 125
Razvoj obveznega šolstva na 
Koroškem od osvoboditve do 
začetka petdesetih let 20. stoletja
Jure maček*
1.01 Izvirni znanstveni članek 
UDK 37(497.413)"1945/1952"
Jure Maček: Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka pet-
desetih let 20. stoletja. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 89=54(2018), 
1–2, str. 125–166
Avtor prikazuje razvoj šolstva po letu 1945 do začetka petdesetih let na Koroškem. 
Tega zaznamujejo številne lokalne posebnosti pri organizaciji šolstva in izvajanju par-
tijskih direktiv. Na precej hribovitem področju so bile v večini slabo razvite, majhne 
šole, v katerih je potekal večinoma kombiniran pouk. Avtorja zanimata še socialna in 
izobrazbena struktura učencev na različnih ravneh šolanja ter odnos okolja do šole v 
novih družbenih razmerah, pa tudi ideološka prevzgoja prosvetnega kadra ter spre-
menjena vloga učiteljev v novem družbenem sistemu, skladna s partijsko ideologijo.
Ključne besede: obnova šolstva, obvezno šolstvo, sedemletke, nižje gimnazije, orga -
nizacija šolskega sistema, okraj Prevalje, ideologija, partija
1.01 Original Scientific Article 
UDC 37(497.413)"1945/1952"
Jure Maček: The Development of Mandatory Schooling in Carinthia from the Libera-
tion to the Beginning of the 1950s. Review for History and Ethnography, Maribor 
89=54(2018), 1–2, pp. 125–166
The author presents the development of the school system in Carinthia from after 
1945 until the beginning of the 1950s. The development is determined by numerous 
local specifics in the organisation of the school system and by the execution of the 
 
* mag. Jure Maček, arhivski svetovalec, Pokrajinski arhiv Maribor, Glavni trg 7, 2000 
Ma ribor, Slovenija, e-naslov: jure.macek@pokarh-mb.si
126 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
Communist Party directives. The education in this quite hilly area was characterised 
by poorly developed and small schools with mostly combined classes. The author is 
interested in the social and educational structure of pupils on different educational 
levels and in the relations between the school environment and the school in the new 
social situation and in the ideological re-education of teaching staff and their changing 
role in the new social system according to the Communist Party ideology.
Keywords: educational system restoration, mandatory schooling, seven years schools, 
secondary school, school system organisation, Prevalje district, ideology, Communist 
Party
u vod
Obdobje od osvoboditve do začetka petdesetih let 20. stoletja zaznamuje na 
šolskem področju tri večje prelomnice. Takoj po koncu vojne so morale nove 
oblasti ponovno vzpostaviti med okupacijo ukinjeno slovensko šolstvo in ga 
preurediti v skladu s svojimi političnimi in ideološkimi temelji. Za prvo šol-
sko leto po osvoboditvi so značilne improvizacija, začasne rešitve in velika 
neenotnost prosvetne politike, ko je nova oblast poskušala odpraviti posledice 
okupacije in zagotoviti vsaj osnovne materialne in kadrovske pogoje za zače-
tek dela. O pouku v pravem pomenu besede tedaj še ne moremo govoriti. S 
šolskim letom 1946/47 so oblasti nakazale spremembe v organizaciji šolstva 
in začele so se bolj premišljeno lotevati izobraževalnega sistema. Ta je dobil 
novo podobo z uvedbo enotnih sedemletnih šol – sedemletk v naslednjem 
šolskem letu. V začetku petdesetih let so v partijskih oblastnih strukturah 
postopoma spoznavali, da v šolstvu po vojni ni bilo pravega napredka in da 
so razmere ponekod celo slabše kot pred okupacijo. Ponovno je bila uvedena 
osemletna šolska obveznost. Začele so se obsežne, več let tajajoče razprave o 
primernosti nižjih gimnazij kot dela obveznega izobraževanja, in priprave na 
celovito šolsko reformo.
1
 
Obravnava šolstva na slovenskem Koroškem se omejuje v tem obdobju le 
na obvezno, osnovno šolstvo, saj je na tem območju po končani vojni obstajala 
le ena gimnazija z višjimi razredi. Strokovno šolstvo je sodilo pod pristojnost 
pristojnih ministrstev posameznih gospodarskih panog vse do začetka pet-
desetih let, ko je postopoma prešlo pod pristojnost Ministrstva za prosveto 
Ljudske republike Slovenije. Raziskava temelji na arhivskih virih, dostopnih 
v Pokrajinskem arhivu Maribor. Uporabljal sem gradivo v fondih Okrajni 
ljudski odbor Slovenj Gradec, Okrajni komite Komunistične partije Slovenije 
Slovenj Gradec ter za prvi dve leti po vojni fond Okrožni ljudski odbor Ma-
ribor. Celovito in sistematično obravnavo šolstva ter primerjavo z ostalimi 
 1
 Gabrič, Šolstvo na Slovenskem, str. 67–92. 
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 127
okrajnimi ljudskimi odbori otežuje nepopolno ohranjena in nesistematično 
zbrana šolska dokumentacija. Poleg tega je treba sicer uradne podatke brati in 
interpretirati z rezervo. Te so sprva zbirali kar krajevni ljudski odbori sami. 
Podobno velja tudi za analize in poročila uradnih upravnih organov, pristoj-
nih za šolstvo, na ravni okraja. Tudi ti pogosto ne prikažejo verodostojnega 
stanja na terenu, saj poskušajo povzdigovati dosežke lokalnih šolskih oblasti 
in jih pred predpostavljenimi šolskimi in političnimi oblastmi prikazati v 
čim lepši luči. 
O razvoju šolstva na slovenskem Koroškem v prvem obdobju po drugi 
svetovni vojni ni bilo do danes napisanega niti enega celovitega in pogloblje-
nega strokovnega članka, ki bi temeljil na arhivskih virih. Redki raziskovalci 
koroškega šolstva so se opirali le na šolske kronike in na razna šolska poro-
čila. Izpostavljali so predvsem ustanovitev popolne gimnazije na Ravnah na 
Koroškem ter njen pomen za širšo koroško regijo.
2
V prispevku sem zajel obvezno šolstvo v širši koroški regiji, to je v okra-
ju Prevalje oziroma kasnejših okrajih Dravograd in Slovenj Gradec,
3
 kot jih 
je teritorialno razmejil že Zakon o upravni razdelitvi federalne Slovenije iz 
septembra 1945. Okraj Prevalje je bil tedaj del mariborskega okrožja. Po tem 
zakonu je bilo območje Slovenj Gradca sprva priključeno k okraju Šoštanj kot 
delu celjskega okrožja.
4
 Struktura in številčna podoba obveznega šolstva v 
okraju se je seveda spreminjala, sledeč vsem kasnejšim upravno teritorialnim 
spremembam. 
Še pred julijskimi volitvami v narodnoosvobodilne odbore sta se združila 
okrajna odbora Osvobodilne fronte (OF) Črna-Mežica in Guštanj-Prevalje v 
okraj Prevalje.
5
 Okraj Prevalje je po Zakonu o upravni razdelitvi federalne 
Slovenije zajemal naslednje kraje: Črna, Črneče, Dobja vas, Dobrije, Dravo-
grad, Gortina, Guštanj, Javorje, Koprivna, Kotlje, Leše, Libeliče, Lokovica, 
Mežica, Muta, Ojstrica, Otiški Vrh, Perniče, Prevalje, Sv. Anton, Sv. Boštjan, 
Sv. Danijel pri Prevaljah, Sv. Primož nad Muto, Sv. Primož na Pohorju, Sv. Vid 
pri Muti, Tolsti Vrh, Trbonje, Vuzenica, Vič in Žerjav. Okraju Maribor levi 
breg je bil tedaj priključen Marenberg, okraju Maribor desni breg pa Vuhred.
6
 
 2
 Sušnik, Razvoj šolstva v Mežiški dolini, str. 171–207. 
 3
 Po upravni razdelitvi februarja 1948 se je okraj Prevalje preimenoval v okraj Dravograd. 
12. septembra 1949 se je sedež Okrajnega ljudskega odbora Dravograd prenesel v Slovenj 
Gradec, 20. junija 1950 pa se je okraj Dravograd preimenoval v okraj Slovenj Gradec. Več 
glej Čeh, Historiat Okrajnega ljudskega odbora Prevalje in Slovenj Gradec, str. 93–96.
 4
 Ur. l. Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) in Narodne vlade Slovenije (NVS), 
8. 9. 1945, št. 33, Zakon o upravni razdelitvi federalne Slovenije, člen 5, str. 139–140.
 5
 Bračič, Prostorski razvoj, str. 522.
 6
 Ur. l. SNOS in NVS, 8. 9. 1945, št. 33, Zakon o upravni razdelitvi federalne Slovenije, člen 
5, str. 140.
128 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
V začetku leta 1946 so bili po ukinitvi in razdelitvi okraja Šoštanj okraju Pre-
valje priključeni naslednji kraji: Dovže, Golavabuka, Legen, Mislinja, Pameče, 
Podgorje, Razbor, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg pri Slovenj Gradcu, Straže, Sv. 
Lenart, Št. Janž, Št. Janž pri Dravogradu, Št. Ilj, Sv. Vid in Turiška vas. Poleg 
tega je prevaljski okraj iz okraja Maribor desni breg dobil še Vuhred, iz okraja 
Maribor levi breg pa Marenberg in Sv. Tri Kralje.
7
razmere v koroškem šolstvu v prvih mesecih po osvoboditvi
Pouk na Koroškem med okupacijo ni potekal redno, predvsem ne zadnji dve 
šolski leti, v hribovitih in odmaknjenih krajih pa ga ponekod niti ni bilo. 
Precej šolskih poslopij je zasedalo vojaštvo. Na kar nekaj podeželskih šolah se 
je šolski pouk končal že sredi vojne, saj so bili pritiski s strani partizanskega 
gibanja na nemško učiteljstvo v bolj odročnih krajih preveliki. Vse šolsko 
delo je bilo med okupacijo usmerjeno v vzgojo v smislu nacionalsocialistične 
ideologije, slovenska beseda je bila najstrožje prepovedana. Delo na šolah so 
prevzeli večinoma učitelji, prežeti z nacionalsocialističnim duhom. Bolj kot se 
je osvobodilno gibanje širilo, večji je bil odpor otrok do nemške šole in nem-
ških učiteljev. Tudi starši so začeli odtegovati svoje otroke od pouka, kolikor 
je le bilo mogoče. Otroci, ki zaradi narodne zavesti svojih staršev niso redno 
obiskovali šole, so ostali skoraj polpismeni, tisti, ki pa so šolo obiskovali, so 
imeli po osvoboditvi velike težave pri učenju slovenskega knjižnega jezika.
8
Po končani okupaciji so bile nove oblasti mnenja, da je treba brez odlaša-
nja, ne glede na vse ovire in pustošenje, začeti s poukom. Čim prej so želele 
odpraviti posledice okupacije pri otrocih ter jih s pomočjo šole vzgojiti v duhu 
pridobitev narodnoosvobodilnega boja in novega časa. Že nekaj dni po osvo-
boditvi maja 1945 je Ministrstvo za prosveto LRS izdalo navodila za ponovni 
začetek pouka. Ta naj bi se začel v Ljubljani 22. maja, drugod po Sloveniji pa, 
upoštevajoč krajevne razmere, nekoliko kasneje. Osnovna naloga učiteljev je 
bila končati šolsko leto.
9
 V mariborskem okrožju je 1. junija 1945 načelnik 
prosvetnega odseka Okrožnega odbora OF Maribor Jože Bezjak pozval vse 
učitelje, da naj se takoj javijo v učiteljsko službo ne glede na njihovo predvojno 
mesto oziroma kraj poučevanja. Svoj poziv je podkrepil z besedami, da bodo 
 7
 Ur. l. LRS, 2. 3. 1946, št. 18, Zakon Predsedstva SNOS o delnih spremembah Zakona o 
upravni razdelitvi LRS z dne 6. septembra 1945, str. 47 in Ur. l. LRS, 3. 4. 1946, št. 26, 
Zakon o upravni razdelitvi LRS, str. 99–100.
 8
 Sušnik, Razvoj šolstva v Mežiški dolini, str. 195–197 in Skitek, Nemške ljudske šole, str. 
125.
 9
 Arhiv Republike Slovenije (AS), fond Ministrstvo za prosveto LRS, Navodilo ob pričetku 
obnovljenega pouka, 22. 5. 1945, AŠ 1. 
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 129
razna oklevanja imela slabe posledice za posameznika.
10
 Na delovna mesta je 
nova oblast nameravala pritegniti tudi že upokojene učitelje.
V okraju Prevalje je večina, to je trinajst šol, začela s poukom junija 1945, 
pet pa jih je ostalo zaradi pomanjkanja učnih moči in prostora zaprtih. Prva 
je 28. maja odprla vrata šola na Prevaljah. Z delom sta začela tudi otroška 
vrtca v Mežici in Črni. V Črni je bilo šolsko poslopje deloma porušeno, v 
Koprivni pa ni bilo primernega prostora za pouk, saj je bilo župnišče, kjer 
je pouk potekal prej, opustošeno. Z vso šolsko opremo so pogorela tudi po-
slopja v Trbonjah, Podpeci in na Poljanah. Vsa ostala šolska poslopja so bi-
la potrebna večjih ali manjših popravil. Pouk je povsod potekal večinoma v 
zasebnih zasilnih prostorih, saj so šolska poslopja še vedno zasedale vojaške 
enote. Na šolah se ni ohranili skoraj noben inventar, učila, učni pripomočki 
ali učbeniki. Kar ni bilo izgubljeno med okupacijo, so uničile vojaške enote, 
ki so prenočevale v šolah. Le pri pouku slovenščine so lahko otroci uporabljali 
Bobičevo čitanko Preljubo veselje. Prosvetni odsek je ocenil, da bi za vsako 
šolo nujno potrebovali vsaj po en stenski zemljevid Slovenije in Jugoslavije 
ter tisoč ročnih zemljevidov. Poleg tega so bile šole brez tiskovin, pisalnega 
papirja, krede, črnila in zvezkov. Ker krajevni odbori niso dobili kreditov za 
nabavo inventarja, niso mogli priskrbeti novih klopi in šolskih tabel. Čeprav 
se je do julija vrnilo v službo 38 učiteljev, jih je še naprej primanjkovalo. Brez 
učnih moči so bile še šole Koprivna, Javorje, Podpeca, Strojna in Šelenberg. 
Prosvetni referent je opažal, da so ljudje novi šoli kar naklonjeni. Zlasti kme-
tje s hribov so želeli, da bi čim prej začeli pouk na njihovih gorskih šolah. 
V razmahu je bilo tudi ostalo kulturno in prosvetno delo. Ljudje so začeli 
zbirati uničene šolske knjižnice, ustanavljali so čitalnice in pevske zbore.
11
 
Da bi omogočili mladini, ki je obiskovala meščansko šolo v Mežici ali druge 
srednje šole, da bi zaključili oziroma nadaljevali šolanje, so prosvetne oblasti 
na Prevaljah pripravljale poseben počitniški ponavljalni tečaj za srednje šole. 
Njegovo vodstvo in organizacijo je s pomočjo učiteljev prevaljske osnovne 
šole prevzel Franc Sušnik.
12
 
Na območju okraja Marenberg so bile izmed petnajstih šol zaradi pomanj-
kanja učiteljev junija odprte samo šole v Marenbergu, na Muti, v Podvelki, 
Vuhredu, Vuzenici in v Ribnici. Prav tako še nista začela z delom otroška 
vrtca v Marenbergu in na Muti. V okraju je bilo samo dvanajst učiteljev. Šole 
Brezno, Ribnica, Sv. Anton in Sv. Primož so bile med okupacijo požgane, šolo 
 10
 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Okrožni ljudski odbor Maribor (OKLO MB), 
Poziv učiteljem za javljanje v službo, 1. 6. 1945, AŠ 158.
 11
 PAM, fond OKLO MB, Nadzorniško poročilo prosvetnega odseka Okrajnega odbora OF 
Prevalje, 2. 7. 1945 in Poročilo Okrajnega odbora OF Prevalje o prosvetnem delu v okraju 
Prevalje, 17. 7., AŠ 164.
 12
 PAM, fond OKLO MB, Nadzorniško poročilo za okraj Prevalje, 2. 8. 1945, AŠ 164.
130 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
na Remšniku pa je razdejala nastavljena bomba takoj ob koncu okupacije. 
Šolsko pohištvo je bilo povsod uničeno, prav tako zbirke učil. Prebivalstvo je 
večinoma pozdravilo odprtje slovenskih šol, le na Muti in v Marenbergu je 
bilo nekaj nezadovoljstva. Po ocenah prosvetnega referenta se je položaj po 
opravljenih čistkah v obeh krajih počasi izboljšal in tudi pouk v obeh tamkaj-
šnjih šolah je bil odtlej lažji. Otroci nižjih razredov so bili v obeh krajih precej 
zanemarjeni, predšolski pa so znali večinoma samo nemško.
13
 
