KAT0L1ŠK CEHKYEN UST.
Danica izhaja vsak petek ua eeli poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40 kr., za ¿-etert leta 1 gld. oO kr V tiskarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2 gld., za četert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej.
Tečaj XXXIV.	v Ljubljani, 7. prosinca 1881.	List 1.
Cerkvene himne.
Poslovenil Janez Bile. (Dalje.)
O sedmerih blaženih vstanoviteljih reda „Marijinih služabnikov44.
(Praznik 11. svečana.) I.
(Festivis resonent.)
Slovesne pesmice naj se razlegajo; Možakom slavnim, katere Devica je Odbrala Mati, da svet razsvitijujejo, Pesme slavo naj pevajo.
Oni predrago domovje pustili so, In častne službe; na gčre podali se, Da solz prebritkib spomin si ohranijo
V	duhu, sliko prežalostno,
Dovolj jih okinča z obleko preblažena Devica, v joku da vedno premišljajo Britkčst, katero pod križem terpela je, Sina ko gledala umirati.
Jih hlapce svoje iz sedeža rajskega Imenovala je Mati izvoljena; Si zarod novi pridruži v žalovanju, — Družbo, vedno ki zbrana bo.
Terpljenje smertno nebeškega kralja naj Premišlja, vedno oznanuje britkčsti vso In rane Matere, ktere že Simeon
V	duhu preroškem oznanil je.
Ponižno Tebe Gospoda zdaj prosimo, Odpri nam pot po svetnikih zaznamvano, Daj nam. da s trudom enakim dospemo tje, K tebi srečno da pridemo. Amen.
II.
(Pra«clara septem lumina.)
Sedmero svitlih luči žar, Obnebja Tusciškega kras, Prižgala Deva Mati vas, Da svetu luč sveti vsikdár.
Nedolžno-mlečne ustnice *) Služabnike Marijine Vas kličejo. — Marije ukáz Na hrib Senar pripelje vas.
In sama Mati blažena Vam žalovalni plajš podá, Da rane objokujete, Ki serce so ji stiskale.
Z višave rajske Petru je Mučencu razodela to: Nastanovi naj družba se, Ki se razderla več ne bo.
Oni naj nji le služijo; Naj njo goreče ljubijo; Častijo naj in hvalijo Terpljenje njeno pregrenkó.
Vojvodi slavni, prosimo, Naj mi za vami hodimo. Ljubezen Deve in britkóst Življenja bodi nam sladkost.
In Ti Trojica blažena, Pomoč nam pošlji iz nebá: Živimo naj takó tud' mi, Kot so možjč živčli ti! Amen.
III.
(Matris sub almae numineJ
Vsled prošnje svete Matere Sedmero se rodi otrok:
*) Uata nedolžnih otročičev.	Prestavljavec.
Nje glas poklical jih je tje Na hrib Senariški visok.
Kak bo rodila zemlja sad, Ko sveta družbica cvetč, Uči te čudež: glej, na krat Visi na terti grozdiče.
In polne lepih čednosti Smert sveta pošlje v sveti raj: Marije hlapci blaženi So v nebu srečni vekomaj.
Ki se v nebesih veseliš, O družba blaga, nas poglej: Odšla si ti, in nas pustiš, Kjer moč divja peklenska zdaj.
Po ranah toraj Matere Presvete milo prčsimo, Odženi dušno nam temo In grešno vkroti nam tel6.
In Ti, Trojica blažena, Pomoč nam pošlji iz neba: Živimo naj tako tud' mi, Kot so možje živeli ti! Amen.
Trife božični prazniki.
(Konec.)
3. Gerška beseda „martyr" pomenja to, kar naš „svedok" ali „priča", pričevalec. Kristusove priče, o kterih smo dosle govorili, bile so (in so) večinoma iz odrašene dobe. Pa tudi nedoletni otroci, ki sicer še niso bili sposobni za kaki čin ljubezni in želje, so za Kristusa kri prelivali, ker so padli kot daritva mrežnje do Zveličarja. Oni so toraj mučenci z dejanjem, a brez lastne volje (martyres opere et non volúntate). Središče za vse mučence tč verste je praznik ter spomin nedolžnih otročičev, ktere je Herod v svoji sovražljivosti do Kristusa dal pomoriti. Ta brezserčni in pervi preganja-vec kristjanov zasliši glas, da je rojen nov kralj judovski in ves ostermi. Zakaj neki je ta novica toliko osupnila Bilnega Heroda? Zakaj li se je bal, da bo sedaj po njegovi oblasti in časti? Mladorojeni kralj ni namenil Herodu zdrobiti vladarskega žezla ter njegove krone v prah spremeniti. Vedi; Herod se je zavoljo tega tako zeló prestrašil, ker si je bil svést, da je nepostaven, vsiljeni lastnik Davidovega prestola (I. Mos. 49, 10) ; zgrozil se je vsled krivice, ktera mu je omadeževala kraljevsko čast. Da pa bi vse Izraelovo upanje na Mesra z jednim mahom zaterl, zapové pomoriti vse otročiče v Betlehemu in po okolici, vse, ki še niso dopolnili dru-zega leta, misleč, da bo na ta brezvestni način presekal nit življenja mladorojenemu kralju judovskemu. Zapoved bila je izdana. Divjaški rabeljni, že vajeni na prelivanje kervi, prideró z golimi mečmi, hodijo po hišah, materam z naročja tergajo nedolžne fantiče ter jih brez usmiljenja morijo! V Betlehemu in okolici teče kri, matere zaganjajo strašen jok in krič, a otroci padaje v hladni grob kakor prezgodaj poteptane cvetlice. (Mat. 2,1—18.) Cerkev jih časti kot prave, če tudi nezavedne mučence. Čeravno niso Kristusa poznali, vendar so umerli za-nj kot njegovi pervi branitelji, ker so s svojo kervjó ubeglo Dete Jezusa obvarovali pred besno roko hudobnega Heroda. Ti otročiči niso Kristusa branili z besedo, ampak s smertjo. Po rodu bili so judovski otroci. Ker so pa bili pomorjeni zaradi Zveličarja, so tako kar ob pervi
luči svojega življenja sprejeli kerst kervi z ozirom na začeto delo odrešenja ter so pomerli kot pervi kristjani, kot pervi cvetki na bodljikavem drevesu grenkega mu-čeništva.
Takih otroških mučencev, ki sicer niso z lastno voljo bili pripravljeni umreti za Kristusa, a vendar so dejanski zavoljo njega zgubili dragoceni dar življenja, takih otroških mučencev še razven betlehemskih fanti-čev naletiš veliko število v zgodovini katoliške Cerkve. Mar sovražniki Kristusovi za časa silnega preganjanja v pervi dobi kristianstva niso ugasili luči mladega življenja marsikteri arobni dušici? Tako v poznejših časih do dneva današnjega povsod, kjer božja Previdnost do-
{rasti prelivanje kervi za napajanje mladih vejic na ve-ikem drevesu sv. Cerkve. Taki nežni mučenci morajo vzbujati naše sočutje. Tudi tč si mislimo, kakor v naj tesnejši zvezi z Zveličarjem, in Cerkva časti jih dostojno s tem, da spomin na grozno ¿mert nedolžnih otrok betlehemskih, kot sredotočje za vse podobne mučence, obhaja neposrednje po prazniku sv. Janeza.
