki in znanci. Sosedje nesejo pokojnika k večnemu počitku. Ko pridejo do kapelice, postavijo rakev na tla, se eden izmed navzočih obrne proti vasi in prosi v imenu pokojnika vse vaiščane odpuščanja, miru in sprave. Zopet lep dokaz vaške skupnosti in sosedstva. Po pogrebu je bila do nedavnega v navadi še pogrebščma, kjer so sosedje in poigrebci spili kozarec vina v spomin pokojnika. Tako vidimo, da šege in običaji res spremljajo človeka od zibelke do groba in da so še sedaj veren odsev našega slovenskega naroda in kot taki tvorijo dokaiz njegove samostojnosti in samobitnosti. Knjižnica Knjižničarjem priporočamo v nakup sledeče knjige: Dr. Alojzij Odar: Temelji organizacij. Prvi del osnovni nauki. 160 str. Naša pot XXII. — Zbirka »Naša pot« se je tokrat obogatila ,z zelo pomembno knjigo univerzitetnega profesorja dr. A. Odarja, O organizaciji. Po znamenitih Ušeničnikovih socioloških spisih smo dobili zopet novo delo, ki obravnava vprašanje družb in organizacij pod svojim vidikom, toda z nič manjšo miselno podrobnostjo in popolnim obvladanjem tvarine, kakor smo bili to vajeni pri Ušeniičniku. Pisec si je zamislil knjigo kot nekak priročnik o socialnem in organizacijskem življenju, predvsem o tistih osnovnih stvareh s tega zelo obširnega področja, ki mora o njih vedeti vsak, kdor hoče uspešno sodelovati v organizacijah, plasti še v katoliških organizacijah. Namenjena je v prvi vrsti odbornikom iti vodilnim članom v teh organizacijah, ker morajo zlasti ti poznati namene, osnove in potrebe or- ganizacijskega življenja. Vsebina te knjige je prav zaradi tega zelo aktualna. saj je v polpretekli dobi mar-sikak očitek proti organizacijskemu življenju nastal prav zaradi tega, ker so bili ljudje premalo seznanjeni z osnovami organizacije. Posebej se poudarjajo razlogi, zakaj je prav slovenskim katoličanom potrebno poznanje organizacijskih prvin. Med slovenskimi katoličani so se pojavljale razne smeri iin struje. Noče se s tem reči, da bi vsi morali biti istega mnenja. V katoličamstvu je velika svoboda. Toda v potrebnih stvareh mora vendarle vladati enotnost. Če pogledamo na struje, ki so se pojavljale med slovenskimi katoličani v zadnjih dvajsetih letih, se ne moremo otresti misli, da so nekatere teh struj prestopile mejo upravičene svobode in nisio več edine z ostalimi katoličani v potrebnih stvareh. Vzrokov za to delitev je več. Glavni pa je ta. ker mnogi ne upoštevajo osnovnih načel, ki veljajo za življenje v družbi. Zato je tem bolj potrebno, da se čim bolj seznanimo z zakoni iti osnovami orga-n izaciijskega življenja. Knjiga bo zelo prav prišla vsem, odbornikom prosv. društev in vsem, ki se ukvarjajo s katoliškimi organizacijami ali se drugače zanje zanimajo. Brez dvoma bo razpršila veliko pomislekov, ki jih imajo še mnogi o formah v Cerkvi, ali o njenem delovanju, o njenem lastnem ustroju, dala pa bo tudi vsakomur trdno znanje o osnovah družine, države in meddržavne skupnosti. Namenjena je splošno vsem, ki jih mora zanimati vprašanje družbe, države, Cerkve itd. * Knjiga o življenju je sedaj izšla tudi kot samostojna knjiga na 160 straneh, na lepem čistem papirju ter stane broš. 20 lir, vezana pa 27 lir. Knjiga o življenju, ki je prvikrat izšla pri Leonovi družbi leta 1916., torej med prvo svetovno vojno, je postalo Ušeničniikiovo najbol jše delo. pristopno najširšemu občinstvu ter je zlata knjiga »vademecum« slovenskega katoličana. To je že četrta izdaja poleg tega, da je knjiga prevedena že v tuje jezike (hrvatsko, češko). Vse to so samo zunanji dokazi, da je Knjiga o življenju živa in delo pravega življenjskega misleca, ki piše iz življenja zai življenje. Kirurgovo življenje (300 strani). Ta svetovno znana knjiga, ki ni ne roman, ne povest, ne znanstveno delo, temveč vsalkega nekaj, je naravnost presenečenje in odkritje in nima prednice v svetovni književnosti. Zares je bilo prvič, da se je 'kirurg najvišjega slovesa lotil naloge, da v slogu, pristopnem tudi razumu navadnih ljudi, popiše drzna dejanja odločilnega pomena in nepretrgano trepetanje, ki spremlja velike in majhne vsakdanje drame v operaterski umetnosti. Vse te izbrane strani so bile pisalne brez književnega prizadevanja, toda navdihoval jilh je globok notranji smisel za človekoljubje in umetniška genialnost. In temu je treba pripisati izredni uispeh te knjige, katero so prevedli v vse jezike ter je tako postala del svetovne književnosti. Knjigo je napisal slavni italijanski zdravnik Andrea Majocchi. Vzgojne in mladinske knjige: Dei-singer, Deška predpubertetna doba, broš. 6 lir; Jaklič, Svetla pot (Čista mladost). Knjiga za fante in dekleta, vez. 23 lir; Jeglič: Mladeničem, drugi zvezek. Življenje po veri, broš. 2.50 lir; Kržič, Zvezde in cvetlice (knjiga o hvaležnosti), broš. 3.20 lir: Toth: Pomladni viharji (knjiga za fante), broš. 21 lir, vez. 25 lir. V »Slovenčevi knjižnici« je izšel kot 15. zvezek detektivski roman znanega pisatelja zapletenih kriminalnih povesti Earla Derra Riggersa: »Žametne copate«. S tem dobiva v ceneni zbirki štirinajstdnevnih knjig mesto tudi lahko branje, ki pa s svojo napetostjo zaposli človeka vsaj za nekaj ur. in mu prežene dolgčas in pezo dneva. Riggers spada gotovo med najboljše, det ekt i v sk e p is ate 1 je. Rolimerjeva »Skrivnost dr. Fu-Man-cuja« je najstrahotnejša pa tudi najbolj napeta ter vsebuje glavne elemente obeh prejšnjih. Elvestad je prvi pokazal na učenjaka nenavadne inteligence, ki kot znanstvenik postane največji svetovni tat, s čimer je združeno detektivsko preganjanje in seveda — povest; Riggers pa je zametek svoje detektivske povevsti odel s kitajsko oriental.no skrivnostjo. Roh-mer pa je nadnaravno inteligenco znanstvenika, kakor ga še ni bilo v Evropi, povezal s kitajsko skrivnostjo ter tako ustvaril sivoj strahotni lik dr. Fu-Mančuja. Radio in film v italijanskih šolah. Prosvetno ministrstvo je sklenilo, da bo tudi v tekočem letu storilo vse za povečanje števila radijskih sprejemnih aparatov v šolah in za povečanje števila poučnih in kulturnih filmov, ki jih mladini vrte, kadar se poučujejo prirodopisne vede. Doslej so imele italijanske srednje šole okrog 20 tisoč aparatov, ljudske šole pa okrog 40.000 radijskih sprejemnikov. To število se bo letos dvignilo za več tisoč. Film V filmski delavnici Kdor si je ogledal filmsko akademijo, bo hotel obiskati še Cinecitta, ki je komaj nekaj sto korakov dalje na nasprotni strani ceste. Tudi za obisk filmskega mesta je potrebno dovoljenje prosvetnega ministrstva, ker je zavod državna last. Cinecitta je res celo mesto, saj ne šteje nič manj kot 86 pozidanih oib-jektov, med njimi je li gledaliških dvoran, v katerih snemajo filme. Največja dvorana je dolga 80 m, široka 35 in visoka 25 m, najmanjša pa je 15 m široka in 30 m dolga. Mesto ima svojo pošto z lastnim poštnim žigom, svojo orožmiško postajo, lastno gasilsko društvo, svojo banko, ki preskrbi filmsko zavarovanje, številna upravna poslopja, skladišča, stanovanja za stalno zaposleno osebje itd. Lahko bi rekli, da je