V začetku julija 1945 so na sestanku vseh okrajnih prosvetnih referentov 
in šolskih nadzornikov mariborskega okrožja pripravili splošna navodila za 
začetek pouka. Prva naloga je bila nuditi otrokom kljub nerednemu pouku 
čim bolj solidno znanje. Učiteljem so odsvetovali prehitro uvajanje novosti 
in novih metod poučevanja. Ob tem so jih želeli politično izobraziti, upo-
števajoč politično in ideološko orientacijo novih oblasti.
14
 Na izobraževalnih 
tečajih, organiziranih za vsak okraj posebej, so učitelji ob političnih napotkih 
dobili tudi osnovne strokovne smernice za pouk. Glavni poudarek bi morali 
nameniti branju in pisanju. Vso vzgojo bi morala prežemati ideja narodno-
osvobodilnega boja. Ob tem bi morala nova slovenska šola čimprej odstraniti 
posledice delovanja okupatorskih oblasti na šolskem področju in v znanju 
otrok. Po ocenah šolskih nadzornikov je učiteljstvo večinoma pristopilo k 
delu z razumevanjem in pogumno.
15
V prvih dveh mesecih po obnovitvi pouka so se na vseh šolah posvečali 
predvsem jezikovnemu pouku s pomnjenjem, branjem in recitiranjem par-
tizanskih pesmi. Večina otrok se namreč ni znala niti preprosto izražati v 
slovenskem jeziku. V okviru jezikovnega pouka so spoznavali še naravo in 
računstvo. Ostalih predmetov niso poučevali. Znanje otrok je bilo porazno 
in ni omogočalo resnejšega dela. Snov, ki so jo obdelali med okupacijo, so 
se namreč naučili na pamet, ne da bi jo razumeli. Po ugotovitvah načelnika 
prosvetnega odseka mariborskega okrožja Jožeta Bezjaka otroci v prvem šol-
skem letu na splošno sploh niso poznali črk, razen samoglasnikov, številke so 
obvladali v obsegu do deset, pri poznavanju okolja so opisovali le ožje okolje z 
uporabo tujk iz svojega okolja. V drugem šolskem letu še vedno niso obvladali 
niti polovice črk, z njihovo vezavo se niso ukvarjali, računali so v obsegu do 
dvajset, a le z odštevanjem in seštevanjem. Pri prirodopisu so poznali najbližjo 
okolico doma in jo opisovali z uporabo tujk. T udi v tretjem letu še niso poznali 
vseh črk, njihova vezava pa ni bila utrjena. Pripovedovati o prebranem bese-
dilu niso znali in tudi slovnice niso poznali. Pri računstvu so sicer obvladali 
 13
 PAM, fond OKLO MB, Nadzorniško poročilo za okraj Marenberg, 12. 7. 1945, AŠ 164. 
 14
 PAM, fond OKLO MB, Zapisnik sestanka okrajnih prosvetnih referentov in šolskih nad-
zornikov mariborskega okrožja, 3. 7. 1946, AŠ 156.
 15
 Prav tam. 
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 131
števila do sto, vendar poštevanke še niso osvojili. Prav tako so jim bile tuje 
mere. Poleg tega niso znali v slovenskem jeziku našteti niti vseh domačih živa-
li. Šele v četrtem in petem razredu so brali tako, kot bi morali ob koncu prvega 
razreda, znali pa so tudi napisati stavke po nareku z zlogovanjem. Slovnice še 
niso poznali. Največ težav jim je povzročala uporaba velike začetnice. Čeprav 
so poznali števila do tisoč, so ustno seštevali in odštevali le do sto. Mere so 
le delno poznali, prav tako ni bila utrjena poštevanka števil do deset. Pri pri-
rodopisu so z mešanico domačih in nemških izrazov znali razložiti življenje 
narave v bližnji okolici. Šesto do osmo leto je bilo po ocenah nadzornikov 
dejansko na nivoju eno ali dvoletne šolske izobrazbe v stari Jugoslaviji. Otroci 
so sicer zmogli pisati po nareku z veliko pravopisnimi napakami, vendar niso 
poznali ločil, zamenjevali so črke in pogosto niso razlikovali med njimi. Pri 
branju so še vedno imeli težave, le svoj rokopis so znali tekoče prebrati. Kljub 
tako obsežnemu primanjkljaju v znanju so imeli otroci na vseh stopnjah ve-
selje do dela in tudi snov so hitro razumeli in si jo zapomnili.
16
 
Šolsko leto 1944/45 so na vseh šolah uradno končali s poukom konec julija 
ali v začetku avgusta z zaključno slavnostjo. Izjema so bile šole, na katerih 
med okupacijo sploh ni bilo pouka. 
Po komasaciji okrajev je bil avgusta 1945 ukinjen okraj Marenberg. Z izje-
mo šol Lehen, Podvelka in Ribnica na Pohorju so bile vse preostale 12. avgusta 
priključene prevaljskemu okraju.
17
 To so bile šole Vrata, Vuhred, Muta, Vuze-
nica, Marenberg, Pernice, Sv. Jernej, Sv. Trije Kralji, Sv. Primož na Pohorju in 
Sv. Anton na Pohorju. V krajevnem odboru Leše so se izrekli za samostojno 
šolo in osamosvojitev od prevaljske šole. V okraju Prevalje je bilo tako konec 
avgusta 1945 27 šol in ena ekspozitura s skupno 94 oddelki in deset otroških 
vrtcev. Na vseh šolah je bilo 53 učiteljev, manjkalo jih je še vsaj 41.
18
 V začetku 
septembra 1945 sta nato odpadli šoli v Marenbergu in Vuhredu, saj sta bila 
oba kraja priključena okraju Maribor levi breg oziroma Maribor desni breg.
19
Pred okupacijo je na Koroškem delovala le meščanska šola v Mežici, gim-
nazij ni bilo. Obiskovali so jo zlasti otroci rudarjev. V času okupacije so nem-
ške oblasti odprle še zasebno meščansko šolo šolskih sester v Marenbergu. 
Začasen pouk so na njej pričeli že 28. maja. 25 šolarjev je bilo združenih v 
enem razredu, poučevali pa so jih ločeno od osnovne šole. Edini učitelj je 
 16
 PAM, fond OKLO MB, Poročilo prosvetnega odseka mariborskega okrožja, junij 1945, 
AŠ 164 in fond Okrajni ljudski odbor Slovenj Gradec (OLO SG), Poročilo šole Muta, 29. 
1. 1946 in šole Št. Danijel pri Prevaljah, 31. 1. 1946, AŠ 156.
 17
 PAM, fond OKLO MB, Poročilo okrožnega šolskega nadzornika za avgust 1945, 15. 9. 
1945, AŠ 164. 
 18
 PAM, fond OKLO MB, Nadzorniško poročilo prosvetnega odseka Okrajnega narodno-
osvobodilnega odbora (ONOO) Dravograd, 6. 9. 1945, AŠ 164.
 19
 Prav tam.
132 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
bil Franjo Mencej. Opravljal je še naloge začasnega šolskega upravitelja.
20
 Z 
delom je po osvoboditvi začela tudi mežiška meščanska šola z dvema učite-
ljema, vendar je bila premeščena na Prevalje. Mežiško poslopje meščanske 
šole so namreč še vedno zasedale vojaške enote. Na podlagi uredbe o ukinitvi 
meščanskih šol so bile te avgusta 1945 preoblikovane v nižje gimnazije.
21
 Po 
ukinitvi meščanskih so prosvetne oblasti predvidevale, da bodo na Koroškem 
odprli le eno nižjo gimnazijo, to je ali v Mežici ali na Prevaljah. Po uredbi o 
gimnazijah je bila sicer septembra 1945 ustanovljena nižja mešana gimnazija 
na Prevaljah,
22
 vendar do odprtja šole ni prišlo, saj je delavstvo z zborovanja 
v Guštanju 9. septembra poslalo spomenico ministru za prosveto z zahtevo 
po ustanovitvi popolne gimnazije v Guštanju. Ministrstvo je ugodilo željam 
ter 17. septembra 1945 ustanovilo nižjo mešano gimnazijo v Guštanju. S tem 
je bila tudi formalno ukinjena gimnazija na Prevaljah. V primeru, da bi bilo 
za višje gimnazijske razrede v Guštanju prijavljenih minimalno vsaj dvajset 
do 25 dijakov, bi lahko gimnazija osnovala tudi kakšen višji gimnazijski od-
delek in se tako preoblikovala v popolno gimnazijo. Za delegata na gimnazij 
so imenovali profesorja Franca Sušnika.
23
 Za potrebe guštanjske gimnazije 
naj bi obnovili opustošeni grad in zagotovili dovolj prostora za šest učilnic 
in internat.
24
 
Ministrstvo za prosveto je ob tem še odločilo, da naj namesto prevalj-
ske gimnazije začasno ostane še nižja gimnazija v Mežici, čeprav je uredba 
o gimnazijah ni predvidela. Za njenega delegata je imenovalo učitelja Josipa 
Hergoutha. Ob tem je postavilo pogoj, da se bo v primeru, ko bi bilo v posa-
meznem razredu v Mežici manj kot 25 dijakov, tak razred ukinil, dijaki pa se 
bodo prešolali na gimnazijo Guštanj.
25
Nostrifikacija spričeval učencev, ki so v šolskem letu 1945/46 še nameravali 
obiskovati osnovno šolo, je bila bolj formalnost in so jo izvedli kar razredni 
učitelji, potem ko so se prepričali o znanju učencev. Veliko bolj zapleteno 
je bilo vprašanje priznavanja spričeval učencev meščanskih šol in gimnazij, 
 20
 PAM, fond OKLO MB, Podatki za meščansko šolo v Marenbergu, 10. 6. 1945, AŠ 162. 
 21
 Ur. l. SNOS in NVS, 8. 8. 1945, št. 24, Uredba o ukinitvi meščanskih šol, členi 1–3, str. 
103.
 22
 Ur. l. SNOS in NVS, 8. 9. 1945, št. 33, Uredba o gimnazijah v šolskem letu 1945/46, členi 
1–3, str. 142. Z njo so bile ukinjene ali združene z drugimi gimnazijami tudi vse zasebne 
gimnazije in vse državne in zasebne meščanske šole.
 23
 PAM, fond OKLO MB, Odločba ministrstva za prosveto o ustanovitvi gimnazije v Gu-
štanju, 17. 9. 1945, AŠ 169.
 24
 PAM, fond OKLO MB, Poročilo o začetku Državne gimnazije v Guštanju, 22. 10. 1945, 
AŠ 169.
 25
 PAM, fond OKLO MB, Odločba ministrstva za prosveto o ustanovitvi gimnazije v Gu-
štanju, 17. 9. 1945, AŠ 169.
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 133
pridobljenih med okupacijo.
26
 Za območja, kjer je pouk med okupacijo pote-
kal izključno v nemščini, veljavnost spričeval meščanskih šol in gimnazij ni 
bila priznana in jih tudi pred posebnimi komisijami ni bilo mogoče potrditi. 
Dijaki, katerih spričevala so bila neveljavna ali niso bila potrjena, so morali 
opravljati za razrede, za katere so hoteli imeti spričevala, posebne izpite iz slo-
venščine, iz jugoslovanske zgodovine s poudarkom na narodnoosvobodilnem 
boju ter zemljepisa Jugoslavije.
27
 
Med dijaki v mariborskem okrožju so se pojavljale različne razlage, saj 
prosvetne oblasti niso jasno razlikovale med dijaki, ki sploh niso obiskovali 
šole in so morali v celoti nadomestiti manjkajoči razred, razen onih, ki so 
obiskovali okupatorske šole, vendar so bila njihova spričevala neveljavna. Po 
pojasnilih Viktorja Smoleja, vodje srednješolskega odseka pri ministrstvu 
prosvete v Ljubljani, so prednost pri opravljanju izpitov dobili dijaki, ki so iz 
političnih razlogov izgubili eno ali več šolskih let. Ti naj bi obiskovali tečaje, 
pripravljene za vse razrede, in tudi opravljali naj bi celotne razredne izpite. 
Šele potem naj bi oblasti poskrbele za učence, ki so obiskovali okupatorske 
šole. Ti so morali opravljati dopolnilne izpite za vse razrede in vse snovi iz na-
cionalnih predmetov, to je iz slovenščine, zgodovine, zemljepisa in še dodatno 
iz matematike. Pogoj za vpis na obe vrsti tečajev je bilo pridobljeno potrdilo 
o neoporečnosti med vojno.
28
 
Okrajni odbor OF Prevalje je na pobudo delegata za meščanske šole v ma-
riborskem okrožju zbral prijavljene na pripravljalni tečaj učencev meščanske 
šole in nižje srednje šole (nižje gimnazije) iz Mežiške doline na ljudski šoli v 
Prevaljah. Vodja tečaja je bil Franc Sušnik, poučevanje posameznih predme-
tov pa so prevzeli prevaljski osnovnošolski učitelji.
29
 23. julija se je začel tečaj 
za ponovne in razredne izpite na Prevaljah. Število vseh prijavljenih je bilo 
162, od tega je bilo v prvem razredu 45 dijakov. Kar sto dijakov je prihajalo iz 
meščanske šole v Mežici, trideset jih je bilo z gimnazij, ostali pa so bili otroci, 
ki jim je bil med okupacijo onemogočen študij na nižjih srednjih šolah. Da bi 
jim omogočili opravljanje razrednih izpitov, so na tečaju poleg slovenščine, 
matematike, zemljepisa in zgodovine obravnavali tudi prirodopis, fiziko in 
kemijo.
30
 
Že kmalu se je pojavilo vprašanje, kaj storiti z dijaki iz Mežiške doline, 
ki so hodili med okupacijo na meščansko šolo v Pliberku ali na gimnazijo 
v Celovcu. Po razlagi uredbe o priznavanju in veljavnosti v času okupacije 
 26
 Ur. l. SNOS in NVS, 8. 8. 1945, št. 24, Uredba o priznanju in veljavnosti v času okupacije 
opravljenih tečajev in izpitov ter doseženih spričeval in diplom, člena 1 in 2, str. 103–105.
 27
 Prav tam, členi 3–6, str. 104–105.
 28
 PAM, fond Učiteljišče Maribor, Srednješolski tečaji – navodila, 31. 7. 1945, AŠ 111/7.
 29
 PAM, fond OKLO MB, Poročilo o meščanski šoli v Mežici, 17. 7. 1945, AŠ 162.
 30
 PAM, fond OKLO MB, Pričetek srednješolskega tečaja, 24. 7. 1945, AŠ 162. 
134 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
opravljenih tečajev in izpitov ter doseženih spričeval ali diplom je bilo spri-
čevalo tistih, ki so hodili v šole v Pliberku in Celovcu in tako študirali zunaj 
ozemlja zvezne države Jugoslavije, neveljavno in bi zato morali delati razredne 
izpite iz vseh predmetov in ne le dopolnilnih izpitov iz posameznih predme-
tov. Zaradi tega bi imeli učenci šol v Pliberku in Celovcu slabše pogoje kot 
tisti v Mežici ali Mariboru, čeprav se šole po svoji nacistični usmerjenosti niso 
bistveno razlikovale. V Celovcu so celo sprejemali slovenske dijake, ki so bili 
v Mariboru zaradi političnih in rasnih razlogov zavrnjeni. Vodja tečaja Franc 
Sušnik je zato predlagal, da ta spričevala obravnavajo enako kot tista, pri-
dobljena na ozemlju federalne Slovenije.
31
 Sodeč po ohranjenih dokumentih 
njegov predlog pri prosvetnih oblasteh ni naletel na razumevanje. Poročila iz 
mariborskega okrožja kažejo, da je bila mladina na tečajih kljub pomanjkanju 
učnih pripomočkov pripravljena delati in se učiti.
32
Že v poletnih mesecih leta 1945 je začela prosvetna oblast takoj po prijavi 
učiteljev na delovna mesta na podlagi sestavljenih karakteristik in podatkov 
o delovanju v času okupacije z obsežno selekcijo. Z delovnih mest je želela 
odstraniti vse, ki so se kakorkoli pregrešili med okupacijo ali so odkrito sode-
lovali z okupatorji. Med najtežje dileme prosvetnih oblasti je v mariborskem 
okrožju sodilo vprašanje, kaj storiti z učitelji, ki so službovali v nemški šolski 
službi. Iz okraja Prevalje in okraja Marenberg je za časa okupacije poučevalo 
bodisi na nemških šolah na slovenskem ozemlju bodisi na šolah v nemških ali 
avstrijskih krajih štirinajst učiteljev. Iz okraja Prevalje so to bili: Karel Čuček, 
Josip Praper, Marija Šimon, Ida Pečnik, Olga Pečnik, Franc Kogelnik, Ruža 
Prah-Golob in Marija Grašanovič-Grubelnik.
33
 Poleg njih so bili iz okraja 
Marenberg v službi na nemških šolah: Jelica Zabovnik, Franjo Mencej, Alojz 
Kos, Roza Prah, Marica Šetina in Franc Kogelnik. Vsi so bili konec julija do 
dokončne odločbe sodišča narodne časti razrešeni službovanja.
34
 
V začetku avgusta 1945 je javni tožilec mariborskega okrožja obvestil 
okrožne prosvetne oblasti, da ni razloga za njihov kazenski pregon pred so-
diščem narodne časti in da se lahko vrnejo na svoja prejšnja delovna mesta. 
 31
 PAM, fond OKLO MB, Dopis Franca Sušnika Okrajnemu odboru OF Prevalje, 18. 8. 1945, 
AŠ 162.
 32
 PAM, fond OKLO MB, Poročilo o srednjih šolah mariborskega okrožja za mesec septem-
ber 1945, 13. 10. 1945, AŠ 162.
 33
 PAM, fond OKLO MB, Seznam učiteljstva, ki se je za časa okupacije udejstvovalo na 
nemških šolah v okraju Prevalje, 18. 6. 1945, AŠ 166. Več o vprašanju učiteljev na nemških 
šolah glej Maček, Partijska prosvetna politika 1945–1955, str. 92–97.
 34
 PAM, fond OKLO MB, Seznam učiteljev, ki so službovali kot šolski delavci za časa oku-
pacije v okraju Marenberg, AŠ 166.
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 135
Na seznam za nadaljnje kazensko ukrepanje ni uvrstil nobenega učitelja s 
Koroške.
35
 