Ta svetek je Cerkvi dan žalosti zavoljo nadlog mater, posebno pa zaradi tega, ker so otroci po svoji smerti morali odrešenja čakati v predpeklu z drugimi pravičnimi starega zakona. Vsled tega ogrinja se Cerkev v modro (višnjevo) opravo, a pri sv. maši izpušča slavo-spev „gloria*. Samo če ta praznik zadene na nedeljo, rabi Cerkev z ozirom na dan Gospodov rudečo barvo kervavega mučeništva in glasi se „gloria", ali „slava Bogu na višinah, in na zemlji mir ljudem blage volje.'*
Kervava smert vseh nezrelih otročičev, ki sedaj svojemu in našemu Bogu čast poveličujejo, naj nas zbudi, da s psalmistom (8, 2.) vzdihnimo: „Gospod, Bog naš! kako je veličastno ime tvoje po vsi zemlji! V ustih malih in dojencev si pripravljaš hvalo zavoljo svojih sovražnikov!" Oh, ko bi se tudi naše ustnice gibale samo za Čast in slavo božjega imena! Poglejmo vendar, kako „dragocena je pred Bogom smert njegovih svetnikov." (Ps. 115, 6.)
Sveto Cerkev katoliško kinča rudeči venec mučeništva. Zopet moč brezvernega sveta besni zoper taisto huje kakor kedajv Hočemo li mi pri tem boju roke križem deržati? Ce bo to, ne smemo se zanašati, da nas bo na sodnji dan Zveličar spoznal za svoje. Ne tako; mi hočemo storiti to, kar od nas zahteva vest in vera. Hočemo se skazovati dobre katoličane, in serčne vojake z živo vero. Naše orožje zoper sovražnike neveste Kristusove bodi stanovitna molitev, da se zaslepljeni naposled spreobernejo in svojo meržnjo opustijo. Vsemogoči nam bode pripomogel k zrnati; On je bramba in rešenik svojega ljudstva. (Ps. 77, 35.) Za ta namen se od sv. Štefana učimo gorečnosti v veri in ljubezni do sovražnikov; od sv. Janeza zaupanja v Boga in od-kritoserčne ljubezni do bližnjega; pri nedolžnih otročičih pa si kupimo poterpežljivosti, zlasti takrat, kadar nam se zdi, da moramo kelih terpljenja piti brez svoje lastne krivnje. „Blagor človeku, kteri poskušnjo voljno terpi; ko jo prestane, zadobil bode venec življenja, ki ga je Bog obljubil svojim ljubljencem." (Jak. 1, 12.)
M. K.
Nekteri žarki za noro teto•
H.
Verski sovražniki so povsod enaki ter njih žolčnato serce ne more živeti, če ne trosi strupa zoper svetinje sv. vere. Posebno na zapeljevanje mladine so vsi besni in noben pomoček jim ni prezaničljiv. Iz tacih ust, ki so poklicane mladini z izgledom in nauki svetiti, mora
večkrat slišati naj bolj strupene in pošastne laži in pso-vanja zoper Cerkev in njene nauke, n. pr., da imajo viši šole namen človeka znebiti spón vsake, vere, da ta ali ta svetnik nikoli ni živel. Tudi se priporočajo mladini nevarne in z zmotami zoper sv. vero natrošene bukve itd. In tako se slišijo iz raznih krajev mnoge prehude reči, ki pričajo, kako nevarno je za mladino dandanes, ker hudovoljnih brezvercev se nikjer ne manjka, in če si eni sami ne upajo dosti ljulike sejati, si pa še koga najmejo od daleč, da bi jim pomagal.
Vse to pojasnuje, kako potrebno je si tudi v novem letu 1881 globoko v serce zapisati Jezusove besede: „ČJujte in molite, da ne pridete v skušnjavo!"
Ker je pa posebno veliko brezvercev na tisti ledini, kjer se z vedo pečajo, zato ne bo odveč, ako nektere izglede povemo, kako nesrečni da so taki prosto-mišljaki, slabovérci ali celó brezvérci, in kakošen je navadno njih konec.
Nevérni prostomišljaki se včasi redijo in debelé v zložnem življenji, kakor vol za mesnico. Še večkrat pa po razuzdanem življenji zabredejo v revšino, bolezni, v ječe in pokosi jih zgodnja smert kakor gnjilo cvetje in zelenje.
Veliko dozdevno učenih brezvércev je tavalo sem ter tje po svetu in končalo v norišnici, v ječi itd. Gryphius je tožil, da noben dan svojega življenja ni bil v resnici srečen. Eden, slabovéren, bivši v kerčmi ko so domači rožni venec molili, je tarnal: ,,0 kako srečni ste, da zamorete moliti!" in nezadovoljnost gleda iz njegovih pesem. Mnoge je pokopa;a mesena razuzdanost. Sploh po večini so bili razvpiti pisatelji slabovérci ali pa celó brezvérci, prostomišljaki, v poltnost pogreznjeni, in njih konec otožen, prav velikrat silo žalosten. In kteri so z njimi istega bitja, jih umivajo, gladijo in prestavljajo, ker so Cerkvi Kristusovi sovražni, kakor so uni bili, ter lonec loncu, kotel kotlu slavo poje. Wezel je v napihnjeni samolastni ljubezni na svoje rokopise bil djal bogoskrunski napis: „Dela boga Wezel-a", umeri pa je v revi in nadlogi. Lenz, mladosten prijatel Gothe tov in mnogopreslavljan, je vsled malopridnost in tako imenovane nesrečne ljubezni postal „vagabund", se je zmešal, in umeri je pri nekem čevljarji v Moskvi. Burman, improvizator itd., je za lakoto in revšino umeri v Berlinu. Veliko zanikarnih brezvérskih pisunov je storilo naj bolj zaničljivo in od vsacega treznega človeka preklicano smert, namreč smert samomora, kakor Kleist in več druzih.
Nevérni ljudje se težko spreobernejo, ker jih je pregreha vse okužila in spačila. „Perverzi difficile cor-riguntur" (Spačeni sc težko poboljšajo), pravi sv. Duh. Neki mašnik si je mnogo prizadeval, da bi brezvercu verske resnice v serce vcepil. Po več pogovorih je brezverec razodel svoj stan, ki mora vsacega z grozo napolniti, kdor ima še kaj občutka za poštenost. Rekel je: Gospod, ne trudite se vendar z menoj toliko, da bi me k veri zavernili; jaz sicer tudi verujem, pa nisem po veri živel — in da vam odkritoserčno povem resnico: Jaz sem zanikarnež, ki sem bil že s petnajst leti zgubil vso čednost; od tistega časa sem vse opustil; svoji bogoljubni materi sem vzrokoval veliko solz; da se tega prepričate, berite le pisma, ki so mi jih pisarili. S tem je bilo vse povedano; trud duhovnov je bil res zastonj. (Ehmig. Beisp. 4. zvez., str. 488.)
Šolski mladeneč, naj bolj za te so te verstice pisane. Stori dobre sklepe za novo leto; vari se lažnjivih
Í>rerokov, če so tudi v prav lepi suknji; vari se zape-jivih bukev, časnikov, če so še tako mični; opusti napake in živi kakor se spodobi katoličanu in sinu slovenske matere. Besede sv. pisma niso pisane v košatem
zlogu, toda sv. Duh pravi o njih: „Verbum Domini manet in aeternuml"
Trojna boija poi
s svetimi stopnjicami na Kranjskem.
Vvodna opomba.
