—    50    ----
Izpeljevanje in raztrošanje gnoja po zimi.
Marljiv poljedelec ne drži rok križem ob zimskem času, marveč skrbi za prihodnjost in se vestno pripravlja na spomlad, ki ga pričakuje z obilim delom.
Da si zlajša spomladansko pripravljanje in obdelovanje polja za setev, preorje si z največjo koristjo svoje njive, po katerih ne prideluje ozimine, še pred zimo, torej uže jeseni in jih pusti v surovih b-azdah prezimiti; preskrbi se nadalje v zimskem času s potrebnimi in dobrimi semeni ter si pripravi in uredi potrebno poljsko in drugo orodje.
Ravno tako mora biti pa tudi skrb umnega poljedelca v tem času, da zvozi hlevski gnoj, ko je na gnojišči dozorel in postal godan, na svoje njive, katere mora za jarino, korenstvo itd. poguojiti, pa jih dosedaj ni mogel, ker je bila jesen morda preKratka ali bilo vreme neugodno, ali ker ni imel gnoja ali je bil obložen z drugim, bolj nujnim delom.
Na take njive je dobro gnoj po zimi voziti, ko nimamo druzega dela. S tem si zlajšamo izdatno po-mladanjsko setev in si ukoristimo bolje krmo, ker nam živina dela.
Vprašanje le nastane: „Kako pa naj ravnamo z gnojem na polji po zimi. da se ga nam nič ne pogubi ?*
Če je zima snežena in je dober sanenec, naj pa ne zamudimo ugodne prilike, da gnoj na polje zvozimo v velike kupe ter jih z zemljo pokrijemo, da ne zgublja
gnoj svoje moči ali redilnosti. Ti kupi gnoja se potem na spomlad, predno se njiva za setev orje, v manjše kupce razpeljejo, gnoj dobro in enakomerno raztrosi i a podorje.
Če pa polja ne pokriva snežena odeja in je zemlja zmrzla, lahko se gnoj tudi takoj in ob enem — in to še posebno na preoranem polji — v male Kupce razvozi in takoj   lepo enakomerno raztrosi.
Le, kder polje preveč visi, zgubi lahko precej redilnosti tako raztrošen gnoj s tem, da ga izpere močna deževna voda, ki se odteka. Ravno tako bi ne bilo svetovati gnoja po njivah, ki so preraščene s pirnico in so se že tako prenadležna in škodljiva pirnica še bolj za-zelo mokrotne, po zimi razpeljavati in raztrosati, ker bi plodila in razmnožila. Tudi snežena voda bi utegnila škodovati, če smo gnoj po strnišči, torej po nerazoranem polji raztrosili, in to tem bolj, čim bolj viseče je polje, čim laže bi se torej odplavile gnojilne tvarine. Sicer pa na surove brazde, če je zmrzla zemlja in ravno polje, v zimskem času raztrošen gnoj ne trpi znatne škode.
Najbolj pametno in uspešno torej ravnamo, če gnoj po zimi le na uže jeseni preorano polje, toraj na surove brazde izvozimo, raztrosimo, in kakor hitro mogoče v zgodnji spomladi podorjemo.
Tako gucjenje je priporočati, če nam na pr. ni bilo mogoče jeseni gnoja za krompir podorati. Prav je, če na tako polje, katero smo pa na priliko za peso ali krompir jeseni globokejše preorali in v surovih brazdah prezimiti pustili, po zimi gnoja napeljemo in hitro v zgodnji spomladi podorjemo.
To sem praktično izkusil za svojega službovanja na Češkem, kjer je tako ravnanje skoraj spkšno in povsod po naprednih kmetijah.                                    —o.
-----    51    -----