Cinecitta vse v velikem, kar je Centro v malem. Posamezne filmske družbe, ki jih je v Italiji veliko število, najemajo v Cinecitta gledališča, ki ustrezajo po svoji opremi bodočemu filmu, nato pa igralska družba, ki je za vsak film posebej ustanovljena, film naštudira. Izdelava posameznih filmov traja včasih nekaj mesecev, včasih pa tudi nekaj let. V Cinecitta dobi režiser vse potrebne pripomočke za izgotovitev filma. Predvsem izvežbano delavstvo, mizarje, mehanike, arhitekte, inženirje, slikarje, skratka tehnično osebje, ki ustvarja po njegovih vidikih in zahtevah filmsko scenerijo. Na želio mu postavijo na prostem tudi celle vasi in mesta, gozdove, planine, skalovje, ribnike, ladjevje ... Vendar se po navadi vsi filmi snemajo v omenjenih velikih dvoranah, kjer je mogoče is svetlobo mnogo laže ravnati. V dvoranah igrajo važno vlogo tudi papirnate in platnene kulise. Videti je mogoče ogromna, tudi po 100 kvadratnih metrov velika platna z naslikanim gorovjem, gozdom ali mestom, ki služijo pri nekih filmih za pokrajinsko ozadje. Spredaj postavijo še kakšno kočo, nekaj dreves ali napra- vijo malo ulico, pa bo samo vajeno oko ločilo, da igre le za spretno postavljanje kulis. Vse to je umetnost osvetljevanja, svetlobnega spreminjanja razdalj in zlasti fotografiranja. V zalogi imajo n. pr. vse imenitnejše kulturne spomenike Italije, vse katedrale, seveda v lesenih miniaturah. Imajo tudi milansko stolnico, s katero so si pomagali pri snemanju filma »1 Promess.i sposi«. Pa ne smete misliti, da so modeli veliki. Čiisto majhni so, visoki kaika dva metra iin široki morda poldrug meter. Vse drugo napravi razdalja, iz katere se fotografira, in montaža. . Imajo n. pr, kompletno milansko Scalo. gledališče zasedeno z neka j sto lutkami. Pri hitrih fotografskih posnetkih v filmu bo redko kdo opazil, da so bile fotografirane lutke in ne živi ljudje. Dejanje v gledališču pred »tisočglaivim občinstvom« pa fil-majo potem na tukajšnjih odrih in zasedejo prvo iin morda še drugo vrsto z živim občinstvom, drugo so lutke. V modelu imajo Angelski grad, trg. isv. Petra, Beneški trg itd. Isti film večkrat, kakor zahteva sce-nerija, izdelujejo v več dvoranah. V eni dvorani je n. pr. grajska kuhinja in klet, v druigi je postavljen gozd. v tretji mestni trg. Vse v kulisah, ki so jih prej v osnutkih izrisali na akademiji, tukaj pa izgotovili slikarji, pleskarii in mizarji. Sedaj pripravljajo film »Bemgasi, la citta murala« — Bengazi obzidano mesto. Film na j ponazori sedanje italijanske boje in zmage v Afriki. Stvar bo zelo aktualna, ko bo enkrat dogotovljena iin nastopi svojo pot po Italiji in Evropi. Videti je zelo veliko zanimivih kulis. obzidja, palm. puščavskih iskic. Podrobnosti pa režiser ni hotel izdati in tudi na dovolil vstopa v dvorano, kjer film ravnokar dovršujejo. Tudi tu je okrog dvorane polno markirali i h ljudi, ki čakajo, da bodo poklicani na oder. Stvar ne gre vedno hitro in gladko'. Včaisih niso razpoloženi igralci, včasih pa je režiser naitaknjen, drugič nagaja luč, potem kdo oboli, delavci so kulise napačno postavili itd. Mnogokrat se trudijo pol dneva, ves dan, pa niso napravili niti metra filma. Filmi se navadno izdelujejo do dolžine 2000 m, pri ponovni kontroli in cenzuri pa ga precej skrajšajo, tako da je običajna dolžina filmskega traku okrog 1500 m. Ko odhajam, vidiim še, kako v drugi veliki gledališki dvorani delavci postavljajo med skalami puščavsko zelenico. To spada očividno k af riškemu filmu. Veliko preprostih delavcev, pa tudi strokovnjakov ima pri filmski industriji dober zaslužek. Kajti film ni dandanes le stvar umetnosti, ampak je vsaj toliko industrijsko, to je gospodarsko vprašanje. Brez velikega denarja je snovanje filma nemogoče. Za film je treba igralcev, treba pa je še bolj kapitala, ki ga je pogosto celo teže dobiti kakor sposobne igralce. Gotovo je danes fijm kulturni čini-telj, s pomočjo katerega se narodi najlaže in najuspešneje uveljavijo v mednarodnem svetu. »Pastor angelicus« — film o Piju XII. Skoro pri kraju so že pri snemanju in izdelovanju lepega filma, ki se ga je lotila Osrednja katoliška kinematografska družba v Rimu z namenom, da z njim čim dostojne je proslavi papežev jubilej ter v njem v najvero-dostojnejši luči pokaže življenje in delo sedanjega papeža Pija XII.. kakor tudi veliko delo, ki ga je opravil pred svojo izvolitvijo za vrhovnega cerkvenega poglavarja. Film se bo imenoval »Pastor angelicus«. O njem beremo v italijanskih listih tele zanimive podrobnosti: Zadnji prizor filma »Pastor angelicus« bo prikazoval sv. očeta, ko je 14. maja letos šel iz svojih prostorov, kjer navadno biva. v vatikansko baziliko k jubilejni sveti maši. Fillm bo obstojal v glavnem iz divelh delov. V prvem bodo prikazovali življenje sedanjega papeža, preden je zasedel prestol šv. Petra. Gledalci bodo imeli priliko videti, kako je živel in kaj je delal sedanji vrhovni verski poglavar v miladeniiški dobi, potem v času njegovega šolanja, njegovo življenje in delo v dobi, ko je bil papeški nuncij v Nemčiji ter končno njegovo delo, ko je bil vatikanski državni tajnik. Prvi del filma »Pastor angelicus« so izdelali s posebnimi tehničnimi pripomočki. Pri izdelovanju tistega dela, v katerem bodo prikazovali delo in življenje papeža Pija XII. v najmlajših in mladih njegovih letih, so uporabili nešteto papeževih slik iz njegove mladosti, oziroma vso fotografsko gradivo, ki so ga le mogli dobiti na razpolago in je bilo primerno in uporabno za filmanje. Kar pa se tiče življenja in dela sedanjega pSpeža v dobi, ko je bil nuncij v Nemčiji iin pozneje kardinal in državni vatikanski tajnik, »o izdelovalci filma našli lahko oibilo kinematografskega gradiva. Drugi del filma »Pastor angelicus« prikazuje oziroma bo prikazoval življenje in delo Pija XII. kot papeža, in so vsi priizoiri posneti tako, kakor so se v resnici odigrali. Na pristojnih mestih pripominjajo, da bo ta film prvi popoln življenjepis slavnega moža, ki še živi. Upajo, da bodo ta zanimivi film po vsem svetu prikazovali skoro istočasno lahiko že v letošnjem juliju. # Italijanski kinematografi. Leta 1939. je prinesla vstopnina v italijanske kinematografe 59? milijonov lir, 1, 1940. 