Leta 1878 sem bil po gosp. dr. J. Sterbencu na prošnjo nekih bogoljubnih duš pismeno opomnjen, naj bi se za pobožnost sv. stopnjic na Žalostni gori pri Mokronogu, kjer sem jaz takrat bil v dušnem pastirstvu, na svitlo dala primerna premišljevanja in molitve. Ker me je skušnja učila, da mnogoteri ne vedo, kako bi opravljali to pobožnost, sem sklenil po svoji moči vstreči opravičeni želji ter sem se z duhovnikom v pokoju g. Markovičem lotil dotičnega dela. Mislil sem si pa, da bi ne bilo napačno, ako bi se za jse tri kraje, kjer se nahajajo ss. stopnjice, namreč za Žalostno goro, za Novo Štifto pri Ribnici in za sv. Jošt pri Kanji, skup s; ra-vila in na svitlo dala knjižica, v kteri bi se pristavil tudi popis teh božjih potov in bi si tako romar lahko kupil bolj koristen spominek, kakor se pa navadno zgodi. — Ko nam je tudi škofijski list priporočal so stavljati farne kronike, sem skušal zbrati za te tri kraje potrebne podatke ter sem spisal naslednje čertice, ki so ob enem kolikor toliko zanimive za našo cerkveno po-vestnico, za ktero bi morali po enakih doneskih nabirati gradiva. Za prijazno podporo v tem oziru se zahvaljujem čč. gg. Fr. Tavčarju, duhovniku pri sv. Joštu in Dragotinu Klinarju pri iSovi Štifti. —
Dim pa — po daljših zaprekah — po „Danici" na svitlo te čertice z nado, da utegnejo bogoljubnim romarjem vendar le koristiti.	Anton Žlogar.
I. Sveti JcJt pri Kranj i.
Nekaj let je, odkar je posebno med omikanimi prišlo v navado, da popotovaje kaj radi obiskujejo visoke gore, kjer se razveseljujejo z daljnimi razgledi in okrepčujejo s čistim planinskim zrakom. Mnogokrat se ne dajo oplašiti po nobenih nevarnostih, ki protijo takim hribolazcem, dasiravno se tolikrat bere o nesrečah in žalostnem končanji v skalnatih prepadih ravno tistih, ki o Gospodovih dnevih, ne zmene se za božjo službo, plezajo po stermih gorah.
Kdo bi toraj hotel našemu priprostemu ljudstvu slovenskemu zameriti, da tudi rado hodi na gore, pa ne samo iz posvetnega namena, temuč iz višjih bogoljubnih ozirov, ker se podaja naj rajši na tiste hribe in višave, 8 kterih se ponosno vzdigujejo pod sinje nebo lepe cerkve, kjer so sploh bolj znane božje poti. Tako pobožno ljudstvo doseže dvojni namen, se dušno in telesno poživi ter je bolj zadovoljno s takimi svojimi „izleti", kakor marsikteri posvetnjak z zgoli samim lepim razgledom.
Med take gore, kamor že od nekdaj slovensko ljudstvo od vseh krajev jado zahaja na božjo pot, se šteje tudi Šent-Jošt v Smartinski fari pri Kranji na Gorenjskem. Zdaj, kar hiaponi sopiha o po železnici Ru-dolfovi, je kaj pripravno romati na hrib sv. Jošta. Od postaje v Kranji se lahko gre čez Gaštaj in Šmartno ter se dospe v kaki poldrugi uri na g«'»ro, ali pa od druge strani čez Resnico.
Pa tudi od zahodnje strani deržijo steze od Poljan, Loke, Železnikov, Selc in druzih krajev na to goro.
In ko človek po ne ravno težavni poti dospe na verh gore, kako bogato je njegov trud poplačan!
Krasen razgled se ti na vse strani odpre s tega
2660' visocega hriba. *) — Proti severozahodu veličastno k neba kupijo mogočni velikani in med njimi sivi Triglav (9037'). Na severnem vzhodu pa se kakor natorna meja med Koroškim in Štajerskim v dolgi versti stezajo: Karavank snežne kopé, med kterimi se kaj lepo razločijo verhovi: veliki Stol (7068'), Ročica (8153'), Storžič (6735'), in na dalje Kamniške planine z velikim Grintovcem (80*8') in z Ostrico (7422'), ki se približajo do manjšega pogorja Podpeškega ali Berdskega. — Med tem gorovjem se pred teboj razgrinja prekrasna planota, po kteri dere bistra Sava in sprejemlje neštevilno potokov, ki napajajo prelepo polje in zelene livade. In kako se ti naproti smehljajo bele cerkve in visoki zvoniki zmed zelenega drevja in prijaznih holmcev, pa lepi gradiči tu in tam, kterih prešteti nisi zmožen! Zares prelepe kraje ima domovina slovenska! Staroslavnega mesta Kranja ne moreš od Jod videti, ker pogled zakriva vmes kviško kupeča Šmarjetina gora, kjer je tudi nekdaj stala cerkev sv. Margarete, o kteri Valvazor **) že pripoveduje. Leta 1793 se je ta cerkev opustila; zidovje še zdaj stoji, pa precej razrušeno; zvonik s streho je še dobro ohranjen.
In na južno stran ae razprostira pred teboj prelepo rodovitno Soriško^ polje, že tolikrat opevano, ktero konča povsod znana Šmarna gora (2080'), priljubljena božja pot. Čez medvodsko sotesko se v lepem vremenu kaj lepo razloči bela Ljubljana s svojim ponosnim gradom (1153'). Nazaj od jugozahoda se poteguje Loško gorovje, ob kterem se lepo razloči mesto Loka (1260'), in višje naprej gora pri gori kakor stopnjice proti očaku Triglavu.
Toda še bolj kakor ta veličastni razgled romaija vabi na to goro svetišče, ki je tu postavljeno Bogu in sv. .Joštu na čast.
Kdaj prav za prav je bila tu gori cerkev sozidana, se ne vé natanko. Imenik Ljubljanske škofije ♦**) pravi, da krog leta 1600. Pred seboj pa imam staro knjižico od sv. Jošta, f) ktera po svoji pisavi začetek te božje poti še bolj nazaj postavlja, dasi ne govori naravnost o letnicah. „Češenje sv. Jošta - se tam bere — izvira že iz prestarih časov; ondi se je največ duhovnih opravil godilo, več kot v vseh druzih podružnicah (takrat) obširne šmartinske fare. Tudi so vsi ljudje iz fare že od ne pomij i vi h časov vsako leto enkrat romali na Sentjoško goro in priproäti kmetič ima vsled starodavne ljudske govorice to romanje za tako potrebno, da misli, ako ga v življenji ne opravi, da ga mora za pokoro po smerti doveršiti. ++) Tudi se bere, da se je tukaj mesto stare majhne, nova in večja cerkev sozi-dala. —
Vsled tega se smé sklepati, da se ima začetek te božje poti postaviti nazaj pred leto 1600. Morebiti se ta letnica obrača ravno na to drugo in razširjeno cer-
*) Cf. Vojvodstvo Kranjsko. Izdala Matica Slovenska v Ljubljani 1866, pg. 5 seq.