25. avgusta 1945 je potekala prva okrajna konferenca učiteljstva prevaljske-
ga okraja v Vuhredu. Na njej je okrožni šolski nadzornik Janko Gačnik dal 
napotke za delo v novem šolskem letu. Sodobni učitelj bi moral odgovarjati 
duhu novega časa in dogajanja, znati bi se moral vživeti v nove razmere ter 
se znebiti vseh starih predsodkov. Ob tem bi moral biti blizu ljudstvu, pred 
katerega pa ne bi smel postavljati prevelikih zahtev, in pokazati bi moral čim 
več samoiniciativnosti. Učiteljem je tudi naložil, da morajo v učiteljski organi-
zaciji preprečiti morebitni razdor ali nerazumevanje med izseljenimi učitelji, 
med učitelji-partizani in med učitelji, službujočimi med okupacijo. Ob tem 
bi morali učitelji politično podpirati delo OF ter pri svojem delu odpravljati 
birokratizem. Na konferenci v Vuhredu so postavili tudi prve temelje za or-
ganizacijo učiteljskega sindikata kot podružnice Zveze prosvetnih delavcev 
Jugoslavije. Prevaljski (Dravograjski) okraj so razdelili v štiri sindikalne po-
družnice. To so bile Črna, Prevalje, Dravograd in Marenberg. Izvoljen je bil 
iniciativni odbor, ki je nato poskrbel za izvolitev odborov vseh podružnic. 
Med najpomembnejšimi nalogami novega sindikata so na konferenci oprede-
lili sodelovanje z OF in množičnimi organizacijami, popularizacijo temeljnih 
točk OF, boj proti saboterjem, vojnim dobičkarjem, špekulantom, ugotavljan-
je zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, priprava volitev, udeležba pri 
obnovi gospodarstva, sodelovanje pri organizaciji zadružništva in kulturno-
-prosvetnega dela, pa tudi skrb za dvig življenjskega standarda in uveljavljanje 
pravic članov glede izplačila plač in premestitev.
36
 Odbori podružnic so nato 
do 3. septembra izvolili še krajevne sindikalne odbore.
37
Šolsko leto 1945/46 – leto obnove
Pred začetkom rednega pouka so okrožne oblasti v Mariboru namenjale po-
sebno pozornost celotnemu obmejnemu pasu levo od reke Drave – obsežni 
del tega območja je zavzemal tudi prevaljski okraj, saj so bile tukaj politične 
razmere najslabše. Okrajne oblasti bi morale nemudoma priskrbeti primerna 
stanovanja s pohištvom, zlasti za učitelje na samotnih hribovskih šolah tik ob 
meji, ter jim ob agrarni reformi dodeliti primeren kos zemljišča. S takšnimi 
 35
 PAM, fond OKLO MB, Obvestilo javnega tožilca za mariborsko okrožje, 9. 8. 1945, AŠ 
166. 
 36
 PAM, fond OKLO MB, Zapisnik 1. okrajne konference učiteljev dravograjskega okraja, 
25. 8. 1945, AŠ 164.
 37
 PAM, fond OKLO MB, Nadzorniško poročilo prosvetnega odseka ONOO Dravograd, 6. 
9. 1945, AŠ 164.
136 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
ukrepi bi lažje pritegnili dobre učitelje, ti pa namestitve v bolj odročne predele 
ne bi razumeli kot kazen oziroma degradacijo.
38
 
Prevaljski okraj se je kot celota politično in gospodarsko delil na Mežiško 
in Dravsko dolino. Med njima so bile po ocenah oblasti velike politične raz-
like. V Mežiški dolini in nad njo je prebivalstvo živelo večinoma od rudnika. 
Tu je sicer vladalo precejšnje pomanjkanje, saj delavci niso dobili plač, polje-
delstvo pa je bilo dokaj nerazvito. Kljub temu na tem območju ni bilo večjega 
nezadovoljstva med prebivalstvom. Pripravljeno je bilo udarniško delati in 
se bolj odrekati kot v Dravski dolini. To se je pokazalo zlasti pri obnovi šol, 
saj je ta v primerjavi z Dravsko dolino lepo napredovala. V Dravski dolini je 
bilo nekaj industrije le v Dravogradu in na Muti, politično pa so bili ti kraji 
po oceni oblasti mnogo bolj zastrupljeni od nacifašizma in pete kolone. Tudi 
delavstvo je v precejšnji meri podleglo sovražni propagandi. Politično sta naj-
manj ustrezala Dravograd in Guštanj. Delo množičnih organizacij, še posebej 
mladinske, zaradi tega ni bilo učinkovito in manjkala je prava povezava med 
njimi in šolo. Tudi učiteljstvo Dravske doline je bilo po ugotovitvah oblasti 
kljub udeležbam na političnih tečajih med počitnicami še politično nezgraje­ no in slabo seznanjeno s sodobnimi problemi. Zato tudi niso mogli nastopati 
kot pravi aktivisti. Med njimi so namreč prevladovali starejši učitelji, ki so 
poučevali že pred okupacijo in so se po mnenju prosvetnih oblasti težje znašli 
v novih razmerah. Zaradi tega so na to območje želele namestiti učitelje, ki bi 
tako pedagoško kot politično povsem ustrezali. To naj bi bili zlasti tako ime-
novani učitelji – tečajniki.
39
 V Dravograd, Guštanj in tudi na Muto bi morala 
zato priti vsaj po ena politično dobra učna moč. Čeprav politične oblasti in 
aktivisti učiteljstvu niso povsem zaupali, so prosvetni delavci po drugi strani 
uživali med ljudmi precejšen ugled, saj so bili kar številni izvoljeni v narod-
noosvobodilne odbore. Zato so oblasti sklenile, da bodo učitelje kljub vsem 
pomislekom poskušali čim bolj pritegniti k političnemu delu s konkretnimi 
zadolžitvami in nalogami.
40
 
Pred začetkom novega šolskega leta so se koroški učitelji morali udeležiti 
še okrajnega informativnega tečaja v Vuhredu od 11. do 15. septembra. Ude-
ležilo se ga je 71 učiteljev. Na njem so učitelje seznanili predvsem s problemi 
OF. Ti naj bi bili podlaga za celotno delo v šoli in tudi zunaj nje, to je pri 
 38
 PAM, fond OKLO MB, Mesečno pregledno poročilo za julij 1945, 9. 8. 1945, AŠ 164.
 39
 Oblasti so organizirale nekajmesečne pedagoške tečaje, s katerimi naj bi na hitro izobra-
zili manjkajoče učitelje, poleg tega pa so želele z njihovo pomočjo vzgojiti ideološko in 
politično ustrezen učiteljski naraščaj. Na tečaje so sprejemali diplomante četrtih letnikov 
nižjih srednjih in meščanskih šol s primerno karakteristiko.
 40
 PAM, fond OKLO MB, Nadzorniško poročilo prosvetnega odseka NOO Dravograd, 22. 
8. 1945, AŠ 164 in Poročilo okrožnega šolskega nadzornika za avgust 1945, 15. 9. 1945, 
AŠ 164.
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 137
vzgoji mladine in tudi odraslih.
41
 Nato so oblasti organizirale še poseben in-
formativni tečaj za prosvetne delavce, ki so službovali v učiteljski službi pod 
okupatorjem. Namen vseh predavanj je bil v prvi vrsti učitelje politično vzga-
jati in jim vcepiti spoznanje, da morajo biti prava gibalna sila med narodom. 
Razumeti bi morali vsa politična dogajanja in si prizadevati za vsestranski 
narodni razvoj. Po opažanjih prosvetnih oblasti so se je število udeležencev 
na tečajih povečevalo in večina jih je začutila potrebo po nadaljnjem izobra-
ževanju v tej smeri.
42
Pred novim šolskim letom je delo prevzel tudi prosvetni oddelek Narod-
noosvobodilnega odbora Prevalje. Prosvetni referent je postal Matija Šipek, 
načelnica oddelka in hkrati šolska nadzornica pa Marica Čepe.
43
Takšno je bilo stanje učiteljstva in učencev v okraju Prevalje pred začetkom 
šolskega leta 1945/46
44
:
Tabela 1: Stanje učiteljstva in učencev v okraju Prevalje pred začetkom šolskega leta 1945/46
Šola
Število 
učencev
Število  
učiteljev
Število  
manjkajočih 
učiteljev
Število učiteljev  
s popolno kva -
lifikacijo (tudi 
brez izpita)
m ž
1 Sv. Anton na Pohorju 1 1 1
2 Črna 144 177 7 1 3
3 Črneče 40 44 2
4 Št. Danijel 55 43 2 1 2
5 Dravograd 107 82 5 1 5
6 Guštanj 101 132 9 8
7 Javorje 19 26 1
8 Sv. Jernej 29 34 1 1
9 Koprivna 1
10 Kotlje 64 60 3 1
11 Leše 2
12 Libeliče 74 59 3 3
13 Lokovica 57 46 2 1
14 Mežica 128 132 6 1 4
15 Muta 122 114 4 2 4
16 Ojstrica 62 43 1 1
 41
 PAM, fond OKLO MB, Poročilo prosvetnega odseka NOO Prevalje, 1. 10. 1945, AŠ 164.
 42
 PAM, fond OKLO MB, Poročilo okrožnega šolskega nadzornika za mesec september 
1945, AŠ 162.
 43
 PAM, fond OKLO MB, Poročilo prosvetnega odseka NOO Prevalje, 8. 10. 1945, AŠ 164.
 44
 PAM, fond OKLO MB, Stanje učiteljstva in učencev v okraju Prevalje pred začetkom 
šolskega leta, oktober 1945, AŠ 164.
138 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
Šola
Število 
učencev
Število  
učiteljev
Število  
manjkajočih 
učiteljev
Število učiteljev  
s popolno kva -
lifikacijo (tudi 
brez izpita)
m ž
17 Pernice 1 1
18 Sv. Primož na Pohorju 43 46 1 1 1
19 Prevalje 175 171 9 8
20 Strojna 1
21 Šalenberg (Zelenbreg) 1
22 Tolsti Vrh 2 2
23 Trbonje 81 74 3 3
24 Vrata 39 24 2 1
25 Podpeca 2 1
26 Vuzenica 123 94 3 3 2
skupaj 1463 1401 68 20 51
Novo šolsko leto se je na večini osnovnih šol začelo 15. oktobra. V okraju 
Prevalje je bilo ob začetku šolskega leta 26 šol in ena podružnična šola v Žer-
javu. Na petih šolah, in sicer na Zelenbregu, v Lešah, Strojni, Koprivni in v 
Črnečah pouka niso začeli, ker ni bilo učnih moči. Pouka ni bilo niti pri Sv. 
Antonu, saj so nameravali po izselitvi župnika odpreti šolo v župnišču. S po-
ukom so nekoliko zamujali še v Podpeci, saj novozgrajeni šolski prostor še ni 
bil urejen, in zaradi poznega prihoda obeh učiteljev tudi na T olstem Vrhu. Vse 
šole je obiskovalo 1463 dečkov in 1401 deklica in na njih je poučevalo 68 uči-
teljev. Kvalificiranih z izpitom je bilo štirideset učiteljev, brez izpita jih je bilo 
dvanajst, pripravnikov in tečajnikov pa je bilo šestnajst. Najbolj skrb zbujajoč 
je bil podatek, da je manjkalo kar dvajset učnih moči. Odnos prebivalstva do 
šole se je izboljšal, le v Vuzenici in Javorju še ni ustrezal. Ob polni zaposlitvi 
v razredu so oblasti od učiteljev še zahtevale, da morajo biti dejavni tudi pri 
zunajšolskem delu. Zanj so bili še posebej pohvaljeni učitelji Franjo Šebart, 
Miroslav Faletov, Leopold Veber, Drago Glogovšek, Riko German, Vekoslava 
Kuhar, Milko Ozmec, Alojzij Kos in Maks Dolinšek. Zaradi malomarnosti so 
prosvetne oblasti grajale učitelja Franca Krajnca v Javorju, poseben opomin 
pa so izrekle učitelju Borisu Studeničkemu, ki zaradi oddaljenosti ni hotel 
prevzeti vodstva šole v Lešah in je premestitev razumel kot kazen in poklicno 
nazadovanje.
45
 
Od 15. do 19. septembra so povsod potekali sprejemni izpiti za vpis v prvi 
razred gimnazij, na guštanjski gimnaziji pa šele 8. oktobra. Tukaj se je v gim-
nazijo vpisalo dvesto otrok, na Prevaljah oziroma v Mežici pa 120. Redni pouk 
 45
 PAM, fond OKLO MB, Poročilo šolskega nadzornika ONOO Prevalje, 9. 11. 1945, AŠ 164. 
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 139
se je začel tako kot na osnovnih šolah 15. oktobra. V Guštanju je potekal še 
v zelo improviziranih razmerah in to vsak dan le tri ure iz predmetov nacio-
nalne skupine in matematike, odprt pa je bil tudi en razred višje gimnazije. 
Dopolnilne izpite so dijaki večinoma že opravili in so smeli prestopiti v višje 
razrede srednje šole, so ob začetku rednega pouka na vseh srednjih šolah še 
naprej potekali tečaji za opravljanje razrednih izpitov za dijake, ki so izgubili 
šolska leta med okupacijo.
46
 
Na vseh osnovnih šolah so se ob začetku šolskega leta trudili vzpostavi-
ti pionirske organizacije. Te bi sicer morale ostati zunaj šolske organizacije, 
vendar bi morale biti kar najtesneje povezane s šolo. Pri delu pionirske or-
ganizacije naj bi otroci praktično uporabili znanje, ki so ga pridobili v šoli. 
Naloga vsakega pionirja je bila ob tem spoznati še pomen narodnoosvobodil-
nega boja in po svojih močeh sodelovati pri obnovi. Povsod so pomagali pri 
urejanju šolskega inventarja, knjižnic, šolskih poslopij in vrtov ter sodelovali 
na številnih pionirskih tekmovanjih. Na oddaljenih hribovskih šolah so celo 
prenašali pošto med domačijami. Pionirji so lahko postali tudi otroci nekda-
njih pripadnikov Kulturbunda, saj, kot so razložile prosvetne oblasti, niso bili 
sami krivi, če so se njihovi starši tako ali drugače pregrešili med okupacijo.
47
Do konca leta 1945 so začeli s poukom še na Lešah. Dovolj učnih moči 
sta bili imeli tudi šoli v Črnečah in v Strojni. Brez učiteljev sta ostali le šoli 
Koprivna in Zelenbreg. Od tukaj so učenci hodili v šolo Tolsti Vrh, vendar v 
zimskem času zaradi oddaljenosti to ni bilo več mogoče. Število učiteljev se 
je povečalo na 73. Vse učiteljstvo je bilo včlanjeno v sindikalno organizacijo 
s tremi podružnicami, in sicer: Črna-Mežica, Prevalje-Guštanj, Dravograd-
-Vuzenica. V okviru sindikata so bili ustanovljeni študijski krožki. V njih so 
učitelji razpravljali predvsem o sprejetju nove ustave.
48
 Meseca decembra je 
bil začasno prekinjen pouk v šoli na Črni, saj se je med vojnimi ujetniki, ki so 
stanovali v delu šolske stavbe, razširil tifus.
49
 
Januarja 1946 je ponovno prišlo do sprememb v območju okrajev. K okraju 
Prevalje se je priključila Mislinjska dolina do Doliča in število šol se je poveča-
lo za deset.
50
 Poleg tega se je iz okraja Maribor desni breg priključil še Vuhred, 
 46
 PAM, fond OKLO MB, Poročilo prosvetnega odseka mariborskega okrožja za mesec 
oktober 1945, AŠ 162 in Poročilo o začetku Državne gimnazije v Guštanju, 22. 10. 1945, 
AŠ 169.
 47
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Zapisnik okrajnega učiteljskega zborovanja, 7. 11. 1945, 
AŠ 179.
 48
 PAM, fond OKLO MB, Poročilo šolskega nadzornika ONOO Prevalje, 3. 12. 1945, AŠ 
164.
 49
 PAM, fond OKLO MB, Poročilo okrožnega šolskega nadzornika za november 1945, 6. 
12. 1945, AŠ 164.
 50
 PAM, fond OKLO MB, Pregledno poročilo za mesec januar 1946, 11. 2. 1946, AŠ 162.
140 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
iz okraja Maribor levi breg pa Marenberg in Sv. Trije Kralji. Iz okraja Šoštanj 
je dobil okraj Prevalje šole Šmartno pri Slovenj Gradcu, Sv. Miklavž, Sv. Ilj 
pri Turjaku, Sv. Janž pri Dravogradu, Sv. Vid, Slovenj Gradec, Sele, Razbor, 
Podgorje, Pameče in še nižjo gimnazijo v Slovenj Gradcu. Število vseh šol v 
okraju Prevalje je torej narastlo za trinajst.
51
 
