opazi, da je vstopil Jenko, bled, ubit. Vidi le začudena lica svojih drugov. Besno mu raste beseda.) Pesnik, velite, da je. Da trpi. Smešno. Ali je pevec voditelj svojega naroda, ali ni? In če je, ali naj bo vodnik bolan, slab in otročji? Hvala lepa za take vodje, za take čemerne Jobe na gnoju . . . Mandelc (burno). Tine. Umolkni. Jenko (omahne med drugove). Naj govori. Resnico govori. (Sede.) Zarnik (se zmede v zadregi). Non c'e torto che scusi un tradimento. Erjavec (Jenku). Ali ti je slabo, Simon? Jenko (trpko). Pil sem. Z a r n i k (oživi). Duša! Lumpal vso noč"? J e n k o. On je hotel. Ni pustil, da bi šel. Plačeval je do zadnjega beliča. Mandelc. Kdo pa, Simon? Jenko. Zamika vprašaj, on ga pozna. Mandelc. Vaclav, Bril? Jenko (trpko). Der vaclavsche Hekti-ker. (Plane divje.) Ampak jaz sem nedolžen. Jaz nisem kriv. Ali sem mu jaz prevzel Matildo? Mar mi je baba. A on vso božjo noč le o njej in moji pesmi. In plačuje za vino, se opravičuje, laska, se poslovi, stopi na cesto . . . (Utihne.) Zarnik (drugovom). Ali ga umete? Jenko. In den baldigen Tod, mu je rekel. Ali je to prav? In četudi je vedel, tega naj ne bi bil dejal. (Sklone glavo.) Zarnik. Šmonca! (Trdo.) Kakšna šleva pa si! Povej že! Kaj je z Brilom? Jenko (zmedeno). Kaj? Praviš, da je namenjeno? Lažeš se. Ni namenjeno. On je hotel sam tako. Zarnik. Vrag naj ga razume. (Se okre-ne, da bi šel.) Jenko (se najde). Prijatelji! Kri je bruhnil. Tovariš Bril je umrl. (Se zgrudi.) Martin (se je predramil, plane). Kaj pa je, kaj, kaj? Zarnik (trpko). Gospod častni sočlen. Vajevcev ni več. (Poldanski zvonovi. Za-stor.) In osem stopinj srednje toplote. Trta bi utegnila zoriti grozdje. Zvezde bi sijale in zahajale šele z jutranjico v zori mladega dne. Tako pa gasnejo v meglah, v visoki polnoči, ki ne ve za zvonove visokega poldne... i OBERAMMERGAU, SCENA. BALADA O GOSPODU JOŠTU. IVAN ROBIDA. Odkod tako naglo in kam, gospod Jošt? Od Vitovca jezdim domov. In v takem deževju in v meglah noči, gospod Jošt? Pri Vitovcu bil sem v gosteh. Kdor bil je v gosteh, ima časa dovolj, a Vam se mudi, gospod Jošt? Tri dolge noči sem pil in igral — Pa pili, igrali noči bi še več, gospod Jošt! Treh bilo dovolj je, da v njih zavadljal svoj grad sem in mlado gospo, oh jo! O kaj ste storili, gospod Jošt? In jašete ponjo, sedaj, gospod Jošt? Da, ponjo! a jašem jo sebi otet, čez gor in doli jo ponesem devet, hojo! Pa Vaša mlada, lepa gospa ves čas Vas čakala je sama doma, gospod Jošt? Na gradu je tudi vrtnar še mlad. Kaj dela ta mladi vrtnar, gospod Jošt? Al žvižga, al poje, al rože sadi, gospod Jošt? Rožam zaliva in čuva grad. 57 In mlado gospo, gospod Jošt? Ta mladi vrtnar? Gospod Jošt? Če pot Vas tod mimo pripelja, gospod Jošt, pa poveste morda; da imela je mlada, lepa gospa ha! ha! vse plahe oči------------ in da tisti mladi vrtnar, ha! ha! rože sadi, rdeče kot rdeča njegova je kri! ha! ha! gospod Jošt. In sredi rož, teh rdečih rož belo-bela smrt stoji. RAZPROŽAJOČI SE VALOVI MIRAN JARC. Novemu mestu. 1. »Danes si pa stopil z levo nogo v jutro, Danijel!