**) B. VIII, pg. 766.
***) F. Catalogus cleri dioecesis Labacensis 1880, pg. 135.
f) Leben und Guttbaten des hl. Judoci, Sohnes des Königs aus Grossbrittanien, der von Menge frommer Christen in Ober-Crain in St. Martini-Pfarr auff dem sogenannten Ju-docus-ßerg mit Erfolg ohc zahlbarer Gnaden andächtig verehret wird. 1743. Laybach bey A. P. Reichhardt.
ft) To misel imajo tudi o druzih božjih potih, ktera je prazna, se vé. Na nekaj druzega bi bilo pač treba močno paziti; na to namreč, da bi se svetost božje poti ne skrunila — ne po poti in ne na mestu samem. Kar nam je snano iz prešnjih it, nas vselej zaskerbi, kadar slišimo o božjih potih: naj sadevni dobro pasijo na prenočiša itd.
kev. Lahko se pa tudi oberne na beneficij, da je namreč takrat pri tej cerkvi zavoljo romarjev bil nastavljen poseben duhovnik. Za Valvazorja (v 17. stoletji) je bil sv. Jošt podružnica velike matere fare Šmartinske, ki je ena naj starejših na Kranjskem, od ktere se že v 1. 1286 kot župnik bere nek Viljem de Lock (Loški), ktera je tudi po vstanovitvi ljubljanske škofije dala svojega župnika Žigo pl. Lamberga 1. 1463 za pervega škofa ljubljanskega.
Cerkev sv. Jošta se je zidala berž ko ne zavoljo velikega češčenja, ki ga je pobožno ljudstvo skazovalo velikemu čudodelniku sv. Joštu, spoznovavcu in puščav-niku. Sej je tudi še več cerkev na Kranjskem temu mogočnemu priprošnjiku posvečenih, med kterimi je še zdaj imenitna božja pot k sv. Joštu na Kumu (3846') na Dolenjskem.
Na verh hriba zraven cerkve se nahaja poslopje za duhovnega pastirja, z več sobami za navadne romarje, pa tudi za duhovne, ki pridejo pomagat. V posebni sobi se hrani še več starinskih knjig, a bolj nabožnega (ascetičnega) obsega, brez zgodovinske važnosti. Zraven je mežnarija. In na zahodnjo stran od zvonikov naprej je kapelica B. D. M. Snežnice, kjer se mašuje tudi saj ob tem prazniku, 5. avgusta. Kdaj se je zidala, ni znano.
Cerkev sama je prav močno zidana, v ličnem zlogu. Ima dva ne zelo visoka, pa terdna zvonika; v gornjem je cerkvena ura, v južnem pa so trije lepo vbrani zvonovi. Mali zvon ima letnico 1693, srednji 1722, oba je vlil Gašper Franchi v Ljubljani. Veliki zvon tehta 24 stotov 20 funtov, vlil ga je leta 1834 Anton Samassa v Ljubljani. Ta zvon je iz več obzirov imeniten. Na njem se bere ob robu (morebiti pervi) slovenski napis, ki se glasi:
Moj bron je najden bil v dnu moija, ko Turčije Kraljestvo v H&adi končal je Navarin.
Ga kupi romar; ga Samassa v zvon prelije; Glasim zdaj božjo čast iz svet'ga Jošta lin.
Ta lepa kitica pojasnuje, da je bil zvon vlit iz ka-nonov turško-egiptovskega brodovja, ki je bilo v pomorski bitvi pri mestu Navarinu ob zahodnji strani Mo-reje popolnoma premagano 20. oktobra 1827 v oprosto-vavni gerški vojski. V morje potopljene kanone so potem izvlekli in po neki angleški družbi so jih razprodajali; le tih nekaj je bil v Terstu nakupil tudi ljubljanski zvonar Anton Samassa, in iz njih vlil šent Joški zvon, ki se je naj večji del plačal z milimi darovi pobožnih romarjev. Tako zdaj lahko umevamo ta napis.
(Dalje sledi.)
Mz zietfen/a JtMurricifa Totnana.
(Dalje.)
Otok Goa ima več terdnjav. Naj poglavitnejši so: Mormogam, Aguada, dos Reis, Sant Diago in Sant Lo-renc. Posadke pa je povsod le malo, in tresejo Be pred napadom naj manjšega azijanskega kneza, da ne omenim strahu pred kakim evropejskim napadovavcem. Vzrok temu je, da se je značaj Portugalcev zelč spremenil, postali so namreč mehkužni in ne znajo več biti mož-beseda. O mojem času leta 1755 je šel kraljevi namestnik grof Alva s 4000 možmi, kar je tam za Evropejce že velika vojna, nad neverce in je obsedel terd-njavo Ponta. Že je bil namenjen z naskokom jo vzeti, ko vidi, da mu naj potrebnejših reči manjka. Častniki so ga prodali iz sovraštva ter so samega na bojišču pustili. Nevčrai napravijo napad iz terdnjave, razsekajo njega in spovednika, pomorč veliko vojakov, še več pa
jih ranijo. Začeli so se že za celi otok bati; pa sovražnik ni znal zmage porabiti, za kar se imajo zahvaliti sv. Frančišku Ksaveriju, kterega Portugalci častijo za svojega generala.
Še nekaj moram o življenji omeniti, ktero se v viših krogih nahaja. Vozov s konji tukaj tako malo nahajaš, kakor v deželi Kafrov. Le kralja namestnih v mestu ima Četo vojakov na konjih, ktere pa rabi le za svečanost o posebnih prilikah. Namesto vozov so v rabi tako imenovani „palankini", ktere smemo primčrjati z majhnimi posteljami. Znotranji kraj, kjer oseba sedi, ima lepo pogrinjalo ali pa tigrovo kožo, z zlatom vezene baržunaste blazine, in zamore se ali sedeti ali ležati. Ta postelj ali počivalnica je privezana s svilnatimi vervicami na močen, znotraj votel drog, imenovan „bambuu, ki je oblečen v lepo usnje in ima na konceh sreberne gumbe. Vse to je narejeno prav okusno in lično in nosijo štirji zamorci ali Azijanci. Na strani gresta eden ali dva zamorca in nosita krasen baržunast solnčnik, da gospoda v senci sedi. Za deževno vreme preprežejo iz bičja lično narejeno strešico. Da se sedeča oseba ne nadleguje, je narejeno okence, ktero se da odpreti in zapreti. Ta način se dati okoli nositi je zelo pripraven in je za oči bolj slovesen kakor naši vozovi.
Duhovniki, redovniki in prosto ljudstvo se tudi te noše poslužuje, 3 tem razločkom, da počivalnica ima nekoliko drugačno obliko, in ni tako bogato in ošabno okinčana, tudi se ne imenuje „palankin", ampak „andor<(. Prav navadni način se nositi je ta, da dva moža v ze-lonem suknu sedečega človeka nosita.
Evropejci in Mestici, to so tisti, ki so evropejskega rodu, pa so bolj nežni, kakor njihovi roditelji, nosijo francosko obleko iz holanškega suknja in druzega evropejskega blaga, doma pa imajo navadno volnato opravo.