679 milijonov, lani pa 190 milijonov lir. Od tega je država dobila okoili 140 milijonov lir. Poleg tega je italijanska filmska industrija raizvila živahno delavnost tudi na polju izvoza. Leta 1941. se je v primeri z letom 1940. povečal izvoz italijanskih filmov za približno 30 odstotkov. Število filmskih dvoran je naraslo lani za 258 na 5264. od katerih se jih nahaja 2759 v zasebnih rokah. Francija za svojo filmsko proizvodnjo. Delež države pri gradnji francoske filmske industrije bo povišan od 50 na 100 milijonov franc. frankov. Kulturni obzornik Gospodinjski tečaj v Dolenji vasi V nedeljo 24. aprila ,so v Dolenji vasi zaključili z državnim petmesečnim gospodinjskim tečajem. Obiskovalo ga je 21 deklet iz Dolenje vasi, Prigorice, Blata iin Rakitnice. Dekleta so rada prihajala v šolo, z velikim veseljem in ljubeznijo sledile praktičnemu in teoretičnemu gospodinjskemu pouku, iki je bil v zimskem času od 8 zjutraj do pol 5 popoldne, ko so postali dnevi daljši, pa od 7 zjutraj do 5 popoldne. Tečaj je vsesplošno uspel in dosegel svoj cilj. Voditeljici šole: gdč. Jeizovšek Leopoldina in gospodinjska učiteljica gdč. Otovic Milica, sta se v polni meri zavedali, da ni cilj gospodinjskih tečajev izučiti poklicne kuharice, služkinje in pomočnice, temveč vzgojiti gojenke za marljive, umne gospodinje in dobre matere vzgojiteljice. Dekleta so pri predavanjih in pri praktičnem pouiku dobila dovolj podlage za ureditev smotrnega gospodinjstva iin bodo lahko s svojim znanjem mnogo storila tudi za svojo okolico in pa za svoje družine. Da je tečaj uspel in da so dekleta res mnogo pridobila, je pokazala nedeljska gospodinjska razstava, katero je obiskalo nad 700 ljudi. V šoli sta bila dva razstavna prostora: v prvem so bili razstavljeni sladki izdelki iiz koruzne, enotne in bele moke, različno drobno pecivo, torte, kolači, rezine in druge dobrote. Drugi razstavni prostor je obiskovalce kar presenetil. Tu smo videli krasne prte v narodnih motivih, lepa ročna dela, blazine, kuhinjske in čajne garniture v narodnem slogu, perilo, volnene izdelke in praktične izdelke iz ostankov blaga in tako dalje. Lepo uspel gospodinjski tečaj na Vrhniki Po prizadevanju župana Hrena in kaplana Kraljica je bila predlanski m ustanovljena na Vrhniki državna gospodinjska šola, ki prireja stalne gospodinjske tečaje. Svoje prostore ima gospodinjska šola v cerkveni stavbi Prosvetnega doma in sta prav zgoiraj omenjena gospoda ukrenila vse potrebno, da odgovarjajo prostori tudi svrham gospodinjske šole. Pravkar je bil zaključen prvi letošnji tečaj, ki sta ga vodili gdč. Vida Fister in gdč. Sonja Škodnik. Pred kratkim so bili pod predsedstvom gospe učiteljice Petre Petrovčičeve izpiti, ki so naravnost presenetljivo izpadli in pokazali, da so si dekleta pridobila iz vseh strok gospodinjstva po zaslugi učnega osebja prav odlično znanje. Šestnajst deklet z Vrhnike in iz okolice je za slovo od šole zadnjo nedeljo priredilo tudi razstavo ročnih del in ves dan je bila razstava deležna velikega obiska, zlasiti s strani žena in deklet. Poleg ročnih del so absolventke razstavile tudi razne servirne aranžmaje in pokazale mnogo lastnega okusa, ki je vse boljši kot ga najdemo v raznih kuharskih bukvah, ker je pač tradicija slovenskega ljudskega doma taka, da je notranjščina hiše vedno spojena z naravo. Kakor je križ v kotu ovit z vencem svežega ali umetnega cvetja, tako je tudi na prazniški mizi poleg posodja vedno dosti zelenja in pisanih rož. Zaradi izrednih razmer pa je to pot odpadla običajna kuharska razstava. Toda tudi to, kar je šola ja!v-nosti pokazala, je že vzbudilo izredno zanimanje pri materah in deklicah za prihodnji tečaj, ki se začne v jeseni, šola upošteva vse težkoče sedanjega gospodinjstva in vzpodbudni nauki in izkušnje, ki jiih dobivajo dekleta v učilnicah, koristijo tudi drugim gospodinjam, ki prihajajo h gojenkam in učiteljicam po nasvete. Otroci so igrali Druižba za širjenje vere je v nedeljo 26. aprila pripravila našim najmlajšim prelepo presenečenje v frančiškanski dvorani. Zbrala je okrog sebe trop dečkov in deklic, ki so se že mesece z največjim navdušenjem in veseljem lotili priprav za otroško misijonsko predstavo. Pripravili so z veliko ljubeznijo p. krizostoma igrici »lvčkove Sanje« in »Sveti Tarcizij. mučenec presvete Evharistije«. Obe igrici sta za dečke. Da bi tudi deklice prišle na svoj račun, so se naučile ljubek prizor s. Darine Konc »Naše male kramljajo« o velikem misijonarju Frideriku Baragu in simbolično prikazovanje pesmi »Apostol Baraga«, ki ji je tekst napisal p. krizostom, glasbo pa dr. K irnovec. Predstavi sta bili dve, dopoldne in popoldne. In dvorana je bila obakrat do zadnjega kotička natrpana z otroci. ki so v skupinah s svojimi učitelji ali pa v spremstvu svojih staršev pohiteli tja. Videz svečanosti je vsej prireditvi gotovo dal gorvor mladinskega prijatelja p. Krizostoma Sekovaniča, ki je mladim srcem vneto in prepričevalno govoril o žrtvah misijonskega poklica, o naših dolžnostih do misijonarjev v daljnih, tujih deželah. Govor je bil deležen velikega odobravanja, pa tudi nasmejali so se otroci ob njem včasih do solz. Igro Gheona »Sultanova lici in dobri vrtnar« je ponovila Zveza velikih klar v nedeljo 17. maja ob 4 popoldne v frančiškanski dvorani, ker se je na Vnebahod dijaške kongregacije in vse Marijine družbe zaradi papeževe proslave niso mogle udeležiti. Hrvatski kulturni teden na bratislavski radijski oddajni postaji. V vrsti kulturnih prireditev za poglobitev kulturnih stikov med Slovaško in Hrvatsko je priredila bratislavska iradij-ska oddajna postaja od 29. junija do 5. julija (hrvatski kulturni teden, ki ga je začel s predavanjem predsednik Slovaiško-h rvatskega društva, notranji minister Mah. Na sporedu so bila še druga predavanja, tako predavanje hrvatskega zun. ministra dr. Lorko-viča o ustaškem gibanju, dr. M. Star-čeviča o pomenu dr. Ante Starčeviča, dr. Josipa Horvata o hrvatskih mestih, Franje Dujmovića, predsednika Hr-vatsko-slovaškega društva v Zagrebu o sodelovanju Slovakov in Hrvatov, ter predavanje slovaškega časnikarja kova rja. Med predavanji so bile razne glasbene in pevske točke hrvatskih umetnikov. Hrvatska dramatika pri oddaji je bila zastopana z dveraii deli Milana Begoviča in Abmeda Murato-viča. Iz dnevnika ubitega Mladca Vinka Mravljeta, člana Prosvetnega društva na Brezovici pri Ljubljani: Zahvalim se it udi Vam prijateljem, za veselo družbo v teh lepih letih. Velikokrat smo bili skupaj -ter bili veseli, se smejali, resno menili, peli ali veselo zaigrali. Ne ibomi pozabil veselih večerov v domu, kjer smo, si krepili duha, dušev-' ■nost itn telo. Lepe so bile tudi ,naše akademije. Po teh sestankih srno pa fantje zapeli, da je bilo kaj. Peli smo po razpoloženju: žalostne, v.esele in poskočne, večkrat tudi .nagajive. Pojte še naprej! Naša slovenska pesem ne sme izuimreti. Naučite jih peti naše mlade fante in tako izročite našo dediščino potomcem. Ce hočete, mi zapojite tudi na grobu kakšno narodno; če jie na pogrebu, pa mogoče pozneje kak večer. Laže bom spal, če bom slišal sladke glasove lepe slovenske pesmi. Tudi zaigrab smo včasih kakšno poskočno. Pa pravijo, da nismo bili veseli, da nismo za družbo in da simo neizobraženi. Prišli naj bi pogledat, kako veselo, lepo in prijetno je bilo na velikonočni ponedeljek. Nismo kakšne kvanta,rske barabe, ki če se hočejo smejati, ne znajo drugega kot svinjarije govoriti in počenjati, Mi smo se brez tega nasmejali do grla, si nabrali pirhov in pomaranč, d.ai so nam gledali iz žepov in se najedli do sitega, Vsi smo bili zadovoljni. Bog vas živi! Pozdravite mi tudi vse druge prijatelje in tovariše! Vsebina: V. Z.: Čuvajmo naše šege in običaje. —Knjižnica: Knjižničarjem priporočamo v nakup sledeče knjige. — Film: V filmski delavnici. — Kulturni obzornik. Uprava: