Dr. K. Glaser:  Romeo in Julija.
67S
Romeo in Julija.
Prevel dr. K. Glaser.
(Konec.)
Tretje dejanje.
Julijina soba s hodnikom na vrt. Romeo in Julija. Julija.
Odhajaš li? Saj še ne svita dan:
To glas je slavcev bil, pa ne skorjančev,
Ki ti predrl do plahih je ušes;
Ponoči na granatovci drobi:
Verjemi, dragi, to je slavec bil.
Romeo.
To bil skorjanec je, glasilec dne, To ni bil slavec; glej, zaviden pas Obkroža tam na vzhodu megle svit: Svetila dogorela so noči, Veseli dan se vzpenja ob vrheh; Rešitev beg mi je, zamuda smrt.
Julija.
Ta svit ni dnevni svit, poznam ga jaz; Ta meteor izparilo je solnce, Da bi to noč ti svetil z bakljo jasno, In tja do Mantove pokazal pot. Ostani še; oditi sila ni. Romeo.
Naj zgrabim jih, dovoli, naj jih vsmrtim;
Ce hočeš ti, z veseljem se udam.
Oko ni jutranje ta siva barva,
To blčde mesečine je odsčv:
To ni skorjanec, ččgar krepki glas
Razlega do oboka se nebes:
Ostanem rad; oditi ne želim.
Če Julija te hoče, pridi, smrt!
Srce, saj ni še dan, le kramoljajva!
Julija.
Da, da, zori sel Beži! Brž od tod! Skorjanec to je; poje pa brez not,
43*
676
Dr. K. Glaser:   Romeo in Julija.
Glas hripav mu je in brez melodije. Skorjančev glas je pre ubran lepo, A ta nikakor ne, ker naju loči. Skorjanec menja,  pravi se, s krastačo Oči: o, da bi še takisto glas! Z objetja nas ta grdi glas plaši, Odganja tebe in naznanja   dan. Ze svita mlado jutro: z Bogom, dragi!
Romeo.
Svetlo že ? — Toge naju se temne.
[Dojka pride.) Dojka.
Gospica!
Julija.
Dojka ?
Dojka.
Zdaj pride v Vašo sobico grofica;
Dan je napočil že; pozor, pozor!
(Odide.) yulija (stopivša k oknu).
Ti, okno, dan naj vstopi; duša, hodi!
Romeo.
Zdaj z Bogom; jeden še poljub mi daj!
(Odide.) Julija (skozi  okno za njim gledaje).
Mož moj, prijatelj, ljubček ? Si res šel? Vsak dan in vsako uro daj mi glas, Trenutek že trpi mi mnogo dnij: Močno  se staram, če tako računjam, Dokler ne vidim dragega Romea.
Romeo (zunaj).
Oj, zdrava bodi! Vselej bom se trudil, Da glas ti pošljem in pozdrav srčan.
Julija.
Kaj misliš,  da se zopet vidiva? Romeo.
Gotovo, draga; vse nadloge te
V   prihodnje služijo nam v slast in radost.
Julija.
Oj, Bože, meni je tesno pri srci. Dozdeva se mi, da te vidim kdaj
V   grobeh ležati mrtvega globoko. Oko me vara, ali pa si bled.
Romeo.
Dozdčva se mi, da si tudi taka,
Skrbi pijo nam kri; zdaj z Bogom, draga!
Dr. K. Glaser:  Romeo in Julija.
677
Julija.
Oj, sreča! vsak naziva te nestalno: Ce si nestalna, kaj pa delaš z zvestim? Le bodi, sreča ti, nestalna le; Saj upam, da ga dolgo  ne držiš;
Pa pošlji ga nazaj!
(Odide.) Grofica Kapulet (za kulisami).
Bediš li, hčerka ?
Julija.
Kdo kliče me ? Ni glas to materin ?
Tak pozno čuje ali rano že ?
Kak vzrok poseben Vas privaja sem ?
[Grofica Kapulet nastopi.) Grofica Kap.
Kako se imaš, Julija?