Celovita obnova šol do pomladi 1946 še ni bila končana. Čeprav je prebi-
valstvo samo pripravilo veliko gradbenega materiala za obnovo, je delo po-
tekalo počasi, saj ni bilo na razpolago sredstev za poplačilo stroškov dela. 
Predvsem revni hribovski kraji, kot so bili na primer Trbonje, Pameče in 
Sv. Anton na Pohorju, bi morali po mnenju Rudolfa Kobolta, okrajnega šefa 
prosvetnega odseka, prvi dobiti pomoč in posojilo.
52
 Vse do konca prvega 
šolskega leta je obnova potekala na šolah Trbonje, Pameče, Šmartno, Št. Ilj, 
Mislinjski graben, Št. Vid in Podgorje. Šola v Podpeci je bila sicer v celoti 
obnovljena, a ni imela inventarja za edino učilnico. V Šmiklavžu, pri Sv. An-
tonu in Sv. Primožu na Pohorju se obnove še niso niti lotili. Po ocenah oblasti 
bi lahko v Trbonjah, Pamečah in Šmartnem vsaj nekaj prostorov usposobili 
za začetek pouka. Ljudje, množične organizacije in oblast so sicer nudili pri 
obnovi vso pomoč, vendar je primanjkovalo strokovnega delavstva za bolj 
intenzivna dela in tudi sredstva iz kreditov so zadostovala komaj za načrte in 
osnovna pripravljalna dela.
53
Ob prvih čistkah neželenega prosvetnega kadra takoj po osvoboditvi je 
v drugi polovici leta 1945 v času utrjevanja partijske oblasti nastopila dru-
ga faza. Prosvetni odseki vseh okrajev so bili zaposleni z zbiranjem najra-
zličnejših podatkov o učiteljih. Spiske so istočasno sestavljali tako oblastni 
organi kot okrajni partijski komiteji. Ob volitvah v ustavodajno skupščino 
so bili pripravljeni poimenski seznami vseh učiteljev z oznako njihove poli-
tične pripadnosti in oceno obnašanja ob volitvah. Konec decembra 1945 je 
tudi Okrajni komite KPS Prevalje izdelal seznam vseh učiteljev in profesor-
jev v prevaljskem okraju z natančnimi popisi njihove politične usmeritve in 
obnašanja med okupacijo.
54
 Na podlagi ohranjenih seznamov v političnem 
pogledu niso ustrezali naslednji prosvetni delavci: Edvard Pitamic, učitelj pri 
Sv. Antonu na Pohorju, Franc Kotnik, učitelj v Črni, Ema Kotnik, učiteljica 
 51
 PAM, fond OKLO MB, Poročilo okrožnega šolskega nadzornika za februar 1946, AŠ 164. 
Glej tudi Ur. l. LRS, Zakon o upravni razdelitvi LRS, 3. 4. 1946, št. 26. 
 52
 PAM, fond OKLO MB, Zbirno mesečno poročilo po stanju 1. 3. 1946 za OLO Prevalje, 
AŠ 162.
 53
 PAM, fond OKLO MB, Poročilo okrajnega šolskega nadzornika za okraj Prevalje, 16. 7. 
1946, AŠ 163 in Zapisnik konference okrajnih šolskih nadzornikov v Mariboru, 25. 7. 
1946, AŠ 163.
 54
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Karakteristike učiteljstva in profesorjev, 24. 12. 1945, 
AŠ 164. 
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 141
v Guštanju, Alojzij Kos, učitelj pri Sv. Jerneju, Ivan Gams, učitelj v Koprivni, 
učiteljica Olga Večaj iz Libelič, Jože Operčan, učitelj v Mežici, Josip Praper, 
učitelj pri Sv. Primožu, Ivan in Leopoldina Ferk, učitelja na Tolstem Vrhu, 
Ivan Rigler, učitelj v Ojstrici, ter Jožica Sonenvald, učiteljica v Vuzenici. Vsem, 
razen Alojziju Kosu, ki je bil na seznamu zaradi bolezni, so očitali tako ali 
drugačno ideološko in politično neustreznost. Vse naj bi zato ali upokojili ali 
premestili v kak drug kraj oziroma vsaj na drugo delovno mesto. V političnih 
ocenah učiteljev so oblasti zgolj posplošeno navajale, da so na primer politično 
naivni oziroma nesposobni, da se družijo z reakcijo, da niso volili, da niso 
simpatizerji OF in da so zato politično nezanesljivi, da imajo zveze preko me-
je, da so nezavedni, da so volili skrinjico brez liste ali da so bivši simpatizerji 
Jugoslovanske radikalne zajednice in klerikalci. V okraju Prevalje so bili iz 
političnih razlogov najbolj problematični kraji Koprivna, Javorje, Sv. Anton na 
Pohorju, Strojna, Libeliče, Leše, Mežica in Črneče. Še posebno hudih očitkov 
je bila deležna gimnazija v Guštanju, ki naj bi bila – kot vse gimnazije nasploh 
– politično mrtva. Za ravnatelja Franca Sušnika so prosvetne oblasti menile, 
da je predvsem znanstvenik, ki se ne posveča dovolj ravnateljskim poslom, 
niti si ni dovolj prizadeval za izboljšanje političnega stanja. Očitali so mu celo 
sabotiranje, ker zaposlenim na sestanku ni razložil vsebine in pomena nove 
ustave. Kot politično negativnega so ocenili še profesorja Bogdana Ratariča. 
Iz okraja Prevalje so bili za premestitev iz mariborskega okrožja oziroma za 
odpustitev iz državne službe določeni trije učitelji. To so bili Edvard Pitamic, 
Ivan Gams in Jože Operčan.
55
 
Oblast se je sicer zavedala, da je vsako premeščanje učiteljev vzbujalo ne-
gativne reakcije in negotovost med domačini, vendar so bili mnenja, da je 
premestitve kljub temu treba izvesti. Nekatere bolj izpostavljene učitelje naj bi 
premestili bolj postopoma in manj opaženo.
56
 Izdelava seznamov učiteljev, ki 
politično niso ustrezali, se je nadaljevala tudi v začetku šolskega leta 1946/47. 
Takrat so oblasti pripravile seznam klerikalno usmerjenih učiteljev v prevalj-
skem okraju. Mednje so uvrstili učitelja Ivana in Leopoldino Ferk iz Guštanja, 
Elizabeto Kac, učiteljico v Javorju, učiteljico Ano Jeseničnik iz Podpece, Ivana 
Lebiča in Ožbeta Lodranta, učitelja na Prevaljah, Antonijo Plaznik, učiteljico 
v Trbonjah, učitelja Agico in Alojza Kofjača iz Šmartna pri Slovenj Gradcu ter 
Avgusta Leštana, učitelja iz Pameč. Vsi naj bi bili v stari Jugoslaviji klerikalno 
usmerjeni, po osvoboditvi pa naj bi se potuhnili in umaknili v ozadje.
57
 55
 PAM, fond OKLO MB, Seznami nezanesljivih učiteljev, AŠ 167.
 56
 PAM, fond OKLO MB, Poročilo (o premestitvah), AŠ 167.
 57
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Seznam učiteljev, ki so klerikalno usmerjeni, 20. 9. 1946, 
AŠ 164.
142 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
Že iz prvih zadolžitev prosvetnih delavcev po obnovi pouka je razvidno, 
da naj bi v novi družbi postali pravi politični aktivisti, dejavni v širšem oko-
lju. Le politično popolnoma informiran in zgrajen učitelj bi namreč lahko 
po pričakovanjih novih oblasti dobro opravljal tudi svoje šolske naloge. Ob 
vsakodnevnih pedagoških aktivnostih v šoli je moralo učiteljstvo na deželi 
sodelovati pri delu krajevnih odborov in sproti spremljati vsa politična doga-
janja. Ob tem se je moralo vključiti v množično prosvetno in ideološko delo. 
Slednje naj bi slonelo zlasti na sindikatih, mladinskih organizacijah in tudi na 
ostalih množičnih organizacijah. V vsakem okraju so oblasti oblikovale ožji 
(partijski) prosvetni aktiv in širši po sindikalni liniji. Ob tem so morali učitelji 
dnevno sodelovati z okrajno propagandno komisijo in prosvetnim odsekom. 
Po vaseh so prevzeli tudi organizacijo bralnih krožkov in dopisniške službe 
s terena.
58
Prosvetni delavci na vasi so bili dejansko odgovorni za organizacijo ce-
lotnega prosvetnega življenja v kraju in z njim neločljivo povezanega ideolo-
škega dela. Številni učitelji so se tudi aktivno politično udejstvovali. V okraju 
Prevalje so bili na primer trije učitelji delegati v okrajni skupščini, devet je 
bilo odbornikov krajevnih ljudskih odborov in devetnajst funkcionarjev v 
krajevnih odborih OF.
59
Učiteljstvo v okraju je sicer večinoma opravljalo svoje naloge v duhu no-
vega časa, so pa tudi učitelji, ki tavajo v predvojnem mraku, nekateri nehote, 
drugi pa namerno kažejo znake pasivnega političnega gledanja ali celo oportu­ nizma, so marca 1946 ocenili v okrajnem prosvetnem odseku.
60
 
Na uradni učiteljski konferenci okraja Prevalje aprila 1946 so prvič podali 
širšo sliko o pedagoški praksi in delu v razredih v prvem šolskem letu ter 
sprejeli več priporočil za izboljšanje dela v razredu. Po ugotovitvah prosvetne 
oblasti je šepalo predvsem strokovno izpopolnjevanje učiteljev, pa tudi pri pe-
dagoškem delu v šolah so izpostavili kar nekaj pomanjkljivosti. Najbolj je delo 
v šolah v zimskih mesecih oviralo pogosto izostajanje od pouka, spomladi pa 
so otroci manjkali zaradi domačih opravil.
61
 Obisk pouka je iz meseca v me-
sec zelo nihal in tudi razlike med posameznimi šolami so bile precejšnje. Na 
šolah v Ojstrici in Kotljah je znašal le skromnih šestdeset odstotkov, na Muti 
65 odstotkov, v Podpeci in Strojni pa na primer 92 oziroma kar 95 odstotkov. 
 58
 PAM, fond OKLO MB, Zaključki sestanka okrožnega pedagoškega partijskega aktiva, 27. 
1. 1946, AŠ 167.
 59
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Seznam učiteljev – funkcionarjev, 26. 2. 1946, AŠ 179.
 60
 PAM, fond OKLO MB, Zbirno mesečno poročilo po stanju 1. 3. 1946 za Okrajni ljudski 
odbor Prevalje, AŠ 162.
 61
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Zapisnik uradne učiteljske konference okraja Prevalje, 
13. 4. 1946, AŠ 179.
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 143
V povprečju se je šolski obisk gibal okoli osemdesetih odstotkov.
62
 Ker naj bi 
bili učenci še skoraj povsod le v manjši meri deležni vzgoje v novem duhu, 
so okrajne učiteljske oblasti od učiteljev zahtevale, da bolj pogosto vpletajo 
narod noosvobodilni boj v vse predmete in poudarjajo socialno enakoprav-
nost ter pravičnost. Na nekaterih šolah ob tem niso znali vzpostaviti pravega 
odnosa med učitelji in mladino. Učitelj ne bi smel biti več zgolj predavatelj, 
ampak bi moral znati ustvariti tudi večjo sproščenost in razgibanost med 
otroki. Kljub trudu prosvetnih delavcev so posledice, ki jih je okupacija pu-
stila na otrocih v duhovnem in moralnem pogledu, ter pri disciplini, le počasi 
izginjale. Tudi znanje otrok je napredovalo bolj počasi in še v višjih razredih 
so se učitelji trudili z najbolj osnovnimi pojmi. Na vseh stopnjah bi zato mo-
rali še več časa nameniti jezikovnemu pouku. Nasploh so učitelji premalo 
pozornosti posvečali samostojnem izražanju učencev in njihovi aktivnosti. 
Pri jezikovnih vajah so se tako bolj ali manj posluževali le narekov in prepisov, 
pri branju beril pa so le redko pojasnjevali učencem nerazumljive besede. V 
šolskih spisih naj bi učenci recimo pisali o dogajanju v kraju, kampanji za 
priključitev Primorske, agrarni reformi ter delu pionirjev. Tudi pri risanju 
bi morale priti do izraza teme iz sodobnega življenja in otrokovega doživlja-
nja. Oblasti so še posebej grajale pouk zgodovine. Učitelji so namreč redko 
izpostavljali narodnoosvobodilni boj in njegove pridobitve in niso uspeli naj-
ti povezave med zgodovinskimi dogodki in sedanjostjo. Tudi pri računstvu 
bi se morali bolj približati krajevnemu gospodarskemu okolju in uporabljati 
primere računov iz otrokovega okolja. Pouk prirodopisa je povsod potekal 
še po starih metodah, o poučevanju fizike in kemije ni bilo niti sledu. Več 
pozornosti bi morali v bodoče nameniti še telovadbi, naravoslovnemu pouku 
in higieni. Z uvajanjem tako imenovanih stenčasov naj bi se učenci lažje se-
znanili z vsemi kulturnimi in političnimi dogodki. Ob pregledih šol so šolski 
nadzorniki še ugotavljali, da so se učitelji premalo in malomarno pripravljali 
na pouk in da so pisali skope dnevnike. Tudi delo za lastno prevzgojo je bilo 
kljub trudu še naprej nenačrtno, povezava z množičnimi organizacijami pa 
šibka.
63
 Kot so nenazadnje priznale celo same prosvetne oblasti, učitelji tudi 
zaradi prezaposlenosti v množičnih organizacijah niso mogli v celoti izpolniti 
postavljenih nalog v okviru političnega in strokovnega dviga.
64
V drugi polovici šolskega leta 1945/46 se je zaostrilo razmerje med cerk-
vijo in državo. Na šolski ravni se je to odrazilo v prizadevanjih oblasti, da bi 
 62
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Nadzorniška poročila za posamezne šole konec šolskega 
leta 1945/46, AŠ 179.
 63
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Zapisnik uradne učiteljske konference okraja Prevalje, 
13. 4. 1946, AŠ 179.
 64
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo prosvetnega odseka OLO Prevalje, 29. 4. 1946, 
AŠ 179.
144 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
zmanjšale obisk verouka. Prosvetne oblasti so ocenile, da učitelji še ne razu-
mejo odnosa med državo in cerkvijo, saj se nekaterim ni zdelo sporno po-
seganje cerkve v politično življenje. Na vseh šolah bi se morali strogo držati 
določila, da se verouk po novem poučuje zunaj rednega pouka in le v primeru, 
ko veroučitelj pridobi dovoljenje ministrstva za prosveto.
65
 Marsikje je vpraša-
nje verouka prebivalstvo zelo razburilo. Dogajalo se je celo, da so nekateri po 
mnenju lokalnih oblasti najbolj klerikalni župniki dobili dovoljenje za pouče-
vanje v Mariboru, ne da bi okraj za to vedel. Tak primer se je recimo dogodil 
v Marenbergu. Prepoved poučevanja verouka katehetom brez dovoljenj je bila 
na splošno bolje sprejeta v delavskih krajih, več težav pa je povzročala tam, 
kjer je bila že pred vojno močna duhovščina. V Podgorju pri Slovenj Gradcu 
se je na sestanku OF vprašanje verouka celo tako zaostrilo, da so ljudje zagro-
zili, da ne bodo več dajali prispevka za gradnjo šole, dokler župnik ne pridobi 
dovoljenja za poučevanje verouka. Podobno napete so bile razmere še v Št. 
Danijelu nad Prevaljami, v Št. Ilju in v Šmartnem. Nekateri duhovniki – na 
primer duhovnik Valentin Štikler, pristojen za Guštanj, Št. Danijel nad Pre-
valjami in Koprivno, ki so ostali brez dovoljenja za poučevanje, so poskušali 
verouk poučevati v cerkvi v sklopu priprav na birmo. Spet drugod so pozivali 
otroke v šolo med počitnicami, da bi tako nadomestili odpadle ure verouka 
med šolskim letom.
66
Prvo šolsko leto je potekalo predvsem v izpopolnjevanju vrzeli v znanju 
in odpravljanju posledic okupacije. V šolah na ravninskem področju je bilo 
delo v razredih po ocenah šolskih nadzornikov ob koncu šolskega leta že kar 
normalno, le v hribovitih predelih je še zaostajalo. Kljub temu so na vseh šolah 
že lahko prešli k bolj poglobljenemu in sistematičnemu delu. Razveseljivo je 
bilo zlasti dejstvo, da so se učitelji – tečajniki v delo na šolah sčasoma dobro 
vživeli. Izpopolnjevali so se z individualnim in skupinskim študijem ter s 
hospitacijami. Mladina je bila povsod kar aktivna, le povezava s pionirji je 
šepala. Okrožni nadzornik Ledinek je ob koncu prvega šolskega leta ocenil, 
da kljub napredku pri pedagoškem delu v razredu šola v ideološkem pogledu 
 65
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Zapisnik uradne učiteljske konference okraja Prevalje, 
13. 4. 1946, AŠ 179. Vprašanje poučevanja in obiskovanja verouka je bilo eno ključnih 
ideoloških vprašanj v času vzpostavljanja novega šolskega sistema. V novem predmet-
niku je verouk dobil status neobveznega predmeta, poučevati pa so ga morali samo v 
šolskih prostorih. Vsi učitelji verouka z ustrezno karakteristiko so potrebovali za njegovo 
poučevanje še posebno dovoljenje ministrstva za prosveto.
 66
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo prosvetnega odseka OLO Prevalje, 29. 4. 1946, 
AŠ 179, fond OKLO MB, Poročilo okrajnega šolskega nadzornika za okraj Prevalje, 16. 7. 
1946, AŠ 163.
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 145
še ni taka, kot bi želele oblasti. Vzrok vseh pomanjkljivosti naj bi bilo pomanj-
kanje pravega duha. Z nas vseh je treba odstraniti malomeščansko skorjo, je 
zatrdil.
67
 
Število učiteljev se je ob koncu šolskega leta, upoštevajoč pridružitev šol 
iz Mislinjske doline, povzpelo na 120. Izobrazbena struktura se ni bistveno 
popravila, saj je bilo povsem kvalificiranih še vedno le 65 učiteljev. Z združit-
vijo šole na Tolstem Vrhu s šolo v Guštanju aprila 1946 se je število vseh šol 
zmanjšalo na 38.
68
 Število učencev se je do maja povečalo na 5.795. Na enega 
učitelja je tako povprečno prišlo kar 51 učencev.
69
 