Na otoku Goa ni posebnih niti domačih niti divjih živali. Vidi se le malo konj; slonov, velblodov in oslov pa celo ni. Krave, voli in prešiči se nahajajo le v tolikem številu, da zadostujejo potrebi Evropejcev, kajti Azijanci malo, ali pa nič mesa ne jed6. Na drugi strani pa je veliko bivolov, ktere rabijo pri poljedelstvu in drugem težkem delu. To so strašne živali, in ljubijo močvirje in vodo, so pa vendar zadosti krotke. Divjih živali je le malo. Tigri le škodo napravljajo, ljudi pa ne napadajo. Razun teh so še neke druge divje živali, ktere „adibes" imenujejo in so podobne divjim psom. Po noči so zelo nevarni, njihovo lajanje in tulenjenje pretrese človeka skoz in skoz. Kar dobijo, zgrabijo in odvlečejo, in ako človeške trupla niso zadosti globoko zakopane, jih izgrebljejo, proč vlečejo in požrč. Kič se je tudi treba bati, najbolj gadov, posebno pa plemena, ki se imenuje „de kapello". Ako se ta žival draži, ji zraste na glavi nekak greben in na ušesih se vidita dva latinska S. Pravijo, da ljudje, od tč kače pičeni, morajo umreti...	(Dalje sledi.)
Boji nemških cesarjev v srednjem veku proti Cerkvi. *)
Obernimo se v Rim. Mnogo se je tu spremenilo v kratkem času. Znano je, da je leta 476 Odoaker za-terl mogočno cesarstvo Rimsko. Leta 368 prisvojili so si Langobardi Italijo do Tibere. Le Rim in tako zvani eksarhat v Raveni bil je pod oblastjo vzhodnjo-rimskih cesarjev carigrajskih. V osmem stoletji so hoteli Langobardi, na čelu bil jim je Ajstulf Serčni, prisvojiti si tudi
*) Velji ko nadaljevanje člankov: „Cerkev nepremagljiva."
Rim. Papež Štefan II, sam preslab, da bi se upiral dolgo Langobardom, se podi leta 754 h kralju Pipinu Fran koskemu prosit ga pomoči. Pipin, mož pobožen, rad obljubi pomoč, ter zdajci gre s svojo vojsko proti Lan-gobardom. Ajstulf, videč, da je preslab, prosi Pipina miru pod vsaktero pogojo. Mir je sklenjen; Ajstulf d& prisvojene kraje nazaj, Pipin pa se poda s svojo četo domu. Toda Ajstulf je okanil svoje nasprotnike. Berž po odhodu Pipinovem napade Rim in razdjani kraji naznanjajo sled, koder je šel Ajstulf s svojo četo. Zopet prosi papež Pipina pomoči. Tudi seda) mu je ne odreče vladar; nemudoma se podd na Laško, ter pobi je Ajstulfovo vojsko. Deželo pa, ki si jo je bil prisvojil in za ktero se vzhodnji cesarji niso nič menili, da papežu v last. Tako so nastale dežele papeževe.
Poslancem cesarja vzhodnje-rimskega, ki so temu oporekali, odgovori Pipin: ,.Nisem prišel pomagat človeku (zemeljskemu), marveč zgrabil sem orožje in pre-terpel toliko nezgod zaradi sv. Petra in za odpušanje svojih grehov. Kar sem podaril sv. Petru, naj mu ostane, in ni ga človeka na svetu, ki bi me premotil, da bi besedo prelomil." Pravijo pa nekteri orezverni zgodovinarji, da Pipin ni smel dajati teh dežel nikomur, ker niso bile njegove. Toda to je laž; dežele, ktere je dvakrat z mnogimi izgubami in z velikim trudom osvojil, bile so gotovo njegove. Vzhodnjo rimski cesarji se niso nič brigali zanje; pustili so, da je Ajstult divjal po rodovitnih krajih, toraj, ker dežele branili niso, tudi niso bili več njeni posestniki.
Ajstulf kmalu po teh dogodkih umerje silne smerti. Toda Langobardi tudi po njegovi smerti ne mirujejo. Zopet napadejo papeževe dežele. Papež Hadri jan I prosi zopet pomoči pri kralju Francoskem, a Pipina takrat že ni bilo več med živimi, vladal je njegov sin Karol Veliki (768—814). Bil je veren, iz serca vdan sin materi Cerkvi. Gre sedaj papežu na pomoč, premaga Lan-gobarde ter uniči nj»h kraljestvo leta 774.
Tudi drugod ter v kraljestvu svojem kaže se Karol zvestega katoličana.^ Živa vera ga sili, da se podi s svojimi četami ca Spanjsko, kjer premaga Saracene, naj hujše sovražnike keršanstva. Na vzhodu svojih iežel premaga paganske Avare; v svojem kraljestvu pa zbira menihe v samostanih, tudi zida samostane, zida šole, ki jih izroči menihom.
Nepozabljen ostane Karol v zgodovini, kajti omika starih bila bi narn zgubljena, ko bi je ne bili oteli pogina menihi, ki si jih je izbral Karol, s prepisovanjem.
Vedel pa je za te silne zasluge prav dobro tadanji papež Leon III. Zato ga tudi leta 800 krona za rimskega cesarja.
Naj bi mu pač bili tudi taki nasledniki! A žal, pozabili so cesarji, da so nasledniki Karola Velicega. Ne da bi bili branili Cerkev, so jo sami napadali velikokrat. Od tod boji nemških cesarjev s Cerkvijo v srednjem veku.
Ob kratkem hočemo pregledati tudi ta del svetovne zgodovine. Od leta 1056—1106 je vladal Nemcem cesar Henrik IV, in s tem cesarjem začne se tudi dolgi boj proti Cerkvi. Papež v onem času bil je do leta 1073 Aleksander II. Po smerti njegovi pa kriči ljudstvo po rimskih ulicah: „Hildebranda hoče imeti sv. Peter papeža". Tu se je pokazalo, da pregovor: „Ljudski glas je Božji glas", ni brez pomena. Plemenitejšega ter vrednejšega moža ne bili bi mogli izvoliti med nasledniki sv. Petra. Bil je mož razumen, moder, učen, bistroumen ter skušen; ker bil je svetovalec že prešnjim papežem. Težko se odloči za to častno, pa težavno mesto; slednjič se vdA volji božji ter si da ime Gregorij VIL
Berž po nastopu jame izverševati svoje že sostav-ljene osnove. Leta 1074 skliče v Rimu cerkveni zbor,
da odpravi razooveratne napake, ki so se vrinile cerkvenih zadevah.
Više duhovske službe so takrat vladarji svojevoljno prodajali, ter posebno izročevali svojim dvornim ljubljencem. Ta napaka se imenuje v zgodovini „simonija". Ime ji je od nekega Simona, ki je hotel od aposteijnov kupiti za denar dar, da bi mogel tudi on čudeže delati. Jasno je, da so na ta način tudi lahko marsikteri nevredni^ postali škofje.
Še mnogo druzih napák je odpravil Gregorij VII.
Na cerkvenem zboru je določil: „Kdor prejme od svetnih ljudi škofijo ali opatijo, naj se ne šteje k škofom in opatom; treba tudi ni takemu pokoren biti. Pre-povemo tudi takim hoditi v cerkev, dokler službe ne odhtfé."
S tem pa je dregnil Gregorij pri vladarjih v ser-šenovo gnjezdo; posebno Henrik IV je bil s tem hudo razžaljen. To je bilo povod dolgemu boju med cerkveno in svetno oblastjo.