Julija.
Slabd.
Grofica Kap.
Te vedno strijčka smrt še žalosti? S solzami ga iz groba ne izmiješ, In ko bi mogla, ga ne oživiš. Miruj tedaj; kdor ljubi, ta žaluje, A preveč žalovati je brezumno.
Julija,
Nad vdarcem tem, ki me zadel bridko je, Naj le žalujem.
Grofica Kap.
Julija, premisli: Obžalovan prijatelj nič ne čuti.
Julija.
A jaz občutim in se žalostim.
Grofica Kap.
Smrt njega te tako zelo ne žali, Kot da živi še vrag, ki ga je vmoril.
Julija.
Kak vrag, o mati ?
Grofica Kap.
Ta vrag? Romeo.
Julija.
Razlika je med njim in zlobnežem; Bog mu odpusti, jaz odpuščam vse. Pa vender on srce mi najbolj vnema.
Grofica Kap.
Seve, ker še živi morilec grdi.
678                                           Dr. K. Glaser:  Romeo  in Julija.
Julija.
Da, ker ga te roke ne doseg6; Oh, da bi jaz ga sama osvetila!
Grofica Kap.
Got6vo se osvetimo, ne b6j se:
Miruj le; v Mantovo tja pošljem sla,
Morilec grdi kjer sedaj živi;
Tam nekdo mu krepak napoj pripravi,
Tvbaltu da pridruži brzo se.
Potem pa upam, da se pomiriš.
Julija,
Da, res, z Romejem zadovoljna le Ne bom, dokler ga mrtvega ne vidim — Srce toguje po predragem mi. Če najdete, gospa, moža, da nese Strup mu, pomešam ga še sama rada, Da mirno Romeo počival bi. Nemirno bije mi sreč, ko slišim Ime njegovo, k njemu pa ne morem  — Ljubezen, ki jo k Tvbaltu gojila, Nad ljubljencem bi rada pokazala. Grofica Kap.
v
Ce ti pomoček, najdem jaz m6ža; A glas vesel prinašam zdaj ti, dekle 1
Julija.
V nadlogi glas vesel mi je ugoden; Kateri glas prinašate mi, mati? Grofica Kap.
Očeta skrbnega imaš, dekle;
v
Zalobe tvoje bi te rešil rad: Izumil ti je naglo dan veselja, Ki nas ga ni se nadejal nikdo.
Julija.
Zel6 se veselim, povejte le!
Grofica  Kap.
Prihodnji že četrtek na vse zgodaj Se v cerkvi Sv. Petra poročiš S preblagim lepim grofom Parizom: K oltarju stopiš kot nevesta srečna.
Julija.
Oj, sveti Peter in njegova cerkev Sta priči, da nevesta  mu ne bom !
Dr. K. Glaser: Romeo in Julija.
679
Zakaj  tak6 hitite, da poprej
Se omožim, ko pride ženin moj ?
Naj oče moj in moj gospod zved6,
Da nočem omožiti se sedaj.
Ce vender mora biti kdo moj ženin,
Izvolim si Romeja, nikdar Pariza,
Saj veste, da sovražim prvega.
Grofica Kap.
No, tu prihaja oče; le povej,
Mu to in glej, kak6 ta glas ti vzprejme.
{Dojka in Kapulet nastopita.) Kapulet.
Ko solnce zajde, rosa zemljo krije;
Ko pa netjaka solnce je zašlo,
Je curkom deževalo.
Zakaj, dekle, zakaj se vedno j o češ ?
Zakaj je vedno dež ? V telesu malem
Predstavljaš veter, jezero in ladjo;
V oččh, ki bi nazval jih lehko  »morje«,
Pritakajo, odtakajo solze.
Telo je tvoje ladja na tem mdrji,
In vzdihi so vetrovi, igrajoči
S solzami, s61ze pa z vetrovi spet.
v
— Ce burja ta se naglo ne poleže — Vetrovi vgonobč telo. — Kaj, žena, Si javila ji, kar smo odločili?
Grofica Kap.