Učiteljstvo je doseglo v prvem letu kar lepe uspehe. Med večjimi pomanj-
kljivostmi, ki bi jih morali po mnenju prosvetnih oblasti odpraviti pred za-
četkom novega šolskega leta, so bili predvsem drobnjakarstvo, nenačrtnost 
in birokratizem. Oblasti so počasi vendarle začele spoznavati, da so učitelji 
preobremenjeni z zunajšolskim delom in da bi njihovo osnovno delo moralo 
biti v šoli pri pouku, vendar strokovno širše, kot je bilo pred vojno. Izboljšati 
bi morali tudi načrtnost dela pri vseh predmetih, v večji meri zajeti dnevna 
politična in gospodarska vprašanja ter se bolj osredotočiti na kakovost dela. 
Pred začetkom novega šolskega leta bi zato morali izdelati podrobne učne 
načrte, jih uskladiti z aktualnimi življenjskimi potrebami ter pisati sprotne 
učne priprave. Le stalen nadzor učenčevega dela s ponavljanjem bi omogočal 
napredek. Vse delo v razredih bi moralo temeljiti na dejstvih, učitelj pa bi mo-
ral znati vzpostaviti avtoriteto, ki bi izhajala iz prepričevanja in ne iz strahu 
pred telesno kaznijo. Slednje so bile namreč najstrožje prepovedane.
70
 
Ob koncu šolskega leta 1945/46 je bilo po ocenah prosvetnih oblasti devet-
najst odstotkov učiteljev odličnih, 52 prav dobrih, 24 dobrih, slabih pa le nekaj 
manj kot dva odstotka. Pri učiteljih tečajnikih je prevladovala ocena dobro.
71
 
To pomeni, da je oblast začela sčasoma bolj upoštevati tudi strokovnost uči-
teljev in ne le njihove politične in ideološke primernosti.
 67
 PAM, fond OKLO MB, Zapisnik konference okrajnih šolskih nadzornikov v Mariboru, 
25. 7. 1946, AŠ 163.
 68
 PAM, fond OKLO MB, Poročilo okrajnega šolskega nadzornika za okraj Prevalje, 16. 7. 
1946, AŠ 163 in Zapisnik konference okrajnih šolskih nadzornikov v Mariboru, 25. 7. 
1946, AŠ 163.
 69
 PAM, fond OKLO MB, Stanje šolstva v prevaljskem okraju, 14. 5. 1946, AŠ 164.
 70
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Zapisnik okrajne učiteljske konference na Prevaljah, 20. 
9. 1946, AŠ 179.
 71
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Seznam ocen učiteljstva in otroških vrtnaric okraja 
Prevalje za šolsko leto 1946/47, AŠ 164.
146 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
n ormalizacija razmer in iskanje primernega sistema obveznega 
izobraževanja v letih 1946–1950 
Pred začetkom novega šolskega leta 1946/47 je bilo v Jugoslaviji uvedeno ob-
vezno sedemletno šolanje. Za Slovenijo z že uveljavljeno osemletno šolsko 
obveznostjo je to pomenilo korak nazaj.
72
 Še bolj jasno začrtane naloge je 
dobila izobraževalna politika na državni in republiški ravni 28. aprila 1947 
s sprejetjem petletnega načrta za razvoj narodnega gospodarstva. Slovenska 
različica petletnega plana je od šolstva v Sloveniji zahtevala, da bi v sedemlet-
kah in nižjih srednjih šolah zajelo tri četrtine vse mladine.
73
 
Pred začetkom novega šolskega leta so v okraju Prevalje potekale debate o 
ustreznosti mreže nižjih srednjih šol na Koroškem in ureditvi njihovih šolskih 
okolišev. Okrožni prosvetni oddelek v Mariboru je bil namreč v nasprotju z 
lokalnimi oblastmi mnenja, da ni potrebe za nadaljnji obstoj nižje srednje 
šole v Mežici, saj je bila v bližini višja srednja šola v Guštanju. Vsa mladina 
iz črnskega kota je dejansko obiskovala gimnazijo z internatom v Guštanju. 
V šolo v Mežici so hodili le otroci iz tega kraja ali bližnje okolice. Poleg tega 
je bila tudi v Slovenj Gradcu nižja srednja šola. V premeru 27 kilometrov so 
bile torej kar tri nižje srednje šole. Večja potreba po srednji šoli bi bila zato 
na Muti ali v Marenbergu, saj tukaj na razdalji šestdesetih kilometrov (Ru-
še–Guštanj ali Ruše–Slovenj Gradec) ni bilo nobene srednje šole. Gimnazija 
v Guštanju je imela po ugotovitvah prosvetnih oblasti vse pogoje za dober 
razvoj. Za višje razrede je njen šolski okoliš obsegal vso Dravsko dolino od 
črte Vuhred – Marenberg in vso Mežiško ter Mislinjsko dolino, za nižje ra-
zrede pa vso Dravsko dolino od črte Vuhred –Marenberg in Mežiško dolino. 
Če bi še naprej delovala gimnazija v Mežici, bi moral šolski okoliš gimnazije 
Guštanj za nižje razrede zajeti le Mežiško dolino do Poljan. Za nižjo gimna-
zijo v Slovenj Gradcu so oblasti predlagale, da ostane nižja srednja šola. Njen 
šolski okoliš je obsegal Mislinjsko dolino od Št. Janža do Doliča, za mladino 
iz bolj oddaljenih krajev pa bi bilo treba odpreti še internat v Slovenj Gradcu.
74
Pred šolskim letom 1946/47 so oblasti sprejele kompromisno rešitev. Uki-
nile so samostojno nižjo gimnazijo v Mežici, ki je pa je postala ekspozitura 
gimnazije Guštanj. Slednja se je preimenovala v Državno gimnazijo Ravne.
75
 
Imela je dvanajst oddelkov, a kljub temu še ni vpisala dijakov ne v sedmi in 
ne v osmi razred.
76
 72
 Ur. l. FLRJ, 12. 7. 1946, št. 56, Splošni zakon o sedemletnem osnovnem šolanju, str. 648.
 73
 Ur. l. LRS, 2. 8. 1947, št. 31, Zakon o petletnem planu za razvoj narodnega gospodarstva 
LRS v letih 1947 do 1951, člen 21, str. 221.
 74
 PAM, fond OKLO MB, Srednje šole, organizacija in šolski okoliši, 10. 6. 1946, AŠ 166.
 75
 Vestnik Ministrstva za prosveto LRS, 22. 8. 1946, št. 4.
 76
 Vestnik Ministrstva za prosveto LRS, 25. 9. 1946, št. 6.
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 147
Kakovost šolskega dela je bila v največji meri odvisna od materialnih mož-
nosti in razvitosti posamezne šole in kraja. V prevaljskem okraju so prevla-
dovale majhne šole s skromnim številom oddelkov in učiteljev. Pomanjkanje 
učiteljev in učilnic je namreč pomenilo, da je pouk potekal kombinirano. 
To pomeni, da so v enem oddelku združili učence različnih razredov oziro-
ma starostnih skupin. Vse je navadno poučeval le en učitelj. Najtežje so bile 
razmere na najmanjših šolah. Te so bile v prevaljskem okraju v veliki večini. 
Izmed 35 osnovnih šol je imelo ob koncu šolskega leta 1945/46 kar 21 šol le tri 
ali manj oddelkov, upoštevajoč podružnične šole pa še štiri več. Šole v Javorju, 
na Strojni in v Pernicah so imele samo po en oddelek. Še posebej je bilo zara-
di stalnega menjavanja učiteljev delo oteženo na planinskih enorazrednicah 
(Koprivna, Javorje, Strojna, Sv. Trije Kralji). Pouk na njih je potekal po zelo 
skrčenem učnem načrtu. Največ šol v okraju je imelo po dva oddelka. To 
so bile šole Črneče, Koprivna, Leše, Lokovica, Ojstrica, Razbor, Sele – Vrhe, 
Sv. Anton na Pohorju, Sv. Primož na Pohorju, Sv. Danijel, Šmiklavž, Št. Vid 
nad Valdekom in Vrata. Štiri oziroma pet oddelkov so imele šole v Podgorju, 
Podpeci in v Dravogradu, več kot pet oddelkov pa je imelo enajst šol. Najbolj 
razviti osnovni šoli v okraju sta bili šoli v Slovenj Gradcu s šestimi oddelki in 
štirimi vzporednicami ter na Prevaljah s sedmimi oddelki in štirimi vzpo-
rednicami. Štiri šole so imele tudi svoje podružnice. Osnovna šola v Črni je 
imela podružnico v Žerjavu, šola v Guštanju na Zelenbregu, šola v Maren-
bergu je imela podružnično šolo pri Sv. Treh Kraljih, šola na Muti pa pri Sv. 
Jerneju nad Muto.
77
Prosvetne oblasti so se zavedale, da kombiniran pouk v višjih razredih 
osnovne šole, prevladujoč povsod na podeželju, ni omogočal doseganja višje 
izobrazbene ravni prebivalstva. Zato so nameravale ustanoviti sedemletke, 
ki bi bile popolnoma enakovredne nižjim gimnazijam in bi predstavljale pr-
vi korak k bolj enotnemu in pravičnemu šolskemu sistemu. Odpirati so jih 
začeli v večjem številu pred šolskim letom 1947/48. S sedemletkami naj bi 
vsem otrokom omogočili doseganje vsaj nižje srednješolske izobrazbe in jim 
omogočili čim lažji prehod na višje ravni šolanja. Vsaka sedemletka bi mo-
rala imeti sedem samostojnih razredov in predmetni pouk v višjih razredih. 
Prvi štirje razredi sedemletke bi imeli torej enak predmetnik in učni načrt 
kot nižje osnovne šole, predmetnik v petem, šestem in sedmem razredu pa bi 
ustrezal predmetniku nižjih gimnazij. Nižje gimnazije bi tako v novem siste-
mu postale triletne, višje pa petletne. Z odpravo sprejemnega izpita za nižje 
gimnazije in uvedbo manj zahtevnega zaključnega izpita po četrtem razredu 
bi poenotili prehod na obe vrsti šol. Vsaka sedemletka bi morala imeti lasten 
 77
 PAM, fond OKLO MB, Stanje osnovnega šolstva, julij 1946, AŠ 164 in fond OLO Slovenj 
Gradec, Nadzorniško poročilo za junij 1947, AŠ 179.
148 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
šolski okoliš, v katerem naj bi imele druge osnovne šole le prve štiri razrede. 
Sedemletka naj bi tako postala obvezna za vse otroke, ki po končanih štirih 
razredih osnovne šole niso nadaljevali šolanja v nižji gimnaziji ali na strokov-
nih šolah. Za poučevanje na njih naj bi prišli v prvi vrsti v poštev absolventi 
višjih pedagoških šol, dokler teh ne bi bilo dovolj, pa po opravljenih predme-
tnih tečajih tudi učitelji osnovnih šol.
78
V drugem polletju šolskega leta 1946/47 so začele prosvetne oblasti pri-
prave na uvedbo sedemletk. Šolski nadzorniki so temeljito pregledali delo v 
četrtih razredih osnovnih šol – iz teh naj bi učenci prestopili na sedemletke 
ali nižje gimnazije – in ugotavljali, ali so predelali snov in kako jo učenci 
obvladajo. Še posebej so ocenjevali znanje slovenskega jezika in računstva, 
pregledali so metode učenja naravoslovnih in družboslovnih predmetov ter 
prepričevali učiteljstvo o nuji dviga kakovosti znanja. To bi moralo biti precej 
boljše tudi v drugem in tretjem razredu, kjer je bilo do tedaj delo večkrat za-
postavljeno, in ne le v četrtem. Učenci bi morali v vseh nižjih razredih osvojiti 
znanje temeljito in trajno in ne zgolj mehanično. Prav tako bi ga morali znati 
uporabiti v praksi. Za uspehe četrtega razreda bi moral biti odgovoren celo-
ten učiteljski zbor z upraviteljem na čelu. Ministrstvo za prosveto je od šol še 
zahtevalo, da se posledice okupacije v nižjih razredih do konca šolskega leta 
1946/47 ne smejo več videti.
79
Tudi v prosvetnem oddelku Okrajnega ljudskega odbora Prevalje je posta-
jalo delo postopoma bolj sistematično in tudi kadrovska zasedba se je počasi 
izboljšala. Poverjenik za prosveto pri izvršnem odboru okrajnega ljudskega 
odbora je postal Karel Doberšek, učitelj v Lešah. Strokovno delo v prosvetnem 
odseku je vodil pomočnik poverjenika Rudolf Wolle. Zaradi velikosti okra-
ja in gorskega terena je bil poleg dotedanjega inštruktorja Rudolfa Kobolta 
marca 1947 imenovan še Drago Čuček, šolski upravitelj v Slovenj Gradcu. 
Referent za ljudsko prosveto je bila Marija Fele, v oddelku za prosveto pa je 
bila zaposlena še ena administratorka.
80
 
Na osnovnih šolah je bilo aprila 1947 v okraju Prevalje stanje z nekaj izje-
mami kar dobro. Sodeč po poročilih o pregledih šol sta se najbolj izkazali šoli 
v Črni in v Mežici. V Črni naj bi skoraj vsi učenci četrtega razreda prestopili v 
sedemletko. Vse učiteljstvo je bilo vključeno v marksistični krožek, sodelovalo 
je v prosvetnem aktivu in tudi poučevalo na obrtno nadaljevalni šoli. Aktivni 
so bili v vseh množičnih organizacijah, dva sta bila celo izvoljena v odbor 
OF. V Mežici je bilo stanje četrtega razreda dobro in večina bi po mnenju 
 78
 Vestnik Ministrstva za prosveto LRS, 13. 9. 1947, št. 12, str. 125. Več o sedemletkah glej 
Maček, Partijska prosvetna politika 1945–1955, str. 151–160. 
 79
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Pregledi osnovnih šol, 18. 4. 1947, AŠ 179.
 80
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo o delu ljudske prosvete v letu 1947, AŠ 179.
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 149
šolskega nadzornika lahko prestopila na gimnazijo. Učiteljstvo je bilo pove-
zano z vsemi množičnimi organizacijami, sodelovalo je v študijskih krožkih 
OF ter prevzelo predavanja za ljudsko univerzo. Poučevalo je tudi na obrtno 
nadaljevalni in na rudarsko industrijski šoli. Izpopolnjevalo je podrobne učne 
načrta za slovenski jezik za vse štiri razrede in izdelalo ponazorila za računski 
pouk. Vsi so imeli izdelane podrobne učne priprave.
81
 Manj zadovoljni so bili 
nadzorniki z delom na šoli v Prevaljah. To so oteževali slabši politični položaj 
in ekonomske težave. V Kotljah se je med prebivalstvom opažal celo odpor 
proti sedemletkam in tudi zanimanja za gimnazijo ni bilo. V Libeličah učenci 
v četrtem razredu niso imeli podlage, zato tudi ciljev iz učnega načrta niso 
dosegali. Za gimnazijo se je prijavilo samo pet otrok, in to iz petega razreda. 
Tudi v Marenbergu zaradi slabe podlage učni uspehi niso zadovoljili priča-
kovanj šolskih nadzornikov. V Vuhredu je šolsko delo najbolj trpelo zaradi 
zunajšolskega dela učiteljev, pouk je bil nepopoln, uspehi pa slabi. Tudi zato 
tukaj za gimnazijo ni bilo nobene prijave. Prav tako je bil odziv na prestop v 
gimnazijo izrazito slab še v Trbonjah, saj prebivalstvo naj ne bi imelo smisla 
za politično in prosvetno delo.
82
 
Največ težav je na oddaljenih šolah še vedno povzročal slab šolski obisk. 
Na Javorju je bil zaradi hude zime šolski obisk le štiridesetodstoten. Tudi v 
Lokovici, na Strojni, v Vratih, Kotljah, pri Sv. Antonu na Pohorju in na Ojstrici 
so se učitelji morali spopadati z izostajanjem od pouka. Na komaj polovičen 
obisk šole na Pernicah je po mnenju nadzornikov najbolj vplivalo dejstvo, da 
je bilo prebivalstvo sicer zavedno, a politično zelo zaostalo in nerazgledano. 
Kraj bi moralo zaradi tega obiskati več aktivistov.
83
 Nadzori šol so povsod 
potrdili, da je obisk pouka bolj odvisen od kakovostnega dela učitelja in me-
tode prepričevanja, ne pa toliko od oddaljenosti otrok do šole ali domačih 
opravil na polju. Tako je imel dober učitelj – tečajnik Vladimir Poljanec na 
Zelenbregu, kar 85 odstotkov povprečnega obiska, starejša, izkušena učitelji-
ca Elizabeta Vobovnik v Vuzenici pa samo 69 odstotkov. Na nekaterih šolah 
je delo pešalo tudi zaradi prenapolnjenih razredov. V tem pogledu so imeli 
organizacijsko največ težav v šolah v Kotljah in Libeličah. Šolski nadzorniki 
so priporočali manjše število učencev v razredu, četudi na račun skrčenega 
števila ur tedensko, saj so bili sodeč po izkušnjah rezultati pri taki organizaciji 
dela boljši.
84
Posebno oviro pri napredku šolstva je predstavljal slab odnos krajev-
nih ljudskih odborov do šol in njihovo pogosto omalovažujoče gledanje na 
 81
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Zapisnik upraviteljske konference, 26. 4. 1947, AŠ 179.
 82
 Prav tam.
 83
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Zapisnik upraviteljske konference, 26. 4. 1947, AŠ 179.
 84
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Nadzorniško poročilo za april 1947, AŠ 179.
150 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
učitelje. Mnoge šole so se zato soočale s hudimi finančnimi problemi, z ne-
primerno oskrbo in s pomanjkanjem kuriva. Kjer je bila skrb za ta vprašanja 
prepuščena le šolskemu upravitelju po pravilu, da je šola učiteljeva stvar, tudi 
šole niso izpolnile svoje naloge. V večini primerov se poverjeniki za prosveto 
pri ljudskih odborih niso dovolj zanimali za šolska vprašanja. Pogosti so bili 
primeri, ko je moral učitelj stanovati v najslabšem stanovanju ali celo spati 
na golih tleh, neka učiteljica pa je v štirih mesecih kar štirikrat menjala sta-
novanje. Ponekod učitelji niso dobili niti zadostne prehrane. Nekateri ljudski 
odbori niso upoštevali sklepov prosvetnih oblasti o kaznovanju staršev, ki 
niso redno pošiljali svojih otrok v šole.
85
Čeprav je ministrstvo za prosveto predlagalo ustanovitev sedemletke v 
Marenbergu, je bil Okrajni ljudski odbor Prevalje mnenja, da ima največ po-
gojev zanjo šola v Črni.
86
 Obe predlagani šoli sta prostorsko sicer ustrezali. 
Ponovni pregled šole v Črni je potrdil mnenje, da je ta šola najbolj primerna za 
preoblikovanje v sedemletko. Izstopala je po dobrem znanju otrok in primer-
nem učiteljskem kadru. Potrebovali bi le še učitelja ruščine in tudi internat 
za okoliške učence bi lahko vzpostavili v kratkem času. Sedemletka v Črni 
bi istočasno razbremenila tudi paralelne razrede nižje gimnazije v Mežici.
87
 