Henrik, vdan strastnemu življenju, neče, morda tudi ni zmožen umeti plemenite naloge velicega Grego-rija. Ne zmeni se nič in oddaja, kakor poprej, duhovske službe nevrednim možem. Gregorij ga opomni večkrat po očetovsko, a vselej zastonj. V zlobnosti svoji skliče še celó Henrik 3am v Vorms zbor svojih priver-žencev, kteri izrečejo odstavljenje papeža. To bilo je papežu presilno odveč; kar ni mogel doseči z lepo, hoče izveršiti z ostrostjo po cerkvenih postavah. Papež zbere krog sebe zveste in postavne škofe, izobči Henrika iz Cerkve, ter odveze podložne od pokorščine. To je pomagalo. Papežu vdani nemški knezi odpadejo od Henrika, se zberó in odstavijo Henrika, ako se v jednem letu ne poverne v naročje sv. Cerkve.
To ni bilo nič posebnega v tadanjem času; kajti po cerkvenih postavah je bilo prepovedano občevati z izobčenimi; bili so pa tudi verni ljudje prepričani, da izobčenec vladanju ni kos.
Kaj naj stori sedaj Henrik? Zapuščen od večine svojih podložnih, sklene s papežem se pomiriti; kajti druge rešitve ne najde njegovo prekanjeno serce. Zapusti toraj svoj dom, ter hiti v ostri zimi na Laško v feanoso, kjer je takrat bival Gregorij. Po tadanji šegi opravlja tri dni pokoro pred Kanoso; potem še le smé priti v grad, kjer se pogodi s papežem, ki ga tudi od-veže izobčenja.
Papežem nasprotni zgodovinarji rabijo to priliko, da očitajo papežem prevzetnost, častilakomnost, vlado-željnost. Toda po krivici; čas in nazori ljudi so to zahtevali. Vemo ljudstvo je vedelo, kako zeló se je pregrešil Henrik, videti je tudi moralo kazen za to.
Pravični zgodovinarji odobravajo naredbe papeževe. Tako je Di.llinger, ko je bil še katolik, pisal to-le: „Da bi bila to sramota in nečast, ker je moral Henrik delati pokoro tri dni, to ni res, kajti v onem času so vladarji prostovoljno opravljali če težavnejši pokoro."
Protestanški zgodovinar W. Menzel piše o tem: „Gregorij dovoli Henriku priti k njemu. Naloži mu pa zato hujšo pokoro, da bi spoznal, ima li cesar resno voljo, da bo svoje djanja popravil. Mož vesten stoji nasproti mladenču brezvestnemu. Gregorij ni storil tega iz prevzetnosti, kajti on ni k ical Henrika, ter ga tudi pričakoval ni. Henrik sam ga je silil k temu." In dalje pravi: „Gregorij se je boril za sveto, pravično reč, a proti hudobnim ljudem, ki niso bili voljni zapustiti pregrešne svoje poti." Toda Henrik ni bil prišel iz čistega namena k papežu. „>ila kola lomi", pravi pregovor; in res je. Henrik ni mogel storiti druzega, sicer bi bil ob cesarstvo. Kmali pa je pokazal, da se je ne mara hlinil pri Gregoriju. Komaj namreč pride v Lombardiji k svojim priverženeem, ondotnim knezom, že pokaže svoje
pravo lice, ktero je prej bilo pokrito s krinko. Ondi v svoji prevzetnosti odstavi Gregorija, ter postavi novega papeža. Bil je to važen korak njegov, a zanj osodovit.
Nemški knezi, papežu vdani, precej izvolijo novega cesarja, ker Henrik, kterega je papež izobčil, ni bil vladanju sposoben. A Henrik se malo briga za izobčenje, temveč hoče z orožjem nepokorne kneze pokoriti. To se mu tudi posreči. Ostane mu nasprotnik še v Italiji, namreč papež. Tudi tega hoče ponižati. Z vojsko svojo gre v Italijo pred Kim, ter jame oblegati mesto. Hoče namreč dobiti papeža v roke. Oblega bila je vedno hujša in Rimljani so pregovarjali papeža, naj se pogodi s cesarjem; a papež stoji neupognjen, ne sluša nasvetov mermrajočega ljudstva. Ni že bilo misliti, da bi se mogel rešiti papež, kar pride Robert Guiskard, poveljnik Nor-manski v Siciliji, in reši papeža iz nevarnosti. Papež se pod£ v Salermo, kjer leta 1085 umerje: Poslednje besede njegove so: „Ljubil sem pravico, sovražil krivico, zato umerjem v pregnanstvu."
Umeri je veliki papež, borivši se vse svoje žive dni za svobodo sv. Cerkve. Umeri je z mirno vestjo, da je svojo dolžnost spolnoval natanko. Zmaga pa je tudi sledila delovanju Gregorijevemu. V duhu njegovem delujejo njegovi nasledniki, ter tudi priborijo Cerkvi zaželjene pravice.
Osoda Henrika IV pa je bila nemila. Sin njegov uprč se njemu, ga prisili, da odstopi od vladarstva, ter ga zapre v lugelheimu. Zares, dosti očitno strahovanje: Henrik je obsedal svojega duhovnega vesoljnega očeta, zdaj pa njega stiska njegov lastni sin! Zapuščen od vseh premišljuje Henrik v ječi svoje pregrehe I Toda kar neprevidoma se raznese glas, da je Henrik IV ušel. Res je bilo tako. Do Liitticha pride; tu prosi sosednje vladarje, naj mu pomagajo pogoditi se s cesarjem, da bi si zopet prisvojil krono. A nikdo se več ne zmeni za nekdaj mogočnega vladarja. Prekletstvo bilo je vidno na njem. Leta 1106 umerje zapuščen od vseh, a tudi zaničevan, ker umeri je izobčen. Prepovedana bila mu je blagoslovljena zemlja; pet let leži v taki zemlji, še le potem preneso kosti nesrečnega Henrika IV v Spiro, kjer počivajo pradedi njegovi.
More li biti nasprotnik Cerkvi bolj očitno kazno-van?...
Henrik V pa sklene mir s Cerkvijo leta 1122. Tu so dali cesarju, kar je cesarjevega, a tudi Cerkvi, kar je cerkvenega.
Henrik obljubi, da hoče dati nazaj vse cerkvene posestva na Nemškem in Laškem, da bode volitev Škotov in opatov prosta, da hoče biti Cerkvi bramba, ter da prizna v vsih duhovnih zadevah samostojnost Cerkve od deržave. Cesar pa sme škofom in opatom, ki so bili tedaj tudi posvetni knezi, vladajoči v svojih deželah, podeljevati deržavne in knežje pravice, ti pa morajo cesarju oddajati, kar je njegovega.
Tako je bil sklenjen mir za nekaj desetletij; toda že Friderik Rudečebradec dd povod boju med deržavo in Cerkvijo. Jednakih nazorov bil je poln, kakor Henrik IV. Cerkev naj bode dekla deržavi, oblast papeževa pod cesarjevo oblastjo, to zahtevajo posvetnjaki; to bi se pa razumelo tako-le: Pervi ter glavni glas v deržavi in Cerkvi ima vladar.
Friderik bil je mož obdarovan z mnogimi duhovnimi zmožnostmi; pa tudi Cerkev je imela pravega moža na stolu sv. Petra. Bil je Hadrijan IV; njemu jednak je bil tudi njegov naslednik Aleksander III. Boj bil je ljut, a končal se je srečno za Cerkev. Vse prešnje pravice so bile povernjene Cerkvi. Kmalu potem umerje cesar v križanski vojski, pogoltnili so ga valovi Kali-kadna, reke na Sirskem.

Po njegovi smerti je bila Cerkev v polnem vži-vanji svojih pravic. Porok temu nam je ime: Inocencij III. (Dalje sledi.)
Razgled po sveto.