O, da, pa neče.  »Hvala, hvala«, pravi. Oh, da se luda združila bi z grofom!
Kapulet.
Počasi; ne umejem, žena, ne. Kaj ? Neče ? Res, da ni zato hvaležna ? Ni li ponosna?    Se ne čuti srečne, Da smo izbrali nji, ki je nevredna, Dostojnega moža za ženina?
Julija.
Ponosna ne, hvaležna pa zato. Nato ponosna nisem, kar sovražim; Hvaležna hočem biti za sovraštvo,
v
Ce mi odmeni za ljubezen se.
68o
Dr. K. Glaser:  Romeo in Julija.
Kapulet.
Glej, modrijanke, glej!    Kaj pa je to ?
»Ponosna« —-  »Hvala Vam«  —  »Ne hvala Vam«   —
In  »ne ponosna«; ti ošabnost, ti,
Hvaležnih hval, gizdave gizde nečem!
Telo  pripravi nežno za četrtek,
Da s Parizom upotiš se k Sent-Petru,
Inače vlečem te na zanjki tja.
Pošklad ti bledolična in vlačuga!
Obraz od 16ja ti!
Grofica Kap.
Morda blazniš ?
Julija.
Preljubi oče, prosim Vas kleče: Le jedno slovo slušajte mirno! Kapulet.
Poberi vrag te, kljubovalnica! To ti povem:   v četrtek ideš v cerkev, Ce ne, nikdar v oči mi ne pogledi: Ne zgeni se, in molči, tiho bodi, Srbe me prstje. — Mislila sva, žena, Da blagoslov je neba nama sk6p Z jedincem; zdaj sprevidim že, da ta Jedinec je odveč, da nama v zlo. Ti c6pernica!
Dojka.
Bog jo blagoslovi, Vi krivo delate,  zmerjaje jo.
Kapulet.
Gospa, modrost, čemu?    Molčite le! Kjer zbirajo se babice, brbljaj!
Dojka.
Neumnosti ne pravim.
Kapulet.
Idi z Bogom 1
Dojka.
Smem li kaj reči ?
Kapulet.
Tiho, klepetulja! Pri krstnem ti odpri gostilu usta, Tu le miruj!
Dr. K. Glaser: Romeo in Julija.                                       681
Grofica Kap.
Prevroči ste, gospod!
Kapulet.
Za Boga; oj, zblaznel bi človek lehko! Ponoči in podnevi, pozno, rano, Doma, drugod, sam in v tovarišiji, Bedeč in speč sem vedno mislil le, Kako bi jo omožil. Priskrbel Moža sem zdaj iz slavnega rodu, Moža, ki je bogat in mlad,  prijazen, Lepo odgojen; kakor pravijo, Z dar6vi viteškimi obdarjen, Dekle to bebasto pa joče se In pravi zdaj, ko sreča kaže ji: »Om6žiti se nečem, ker ne ljubim; Premlada sem še, oprostite mi.c Lep6; če nečeš, bodi le tak6, Le išči krme si, kjerkoli hočeš. Nikdar z menoj ne bodeš stanovala — Le pazi dobro: šale ne poznam.
v
Četrtek bliža se: srce povprašaj, Ce ljubiš me, te dam prijatelju; Če ne, le idi, in umri na poti! Za Boga, moja hči ti nisi več, In kar imam, za te bo vedno tuje.
Premisli, da bom vselej mož-beseda.
(Odide.)
Julija.
Oj, megle, nimate sočutja ve, Ki gledale bi mi na dno srca ? Oj, sladka mati, ne zavrzi me! Počakaj mesec, teden do te svatbe!
v
Ce ne, postavite zakonsko postelj
Tja v grob, kjer Tvbalt večno spanje spi.
Grofica Kap.
Ne zini več besede, pusti me.
Le delaj, kakor znaš; za me si tujka.
vOdide.) fulija.
Za Boga, dojka, kaj storim li zdaj ? Na zemlji mož, v nebesih pa zvestoba; Kako zvestoba se naj vrača sem?