V primerjavi s šolo v Črni, na kateri je bilo precej nadarjenih učencev, so se 
na šoli v Marenbergu soočali s slabšimi učnimi uspehi. V začetku leta so tukaj 
v nasprotju s pedagoško prakso bolj nadarjene učence prvega razreda preme-
stili v en oddelek, manj nadarjene pa v drugega. Rezultat takšne selekcije je 
bil, da ob koncu šolskega leta kar štirideset odstotkov otrok v oddelku z manj 
nadarjenimi ni znalo brati. Vzroke za slabše rezultate na tej šoli so prosvetne 
oblasti pripisale manjši sposobnosti učencev, še posebej tistih s Kozjaka, in 
premalo intenzivnemu in kakovostnemu delu učiteljev.
88
Na območjih z nižje organiziranimi šolami je prosvetna oblast lahko orga-
nizirala sedemletke le v večjih središčih, torej tam, kjer so materialni pogoji 
navadno bolj ustrezali. Te bi obiskovali tudi otroci iz bližnje okolice po konča-
nem četrtem razredu osnovne šole. Takšen sistem je bilo seveda lažje vpeljati 
v nižinskih predelih, kjer so bile šole relativno blizu skupaj, težje izvedljiv pa 
je bil v hribovitih predelih. Jasno je bilo, da bodo številne šole v oddaljenih in 
težje dostopnih krajih okraja Prevalje ostale še naprej niže organizirane in da 
jih ne bo mogoče priključiti nobeni sedemletki.
89
 
 85
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo o delu ljudske prosvete v letu 1947, AŠ 179.
 86
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Nadzorniško poročilo za april 1947, AŠ 179.
 87
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Nadzorniško poročilo za junij 1947, AŠ 179. 
 88
 Prav tam.
 89
 Winkler, O sedemletki, str. 70–73.
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 151
Ob začetku šolskega leta 1947/48 so oblasti, upoštevajoč mnenje Okrajnega 
ljudskega odbora Prevalje in poročila inšpektorjev ter šolskih nadzornikov, 
ustanovile prvo sedemletno šolo – sedemletko v okraju, in sicer v Črni.
90
 
Štiri nižje razrede je obiskovalo 306 otrok, peti razred sedemletke pa 45. Pri 
tem je oblast čakalo še veliko dela, saj bi bilo treba v Črni odpreti še internat 
za najbolj oddaljene otroke iz Javorja, Koprivne in Helene. Šele tako bi tudi 
otrokom iz hribovskih vasi dejansko omogočili obisk sedemletke. S tem bi 
dobila sedemletka tudi svoj pravi pomen, saj bi nižjim socialnim slojem in 
kmečkemu prebivalstvu olajšala prehod na višje ravni izobraževanja.
91
 
Oblast je ob skrbi za nižje sloje in za delavski razred zelo natančno sprem-
ljala socialno strukturo učencev na gimnazijah in sedemletkah. Skrb zbujajo-
ča je bila podoba na gimnazijah v Guštanju in Slovenj Gradcu. Ta je namreč 
dokazovala, da nižjim slojem prebivalstva še vedno ni bilo omogočeno dose-
ganje bolj kakovostne in višje izobrazbe. V višjih razredih gimnazije v Gušta-
nju so bile po mnenju oblasti razmere najbolj pereče, saj so v njih prevladali 
otroci nameščencev (uradnikov). V višjih razredih se je namreč razmerje med 
otroki delavcev in nameščencev močno nagnilo v prid slednjih. Bilo jih je 34, 
otrok industrijskih delavcev pa le še sedemnajst. Tudi na nižji gimnaziji v 
Slovenj Gradcu so po socialnem poreklu prevladovali otroci nameščencev, in 
sicer jih je bilo 44. Sledili so jim otroci obrtnikov in trgovcev. Za njimi so bili 
po številu otroci velikih kmetov, industrijskih delavcev ter manjših kmetov 
in poljedelskih delavcev. V primerjavi z obema gimnazijama je sedemletko v 
Črni obiskovalo največ otrok industrijskih delavcev in tudi v petem razredu 
sedemletke so bili otroci delavcev v večini. Teh je bilo trideset.
92
 Na osnovnih 
šolah z več kot štirimi razredi (višje osnovne šole) je bilo največ otrok manjših 
in večjih kmetov ter poljedelskih delavcev. Sledili so jim otroci industrijskih 
delavcev, obrtnikov in trgovcev ter otroci nameščencev ter ostalih poklicev. 
Če upoštevamo le višje razrede, je bilo razmerje podobno, le da je nekoliko 
narastel delež otrok nameščencev, trgovcev in obrtnikov ter svobodnih pokli-
cev v primerjavi s številom kmečkih otrok in otrok industrijskih delavcev.
93
 
Socialna podoba na nižjih osnovnih šolah z razredi do četrtega je bila najbolj 
skromna. Na njih je bilo največ otrok večjih kmetov, sledili so otroci malih 
kmetov, poljedelskih delavcev ter otroci industrijskih delavcev. Najmanj je 
bilo otrok svobodnih poklicev, nameščencev ter otrok obrtnikov in trgov-
cev.
94
 Kljub majhnemu številu višjih šol v okraju lahko ugotovimo, da je na 
 90
 Vestnik Ministrstva za prosveto LRS, 13. 9. 1947, št. 12.
 91
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo o delu ljudske prosvete v letu 1947, AŠ 179.
 92
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Statistični list ob začetku šolskega leta 1947/48, AŠ 166.
 93
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Statistični list ob začetku šolskega leta 1947/48 za višje 
osnovne šole, AŠ 166.
 94
 Prav tam.
152 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
osnovnih šolah v primerjavi z obema gimnazijama prevladoval delež kmečkih 
otrok in otrok delavcev ter da se je z naraščajočo stopnjo izobraževanja ne 
glede na vrsto šole povečeval delež otrok nameščencev, obrtnikov, trgovcev 
in svobodnih poklicev na račun otrok delavcev in kmečkih otrok. 
Ob razlikah v socialni strukturi učencev je prihajalo do večjih razhajanj 
med gimnazijami in sedemletkami še v kadrovski zasedbi. Obe gimnaziji sta 
bili v primerjavi s sedemletko v Črni kar dobro zasedeni. Na gimnaziji Ravne 
je poučevalo pet profesorjev s strokovnim izpitom in osem brez strokovnega 
izpita. Poleg njih je bilo še pet predmetnih učiteljev s strokovnim izpitom, trije 
brez njega, dva učitelja s strokovnim izpitom ter še po en strokovni učitelj in 
pogodbeni učitelj – vzgojitelj. T udi na gimnaziji Slovenj Gradec so prevladova-
li profesorji. Tako sta bila zaposlena dva profesorja s strokovnim izpitom, dva 
brez njega ter po en predmetni učitelj s strokovnim izpitom in en brez njega. 
O neprimerni kadrovski zasedbi sedemletke v Črni najbolj zgovorno priča 
podatek, da na njej ni poučeval niti en predmetni učitelj. Med zaposlenimi 
na sedemletki Črna so bili namreč le trije učitelji s strokovnim izpitom, trije 
brez njega, en učitelj – tečajnik in en vzgojitelj.
95
Aprila 1948 je prišlo do večjega preimenovanja osnovnih šol v dravograj-
skem okraju. Šola Št. Janž pri Dravogradu se je preimenovala v Šentjanž pri 
Dravogradu, Sv. Jernej nad Muto v šolo v Bistriškem jarku, šola v Št. Ilju pod 
Turjakom v šolo Mislinja, šola Razbor v Zarazber, šola pri Sv. Antonu na 
Pohorju v šolo Planina na Pohorju, šola Podgorje v šolo Podgorca pri Slovenj 
Gradcu, šola Guštanj v šolo Ravne na Koroškem, šola Zelenbreg v Šelenperg, 
šola Sv. Primož na Pohorju pa v šolo Slivnik na Pohorju.
96
S šolskim letom 1948/49 se je sedemletki v Črni pridružila še sedemletka 
v Marenbergu, ravenska gimnazija pa se je z odprtjem osmega razreda pre-
oblikovala v popolno gimnazijo.
97
 Tri razrede sedemletke je od tedaj v okraju 
obiskovalo 120 učencev.
98
 Na šolah, kjer so delovali višji razredi sedemletk, 
niso smeli delovati vzporedni oddelki višjih razredov osnovne šole. Ob tem 
naj bi z začetkom šolskega leta 1948/49 odpravili še pete razrede osnovnih 
šol v krajih z nižjimi gimnazijami. Skladno z navodili prosvetnih oblasti so 
bili zaradi tega za ukinitev določeni tudi vsi peti razredi na osnovnih šolah v 
Guštanju, Mežici in Slovenj Gradcu.
99
 
 95
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Statistični list ob začetku šolskega leta 1947/48, AŠ 166.
 96
 Vestnik Ministrstva za prosveto LRS, 21. 4. 1948, št. 3.
 97
 Vestnik Ministrstva za prosveto LRS, 28. 2. 1948, št. 2 in Vestnik Ministrstva za prosveto 
LRS, 14. 8. 1948, št. 5.
 98
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo o delu poverjeništva za prosveto, 18. 10. 1948, 
AŠ 179.
 99
 Vestnik Ministrstva za prosveto LRS, 28. 2. 1948, št. 2.
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 153
Razvoj industrije in trgovine ter obrtne proizvodnje je sčasoma terjal več 
kvalificiranih delavcev z višjim izobrazbenim nivojem. Strokovni šoli sta 
delovali le v Slovenj Gradcu in na Prevaljah, v ostalih krajih so po potrebi 
organizirali dvomesečne strokovne tečaje. Nižje strokovne šole so navadno 
osnovala posamezna podjetja za usposabljanje kvalificiranih delavcev določe-
ne stroke. V okraju so bile štiri take šole, in sicer nižja rudarska šola v Mežici, 
metalurška-industrijska šola v Guštanju z internatom, industrijska šola na 
Muti in enoletna kmetijska šola v Marenbergu, prav tako z internatom.
100
 
Sedemletke so prinesle v pedagoško prakso kar nekaj novosti. V prvem 
letu njihovega delovanja se je moralo učiteljstvo prilagoditi predmetnemu po-
uku. Ta je od njih zahteval bolj natančne in obsežne učne priprave. Po ocenah 
šolskih nadzornikov so se učitelji kar dobro znašli v novih razmerah, pa tudi 
učni načrti naj bi bili primerni in dovolj zmogljivi. Kljub temu so sedemletke 
povzročile v praksi kar nekaj težav. Na težave otrok pri navajanju na predmet-
ni pouk so opozarjali slabi učni uspehi in tudi kadrovska zasedba na nobeni 
sedemletki v okraju ni bila primerna. Na šoli v Črni še meseca maja 1950 
recimo ni bilo niti enega predmetna učitelja ali vsaj slušatelja višje pedagoške 
šole. Manjkalo je kar pet učnih moči. Kljub temu so bile ocene ob pregledih 
sedemletk v okraju sprva kar zadovoljive. Sploh sedemletka v Črni naj bi izka-
zovala dobre rezultate. Raven dela v višjih razredih naj bi se približala nižjim 
gimnazijam, le dijaki še niso bili dovolj srednješolsko samozavestni. Poleg 
tega naj bi bili učenci sedmega razreda svetovnonazorsko pravilno usmerjeni 
in niso obiskovali verouka. Povprečen šolski obisk za nižje razrede je znašal 
89,5 za višje pa 95,3 odstotka. Tudi na sedemletki v Prevaljah, ustanovljeni v 
šolskem letu 1949/50,
101
 naj bi v prvem razredu dosegli nivo znanja, primer-
ljiv prvemu razredu nižje gimnazije. Ob tem je bila dobro vodena in pravilno 
ideološko usmerjena. Povprečen šolski obisk je znašal tukaj 89 odstotkov. 
Nasploh je bilo razveseljivo, da je bil obisk pouka na sedemletkah precej boljši 
kot na osnovnih šolah.
102
 
Čeprav se je nivo sedemletk do konca šolskega leta 1949/50 še nekoliko 
dvignil, so prosvetne oblasti začele spoznavati, da se zaradi nepopolnih kva-
lifikacij kadra vseeno ne bo mogel približati ravni nižje gimnazije. Učni uspeh 
je na sedemletki Črna ob koncu šolskega leta 1949/50 znašal malo manj kot 
81 odstotkov. S strokovnimi kadri je ostalo nezasedenih kar 25 ur. Na niž-
jem tečajnem izpitu ob zaključku sedemletke so učenci pokazali precej slabo 
znanje iz zgodovine. Na sedemletki v Marenbergu so bili uspehi zadovoljivi. 
 100
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo o delu poverjeništva za prosveto, 18. 10. 1948, 
AŠ 179.
 101
 Objave Ministrstva za prosveto LRS, 15. 8. 1949, št. 3.
 102
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Mesečno poročilo za april 1950, AŠ 173.
154 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
Učni načrt je bil predelan v vseh predmetih, razen v ruščini, saj zanjo ni bilo 
usposobljenega predavatelja. Učitelj, ki jo je predaval, se je moral sam sproti 
učiti. Izdelalo je 82 odstotkov dijakov. Nerazumljivo slabi so bili uspehi na 
sedemletki na Prevaljah. To je uspešno končalo le 44 odstotkov dijakov. Po-
verjeništvo za prosveto je ocenilo, da je bil kriv prestrog kriterij ocenjevanja, 
saj je bilo delo sicer ustrezno.
103
 
Nižja gimnazija Mežica se je na predlog okrajnih prosvetnih oblasti s šol-
skim letom 1949/50 osamosvojila in postala samostojna nižja gimnazija.
104
 
Oblasti so namreč spoznale, da jo zaradi oddaljenosti ravnateljstvo ravenske 
gimnazije vedno težje vodi in nadzira. To je povzročilo, da rezultati dela na 
njej niso bili najboljši. Še posebej v ideološkem pogledu je bila ena najslabših 
šol v okraju. Poleg tega je imela gimnazija vse pogoje za osamosvojitev, Mežica 
pa je bila pomembno industrijsko središče.
105
Vse tri gimnazije v okraju, še posebej popolna gimnazija v Guštanju, so 
med starši uživale precejšen ugled. Prosvetni delavci so se na nižjih gimna-
zijah v Slovenj Gradcu in Mežici trudili za znanstvenost pouka. Ob tem so 
poskrbeli za dobro metodičnost poučevanja, upoštevajoč tudi vzgojno plat 
dela med učenci. Na nižji gimnaziji v Mežici je uspeh znašal 66 odstotkov, v 
Slovenj Gradcu pa osemdeset odstotkov. Na popolni gimnaziji v Guštanju je 
bilo uspešnih 71 odstotkov dijakov. Tukaj so profesorji po oceni prosvetnih 
oblasti sicer manj pozornosti namenili vzgojni plati pouka, ob tem pa jim 
tudi ni uspelo v celoti odpraviti kampanjskega učenja. Na višjem tečajnem 
izpitu je bilo znanje kljub vsemu kar zadovoljivo. Večje vrzeli so se pokazale 
pri matematiki, slovenskem jeziku, ruščini in angleščini.
106
 
Razlike med nižjimi gimnazijami in sedemletkami so bile tako po usposo-
bljenosti učiteljev kot po opremljenosti šol z učnimi pripomočki povsod v prid 
nižjim gimnazijam. Zato je razumljivo, da kakovost pouka na obeh vrstah šol 
kljub formalno izenačenemu predmetniku ni mogla biti enaka, pa tudi uspeh 
se je med obema vrstama šol razlikoval. Ob tem je zanimivo, da so dosegali 
učenci sedemletk na Koroškem, izvzemši sedemletko Prevalje, nekoliko boljše 
rezultate kot na gimnazijah. Mnenje prosvetnih delavcev je bilo, da so bile 
kljub enakemu predmetniku zahteve na nižjih gimnazijah višje in ocenjevanje 
strožje ter da je bil zaradi tega uspeh nižji.
107
Partijska oblast je na V. kongresu KPJ julija 1948 precej pozornosti po-
svetila tudi izboljšanju ideološko političnega in vzgojno izobraževalnega 
 103
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo ob zaključku šolskega leta, 12. 7. 1950, AŠ 173.
 104
 Objave Ministrstva za prosveto LRS, 15. 8. 1949, št. 3. 
 105
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Predlog za osamosvojitev nižje gimnazije v Mežici, 30. 
5. 1949, AŠ 167.
 106
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo ob zaključku šolskega leta, 12. 7. 1950, AŠ 173.
 107
 Mehora, Naše sedemletke, str. 100.
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 155
dela. Pravilna idejnopolitična smer vzgoje ter trud učiteljev, da bi povečali 
ideološko osveščenost, se je na terenu najbolj pokazala v prizadevanjih za 
zmanjšanje obiska verouka. To naj bi dosegli s poglobljeno ideološko borbo 
in z različnimi administrativnimi ukrepi. Prijave za verouk sta tako morala 
od tedaj podpisati oba starša.
108
 Poleg tega je moral pouk verouka obvezno 
potekati po končani zadnji učni uri v šolskih prostorih. Pred začetkom ure 
verouka so morali učitelji po navodilih okrajnih oblasti odrediti deset minut 
odmora z izgovorom, da je treba prostor prezračiti. V tem času so morali 
učence odpeljati na dvorišče in jih nato poslali domov. Starše, ki bi otroke silili 
k verouku, so bili učitelji dolžni poklicati na odgovornost, če to ne bi zaleglo, 
pa jih prijaviti okrajnemu ljudskemu odboru. Za učence, ki niso prisostvovali 
verouku, naj bi v zameno priredili šahovske, telovadne in druge krožke.
109
začetek bolj sistematičnega dela in vrnitev k osemletni šolski 
obveznosti
Večje spremembe na šolskem področju so oblasti nakazale že konec leta 1949. 
Na III. plenumu CK KPJ decembra 1949 v Beogradu so tako izpostavili nove 
razvojne smeri na področju šolstva ter zahtevali bolj sistematično in strokov-
no ukvarjanje s prosvetno problematiko. Namesto dotedanje sedemletke so 
predlagali ponoven prehod na osemletno obvezno izobraževanje z uvedbo 
male mature po štiriletni nižji gimnaziji. Tej stopnji bi sledila štiriletna višja 
gimnazija in druge srednje šole.
110
 