Pisarna Prosvetne zveze, Ljubljana, Miklošičeva cesta 7. — Odgovorni urednik in izdajatelj Vinko Zor, Sv. Petra c. 80. — Za Zadružno tiskarno v Ljubljani: Maks Blejec Priloga Vestnika PZ št. 8-9/1942-ХХ. PROSVETNI ODER JULIJ - AVGUST Naloge in značaj Kadar ikoli smo romali po naši prelepi slovenski zemlji, so se nam oči opa.jale in iskrile nad neštevAlmimi cerkvami, ki pasejo skoraj sleherno vasico kot dober pastir, /ki kronajo skoraj sleherni hrib kot predragocena vladarska kroma. In drugo, čemiLir smo se nedvomno čudili, česar smo bili posebno veseli, so bili številni prosvetni domovi, prostovoljni hrami omike in človečanstva, zbirališča tvornega in dobrega v ljudskem občestvu. Domovi in cerkve so neutajljiv pečat naše omike in vere. Ne mogoče uradni, prisiljeni in vsiljeni dokaz tuje dobrote in kult urnosti! Ne! Samohoten in pristen izraz nas samih, prostovoljen in radodaren davek našega naroda na oltar naših lastnih koristi in našega lastnega poglo-bitvenega dela! Da je to res pr vinska poteza našega naroda, dokazujejo polni domovi in polne cerkve, hrami Boga in človečnosti. Ce smo se vpraševali, zakaj toliko prosvetnih domov, zalkaj tolilko' žarišč omike med najbolj (preprostim lju-dstvom, ki komaj najde časa za delo izyein zemlje, ki kom.aj utegne pošiljati otrolke. v šolo, £imo nedvomno prišli do jasnega prepričanja, da je v naših ljudeh silno ralzvit gon po duhovnih dobrinah in njihovem posredovanju! sodobnikom iin potomcem. To je tisto samohotmo in nevlsiljemo hrepenenje po delu za narod, kakor nalvad-no pravimo čuistvu hvaležnosti, ki prevzema posameznika ob misli, da je ud narodne skupnosti, ki trnu je dala vse več kot ime in košček zemlje, na kateri naj bi živel, ki :mu je dala vse neizmerno duhovno bogastvo, ki so mu ga v plodnem darovanju stkali visi njegovi predniki in ga tako, dvignili na višino omikanih ljudi, ki imajo dostop do sleherne duhovne dobrine. Spričo prebelih domov smo spoznali svoj cilj in svojo nalogo med narodoim, iz katerega srno telesno in duhovno zrasli. Zavedeli smo se, da moramo vrniti narodu, ikair srno prejeli od njega,, s tem da izročim® svojim, sodobnikom in potomcem, kar smo zajeli iz svojih prednikov, do čeisar smo se po svoji sposobnosti in hiistrini prikopali z novimi sredstvi iin pripomočki, V te,m je bistvo in prava cena prosvetnega dela, ne pa morda, kot nekateri, le 1942-ХХ ljudskega igralca SiS^"""1"' * «'i pireradli na hitro presodijo, v strankarski in politični pripadnosti, v trobentanjti v zoprni rog sebičnih strasti. Kdor ne razume pirav prosvetnega dela, naj odmakne sivoje nevredne prste od narodnih svetinj in dobrin, naj ne skrumi in podira, кшг s težaivo in darovanjem saimega sebe zgradijo njegovi bratje. Vse naše prosvetno deloi bodi najprej usmerjeno v to, da sami sebe čim bolje in popolneje izobrazimo in notranje iz-briusaimo, kajti le notranje trden in zna-cajen človek ter zadostno omikan in izobražen duh !bo mogel posredovati duhovne dobrine tuidi svojim bratom. Naš privi cilj je toirej samo vzgoja v vseh njenih odtenkih, izoblikovanje naše lastne osebnosti. Šeile potem ko bomo sami zadosti trdni iin bogati, šele potem bomo mogli res plodno dosegati tudi svoj drugi cilj, ki je vzgajanje in izobraževanje II,am zaupanega ljudstva, vplivanje na pomirjen je njegovih slabih strasti in razvad, širjenje pozitivnih načel, ki so nami dana z vero in narodno ter sivetovmo-naižoirno pripadnostjo, in končno prijetno zabavainje, vedra motnja vsakdanjih težav in bridkosti. Vse polno je sredstev in pripomočkov, ki iso nam dani. za dosego našega drugega cilja. Pomislimo ma silno moč prijateljstva din osebnih stikov, na vpliv razgovorov, na blagoslov sestankov, na utemeljenost predavanj, na korist branja, na neustavljivo silo igranja. Preden preidemo na podrobno razčlenitev zlasti zadnjega, nam najbližjega sredstva, namreč igranja, moraim na kratko orisati dive posebno značilni skupini ljudi, kii jih dan na dam srečujemo v svoji okolici. Celo naš preigovoir praivi: česar je polno srce, rado ilz uist gre. In res je ena skupina Ijuidi, ki ne more nič obdržati zase, kar koli se ji zdli resnično vrednega in pomembnega. Vse, kar so lepega doživela in občutili, k,ar so koristnega spoznali, se jim zdi, da ni lepo in koristno samo zanje, atmpaik da morajo vse to izročiti, pripovedovati, posredovati tudi svojim tovarišem, sosedom, prijateljem ter jim tako ustvariti tisto notranje zadovoljstvo:, ki so ga sami občuitili in imeli oib doživljanju iste stvari. To je ptrva iskupina ljudi. Druga pa je teij nasprotna. Tudi ti občutijo in spoznavajo lepoto in resnico, toda ne čutijo prav inobeine potrebe,, da bi ta silna doživetja (posredovali tudi Svojim, soljudem. Na tihem jih zapro v svoje najgloblje kamrice in se grejejo ter bogatijo ob njih kot ob skrivnostnem ognjišču. Brez posebnega premišljevanja nam je jasno, da je ta skupina za pravo prosvetno delo manj uporabna in spričo svoje zaprtosti vase tudii nedostopna ,za aktivno delo na področju narodne omake. Če torej beremo knjige, se vzgajamo, se izobražujemo, se bogatimo, pridobivamo na svoji notranji vrednosti in moči, ko .sprejemamo iin vpijamo pisateljeve misli in nasvete, ki sejejo v nas seme za delo bodočnosti in pripomorejo k saimo-vzgoiji in izoblikovanju naše osebnosti v polnega in klenega človeka,, ki bo mogel in znal presojati svoj odnos do življenja in raznih tokov iin vrenj. Isto ise dogaja z n,ami pri sestankih, predavanjih, raznih osebnih stikih, ko poslušamo razne misli in dognanja. Smo pasivni spreje-malci dobrega in lepega, oblikujemo sebe in svoijo notranjost, bogatimo svoje duševno ohnebje i,n, kolikor srno pač kot posameznik ud celote, toliko seveda obenem tudi pu-iponioreimo k splošnemu dvigu narodne moči in omike, a ne več. Takih nas še nihče ne .more imenovati prosvetne delavce. Kakor hitro pa v živem razgovoru tudi sami zajamemo vase in z radodarno kretnjo ponudimo svoje notranje bogastvo tudii svojemu prijatelju, sosedu, smo se že uvrstili v pirvo skupino ljudi,, o- katerih sem malo prej govoril, v tvorno skupino delavcev, oračev in oblikovalcev zunanje in notranje podobe naše posredne in neposredne okolice. To pa je tista bistvena poteza, ki mora biti lastna slehernemu prosvetnemu delavcu, in prav zaradi te poteze radodarnosti in vplivanja na druge smo se uvrstili v tvorni, aktivni del naroda. Če smo že v navadnem razgovoru, kjer naša beseda doseže komaj dlvoje, troje src, tako koristni in pozitivni delavci, kaj bomo trekli šele o igranju,, kjer posredujemo stotim in tisočim,, ki nas gledajo iin poslušajo. Na odnu nismo več trpni sprejemniki tujih dognanj, ne, uvrstili smo se med predavatelje, postali smio voditelji ljudstva, naša beseda je zadobila preoudno imoč, da mika' in vabi, seka, in celi. Igranje je tisto najuspešnejše sredstvo, s katerim dosegamo svoije prosvetne cilje, je tisti najlepši način dela za narod, je najtoplejša zahvala in hvaležnost za vse kulturno bogastvo, ki srno ga prejeli od svojega