682
Dr. K. Glaser: Romeo in Julija.
v
Ce je ne pošlje mož z nebes nazaj Pustivši t6 zemlj6 ? — Svetuj, pomagaj! Oj, oj! tako strašno ravna nebo Z menoj,  ki nežna stvarca sem samo! Kaj praviš ?    Ni besede tolažilne ? Razvedri me, o dojka!
Dojka.
Da, tu je, Romeo je pregnan; še glavo stavim, Da se ne vrne več, pozdravljat Vas. Ce pride kdaj, prikrade tiho se. Ker pa reči sedaj tak6 stoje, Najbolje res, da grofa vzamete. Kak6 prijazen je in plemenit! Romeo je berač.    Gospa, saj jastreb Očij tako ognjenih nima Vam Kot Pariz.    Če ne moti me srce Vas zakon drugi bolj osreči še Kot prvi.    Ce pa to resnično ni, Vaš prvi mož je mrtev, res je mrtev. In da živi še,  kaj Vam to pomaga?
yulija.
Iz srca govoriš ?
Dojka.
7L2<. Boga, da, Inače Bog kaznuj me!
Julija.
Amen!
Dojka.
Kaj ?
"Julija.
Ojačila si čudno me, o dojka; Le vstopi in pa materi povej, Da sem, očeta razžalivša, šla K Lovrencu patru izpovčdat se.
Dojka.
Da, da, to hočem; pametno je to.
(Odide.) Julija.
O stari vrag, peklenski zapeljivec! Ni li to večji greh, v prisego krivo Me spravljati, a mojega moža Opravljati z jezikom istim še,
P. Ladislav: Dodatki slovenski gramatiki.
Ki ga poprej častil visoko je? —
Poberi se, ti gadna svetovalka;
Srce mi je razdvojeno s teboj. —
K menihu grem, če najdem tam kreposti:
Inače sem za smrt še jaka dosti.
(Odide.)
Dodatki slovenski gramatiki.
Ablativi.
Slovenščina je imela v pradavnih časih več pade že v (casus) nego ima sedaj, bilo jih je najmenj 8; ko so se padeži skrčili, nastopile so pre-pozicije (predlogi), nekako olajšanje človeškemu mišljenju, in tako je prišlo, da jedna prepozicija vlada več padežev — vse te prepozicije so nekaki su-rogat — misel ostane ista, in gramatika je prva stopinja logike, namreč dušnega delovanja in zavednosti samega sebe.
Kar ni zavisno od glagola, to je objekt, veže se i. z genitivom, 2. z dativom, 3. z akuzativom. Vse drugo je padlo na druge padeže; za take bi jaz vzel latinski izraz a b 1 a t i v, kamor se odlega vse drugo; nekteri so zastarali, casus absoluti, ki so neodvisni, in stoje" sami zase; nekaj je starih, nekaj modernih, novo vpeljanih in po stari slovenščini vzbujenih. Tudi na te se mora gramatika ozirati; matematika pravi: »Man rechnet mit gegebenen Grossen«, tako mora gramatika ozirati se na vse, kar je v pisavi, četudi ne povsodi v govorici. »Novice* so sprejele princip jezikoslovca Cafa, ki veli: »Piši tako, kakor slovenski narod pravilno govori po etimologiji in bližnjih slavjanskih narečjih.« Nov 1845, pg. n. Janežič ima nekaj o mestniku in druživniku, § 330, 331. Sket pa še tega ni povzel; pa je sitno, če nimamo teh padežev brez prepozicije v slovnici obravnanih. Izrazi mestnik, orodnik so preozki, druživnik je tako samo s prepozicije    Torej naj bo ablativ v sliki sedanjega mestnika in orodnik a.
A. Ablativ z Gbliko instrumentala.
I.   Ablativ načina (modi).
Zapojte vsako kitico občutnim, krepkim, glasom. (Krenner). — Pošteno srce vsako trinoštvo   gleda   žalostjo.  (Cegnar). —  Solzami grenkimi  boš