Čeprav so lokalne prosvetne oblasti na Koroškem kar pozitivno ocenjevale 
uvajanje sedemletk, je bila partijska oblast še posebej v Sloveniji do njih pre-
cej kritična. Na seji politbiroja CK KPS januarja 1950 so tako ocenili, da so 
pomenile nazadovanje tudi v primerjavi s predvojnim stanjem. Zato naj bi se 
v Sloveniji v bodoče orientirali na štiriletne nižje gimnazije, kjer pa jih ne bi 
bilo mogoče ustanoviti, bi sedemletke spremenili v osemletke.
111
 
Sledeč splošnim usmeritvam, so se januarja 1950 na plenumu Okrajne-
ga komiteja KPS Slovenj Gradec prvič resneje soočili s šolsko problematiko 
okraja. O šolskih vprašanjih so razpravljali bolj sproščeno. Lotili so se jih 
tudi s strokovnega vidika in ne le ideološko, kot je to bilo v navadi na sestan-
kih učiteljske partijske celice. Na plenumu so podali sliko razvoja šolstva po 
 108
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Zapisnik okrajne konference ravnateljev gimnazij, šol-
skih upraviteljev in upravnikov dijaških domov, 19. 8. 1949, AŠ 179.
 109
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Zapisnik okrajne uradne učiteljske konference, 5. 9. 
1949, AŠ 179. 
 110
 Prav tam. Glej tudi Gabrič, Šolstvo na Slovenskem, str. 85–86. 
 111
 Maček, Partijska prosvetna politika 1945–1955, str. 188.
156 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
osvoboditvi in navedli nekaj uspehov na prosvetnem področju ter pri tem 
priznali, da je še precej pomanjkljivosti. Pozitivno je bilo, da se je po osvobo-
ditvi povečalo število šol in učencev, ki so jih obiskovali. Veliko preobrazbo 
je šolstvo doživelo tudi v ideološkem pogledu in v vprašanju ideološke in 
politične vzgoje kadrov, čeprav preobrazba učiteljev še ni bila popolna. Menili 
so, da človeškega mišljenja in ostankov stare miselnosti ni mogoče spremeniti 
v tako kratkem času. Rezultati okrepljenega političnega dela med učitelji po 
V. kongresu KPJ so se pokazali pri uspešnejši predelavi učne snovi in po-
globljeni vzgoji v duhu internacionalizma in socialističnega patriotizma. Pri 
tem so učencem uspeli vzbuditi kritičnost do raznih mističnih navlak in ma­ lomeščanskih nazorov, čeprav so se ponekod še premalo posvečali vprašanju 
dialektičnega materializma.
112
Med večjimi težavami, ki so še vedno pestile koroško šolstvo, so na konfe-
renci izpostavili predvsem pomanjkanje prosvetnega kadra in skromno števi-
lo članov partije med učitelji. V osnovnih šolah je manjkalo kar 34 učiteljev, 
v gimnazijah pa osem profesorjev. Med učitelji je bilo samo 22 članov partije 
ter dva kandidata, med profesorji pa je bilo pet članov partije. Tudi vprašanje 
nezadostne oskrbe šol z učili je bilo kljub večletnemu trudu še vedno zelo pe-
reče. Predvsem hribovske šole so bile z njimi najslabše založene. Tudi v nižjih 
gimnazijah in sedemletkah stanje ni bilo veliko boljše. Manjkala so zlasti učila 
za fiziko, naravoslovje in zemljevidi. Povsod so bili pomanjkljivi kabineti za 
kemijo, oziroma jih sploh ni bilo. Skrb so vzbujali slabi uspehi, še posebej na 
nižjih gimnazijah. Po mnenju partijcev je bila zanje kriva pomanjkljiva ma-
terialna preskrba učencev in iz nje izhajajoč slabši obisk, o drugih vzrokih pa 
niso poglobljeno razpravljali. Čeprav so verouk poučevali le na 21 šolah, stanje 
na tem področju še ni bi bilo primerno, saj ga je na teh šolah obiskovalo kar 73 
odstotkov otrok. Upoštevajoč šole, na katerih verouka sploh niso poučevali, 
je v okraju dejansko samo trideset odstotkov obiskovalo verouk.
113
 Partijci so 
na plenumu prvič v vsem povojnem obdobju več pozornosti namenili tudi 
materialnemu položaju učitelja in odnosu partije do prosvetnega kadra. Spo-
znali so, da so oblasti učitelje preveč zaposlovale z zunajšolskimi zadevami, 
kot je bilo na primer ukvarjanje z administracijo ljudskih odborov in odkupi 
in celo z izterjavo davkov. Ob tem so se sami premalo brigali za izboljšanje 
materialne preskrbe in namestitve prosvetnih delavcev. Prav tako še ni bila 
urejena preskrba s kurivom in tudi pravilno nagrajevanje, zlasti vaških uči-
teljev, so do tedaj zanemarjali.
114
 
 112
 PAM, fond Okrajni komite KPS Slovenj Gradec, AŠ 4, Seja 4. plenuma OK KPS Slovenj 
Gradec, 25. 1. 1950.
 113
 Prav tam.
 114
 Prav tam.
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 157
Partijci so sprejeli več sklepov za izboljšanje dela:
 – organizacija rednih mesečnih konferenc prosvetnih delavcev – partijcev, 
kjer naj bi učitelji – partijci dobivali navodila za politično delo med peda-
goškimi delavci,
 – sklicevanje mesečnih konferenc vsega prosvetnega kadra s pomočjo pover-
jeništva za prosveto in sindikata z namenom širše, bolj svobodne razprave,
 – pomoč okrajnega komiteja in osnovnih partijskih organizacij učiteljstvu 
pri izvajanju študijskega programa, 
 – stalen stik osnovnih partijskih organizacij s prosvetnim kadrom in razšir-
janje članstva med njim,
 – povečanje skrbi za vzgojo mladine s pomočjo mladinske organizacije in 
vključevanje mladine v razna telovadna in kulturno umetniška društva, 
 – organiziranjem študijskih krožkov po šolah in internatih ter utrditev pio-
nirske organizacije z namenom izboljšanja uspehov, 
 – ureditev šolskih prostorov, oskrba inventarja iz lokalnih virov in izbolj-
šanje preskrbe učiteljev s pomočjo množičnih organizacij, okrajnega in 
krajevnih ljudskih odborov, 
 – redno sklicevanje roditeljskih sestankov v vseh šolah.
115
Kljub upoštevanju sprejetih sklepov in ugotovljenemu napredku pri šolskem 
delu so bile na terenu še vedno opazne večje ali manjše pomanjkljivosti. Pre-
meščanje učiteljev je bilo še naprej prepogosto, saj številni učitelji naj ne bi 
ustrezali realnim potrebam okolja. Prosvetni inšpektorji so v primerjavi s 
preteklimi leti poskušali sedaj sproti odpravljati napake ne le s kritiko, ampak 
tudi s praktičnim delom in vzgledom, v okviru sindikata pa so začeli prirejati 
vzorčne nastope s strokovnimi predavanji. Posebej učitelji na nižje organizi-
ranih šolah so potrebovali dodatno izobraževanje. Odnos krajevnih oblasti 
do prosvetnih delavcev se je počasi le popravljal, vendar se nekateri ljudski 
odbori še vedno niso dovolj zanimali za potrebe učiteljev in rešitev njihove-
ga stanovanjskega vprašanja. Zanimivo, da so bili tovrstni problemi najbolj 
pereči v večjih krajih, in sicer v Mežici, Guštanju in Marenbergu. Oskrba šol 
s kurivom se je sicer precej izboljšala, brez kuriva pa so ostajale zlasti šolske 
in mlečne kuhinje. Z ureditvijo šolskih svetov so domačini pokazali tudi več 
skrbi za urejanje šolskih poslopij, saj so opravili razna manjša popravila in 
čiščenja.
116
Reforme, kot jih je določala resolucija III. plenuma CK ZKJ, so se na for-
malni ravni začele s šolskim letom 1950/51. Obstoječe sedemletke v okraju 
so se formalno preimenovale v nižje gimnazije in določeno jim je bilo novo 
 115
 Prav tam.
 116
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo o stanju šolstva, 4. 11. 1950, AŠ 170.
158 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
število oddelkov. Največja je bila nižja gimnazija v Slovenj Gradcu z enajsti-
mi oddelki. Vse nižje gimnazije so imele po tri razrede, razen gimnazije na 
Prevaljah s po dvema razredoma.
117
 Od takrat naprej so morali vsi učenci, ki 
so uspešno opravili štiri razrede osnovne šole in niso bili oddaljeni od naj-
bližje nižje gimnazije več kot pet kilometrov, na tej šoli nadaljevati šolanje do 
izpolnitve šolske obveznosti. Takšen ukrep je vplival tudi na organizacijsko 
strukturo osnovnih šol. Delile so se na tiste z nižjimi razredi in one z vsemi 
osmimi razredi. Slednje so bile seveda nižje organizirane. Na Koroškem je 
zaradi velike oddaljenosti velika večina šol ohranila tudi višje razrede. Od 
štiridesetih jih je tako imelo samo osem le nižje razrede.
118
Prosvetne oblasti zaradi pomanjkljivih navodil sprva niso bile prepričane, 
kdaj začeti uveljavljati osemletno šolsko obveznost.
119
 V začetku leta 1951 je 
ministrstvo za prosveto le pojasnilo, da velja obiskovanje štirirazredne šole 
za tiste otroke, ki se bodo s šolskim letom 1951/52 vpisali v tretji razred nižje 
gimnazije.
120
 
Po prvih ugotovitvah prosvetnih oblasti na Koroškem je prebivalstvo nove 
nižje gimnazije sprejelo z naklonjenostjo in je podpiralo oblast pri pospeševa-
nju razvoja šolstva. Na utrditev položaja nižjih gimnazij bi pozitivno vplivala 
predvsem premestitev kvalificiranih moči nanje. Oblasti so optimistično oce-
njevale, da oskrba novih gimnazij z ustreznimi učili ne bo predstavljala ovire. 
Pri vseh dospelih pošiljkah učil so zato dajali prednost ureditvi kabinetov za 
fiziko, kemijo in prirodopis.
121
Po drugi strani so novo ustanovljene nižje gimnazije zbujale več skepse 
med pedagoškim kadrom. Do obveznega izobraževanja v tej obliki so bili 
kritični zlasti nekateri profesorji, saj so menili, da bo splošna raven nižje 
gimnazije zelo upadla. Inšpekcije nižjih gimnazij so v nasprotju s takšnim 
mnenjem ugotavljale, da so pomisleki na splošno neutemeljeni in da bi lahko 
prosvetni delavci s požrtvovalnostjo, in čutom odgovornosti ter z ljubeznijo do 
otrok premostili vse objektivne ovire.
122
 
V praksi se je največja pomanjkljivost novega sistema obveznega šolanja 
pokazala v slabem znanju in padcu učnega uspeha na nižjih gimnazijah. Ne 
samo da ta ni nikjer dosegal pričakovanj, ampak se je iz leta v leto poslabševal. 
Vse od nastanka nižjih gimnazij so se tudi prosvetne oblasti na Koroškem 
ubadale z nezadovoljivim uspehom na nižjih gimnazijah ter nedopustno ve-
likimi razlikami v uspehu med njimi. Ob koncu šolskega leta 1950/51 je ta na 
 117
 Objave Ministrstva za prosveto LRS, 20. 11. 1950, št. 2. 
 118
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Zbirna tabela o številu šol, 1953/54, AŠ 174.
 119
 Odlok o obveznem osemletnem šolanju je bil sprejet šele leta 1953.
 120
 Objave Ministrstva za prosveto LRS, 5. 2. 1951, št. 4, str. 6.
 121
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo o stanju šolstva, 4. 11. 1950, AŠ 170.
 122
 Objave Ministrstva za prosveto LRS, 5. 2. 1951, št. 4, str. 6. 
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 159
Koroškem na primer nihal od samo 41 odstotkov na Prevaljah do 71 odstot-
kov uspešnih v Slovenj Gradcu.
123
Tabela 2: Učni uspeh na nižjih gimnazijah ob koncu šolskega leta 1950/51
124
nižja gimnazija Število učencev k ončali razred k ončali razred v %
Črna 134 77 57,4
Marenberg 123 70 56,9
Mežica 87 49 56,3
Prevalje 103 42 40,7
Slovenj Gradec 423 302 71,4
skupaj 870 540 62
Na vseh petih nižjih gimnazijah je razrede uspešno končalo 62 odstotkov 
otrok. V povprečju je bil daleč najslabši rezultat v prvem razredu nižje gim-
nazije. Tega je končalo le 53,4 odstotka otrok.
125
 Za primerjavo naj navedem, 
da je v okraju Maribor okoli 63 odstotkov otrok končalo razred brez negativne 
ocene, prvega pa samo 52 odstotkov otrok.
126
Povprečen uspeh na nižjih gimnazijah se je v primerjavi s prejšnjim šol-
skim letom še zmanjšal in je v okraju ob prvem polletju šolskega leta 1951/52 
znašal le zaskrbljujočih 39,5 odstotka. Glavni razlog so prosvetni delavci 
pripisali dejstvu, da veliko dijakov v dejansko obvezni nižji gimnaziji le iz-
polnjuje svojo šolsko obveznost in da zato nimajo prave motivacije za resno 
delo. Ti so obenem negativno vplivali tudi na vse ostale. Na gimnazijo se niso 
mogli vpisati učenci, ki so bili preveč oddaljeni od nje, čeprav so bili zanjo 
sposobni, po drugi strani pa so jih obiskovali tudi tisti, ki niso nameravali 
nadaljevati šolanja. Oblasti je še posebej skrbelo, kako rešiti vprašanje otrok, 
ki so ponavljali razrede več let, saj se je uspeh nižjih gimnazij na njihov račun 
še dodatno zmanjšal. Posebej kmečki starši še vedno niso razumeli, zakaj 
mora njihov otrok sploh v gimnazijo. Prehod v gimnazijo je predstavljal za 
povprečnega otroka preveliko obremenitev. Metode pouka in način dela v 
osnovni šoli so se namreč zelo razlikovali od nižje gimnazije. Novi učni na-
črt je bil po mnenju šolnikov v nižji gimnaziji prezahteven, saj je temeljil na 
znanstvenosti snovi in ni upošteval pedagoškega vidika pouka. Ob tem je bilo 
tudi ocenjevanje prestrogo. Novi učni načrti za nižje gimnazije so v resnici 
 123
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Statistični list ob zaključku šolskega leta 1950/51 za 
posamezne nižje gimnazije, AŠ 178.
 124
 Prav tam.
 125
 Prav tam.
 126
 Maček, Partijska prosvetna politika 1945–1955, str. 278.
160 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
predvidevali stoodstotni obisk, polno strokovno zasedbo in kakovosten kader, 
kar v tedanjih razmerah seveda še ni bilo uresničljivo. Povsod so se soočali še s 
pomanjkanjem učil, risalnega orodja in pripomočkov za učitelje. Veliko je bilo 
zlasti pomanjkanje učnih knjig. Na nobeni nižji gimnaziji na Koroškem sploh 
niso imeli učbenikov za angleški jezik in zgodovino, nekateri pa so bili pisani 
preobširno s težko razumljivim besedilom. Delo je oteževalo še pomanjkanje 
izkušenj mlajših učnih moči, že večkrat omenjena nestrokovna zasedba ka-
dra na nižjih gimnazijah in prenatrpanost oddelkov. V Vuzenici sta tako dva 
oddelka imela po 62 dijakov, v Marenbergu pa je bilo v enem oddelku kar 64 
dijakov. Razmere je poslabšala še oddaljenost dijakov od nižjih gimnazij, saj 
sta bila dijaška domova le v Slovenj Gradcu in Guštanju.
127
Tabela 3: Kader po gimnazijah v šolskem letu 1951/52.
128
gimnazije
Št.
oddel -
kov
k ader po kvalifikaciji
Prof.
Prof. 
pripr.
Predm. 
učit.
Predm. 
učit. 
pripr.
strok. 
učit.
strok. 
učit. 
pripr.
uči -
telj
u čit. 
pripr.
Po-
godb. 
učit.
sku-
paj
manjka 
učnih 
moči
Ravne 15 7 2 3 4 1 1 3 21 1,5
Črna 4 2 2 4 2
Marenberg 4 1 2 3 3
Mežica 3 2 1 1 4 0,5
Prevalje 4 4 4 2
Slovenj 
Gradec
11 1 1 2 3 1 4 1 13 3,5
Vuzenica 3 1 1 2 2,5
skupaj 44 8 3 8 11 1 2 14 1 3 51 15
Razkorak med osnovno šolo in nižjo gimnazijo so na Koroškem poskušali 
zmanjšati z obiski ravnateljev nižjih gimnazij na osnovnih šolah. S stalnim 
stikom med obema ravnema izobraževanja bi lažje poenotili kriterije ocenje-
vanja, pedagoško izboljšali pouk in ga tudi vsebinsko poglobili. Ob tem bi 
morali za uspešnejše delo nižjih gimnazij v okraju zaposliti predvsem nekaj 
kvalificiranih slavistov in anglistov, na nižjih gimnazijah pa bi učitelji morali 
pripraviti vsaj osnovna skripta za pouk.
129
 
