Ivo Peruzzi:
Med kolesi.
1  ošastne, zle melodije
pojo kolesa, transmisije . . .
In pravkar
je dvignil orjaško dlan,
da prsi stroju
postavi v bran . . .
Le stok . . .
In bil je ves bled in tih,
le v grlu zarjul je,
zadavil se vzdih . . .
„Pač dolgo se, mati, že oče mudi," —
otroci se stiskajo h krilu . . .
V njih dušah pa trnja in groze ni . . .
Deca ti mala, kaj hočeš od sveta ? Vzela boš križ, zapuščino očeta, in težek kot grob ti bo vdar melodij pojočih koles, transrnisij . . .
Poziv.
V iharji se bliskajo in v strastnih objemih ječijo, vsi divji nad mestom gorijo oblaki, čez polje vriskajo , . .
A v duši kak silno razkošje ! Železo in blisk se valita zdrobljena po zemlji, ječita, kot prsi, ki stisnil jih nož je . . .
»Ljubljanski zvon" 1914. XXXIV. 5.