Vaš prijateljček.
DlNadaljf van je.) a) vam je zgled. ki ga tudi vi lahko posnemate. Ali ne bi mogli tudi vi obesiti k svoji posteljici podobo božje Matere, da boste tako nanjo mislili? Pa tudi v tem ga posnemajte, da uikoli iie bostts zaspali brez rožnega venca.
Posebno zato tako delajte, dragi raoji, da vam vaša nebeška mama izprosi vsaj nekaj tiste velike či-stosti. kakršno je dala vaserau prijateljčku Gvidonu!
Gvidon je bil  res kakor angel.
Samo nekaj zgledov njegove angelske čistosti po-slusa jte!
Nekega vecera je morala njegova mama gospn pl. Fongalanska iti na ples in je prej še prišla poljubit svojega sinčka.
Bila je oblečena kakor vse clruge gospe, kadar gredo  na  večerno  prireditev.
Toliko da je videl mamico, kako je oblecena. žt; jo je Gvidon lepo prosil: >Joj, ljuba mamica. moja mama si. zato te prosira, obleci kako drugo obleko... t iej te JezušČek ne vidi ratl.<
Pripovedujejo. da se Gvidon nikoli ni maral na vriu igrati s čisto goliini nogami. Ljubi naš angelček se je celo bal, da bi njegovi rokavi ne bili prekra^ki in jih je veckrat nategoval.
Zdi se tudi. da se ni pustil poljubiti od ljudi, ki niso božji prijatelji: lahko bi rekli, da se ta angelcek ititi dotakniti ni upal ničesar, kar ni bilo popolDoma čisto.
Gotovo se zato ne čuditc, da je tako oisti Gvidon bil poseben ljubljenec Matere božje.
O. moja uebeŠka mama me ima iako rada! Pa tudi jaz njo obožujem iu ona to doKro ve.« S temi besedami je seveda  hotel povedati, da jo zelo ljubi.
Njegova nebeška raama ga je pa tudi zelo raz-svetljevala. Ali Teste, kako. ljubi prijateljčki? Raz-ložila mu je molitvico, ki jo znate tudi vi na pamet, namreč zdravamarijo.
^^^^________56 ^^^-^^^^^
?Joj. koliko lepih reči scin se naučil, karlar scm Iepo poČasi inolil: ZcJrava Mnrija!« tako je stim po-vedal.
NajIepŠa sivarca, ki jo je njegovo drobuo srcece naslo v tej ljubljeni mol.itvi, je pa hila sladka beseda, ki mu je tolikokrat privrela iz duše. beseda sveža in se iskreča kakor lepc zlate rože, ki se razcvetejo na nogah Malere božje v Lurdu.
Vprašal se .je. kaj bi bilo, ako Marija angelu Ga-brijelu ne l>i bila rekla: da.
Kar groza ga je bilo. ko je pomislil, kakšen bi bil [ svet brez iabcrnaklja, brez hostije, kajti Jezušček ne bi prišel na svet: tedaj jo bil Gvidon vselej poln hva-leznosti do svoje ncbeške mame.
>Lepse besede Bogu ne morerno reči,« je -nekoč povedal, »kakor če  reČemo: da.~
Mi pa lahko Še dostavimo: noben otrok še nikoli ni izrekel lepse besede kakor Gv.idon Fongalanski.
Saj niti ni gotovo, da bi bili odrastli povedali knj dosli I)t)]j globokih.
h. jezušček.
Gvidoncek je zelo ljubil Matcr božjo, še mivogo bolj pa je ljubil Njega, kateremu do svoje siurti ni drugaČe rekel kakor:  Jezušček.
»Jezusček in jaz se iraava rada, o. (ako zeio rada!«
sjezušček in njegov Gvidon.T je dostikrat  rekel.