naroda, je tvorno dajanje, posredovanje dobrin, dviganje ljudi, graditev narodnega značaja, iz katerega smo zrasli, da v njem delamo in ga s svojim samodarovanjeim še obogatimo, okrepimo in dvignemo. Zato ni nič čudnega, če srečujemo igranje, zametke tega blagoslovljenega dela med ljudstvom, iže skozi vse čase, vse kraje in vse narode. Preden dorase narod za. knjigo,, je zrel za igranje. Ne mogoče za igranje v danes ustaljenem pomenil besede, ampak za tisto preprosto, zaupljivo, naravno igranje pired Bogom, za tisto čudovito skrivnost bogoslužja, ki jo je Bog sam vsadil v naša srca. Že prvotni človek se je hotel z Obrednim plesom, z lepo igro prikupiti bogovom. Slutil je, da je v ,igranju neznanska moč, ki zmore prisiliti naravne sile, da bi se mu uklonile in mu pomagale. Ta slutnja prvotnega človeka je dobila najlepšo potrditev in dopolnilo v krščanstvu,. Največji odrski ideologi in raziskovalci krščanske liturgije se ujemajo v trditvi, da, sveta maša ni inič drugega ko i mogočna drama, seveda po svojem okolju in namenil neprimerno bolj resnična in vzvišena, ka,-kor je igra v navadnem pomenu besede,. Že takoj spočetka sem omenil, dia, mora sleherni človek, ki hoče kaj dati, tisto najprej sam imeti. To je najvažnejša terjatev, ob kateri se moramo najdlje poni uditi. Igralci, posredovalci kulturnih dobrim, morajo biti sami v sebi trdni, pošteni značaji, biti isi morajo na jasnem glede svetovnega nazora in verske pripadnosti, obenem pa tudi trdno zakoreninjeni v narodu iin socialni plasti svojega, staniu — naj bo že meščanski ali kmečki.. To so osnove, brez katerih je igralčevo prizadevanje obešeno n,a prazno steno brez kljuke. Te prvine moramo imeti, imeti pa še nekaj več — imeti moramo tudi primemo izobrazbo in duhovno bogastvo, da borno iz te zakladnice mogli dajati tudi drugim. Pošten značaj, trden svetovni nazor, močna vera, zakoreninjenost v narodiu i|n socialna zavest — to je ogrodje naše duše. Kdor tega nima še ustaljenega, je njegova prva dolžnost, da čimprej dopolni in utrdi svoj duhovni skelet. Vanj pa naj nanosi kot pridna čebela v sat-nice medu vsestranske izobrazbe, srčne kulture in sodobnih pogledov na svet, nanosi naj lepote, resnice, pravičnosti, zakonitosti in smisla, nanosi naij celega človeka, ker le tako napolnjena notranjost bo sposobna razdajati sebe in svoje tudi drugim. Le iz take neusahljive in neizčrpljive zakladnice bo mogoče zajemati pri našem prosvetnem delu, kd terja celega človeka,, bogatega dn trdnega, zakoreninjenega in vsestransko razgledanega, človeka s srcem in razumom, človeka z močno voljo in odločno besedo, ne pa polovičarjev, mevž din polizobra-žencev, kulturnih revčkov in omahljdvcev. Vse, kar seim doslej naštel, velja praiv za prav za vsakega človeka, ki hoče v življenju kaj idoSeči, z,a igralce seveda še posebno. Igralci pa se morajo potruditi po tej poti saniovzgoje in izobrazbe še .naprej. Prodreti morajo še v -skrivnosti igralske umetnosti, v njene zakonitosti in lepote. Ni, ga poklica, ki bi ga lahko opravljali brez visaikega znanja in podlage. Zadnji poimetač mora poznati svojo obrt in svoj piosel, če ga hoče bolje opravljati od človeka, ki mil je po naključju vsiljeno to delo. Koliko bolj igralec, ki se mora ofo sleherni svoji kretnji zavedati, da ga gleda na stotine ljudi, da je od ene same njegove kretnje in besede soivisem i uspeh celotnega dela in truda vseih njegovih soigralcev. Nismo poklicni igralci, ki bi imeli edino sikrlb v življenju s pripravo za igro. z vajo za svoj edini igralski poklic. Ne! Smo namreč v naivadmem življenju, ko me stojimo na deskah življenja, trgovci, delavci, uradniki, dijaki. To je naš prvi poklic iin za tega — saj mam dalje naš vsakdanji kruh — se monaimo najprej in vestno pripraviti, zanj zastaviti vse svoje sile. Sele po opravljenem poklicnem delu «mo tudi igralci. Toliko težavmejša naloga za mas! Če smo v navadnem poklicni z razumom iin dolžnostjo, smo igralci s srcem in dušo, če smo tam s telesnim naporom, smo tu z ljubeznijo, ki premaga vse. Da, ljudskemu igralcu je predlvisem. po-trdbna zvrhana mera ljubezni. Kdor nima. ljubezni do stvari, do pravega pojmovanja prosvetnega dela, ki je v razdajamju samega selbe v korist drugih, maj ne hodii v igralske vrste. Razočaran bo, nesrečen, uibit. Praizine se mu bodo zdele neskončne žrtve, ki so potrebne za plemenito spoll-njevamje vzvišenega poklica. Gorje mu. ki vidi vise te vse mogoče žrtve, ne občuti pa ljubezni do dela! Pravi igiralec pa je pripravi i en na žrtve in jih prav za prav skoraj niti ne opazi, kaiiti v delu za bližnjega so sladke iin lahke. Koliko večerov in noči; jž že minilo v dellu za driuge, koliko- dolgih poti v -dom iin doimov smo že premerili, koliko slabega vremena, etnega in dežja prebilli. Koliko lastnih užitkov in ugodij zane-mairili na račun skupnosti, koliko sebičnih načrtov opustili! Kaj smo vse to delali kar tjavdain, ma slepo in v prazno? Bog ne daj! Yse to naše žrtvovanje in pritrgovanje je le takrat smiselno in pametno, če je rodilo koristen sad. Bireiz ž je Bog ve kaj! Vidite, taka je zelena zalvisit! Zdaj bo treba zastaviti vse sile in premagati samega sebe! Igraj kljub temu, zadovolji ise s še taiko majhno in mai videz nepomeimlbino vlago. Zavedaj se, da je prav tako pomembna in važna, saj če ne bi bila. bi jo pisatelj ali vsaj režiser črtali. Ker pa те nista, je potrebna za igrsiko celoto. Zaigraj jo z vsem svojim znanjem in spretnost jo! Zataji saimeiga selbe in svojo nevoščljivost! Mogoče bo prav s tvojo izvrstno igro tista dirolbma vloga toliko pridobila, da bo ostala še dolgo v spominu, ko bodo glavne vtloig« že zdavnaj zbledele in pozabljene. Mogoče bo celo vsa igra s tem doživela silmejši uspeli! Poskusi jo zaigrati prav ti, ki si v navadnem življenju, ne vem kaj. Mogoče foo prav ta svetli zgled ponižnosti rodil več sadu Ikot vsa igra. S svojim Zgledom boš pokazal, da je pritrgovanje potrebino, da pa ni tako strašno, da bi ga ne zmogel vsalk. S svojim zgledom boš pridobil tudi druge, da se v prihodnje ne bodo več plašili in otepali majhnih vlog. saj nepomembnih vlog prav za prav ne poznamo in ne priznamo! Vse so enako vredne truda iin liubezmi! Oglejmo si še drugo grdo napako naših iigralcetv. Preljubo ošabmosit! Kaj res misliš, da si edino ti poklican, da se prt vsaki igri šopiri® po odru? Kaj si res prepričam, da brez tebe mi nič mogoče napraviti? Le priznaj, da le preraid že vnapirej obsodiš igro. češ da ne bo nič prida, če telbe miso povabili k sodelovam ju. Jalz in iaiz in še enkrat jaz! To je edina pesem, kii jo goniš očitno im skrivaj dam na dain. Ko bi se videl, kako si z njo dolgočasen in neresen! Katko škodljiv si pravemu prosvetnemu delu! 