Ob vseh pomanjkljivostih novega sistema izobraževanja je bila pozitiv-
na posledica pretvorbe sedemletke v nižjo gimnazijo po ocenah okrajnih 
 127
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo o delu Sveta za prosveto in kulturo OLO Slovenj 
Gradec, 21. 12. 1951, AŠ 177.
 128
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo o kadru na gimnazijah ob koncu šolskega leta 
1951/52, AŠ 178.
 129
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo o delu Sveta za prosveto in kulturo OLO Slovenj 
Gradec, 21. 12. 1951, AŠ 177.
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 161
prosvetnih oblasti zgolj v tem, da je mladina začela jemati pouk bolj resno in 
da se je na ta račun popravil šolski obisk. Razumljivo je bilo, da je kakovost 
dela nižje gimnazije s skoraj popolno dostopnostjo za vse otroke v primerjavi 
s predvojnim nivojem, ko je to bila izbirna šola, precej padla.
130
 
Obstoječim nižjim gimnazijam se je s šolskim letom 1951/52 pridružila še 
nižja gimnazija v Vuzenici s prvim gimnazijskim razredom.
131
 
Kako so se soočali s slabimi uspehi na nižjih gimnazijah v okraju in kako 
so ocenjevali svoje delo? V nižji gimnaziji v Mežici so v šolskem letu 1951/52 
v prvi razred dobili boljše učence kot prejšnje leto in tudi starostna razlika ni 
bila več tako velika. Prvošolci so bili stari od enajst do štirinajst let. Zato so 
imeli manj težav v vzgojnem pogledu. Otroci iz kmečkih družin so zaradi bolj 
pogostega izostajanja začeli kmalu zaostajati v napredku. Od osmih učencev 
iz kmečkih družin je bilo šest negativno ocenjenih, čeprav so bili nadarjeni 
in sposobni. Izkazalo se je, da so šolsko delo dobro opravljali predvsem učen-
ci, za katere so se zanimali starši, jih nadzirali in jim pomagali pri šolskih 
obveznostih. Od vseh staršev so za napredek in vzgojo otrok najbolj skrbeli 
starši iz nameščenskih družin, nato obrtniških in delavskih, najmanj pa iz 
kmečkih rodbin. Poučevanje je deloma potekalo po skrčenih predmetnikih. 
Pri angleščini učni cilji niso bili doseženi, saj celo leto ni bilo učbenikov. Uč-
ni uspeh je iz leta v leto nazadoval. Ob koncu 1949/50 je bilo pozitivnih 66, 
naslednje leto 57, v letu 1951/52 pa le še 55,5 odstotka otrok. Podobno je bilo 
tudi v prvih razredih. T u se je odstotek uspešnih zmanjšal od 58 v letu 1949/50 
na 50 odstotkov otrok v šolskem letu 1951/52.
132
 Na nižji gimnaziji Prevalje so 
vzrok neuspeha pripisali popoldanskemu pouku v dveh oddelkih, preveliki 
težavnosti učnih načrtov pri nekaterih predmetih, zlasti v prvem razredu, in 
prezaposlenosti otrok z domačimi opravili. Učnega načrta niso predelali v 
ruskem in angleškem jeziku, pri slovenščini, zgodovini in kemiji. Izdelalo je 
67 odstotkov dijakov.
133
 V Slovenj Gradcu je bilo na nižji gimnaziji negativnih 
52 odstotkov otrok. Od tega je 63 otrok imelo več kot pet negativnih ocen. Za 
slab uspeh naj bi bili odgovorni predvsem dijaki sami, saj se niso poglobili v 
delo in sledili razlagam učitelja. Med dijaki je bilo veliko vozačev, ki so zaradi 
slabih prometnih zvez ostajali po pouku v mestu in bili izpostavljeni slabe-
mu vplivu ulice. Mnogo jih je prišlo v gimnazijo samo zato, ker v njihovem 
kraju ni bilo petega razreda osnovne šole. Neugodno je na pouk vplivalo tudi 
 130
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Zapisnik uradne konference prosvetnih delavcev okraja 
Slovenj Gradec, 17. 2. 1951, AŠ 179.
 131
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Odločba o ustanovitvi nižje gimnazije v Vuzenici, 7. 8. 
1951, AŠ 172.
 132
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo gimnazije Mežice ob 1. polletju 1951/52 in ob 
koncu šolskega leta, AŠ 178.
 133
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo gimnazije Prevalje ob koncu 1951/52, AŠ 178.
162 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
stalno menjavanje učnih moči, spreminjanje urnikov in predmetnikov, odsot-
nost predmetnih učiteljev, pomanjkanje učbenikov (angleščina, zgodovina) in 
drugih pripomočkov.
134
 V Vuzenici je izdelalo razred le štirideset odstotkov 
dijakov. Glavni vzrok za slabe rezultate je bila nezainteresiranost dijakov. Po-
leg tega so se predmetni učitelji preveč usmerili na učno snov, ne da bi upo-
števali dijakove življenjske razmere in pogoje šolanja. Manjkalo jim je tudi 
poznavanje sociologije vasi. Poleg tega je bilo ocenjevanje preveč strogo.
135
 
Na gimnaziji v Črni je bil pouk v prvih mesecih nereden, zato je prihajalo do 
zaostankov v učnem načrtu. Občutno je bilo pomanjkanje knjig za zgodovino 
ter atlasov. Ob prvem polletju je bilo pozitivnih le 42 odstotkov otrok. Rezul-
tat je bil kar za enajst odstotkov slabši kot v preteklem šolskem letu. Izkazalo 
se je, da je bilo znanje, ki so ga pridobili v osnovni šoli, preskromno, na slab 
uspeh pa je vplival tudi neresen odnos do učenja.
136
 Na nižji gimnaziji Radlje 
je bilo največ negativnih pri matematiki in angleščini. Najbolj je trpelo znanje 
pri slovenskem jeziku, saj so ga predavali nekvalificirani kadri. Razred je ob 
koncu šolskega leta 1951/52 izdelalo 61 odstotkov otrok.
137
Dejstvo je, da je v celotnem okraju le okoli dvajset do trideset odstotkov 
otrok uspešno prišlo do četrtega razreda nižje gimnazije. Prosvetne oblasti so 
bile prepričane, da ostali prav gotovo niso nesposobni ali celo zaostali, saj je 
bilo na štiridesetih osnovnih šolah v povprečju pozitivno ocenjenih nekaj nad 
tri četrtine otrok. Očitno je bilo, da je za slabe uspehe na nižjih gimnazijah 
najbolj kriv neustrezen sistem šolanja.
138
razmišljanja o celoviti reformi šolskega sistema
Zaradi številnih težav, s katerimi so se soočale nove nižje gimnazije na po-
deželju, predvsem s pomanjkanjem usposobljenega kadra, učnih pripomoč-
kov ter zato v praksi neuresničljivih učnih načrtov in predmetnikov, se je pri 
oblasteh kaj kmalu pokazal dvom v ustreznost tako oblikovane osemletne 
šolske obveznosti in začela so se prva razmišljanja o potrebi celovite reforme 
 134
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo gimnazije Slovenj Gradec, ob koncu I. polletja 
1951/52, AŠ 178.
 135
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo gimnazije Vuzenica, ob koncu šolskega leta 
1951/52, AŠ 178.
 136
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, Poročilo gimnazije Črna ob koncu I. polletja šolskega 
leta 1951/52, AŠ 178.
 137
 PAM, fond OLO Slovenj Gradec, poročilo gimnazije Radlje ob koncu šolskega leta 
1951/52, AŠ 178.
 138
 PAM, fond OLO Prevalje, Zapisniki II. reden seje Sveta za prosveto OLO Slovenj Gradec, 
28. 7. 1952, AŠ 174.
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 163
obveznega izobraževanja. Ta je bila nato izvedena konec petdesetih let v obli-
ki enotnih osemletk. Predvsem bi bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali naj 
nižja gimnazija služi kot priprava na višjo gimnazijo ali pa naj da praktično in 
življenjsko znanje.
139
 S svojo obveznostjo je zajela namreč tudi otroke, ki sploh 
niso bili motivirani za šolanje in je bila zanje le čakalnica, kjer so počakali na 
izpolnitev šolske obveznosti. Po drugi strani so vanjo prihajali le otroci, ki so 
imeli gimnazijo v kraju samem ali zelo blizu. Ostali so v glavnem še naprej 
obiskovali osemletne osnovne šole. Te zaradi skrčenega obsega pouka seveda 
niso mogle nuditi enakovredne izobrazbe in omogočiti prehod na višje ravni 
izobraževanja brez opravljanja različnih dopolnilnih izpitov. Snov v nižjih 
gimnazijah je bila razporejena tako, da je bila v celoti predelana šele po štirih 
letih. Vsak predčasen izstop je zato otroka prikrajšal za del izobrazbe, prav 
tako pa niso dobili dovolj praktičnih in za življenje potrebnih znanj.
140
 
Slika 1: Smučarska tekma pionirjev na Strojni, februar 1952
141
Zlasti na podeželju nižje gimnazije po mnenju številnih prosvetnih delav-
cev niso dale primerne splošne izobrazbe in so bile dejansko le mrtva črka na 
papirju. V primerjavi z mestnimi gimnazijami so po učnih močeh in mate-
rialnih pogojih brez izjeme zelo zaostajale. Obveznega drugega tujega jezika 
na njih tako recimo večinoma sploh niso poučevali, kar je povzročalo težave 
 139
 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Svet za kulturo in prosveto, Zapisnik konference 
okrajnih inštruktorjev in načelnikov na področju LRS od dne 19. 9. do 1. 10. 1952, AŠ 49, 
str. 43–49.
 140
 In še ena misel k petemu razredu, str. 5. 
 141
 PAM, fond Osnovna Šola Prežihovega Voranca Ravne na Koroškem, Kronika šole na 
Strojni.
164 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
ob prehodu na višje gimnazije. Ob tem so bile zaradi popolne dostopnosti in 
neprilagojenosti učnih načrtov zmogljivostim podeželskih otrok prezahtevne. 
Tako je v povprečju v Sloveniji le 32 odstotkov otrok na nižjih gimnazijah 
prišlo do zaključnega razreda, kar je samo nekoliko odstotkov več kot na 
Koroškem.
142
 
Po drugi strani so podeželske nižje gimnazije vsem težavam in nedore-
čenostim navkljub pomenile določen napredek. Utirale so namreč pot v bolj 
intenzivno šolsko delo, širile pomen izobrazbe med kmečkim prebivalstvom 
in izboljšale obisk pouka. To je še posebej veljalo za nerazviti, pretežno agrar-
ni koroški okraj.
143
 
viri in literatura
arhivski viri
pokrajinski arhiv Maribor
SI_PAM/0433 Okrajni ljudski odbor Slovenj Gradec 
SI_PAM/0442 Okrožni ljudski odbor Maribor 
SI_PAM/1275 Okrajni komite Komunistične partije Slovenije Slovenj Gradec
SI_PAM/0805 Učiteljišče Maribor
SI_PAM/1926 Osnovna šola Prežihovega Voranca Ravne na Koroškem
a rhiv r epublike s lovenije 
SI AS 249 Svet za kulturo in prosveto Ljudske republike Slovenije
tiskani viri
Vestnik Ministrstva za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1946–1948.
Objave Ministrstva za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1950–1951.
Ur. l. SNOS in Narodne vlade Slovenije, 1945.
Ur. l. LRS, 1946– 1947.
Ur. l. FLRJ, 1946–1947.
 142
 Širec, Nižje gimnazije še z ene strani, str. 33.
 143
 ARS, fond Svet za kulturo in prosveto, Zapisnik konference okrajnih inštruktorjev in 
načelnikov na področju LRS od dne 19. 9. do 1. 10. 1952, AŠ 49, str. 42. 
Jure Maček, Razvoj obveznega šolstva na Koroškem od osvoboditve do začetka petdesetih let … 165
literatura
Aleš Gabrič, Šolstvo na Slovenskem v letih 1945–1951. V: Zbornik za zgodovino šolstva 
in prosvete, št. 24, 1991.
Drago Mehora, Naše sedemletke v tretjem letu svojega dela. Popotnik, št. 3–4, 1949.
Jože Širec, Nižje gimnazije še z ene strani. Sodobna pedagogika, št. 1–2, 1952.
Jure Maček, Partijska prosvetna politika 1945–1955 na primeru šolstva v Mariboru in 
okolici, Magistrsko delo, Maribor 2011.
In še ena misel k petemu razredu. Prosvetni delavec, 5. 3. 1953, št. 1.
Suzana Čeh, Historiat Okrajnega ljudskega odbora Prevalje in Slovenj Gradec. V: Vodnik 
po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor 
2009.
Tone Sušnik, Razvoj šolstva v Mežiški dolini. V: Med Peco in Pohorjem, uredil Rajko 
Poberžnik, Maribor 1965.
Venčeslav Winkler, O sedemletki. Popotnik, št. 2–3, 1947.
Vinko Skitek, Nemške ljudske šole med letoma 1941 in 1945 v Mežiški dolini. Šolska 
kronika – revija za zgodovino šolstva in vzgoje, št. 21, 2012.
Vladimir Bračič, Prostorski razvoj upravne in samoupravne razdelitve na območju seve-
rovzhodne Slovenije. Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 1–2, 1979.
t he Develo Pment o F mAn DAto RY sChooling in C ARinthi A 
FRom the l ibe RAtion to the b eginning o F the 1950 s 
summary
The author presents the reconstruction, development and organisation of the school system 
in the Slovene part of Carinthia from World War II to the beginning of the 1950s. The 
discussed period is characterised by three milestones. For the first school year after the 
liberation, temporary solutions and disunited educational policy were typical, when the 
new authorities tried to settle the effects of occupation and to assure basic material condi-
tions and staff for the new school year, and at the same time to organise the school work on 
the new ideological basis. After the authorities were consolidated, they fired or transferred 
all teachers, who were supposedly ideologically or politically inappropriate. In the school 
year 1947/48, the new educational organisation with the unified “seven-year-schools” was 
introduced. This organisation did not meet the expectations and therefore the Communist 
Party authorities had to admit that there was no development of the education and that 
they should have considered the profession more. In 1953, the eight-year-school was re-
introduced, and the setback of the educational system ended. Looking at the educational 
situation in Carinthia, the author emphasises the local specifics and the execution of the 
Communist Party directives. The education in this quite hilly area was characterised by 
poorly developed and small schools with mostly combined classes. The author is interested 
in the social and educational structure of pupils on different educational levels and in the 
relations between the school environment and the school in the new social situation. Based 
on the Communist Party documents and documents of the educational authorities, he 
166 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
presents the expectations of the local Communist Party authorities for the teachers, their 
ideological re-education and their changing role in the new social system.
Die e ntwi Cklung D e R PFli Chts Chulung in k ä Rnten  
von D e R be FReiung bis zum An FAng D e R 1950e R JAh Re  
z usammenfassung
Der Autor beschreibt die Erneuerung, die Entwicklung und die Organisation des Schul-
wesens in dem slowenischen Teil Kärntens nach dem Zweiten Weltkrieg bis zum Anfang 
der 1950er Jahre. Die behandelte Periode wurde von drei Wendepunkten gekennzeichnet. 
Für das erste Schuljahr nach der Befreiung sind temporäre Lösungen und Uneinigkeit der 
Schulpolitik charakteristisch, wobei die neue Regierung so bald wie möglich die Folgen 
der Okkupation zu bewältigen und die grundlegenden materiellen und personalen Grund-
lagen zu sichern versuchte und dabei noch die schulische Arbeit auf neuen ideologischen 
Grundlagen organisieren wollte. Nach ihrer Konsolidierung entließ oder versetzte die neue 
Regierung alle Lehrer, für die sie dachte, sie seien ideologisch oder politisch inkorrekt. Mit 
dem Schuljahr 1947/48 entstanden mit der Einführung der einheitlichen „siebenjährigen“ 
Schulen neue Veränderungen in der Organisation des Schulwesens. Da diese die Erwar-
tungen nicht erfüllten, gaben die Parteistrukturen Anfang der 1950er Jahre zu, dass es 
im Schulwesen keinen Fortschritt gibt und dass sie eigentlich mehr die Expertenmeinung 
berücksichtigen müssten. Die erneute Einführung der achtjährigen Schulpflicht im Jahr 
1953 bedeutete das Ende der Regression des Schulsystems. Bei der Darstellung des Schul-
systems in Kärnten betont der Autor die lokalen Eigenartigkeiten in der Organisation 
der Schule und der Ausführung von Direktiven der Partei. Für das Schulwesen in dieser 
Hügellandschaft sind schlecht entwickelte, kleine Schulen, in denen meistens kombinierter 
Unterricht stattfand, typisch. Der Autor ist an der Sozial- und Ausbildungsstruktur auf 
verschiedenen Ebenen und an dem Verhältnis zwischen der Schule und der Umgebung 
in der neuen gesellschaftlichen Situation interessiert. Basierend auf den Dokumenten der 
Partei und der Schulverwaltung zeigt er die Anforderungen der lokalen Parteibehörde ge-
genüber der Lehrer, weiters die ideologische Umerziehung der Lehrer und ihre veränderte 
Rolle in dem neuen Gesellschaftssystem.