Kristijan Muck
Preizkusi
neki umazan tip hrepeni po tem da bi se utrnil v pesem blodi okrog mene sredi jutra sede v dušo spravi me za hip pod rušo
glava v gnoju v očeh črvi gleda obzorje v svoji krvi vleče jo k telesu sreče ki binglja na zlati vrvi
čudežni ritmi trepetanja in bobnenja določajo dobe ko se človek vzpenja leti k vijoličastemu nebu dokler se ne stopijo hotenja voljo v dobrem in zlem predrejo srebrna mnenja
izlužiti kozla in ga spariti z bolho je možno
v snegu in ledu pesnitve razložiti petja samotnega za morjem se ne da
v primerjavi z njim se zruši najbolj noro poletje
bela usta modri gumbi črn klobuk to je ostalo od strastnih muk skozi grlo izpuhtelo stopinje v glavi ubira čelo
ne potrebujem pesnikov in svojih pesmi misli izpahnjenih v zateklih sklepih s kleščami srca izruvanih da bi razkazovale neskončni namen krvavečih dlesni
radost me prevzema ker sem del izločka bitja v nekem vesolju ki nima zveze
z znamenitim trčenjem dveh sfer zveličavnim vzrokom za širjenje časa in prostora
ko se z velikim pokom slepo oko izleže
oranžna klet in zmaj iz treh besed tri sedem trinajst a zakaj enice to niso smisli le črni zdaj brezumni red
seme zraslo iz fizikalnih sil cvileč {kripec vle~e iz lobanjske vreče le profil vesolja
brez ognjemeta neznanih delcev in brez začetne mase eksplozije {tevil
gravitacija žre svoje otroke stole in mize možgane in zvezde a tiho
tega naj nihče ne izda
ker le jaz hodim čez poldne na goro
skozi večnost
v kateri se vse konča
čutim
več je vesolj kot {tevil slutim kako zabavna je samozavest mi{ljenja za bitja davna v meni njihovih pokrajin ogleduhi razsvetljeni uzreti ne morejo nikoli
saj vem da ena daljica plus druga in njuna vsota je nekaj tistega kar imenujemo resnica a moj svet ni ne krogla ne ravnica ampak smrtna lepota
melodija se je ujela v mrežo iz žarkov lune zagledana v svojo podobo vidi {tiri strune ena je srebrno zlata druga je zelena preostali dve sta življenje brezmejnega kvadrata
podoba ne a pomen v besedo dahne kri
ki zamegli resničnost osvobodi jo glasba saj izvira za kristalnim jezom kjer je ne{teto možnosti brez konca preobrazba
globoka noč in tisoč belih stopnic na vrhu zlat lev in v gobcu obroč hip zatem leti otrok na zmr{eni grivi zlomljen krog v roki skozi zvezde v luč tam najde trikratni zlog KjeJeBog
prebrati modro knjigo neba zasekati rano v svoj bok jesti črve iz glave Boga zmore pesnik
a prej ali slej kremplji minevanja razgrebejo smrad telesa zato beži stran od vrat ki odpirajo peklenska nebesa
gorovja črnih jagod samo ne vem so to kopice borovnic ali so hribi črni kot hudič saj seme in cvet imata brez števila oči duha prostranstev v katerih zrkel ni
menihe in grofice berače in kmetice sužnje in kovače noseč grem
skozi pljuča in svoja čreva skozi pisane kosti in ples ledvic krohotajoč se ker vame zeva votlina vic
možici in ženičke z jeziki razcepljenimi znojni pleskajo
v barvah vseh mogočih mavric sobane
ki se raztezajo iz telesa čeprav meso zazna le sol in rane
školjka v morju in v hiši
vsebuje enkrat biser drugič smrad črn zaklad blesk in sram skozi pore v koži hočeta drugam
črni psi in grom se strgajo iz očesa bela strela šine v ruševje in jetra ovce padajo v globine
kjer sled krvi in zvezd izvrta nemi zvon
iz žil stkane ponjave
prešite z diamanti
se pregibajo v nebu
kličejo skrite pojave onkraj luči
zastave mrtvih
celice milosti
škrtanje zrn izzivajo
trgajo stvari iz glave
ljubezen
je pojem zapleten v svoj srednji zlog be
ki je ton b
nižaj in vzboklina lestvice molov trizvok harmonija polov raj večnega spomina
hrepenenje orhidej in spominčic samopašnost lepote rožnata krila besed razkroji vonj mila izpred nič koliko let v kotlu za perilo prekuhan na vrvi zaplapola bel menuet