Laško ÍB VSe8VetB0. (Kaj vse rodi nova era!) V Torinu so zasačili družbo ponarejevavcev očitnih papirjev in pisem. Pri teh sleparjih in tatovih so vdeleženi Lahi, Angleži, Francozi, Amerikanci in Poljci in imeli so namen ponarejati očitne papirje angleške, amerikan-ske, ruske, laske in kanadske. Naj veči doveršene tatvine v poslednjih letih so bile v zvezi s temi harambaši tatov in sleparjev. Imeli so gospodje veliki tatovi svoje opravnike in komisarje, ki so jim delali na vse strani in so bili dobro plačevani. V roke so dobili do sedaj enega Amerikanca, enega Poljaka in nekega Laha Bi-xio-ta. — Se bo mar kdo temu čudil, ako se ozremo na to, kar so mnoge vlade, zlasti laška, nemška, francoska in belgiška počenjale poslednji čas zoper tisto Cerkev, ktera od Boga opravičena po vsem svetu ozna-nuje: „Ne kradi!" Nismo prerok in tudi ni potreba biti, terdimo pa stanovitno to, kar smo že večkrat rekli, da mir se ne bo, in se ne more poverniti na svét, dokler bo papež jetnik, in dokler se cerkveni ropi ne ustavijo.
Na Francoskem framasonsko vladno rogoviljenje zoper Cerkev napreduje, akoravno je vlada z Gambct-tom v senatu in v zbornici poslancev bila nedavno zopet hudo ošibana. Ti sovražni ljudje hočejo z neko novo postavo to doseči, da bi mogli tudi sodnike prosto po svoji volji od8tavljati in postavljati, — v šolstvu pa ho dejo postavo za prisiljeno obiskovanje šol, da bi z divjo silo tirali vso mladino v brezverske šole, ondi mlade serca vere oropali in popolnoma spridovali. Pa v obojnem oziru so zadeli na hud upor v senatu in v zbornici. Pri vsih teh sovražljivostih pa te hudodelnike vest peče in se bojé ljudstva. Zato očitno naznanjajo, da so z Rimom v prijaznosti, akoravno je to farizejska laž. Pri vstanovljanji papeževega poslanca Mons. Czacki-a so se Gambetta in ministri kazali silo priljudne, zdaj pa se zanj ne menijo in nadaljajo svoje trinoško preganjanje zoper katoliško Cerkev.
Prestopi v katoliško Cerkev. *) Poslednji čas je zopet več in znamenitih Angležev zapustilo anglo-prote-stanške zmote in se povernilo v katoliško Cerkev, kakor č. g. Horacij Wilcoks iz Plimouth-a, ki izhaja iz rodo-vine Leonarda Fishe-ja in je bil prostanški pastor v omenjenem mestu; pa g. Bolbolds, iz silo bogatega rodú Suffolskega, z ženo in hčerjo vred; zraven teh še 24 duhovnov anglikanskih obrednikov. „Semaine religieuse" iz Grenobla naznanja, da je škof Mermillod duhovna posvetil barona Baumbach-a, iz znamenite protestanške rodovine v Stuttgardu; le ta se je v svojih šolskih letih vernil v katoliško Cerkev. — Sloveči dr. Litterkorth, poljuden pisatelj, se je odpovedal protestanštvu v Zü-rich u. Ta mož se šteje k naj večim nemškim obertni-kom. — G. Stanley, slavni angleški baritonist, je prestopil h katoličanstvu v pasioniški cerkvi v Higbgaté-u. — Poslednjič naznanjajo misijonske sporočila, da je ol) koncu posta eden japonskih misijonarjev ob enem kerstil 800 oséb. Bili so to potomci starodavnih kristjanov, ker
*) Kdor o tako učenih možčh, kakor so n. pr. naslednji, bere, da so prestopili v katoliško Cerkev, mora vendar verjeti, da so se poprej po mnogem preiskovanji prepričali o njeni resnici; ali ne ? Kako revni in zaničljivi so toraj tisti bedaki, ki menijo, da so zato kaj vredni, ker so vero zavergli.
imeli so do poslednjega preganjanja hranjen kelih in druge svete reči. V Kobi in v Suki se keršanske cerkve od nekaj mescev obilneje obiskujejo. V Kobi je zraven tega bil keršen glavar tiste okrajine, ki je naj bogatejši mož in ima naj veči vpliv v tisti deželi.
Bratovske zadeve.
Koledar za prihodnji teden:
9.	pros. Perva nedelja po ss. 3 Kraljih — 10. S. Pavel pušavnik. — 11. S. Higin. — 12. Š. Ernest. — 13. Sv. Hilarij. — 14. S. Feliks. — 15. S. Maver.
Zahvala:
V hudi in nevarni bolezni sem svojega ljubega otročiča prav goreče priporočila Naši ljubi Gospej presv« Jezusovega Serca, in ko nisem imela že prav nič upanja, je bil zopet zdrav. Bodi ji hvala in češenje!
J. Zazak.
V molitev priporočeni:
Nekdo, ki se v cerkvi nevkretno vede v spotikljej drugim, da bi se poboljšal. — Bolna za zdravje. — Nesrečen človek, posebno v dušnih potrebah. — Dušni pastir in spovednik na Koroškem za zdravje. — Odver-njenje duhovne in časne nevarnosti. — Dušni pokoj.
Zlate zerna za vsaki dan mesca.
10.	dan. Vari se nečimerne hvaleželjnosti pri svojih delih in govorih; le ponižnost in čisti namen: Bogu dopasti, ima dober nasledek.
11.	dan. Kdor zn£ z Jezusom govoriti, nima nikoli dolgočasa.
12.	Dobre bukve bo zemljevidi, na kterih najdemo pot v nebesa.
13.	Kakor dim v nič gre, ko se dviga kviško, tako prevzetnež, ko se povzdiguje.
14.	Kolikor slabše ti o druzih misliš, toliko slabši si ti sam.
15.	čas je taki, kakor ga oberneš: dober, ali pa
slab.
16.	Ne bodi slama, ki se hitro vname, pa kmali ugasne.
Listek za raznoterosti.
Mrutck iiosoior.
Brezvérec: Sem brezvérec, pa je preč! Révsnil bésni je glavan.
Vérec:
To pa ni častnč odveč: Tó iahkó je vsak cigan!
Preštčv ali .budget" *) za dijaško kuhinjo. Pred
vsem veselo naznanilo, da je „vse pokrito", vse ponikve
*) ¿Budget" je angleška beseda, izvirno pomeni košek, kanister. Angleži izgovarjajo „bodžet", Francozi „biidžŠ*, — Slovenci pa naj si sami gledajo, kako: ker so časnikarji temu nepotrebnemu klopu dopustili, da se je vgrizel v njihovo kožo.
zadelane, kakor pravijo učeni gospodje, ali po študen-tovsko rečeno: dolgd nimamo nič, razun tega, da ob novem letu povemo dobrotnikom in prijatlom, „kako stoji študentovska kuhinja"?
Ta prijetni dogodek utegne nam še levičarje (če je kteri v kakem kotu) pridobiti, da bodo z nami glasovali ter dobimo potrebno večino za sprejemanje rado-voljnih davkov na kake dobre dvoje kvatre. Ako ne bode kaj novih prirastkov bi utegnili s kakimi 40 —45 gl. oa mesec izhajati. Ker se je število podpiranih le zla-goma naraščalo, toraj se je plačalo od sred septembra do konca leta 1880 za živež in precej obilno tudi za
{>omoč k bukvam, obleki, svečavi, kruhu posebej itd. e dobrih 130 gl. Kruha namreč se jim pri jedi ne more dajati, dokler se nam „budget" ali žep toliko ne zredi, da bi bili temu kos.	(Konec sledi.)