'Kako je pirarv, da te čiim manjkrat oidbeiro za sodelovanje inai odru! Tretja napaka, s katero režiserji nimajo nič manj težav, je saimovoljmost im nepokorščina. Ob vsaki priliki godrnjaš inaid režiserjem, da ti je dal premajhno vloigo, da je dal tvojemu sosedu preveliko in podobno'. Povej si enkrat z.a vselej, da odločitev o teim ne more in ne sme biti. v (rokah posameznika, ampak da se je posameznik dolžan podrediti režiserjevi volji in njegovi odločitvi Zakaj pa si si izbral iigrakeiga vodjo. Ta je, ki edimi more in sme odločati, spreminjati, preskušati. Ta je prevzel odgovornost iza pravi, notranji uspeh igre. Ta imora. pri razdelitvi vlog paziti na vse mogoče podrobnosti, ki jih ti v isvoiji bolni zaslepljenosti ne moreš videti. 2e res, da si mogoče dober in vesten uradnik, toda priznaj si odkrito, da si slabši igralec od svojega tovariša, ki je v navadnem življenju po karieri daleč pod teboj. Zato boš iti mogoče večno staitiral, oni pa bo posnel vse najlepše vloge. Pa to te ne sme odpodIMi od prosvetnega dela. Če te, je znaimeinje, da niisi bil pri njem is pravo ljubeznijo. Kajti kdor je s pravim duhom pri prosvetnem delu, bo rad in ,z veseljem statiral, samo da bo pripomogel stvari in zadostil svojemu poslanstvu. Dobro sil namreč zapomnimo, da, oder niiso razstavne deske za našo' osebnost. Tu mi prostora za razkazovanje naše Oiselbe, naše lepote1, naše moči, našega znanja, maše spretnosti, naše delavnosti. Vse več je oder spričo plemenitega poslanstva. Kakor hitro sva stopila na oder, isva prenehala biti cmidtva. Nisva več vajenček .iin uradnik /resničnega življenja, ampak dve osebi, ki ju je pisatelj postavil v igro, da bi v njiju utelesili svojo idejo, svoj naizor in ga podal v umetniški obliki. Nisva torej več midva, ampak tisto, kar igrava. Naši igralski odseki in prosvetni odri se me smejo več boriti s takimi igralci, ki bi vsepovsod radi videli pripomočke samo za svojo osebno slavo in čast. Ne smejo se več pojavljati med nami igralci, ki bi zaradi svoje osebne koristi, svojega osebnega užitka, svoje osebne slave razbijali skupnost, razbijali iin onemogočali skupini uspeh. Vediimo, da je sikupmji uspeli tudi naš osebni uspeh, da je skupni užitek tudi užitek posameznika, ki je prispeval k skupnosti. S takim pritrgovanjeim posamezniki inismo inič zgubili, ampak le pridobili. Z žrtvami in premagovanjem simo si izoblikovali znača j, ga utrdili in prečistili, obenem pa smo postali koristni udje družbe, občestva, celote, ki ji pripadamo. Le v takem vzajemnem delu je življenje na odru prijetno. In če se zavedamo, da je odetr kraj resnega dela, da je igranje važno prosvetno področje, potem nas ne bo več sram sprejemati kratkih vllog, potem se»ine bomo več šopirili z velikimi. Vedeli bomo, da imoraimo vsak po svojih najboljših imočeh prispevati za skupnost in da mora torej tisti, ki je več prejel od Boga, tudi več dalti. To bodi edino naše merilo, vsi pa se trudimo, da bomo čim- bolj koristni udje celote, da ine bomo skoparili ne s časoma ne -z dobro voljo ne z žrtvami, da bi piriipomogli k rasti, poglabljanju in dviganju l judi, ki so nam zaupani. Piedifflvaitelji radii primer jajo od sir z družino. Tudi v družini mora vsak posameznik napeti vise sile, dai na,redi čim več, da čim več koristi idomu. S tem pa, ko je koristil doimu, družini, celoti, se je del družinske blaginje in sreče povrnil tudi tna delavca. V družini delajo brez pllalče, breiz zahtev po povračilu. Vedo: čim več bom storil, tem bolje nam bo vsem, torej tudi imeni. To bo moje plačilo, povrh pa še vesela zavest, da isem k temu mogoče največ pripomogel. To je pravo cMo Za bližnjega,. Tako delo mora biti osnova iin pravilo tudi ipo naših igralskih odsekih. Zatajevanje in premagovanje lastne osebnosti1 vsak dan v prid skupnosti. Podrejanje osebnih koristi im užitkov skupnosti, celote, občestva, za kaitere delamo. In še nekaj! Nikar potem neprijetnega bahašitva! To seim. jim naredil jaz, za to se morajo imeni zahvaliti, brez meine bi ne bilo tega iin tega. Počemu v!s,e to P Spomnimo se, kako lepo govorimo v družini. Ne pravimo: to in to je moje, ampak preprosto: to, je naše. Pozabimo in i^puistitmio sebe, poudarimo pa celoto, skupnost, občestvo in prav s tem še bolj podčrtamo ceino' tiste stvari, še bolj poudarimo svoj delež. Naše delo na področju ljudske pro-svete naj bo nujen m pravilen izraz našega hotenja in c.ilja,, ki mora biti tisti imperativ, ki mais vedno znova priganja k delu. Poudarjam še einkirat, da so vse it'e žrtve, visa ta premagovanja in pritrgovan j a, vsa ta vzgoja samega sebe nujno potrebne prvine Vsakega pravega ljudskega igralca. Ljubezen do bližnjega,, s katero opravljamo vse to na sebi in drugih, ipa ie bistveno znamenje, po katerem se ljudski igralec ločii od poklicnega, igralca in od dalatainitskega, nepravega igralca. Pustimo poklicno gledališče ob strani in si oglejmo predvsem razliko imed iliind-skitm in diletaintslkiim igranjem. Najboli zadeto lin na kratko bi. to razliko prikazal s tem, da bi opomnil na namen, ki ga imamo z iigirainjem mi. im ciljem, ki si ga navadno zastavljajo dileitaintje. Med vzroki iin cilji igranja poznamo notranje iin zunanje. Zunanji1 so leipa priložnost za gmotni dobiček, ki bi ga porabili za postavitev doma, za 'notranjo Opremo, za knjižnico, za oder, z'a kulise, zastore in sedeže. Nadaljnji zlumanji razlog je medsebojno tekmovanje s sosedinimi društvi, poltem z,a,seibma igralska: iniciativa, ko simo se hoteli čim večkrat pokazati na odru, dalje osebno ugodje, ko uam je prijalo ploskanje, ko nam je dobro delo hvailisainje, ko smo uživali ob smehu, foi smo ga sejali v dvorano z uspe- liimi dovitipi. Vse to so saimo zunanji vzroki, iki jih inaivaidno edine naštevajo dile-tamiti, napravi igralci. Pravii ljudski igralec pa pozna drugačne. vse globlje in silmejše ratzlloge, ki ga silijo k igranju. Ker sem jih spočetka že obširneje obravnaval, naj jih tu samo še enkrat naštejem: :mi igramo iz zavestnega idejnega zagona, ki orekvaša naše delo iin povečuje uspeh. Tisti notranji, globlji uspeh, sejanje v srca in duše, graditev iin bogatitev narodne kulture. Igramo iz Ijubeizni do stvari, ki smo se ji zapisali, igramo izaradi svojega plemenitega poslanstva v službi narodne izobrazbe in omike. Ne maramo torej biti diiletanlje, ki igrajo samo iiz zunanjih razlogov, iiz samega gona, po posnemanju poklicnega gledališča, breiz globljega cilja, brez poudarkov na ideji, ki se sučejo v večnem labirintu, ko datnes igrajo zato, da bi isi postavili dom, iin ko ga dobe. igrajo pač zato, iker imajo dom. Kaij prirejamo predavanja samo zato. da plačamo s pobrano vstopnino predavatelja? Pravi ljudski igralci vemo, da je tako igranje samo dobičkarstvo, samo utešen je slabih strasti in gomorv v človeku, dokler se ine premakne ciilj igranja izven mas, ilzven naših ozkih koiristi v širino, v celoto, v skupnost in občestvemi dobrobit. Če si bomo o tem na jasnem, potem tudi ne bo nič več težko izbirati spored za naše igram je. Nič več ne bomo v .zadregi. nič ne bomo omahovali, ali naj kako delo uprizorimo ali me. Iigrski vodja vsake igralske skupine bo namreč sleherno delo postavil na kaimen preskušmje. Ko ga bo prebral, se bo vprašal samo: Alli je to delo pozitiven donos našim, namenom? Ali ie to delo kamen, ki bo gradili in ne