Oba otročicka sta se tako zelo Ijubila že od za-Četka. to se pravi, Gvidon jt* JezuŠčka vzljubil tukoj, kakor hitro ga je spoznal. I^a, že ko je h\\ star dve leti in pol, je znal svojega prijateljčka ljubeču nago-vurjati. Ilekel je: . Tabernaklji po cerkvah so nje-gove Iiišice in imajo srokana vratca.«
Zdi se mu, da po aiekaterib. mestih ^Jezušček nima ziidosti hišic<.
K.o je bil pri babici, materi svoje mame, nekoliko razposajen, mu je ta rekla: »Veš, Jezušček je v srcih l>ritlaih otrok, kadar so aeposlušni in vihravi, jih pa JczušČek zapusti.<r
I"e besede so Gvidona zelo preiresle.         (l|l      ,t
_______^ 57 ^^-^^^^^^
k.o je zvečer opravj] svojo molitev. je pa začcl svojo mater izpraševati:
Jezuščka molim zjulraj in zvecer, on je v nebe-sih in v hišici v cerkvi, ali je tudi v Gvidonovem srcu?-*
Seveda, srček moj, goiovo.c       •' ¦ ' '               ¦-'
:In od kdaj?«                                                 ''
Od tTOjega krsta dalje.c                                "
*''       O, ali je potem tudi v Markčevem srcu?«
^Kajpada.«
11     Gvidon je hil tega tako vesel, da je kar v spalni srajcki začel plesati in poskakovati.
Ponoči pa je kar naprej sanjal. '  Mamica,«   je   povedal   zjutraj,   ko  se  je   zbudil. »vso hoč sem sanjal o JezušČku.?
Od tedaj naprej je pa zelo pogostoma sredi igre aJi celo sredi skakanja naenkraf ohsfal in poslušal, ako je Jezus Še v srcu.                                           l
Na to je mislil mnogokrat. Nekega dne je pa inaino veckrat nadJegoval. naj posluša njegovo srce, tako da je kouČno uejevoljno vzkliknila: »Nak, to pot pa delaŠ preveč hrupa: s svojo trobento &i zbudil svojega bratca in JezušČek je odŠel iz tvojega srca,«
Gviclon vrže ves žalosten igraco proč iu se več ne gunt*. v oČeh pa iraa polno solza.
Odšel, Jezusček odšeJ! O, mama, poslušaj .se enkrat!^
Gvidon se stisne k materi in jo potegne za pokav: Poslušaj in povej, poslušaj še eukratk
Mati nagne glavo na Gvidonove prsi. \ak, ne slisim ga... JezušČka ni nazaj.s:
Gvddona to tako pretrese, da se umakne in stisne svoje tlrobne pesti.
\o, prav! Jezušček se je gotovo vrnil. pa ga ti. mama, pač ne slisiš, jaz ga pa čutim!«
Čisto gotovo, Jezušček je bil v Gvidonovem srcuf In nikdar ga noben greh ni pregnal iz njega.
Dobri faiitek je storil kvečjetnu kake prav maj-cene grešfce, katere bo pa še v svoji poslednji I>olezni izpral. ^da bo mojrel iti naravnost v nebesa«, kakor je sam dejal.
Nekdo je rckel: Če gledam (»vidoua, se zmislim. kakšiii bi bili otročiči Adama in Eve. ako bi priŠK v zemeljskem raju na svet; kar vidim jih, kako se igrajo |K>d velikimi drevesi v lepem raju in se prijazno po-govurjajo z Ijuhrm Bogom.«
Jaz si pa Gvidoua predstavljam drugače. Gvid-on je prijaieljček božjega Deteta Jezusa. in božja Mati ga v Nazaretu vzame k sebi In ga vzgaja za tovariša svo-jemu SlaČku.
Mislim, da si ga predstavljam prav in ne morem najti uobene lepse primere, saj pa tudi na ta naoin luhko razumeino marsikateri dogoclek njegovega živ-Ijenja... Tudi vi. Ijubi otroci. mislite na to priuiero pri lepih zigodbicah, ki vam jiili hočfin pripovedovati. __________                        (Ualje prih.) .
l,            I flKT^I^^.
F                               Zafietek uČenosti.