« »Ne v jutro, ampak v mrak, v noč, v moro sem stopil, vidiš, to je ... za to .. . za to . . .« »Premalo si se vživel v Horacija, Danijel, kajti carpe diem, Danijel, sicer te bodo levi raztrgali . . .« Danijel Bohorič pa je molčal in se poigraval z vrbovko po rečni vodi. Motril je vedno širše kolobarje valov, ki so se izgubljali k drugemu bregu. Na grmiču se je pozibavala ptica, ki je v velikem loku zdrsnila raz vejo preko gladine v goščo, vso rožnato od zahajajočega solnca. »Vidiš ptico, ki leta nad bregovi? Čuješ rožnato pesem umirajočega dneva? O, Hi-larij, ničesar ne vidiš in ne slišiš, ker ti šumi po ušesih vedno le odmev profesorjevih besed v šolski sobi . . .« je osmošolec Danijel glasno pomislil in se v svojega tovariša ozrl šele, ko mu je ta odvrnil: »Da, odmeva mi . . . profesorjeve besede mi odmevajo . . . Horacij, integrali . . . Platon in hiperbole. . . jutri, jutri je izpit. . . Zarjo pa naj občudujejo ljudje, ki so že nekaj . . .« »Ljudje, ki so že nekaj? Kaj? Ali midva morda nisva že nekaj? Vrag vzemi tvoje ljudi in tebe, Hilarij Jerman.« />. . . potrpljenje, potrpljenje, Danijel,« se je Hilarij spet nasmehnil, toda, ko je uvidel, da se je Danijel zmračil, je pristavil: »Saj me ne razumeš, sicer pa . . . levi te raztrgajo . . .« »No, tebe pač ne bodo nikoli,« je Bohorič odvrnil in se samoljubno nasmehnil, »kajti ti si Hilarij!« »Dobro si povedal, naj bo. Zdaj pa pojdiva pod ,zarjo petrolejke', kajti jutri . . .« »Pojdi, jaz ostanem tu . . .« Danijel je trdovratno vztrajal in Hilarij je odšel proti mestu nazaj. In bilo je spet tiho. Le od časa do časa so se zganili listi na vrbah. Zavele so večerne sapice. Ko se je Danijel uveril, da je nadležni tovariš že zdavnaj izginil za hišami malega mesta, je tudi on vstal in šel ob bregu po visoki travi proti mlinu. Pri jezu je sameval čoln . . . Nad mlinom je viselo strmo pobočje, gosto zarastlo z robidami, koprivami in osatjo, a Danijel se ni menil za neprijazno pot. V njem je zamolklo ihtelo in hotel bi trnja, da bi mu prebodlo kot mora težeč plašč brez-besednosti. Šele na vrhu je obstal. Globoko spodaj se je plazila zelena, skrivnostno vase zamišljena reka. Godba njenega pritajenega valovanja je pregrinjala s čudežnim soglasjem na bregu počivajoče mestece, ki je sličilo težki misli, o kateri ne veš, ali je prikrita bolest ali pa slutnja še nezapete pesmi. Iz zgoščajoče se dre-mavice tihih hiš se je v ostrih črtah dvigal le izrazit gotski zvonik, nad čigar vrhom je zasijala prva zvezda . . . »Cisto kakor v pesmi,« je pomislil Danijel, ki je prisluškoval rahlemu šumenju temne vode . . . kakor v pesmi: Tiha in nema se vije krog mesta in ga objema kot ljubica zvesta ... Toda tu še Kette nima miru. . ., tu v ozračju integralov in hiperbol. . .« Mimo je prišel profesor matematike, ki se mu je Bohorič ponižno plaho odkril in se svoje prihuljenosti sramoval še potem, ko je njegovega učenika že skrilo smre-čevje na ovinku. Danijel je stopil na cesto. Polaščal se ga je vedno večji nemir. Šel je, šel, pa zopet 58 *