podiral? Vsako' delo ima namreč neko tendenco im prav po tendenci uvrščamo dela med tiistai, ki jih odklanjamo, in taista, ki jih željno sprejemamo. Igra, ki ima našim ciilliem nasprotno tendenco, ki torej ine s postaje bodisi našega svetovnega nazora, bodisi naše vere, bodisi narodne alli socialne pripadnosti im se celo inorčuje iiz nje, taka igra ni za nas. Brez obotavljam jai jo moramo odločno odkloniti Prav tako pa bomo raiši odklonili kot sprejeli igro, v katetri bo sicer nam naklonjena tendenca, todai pre-očiitino raizvešena, isejmareko kričava., pri-digairsko za lase privlečena. Tendenca mora biti skrita iin tiha, a vendar jasna, ne sunemo je otipati, ampak samo' zaslutiti v svoji najtišji globini srca. ko nas dvigne, pop! omeni lil, razvedri. Tendenca naj ne odbija, ampak oznanja lepoto in duhovno plemstvo! Tendenca pa moira biti, pravim, in sicer jasna in pozitivna v naši smeri. Po-čamu bi ise skrivali za vse mogoče nevtralne Mado.lione igre, ki niso vredne našega truda in nam nič ne pripomorejo na naši poti, inič ine premaknejo 'naših igralliskliih odsekov bliže ostvaritvi iin uresničitvi programa, ki ga nalaga naše prosvetno poslanstvo. Vera, svetovni nazor, narodnost iin istain bodlo torej preskusni kamini, ob katerih bo sleherni režiser moral presoditi vsako igro, ki se mu bo vsiljevala v spored. Pri sestavi jam ju sporeda za vse igralsko leto pa bo pazil m a to, da bo spored čim bolj ubrana celota, preračun,ama na zmogljivost odra in igralcev, da ne bo igralski spored capljal daleč iza izobrazbo iin duševno razgledanostjo 'gledalcev, ampak jiiim zmerom kazal svetlo pot navzgor, jiim bistril duha in blažil srce z neslu-teinimi lepotami. Ne bo pa poizabljal, da je spored idealna celota šele takrat, če izčrpa vise prvine, na katerih sloni naše prosvetno tlelo. Zadostiti1 moira torej narodu, veri, stanu iin prijetnemu razvedrilu. Tako bo spored vsestranski in raiz-giiibaim ter prav izaradi svoje živosti im življenjskosti tudi močam, vplivem im mikaven. Režiser Meyeirho,ld je zapisali: Gledališče ne sme biti posnemanje realinoisti, ampak posvečena igra, s katero naj človeški duh komentira iin poveličuje življenje. D/ralm-ska umetnost bodi vselej vzgojno sredstvo aledalstva. Gledališče naj bo kateder ljudske prosivete. naj učinkuje globlje in močneje kakor tisk in maj bo zato praiv tako splošno dlostopino kalkoir zvočni film in spoirtne prireditve. Skupine ljudskih nepoklicnih igralcev so samo tam upravičene, kjer nastopajo kot nositeliiice ljudske umetnosti in prepuščajo veliki repertoar poklicnim umetnikom. Pri nas pa je dr. France Koblar zapisal: lz naše ljudske drame je treba najprej pregnati misel o srednji umetniški poti, zakaj tudi za ljudstvo je umetnost ■ saimo ena, seveda mora biti v vsem do-gnana in jasna, v ničemer problematična. Sugestivmo silo žive besede moramo toirej v vsakem primeru koristno porabiti za vzgajanje ljudskih množic, za plemenito zalbaivanje, iza estetsko, nravno in narodno dviganje kulturnih vrednot. Igranje torej ne lame biti samo po naključju, aimpak edinole po vestno in premišljeno vnaprej sestavljenem iigrskeim sporedu. Ob koncu naj še enkrat opozorim na razliko med pravimi in nepravimi odrskimi delavci. Ločiti jih je namreč tudi po plačilu in nagradil, ki jo pričakujejo za svoje delo na odiru. Nepravim igralcem bo izaidostno plačilo ploskanje in prilika za razstalvl janje svoje osebnosti. Pravi igralci pa bomo resda tudi veseli ploskanja in pohvale, veseli dobre ocene, a to bo za nas manjše važnosti. Saimo za to bi bilo še škoda vsega malšega mapre-zanja, pritrgovanja in žrtvovanja. Za nas mora bitii nagrada večja. Dobiti moramo potrdilo, da smo dosegli Oba cilja, ki ju terja' naše prosvetno poslanstvo iin o katerih sem govoril takoj v začetku iteiga sestavka. Prvi cilj je sa movzgoja, notranja poglobitev nas saimii-h, obogatitev duha; d'zbisitraitev ralzuima, se večji in plemenitejši cilj pa> je vzgajanje drugih, apostolait lepote in socialne .pravičnosti, dobrota .razvedrila, človekoljubno delo z dlvigainjem ljudstva^ iz katerega smo zrasli, ki nam je dalo. vse pogoje za' naše uspešno delo. Že samo čut hvaležnosti nam narekuje, da se v polni meri potrudimo izpolniti in doseči obadiva cilja. To bo naša največja inalgiraida in najdražje plačilo, ki ga moremo priča kovati za svoje delo na področju prosvete in zlasti igranja. In če bo 'ploskanje in pohvala samo zunanji izraz tihega veselja in božjega blagoslova, ki se je z našim delom razlilo po nam 'zaupanih ljudeh, borno dvakrat in trikrat bolj veseli teiga plo- skanja kot nepravi igralci, ki vadijo v teim edino svojo oprijemljivo nagrado. Pravi igrallec ustvarja iz pra.vih ofe.nov, raste iz pravih korenin za nujno pravi oillj, ki mu ga nalaga njegovo poslanstvo. Nepravi igralec — di.letant — ima le plehke užitke po opravljenem delu, poklicni igralec je nesrečen, če je kritika pozabila nanj, mi, .pravi igralci, pa vemo-, da je v sik,ritem darovanju samega sebe najvišji užitek iin najeiilnejše izpol-njemije našilh želja iin našega bistva. Zato se bomo poslej še s toliko večjo in bolj požrtvovalno ljubeznijo oklenili svojega vzvišenega poklica., ki je vzgajanje, izobraževanje, poimirjevanje strasti, širjenje pozitivnih načel in navsezadnje prijetno in dotsitiojino zabava nje. In pri (tem delu za bližnjega, za naš ljubi slovenski narod, naj nami da Bog svojo milost in svojo pomoč! Vrednotenje umefnine Doživljanje, ki nam ga zbuja umetnina, je duševni pojav, ipojaiv v vsakem posamezniku posebej. Zato je vsako vrednotenje umetnine le subjektivno. Vsakdo se more zanašati samo na svoje estetsko čustvo, Iki je edini razsodnik. To estetsko, čustvo pa se utegne motiti,, stavlja se m,u nasproti mnogo ovir. Pomanjkljivi čuti, nezmožnost kombiniranja, nepozmanje vsebinskih prvim umetnine, nerazpoloženje, usmerjenost čustva in misli drugam, sugestija — štejejo k Oviram. Popolno estetsko doživetje je (če upoštevamo človekovo nepopolnost) le nedosegljiv ideal. Poipolino bi jo dojel le tisti, ki bi se mogel z vsem jazom povsem potopiti v stvaritelja umetnine. Ker pa tudi o popolni umetnini ni govora (ker je vse človeško delo nepopolno), je tudi nemogoče, da bi umetnost posredovala popolno dojemanje lepote, katere čutno ponazarjanje je umetnost. Pač pa ločimo v tej popolnosti (oziroma nepopolnosti) stopnje od skrajne toposti spričo umetnine do čim ubr.a-tnejšega utripanja z njo. Dojemanje sestavnih delov Za dojemanje umetnine se najprej zahteva dojemanje ivseh njenih sestavnih delov, ki pa niso zgolj oblikovni, temveč mogoče celo. v pretežni meri .vsebinski. Pri besedni umetnini n. pr. ne gre le iza. predstavo besed in njih zvočne straini, gre itudi za predstavo njih pomena. Predstavljati si je treba značaje, strasti, običaje, nazore. Mislimo si Citate) ja, ki je top za glasbo-; ta od uglasbenega romana« ne bo imel skoraj nič, dasi je -mo>rda razumel vse besede, občutil njih gladkočo in ritem. Ali mislimo si pogana, ki stoji pred Micheilamge-lovo Sodbo: Če krščanskega mita ne poizna, se mu bo freska razblinila v množico 'rafiniranih .anato-mičnih študij, [postavljenih druga poleg druge brez vsake zveze; če ne ve, kaj silna Kristusova kretnja govori, je zan j iiZKubljen imotor. ki .veličastno kompoizi-cijo poganja v krogotek in d'aiie sllehemi figuri mesto in smisel. Ali kako smešno bi bilo .govoriti o estetskem doiiemainhi ribe s košarico kruha, iz katakomb, ne da bi vedeli i. kai to dogovorjeno znamenie pomeni. Skratka,. ne le to. kar vidimo ali slišimo, je podstaiva e44etiskeimu čustvu, temiveč vse, kar n.aim ta znamenja vedo dopovedati, vse, kar na.m dado čutiti. vsf\ na. kar nas utegnejo spomniti (a.sociaciiia!). Vse, kar je umetnik položil v svoje delo, mora v nas '.znova oživeti, četudi ni vsega naravnost izrazil. Toda, kar naj umetnina priklliče v mas, smo morali že nekoč ■talko .ali tako doživeti. Če nisem še nikdar občutil žalosti, si junakove žalosti tudi predistarvljati ne morem. Ali si more naš kmet popoln-o predstavljati miši jen ie, čustvovanje in stremljenje, ki tvorijo vsebino kakega modernega angleškega socialnega romana? Ali si morem kot Eviropec popolno predstavljati Tagorovo gledanje na svet P Stopnje estetskega doživljanja Vzrokov nepopolnosti estetskega doživljanja je potemtakem nešteto. Nekateri so premagljivi (tuje besede, neznan ikonografski motiv itd.), drugi spet praktično nepremagljivi, ker pregloboko tiče v vsem načinu življen ja, ker -so odvisni od širine obzorja in usmerjenosti značaja, Teim bolje bom -doumel junaka, drame, čiim bolj imi je nieigov značaj soroden; tem bol je -bom. dojel idejo drame, čim bližja je mo ji lastni. In ker je junak praiv za prarv dramatik sam (ali ni vsa- krtina uimetinina avtobiografska?) in ker je ideja drame .prav za prav avtorjeva ideja, tista ideja, ki je siproižila nastanek umetnine., tedaj je jasno, cla bom tem popolneje dojel umetnino, čim bližji sem njenemu avtorju; 'kajti tedaj bom imel največ možnosti, da si predstavljam, kar ga je iraizgibavailo!, ko je umetnino ustvaril, ali kar je isto, da si predstavljam, ikair razgibava umetnino,. Predstavni svet Ob motrenju umetnine človek ne stopi iz .svojega, jatza. Njegov običajni predstavni sivet se, ne umakne, ampak sodeluje. Asociacije, ,ki nam jih zbuja umetnina so iiz našega lastnega predstavnega sveta, to se pravi, da so lahko zelo individualno pobarvane. Že zato si lahko razlagamo, zakaj uimetnin,a lahko na vsakogar drugače vpliva. Za subjektivno vrednotenje torej niso le važni elementi, iz katerih umetnina sestoji ampak tudi elementi, ki sestavljajo opazovalčev predstavni sivet. Opazujem krajinsko podobo. Pokrajina mi je znana, ,a ko- sem jo gle-. dal v naravi, sem jo gledal s povsem drugačnimi očimi, kot jo je glledal slikar. Tedaj se začneta v meni biti dve podobi: spominska predstava krajine, kot sem jo sam doživel, in upodobitev krajine na sliki. Vsaj nekaj trenutkov potrebujem, da se sprijaznim s tem novim gledanjem — in šele tedaj morem začeti pravilno dojemati estetske vrednote podobe. Teže pa je, kadar si moja in avtorjeva predstava nasprotujeta tako, da se izključujeta. Avtor n. pr. odobrava samomor, medtem ko ga jaz zavračam. K drugimi predstavam, ki na,j bi jih avtorjevo delo v meni vzbudilo, pristopi zidaj še misel, da se .avtor moti. Ta imisel je tem močnejša, čim bolj avtor svojo misel o upravičenosti samomora izpeljuje in doka- Vizemimo . bolj preprost priimer. Recimo, da stoji v peistmi kak manj navaden izraz, ki ga pomotoma napak razumem in si torej ob njem predstavljam nekaj čisto drugega kot pesnik sam. Učinek bo druigačein, kot je pesnik pričakoval, tem bolj drugačen, čim več teže je na napak uimijeni besedi. Obratno se lahko zgodi, da pesnik izraz napačno rabi, medtem ko ga jaz pravilno razumem. Rezultat bo isti kot prej. Sorodnost značaja < Za nadaljnji primer vzemimo gledalca, ki mu je Wurmov značaj v Schillerjeveim »Kovaristvu in ljubezni« všeč. V njem Wurm ne bo vzbujal odpora;, kot si je to pesnik za gotovo predstavljal. Poit do popolnega dojemanja te drame bo takemu gledalcu zaprta ravno zaradi drugačne nravstvene usmerjenosti. Ponoivmo torej isledi, da je estetsko dojemanje tem popolnejše, čim bolj se dojeimadčev predstavni svet krije z ustvarjalcevim. Oglejmo si isti problem na repirodiuk-torslkem področju. Tisti igralec bo najbolje oistvaril svojo vlogo, ki je njenemu značaju najbližji iin ki najpolneje dojame, kaj je dramatik položil vanjo. Kakor je resničen Goethejev izrek, da kdor zna igrati le samega sebe, mi igiralec, prav tako je res, da »vseigralec« ne elksistira. In kaj daje meje igralcu,- če ne ravno različnost v značaju, v doživljanju siveta? Tudi tu je treba ločiti dva elementa: vloigo, s katero igralec poustvarja izrez iz pesnikovega življenjskega občutja, in igralčevo lastno občutje življenja in sveta. Le kjer pride do svetov,nomazor-inega sozvočja, je .mogoče srečno, premagati oviiro, da sta namreč v igralcu subjekt in objekt, ustvarjalna volja in material eno, le tedaj je mogoče govoiriti'o •tisti »trainsifiguraciji«, ki koinec koncev na njej sloni vsa igralčeva stvaritev. (H. Kmudsen v člamku Schauspieler v Meiiker-Stamimiler, Reallesikon.) Nemogoče si je misliti silno vernega igralca, ki bi mogel umetniško prepričevalno igrati bogokletniiika v drami bogokletne tendence. Igralec more igrati le vse toi, kar bi sam mogel biti. Zakaj igralčeva naloga ni l,e posnemanje, ampak tudi ustvarjanje iz samega sebe. Igralec, ki ni soiroden značaju svoje vloge, ustvari lik, ki je daleč od lika, ki si ga je zamislil avtor. Enako je s pianistom, ki naj igra Bacha, pa je ves njegov značaj prej soroiden kakeimu Chopinu. Kateri zbor bo ob enar-ki tehnični izobrazbi in izurjenosti d,o-viršeneje izvajal koral: zbor solesmesikih benediktincev alli domskih koizakov? Ko bi šlo le, za, tehnično- izurjenost, bi bile reproduktoirske umetnosti ie vprašanje tehnike in prav nič več. Tedaj bi pia^ nista gotovo uspešneje nadomestil električni klavir. Posebej v igralski umetnosti pa nastopi še novo vprašanje. Kako je n. pr. z igralcem Judeža v pasi jonski igri? Ali se prii njem zahteva ista pristnost kot pri reprezentantu dramatikove ideje? N,aj igralec satana v sirednjeveškeim rniiraiklu podoživi j,a vso satanovo zlobnost? Jasno, da ne. Raizlika je prav v tem, da Jude-ževa ali satanova ideja nasprotujeta idteji drame, da sta, ti dve vlogi le protiigra, da morata v gledalcu zbujati odpor. Zato ju je predstaviti shematično, zato pri takšni vlogi močneje čutimo, da je le privid resničnosti. Tisti igralec, ki mu je dodeljena vloga, ki pooseblja idejo,, nosi težo drame in izaito mora izžarevati mnogo več kot vsa njegova, Okolica. V Antigoni je Antigona tista, ki mora ves čas obvladovati sceno. Režiser, ki se tega dejstva ne zaveda, utegne Kralja na Beitaj-novi izmaldičiti, če odkaže Maksu večjo mero shematičnosti in Kanitorju večjo mero pristnosti, kot to draima terja. (Konec prihodnjič.) Poglavje iz dramatike (Nadaljevanje.) Enotnost kraja Jasno