Poterdilo. Zopet prejel 3 gl. zbirk „Zg. Dan." za pogorelce. Bog plačaj!	J. DemovŠek.
? Celovca so zadnji dan leta 1880 dopoldne pokopali ondotnega knezo-škofa preč. gosp. Val. Wie ry- a. Pričujoči so bili solnograški vikši škof, škofa graški in mariborski, deželna predsednikit graškiL/ in. dom^ču . z drugimi vradniki vred. Ljubljadfi^4^^& zastopan*
po prečast. gospodu kanoniku Petru Urhu in škoto-vem kaplanu čast gsp. Ž. Bohincu. Pridigali so mariborski škof, pokopavali solnograški pervostolnik. Pogreb je bil veličasten, ljudstva velike množice. Kanj ki je bil rojen v Šmariji na Koroškem 12. sveč. 1813, mašnik posvečen 1835, kanonik postal 1844, škof posvečen pa 21. listop. 1858, umeri 29. grudna 1880. Bil je vj^j paitir v prav ledena slovezu. Bog mu daj večni mir!
Svarilo. Opravnik protestanške družbe, ki plačan od luteranarjev prodaja luteranske ss. pisma in razne ropotije, je nodil pred novim letom po Bizaviku, potem šel dalje in je marsikomu vsilil kaj nekatoliškega blaga. Nekteri, ko sc zvedili, kaj je to, so bukve potergali in požgali, drugi so v dvomu, pri čem da so. Katoličani naj vedo, da jim je od sv. Cerkve prepovedano take reči brati in naj se z motivcem ne menijo, ako pride; če pa kaj tacega imajo, morajo po cerkvenih naredbah v škofiji oddati. „Danica14 je že pred več tedni v novo svarila pred takim blagom in zoper drugoverske „agente". Kdor noče čuti, mora čutiti!
ll Bone nam je došlo pisanje — pa za zdaj prepozno - ki zavrača neke krivičenja; toraj prihodnjič.
■oike duhovne vaje bo obhajali po več deželah preteklo leto in so se prav dobro poterdile. Več dni zaporedoma so se shajali v odločeni cerkvi ob zaznam-njani uri poslušat ogovore z glavnimi resnicami in dolžnostmi keršanskega življenja. Med tem časom bo si prizadevali bolj zbrani biti, in kolikor bo opravila dopustile, bolj samotno živeti. Dokončevale so se vaje s skupnim obhajilom moških. Zbirali bo se tako med drugimi katoliški rokodelski možje, tergovci itd. — Take vaje bi se dale po mnozih krajih vravnati brez posebnega truda; posebno koristne bi bile po mestih, tergih in veči h vaseh ob času, ki ni hudega dela ter ob uri, ko delavci že domu pridejo. Rešili bi se mnogi potop-Ijenci. Tudi bi se o tacih prilikah dale zavračati mnoge zmote, ki jih poklicani pa vsiljeni zapeljivci trosijo. Probate.
Je li mertev ali živ ? v Milanu so te dni na ulicah pobrali nekega 601etnika, po imenu Gaggia. Bil je terd, merzel. negibljiv, brez sape in tripanja žilice, oči od-perte, steklene, neobčutne za luč. Vse znamnja smerti so bile pri njem. Tresli so ga in vse poskušali, če je
še živ. Vse zastonj. Položč ga v mertvašnico med druge merliče. Se malo manjka do 48 ar, ko ima pokopan biti, — kar se Gaggia zbudi, ker bo ga kerči popustili. Mislite si njegovo Btermenje, njegov strah! Klicati jame na pomoč. Čuvaj priteče... Zavpije in odnese peté. Ver-nejo se triie ali štiije in prepričajo se, da merlič ni mertev; oskerbé pomoč- z vso naglico. V kratki uri je zdrav. Zdaj je od smerti vstali v bolnišnici Abbiate-grasso, jé in pije, kakor bi se nič zgodilo ne bilo.
Poslednje novice. Kakor Bog tepe Angleže v Aziji in Afriki po poganih, tako je jel šibati tudi Francoze v Afriki. Poslali so bili neko veliko odpravo po reki Nigri; napadli pa so jih černuhi ter so polovico ljudi pomorili, aruge razkropili. Anglija greši že davno zoper Kim in zoper Irce; Francija pa je k Napoleonovim iz-dajskim pregreham zoper papeža zdaj začela pridevati ne manj strašnih v domači deželi zoper cerkvene re-dove. Naj poslednjiši naznanila z južnega afrikanskega obrežja kažejo zopet na to, da se Angležem ondi prav tesno godi, in angleški zopervladni časniki sami menijo, da naj bi Anglija ta kraj opustila. Prašanje je, kaj bi bilo s katoliškimi misijoni? — Tudi v Belgiji katoličani nočejo brezverskih šol. Katoliške ondotne šole imajo čez 13.000 učencev. Naj veči večina delavskega prebivalstva noče nič slišati o brezverskih šolah.
Dobrotni darovi.
Za Študentovsko kuhinjo: Č. g. J. P. 1 gl. — Č. Al. Puc 2 gl.
Za -pogorelce v Banjah v Soriški fari: A. St. 1 gl. Za Zagreb: A. St. 1 gld. — Preč. g. A. Jugovic 3 gld.
Za sv. Očeta: Preč. gosp. zlatomašnik Karol Te-desehi 22 gl. s pristavkom: „Gorjani sv. Očetu sa novo leto". — Č. g. Mart. Zagovaijan 2 gl. (in 4 gl. „za posebne potrebe"). — A. St. 1 gl.
Za sirotišnico v Banjaluki: Č. g. Mart. Barlič 1 gl.
—	G. A. Š. 40 kr.
Za bulgarski katol. misijon v Adrijanopolu: Č. g. župnik V. Majer 11 gl. 70 kr. -- Č. g. Ferlan, župnik v pok., 5 gl. — Po Č. g. Jak. Dolencu 2 gl. — G. K. Jemec 3 gl. (za tab.). — Iz Doba O. 2 gl. — Neimenovana 50 kr.
Za misij one oo. Trapistov med Kafri: A. St. 2 gl.
—	G. A. Verhovec l gld. — G. Tom. Pirnat 2 gl. — Preč. g. Ant Jugovic 3 gl. — Iz Doba O. 2 gl. — Iz Mavčič po č. g. župniku 4 gl.
Za bratovšino sv. Bonifacija: Gnja. V. Melcer 1 gl. Za Ratisbona v Jeruzalemu: G. And. Verhovec 1 gl.
—	Iz Doba 1 gl.
Za Božji grob v Jeruzalemu: Gnja. V. Melcer 1 gl. Za sv. Detinstvo: Gnja. V. Melcer 1 gld. — Iz Borovnice po č. g. kaplanu (mesca listop.) 8 gl. 40 kr.
Pogovori z gg. dopisovalci.
Dr. J. K.: Prav z veseljem vse vravnano. — G. V. KI. na V.: Oddali založništvu. — P. Š.: Hvaležno prejeli; za-kasnjeno nasleduje. — G. Fr. K. v Mar.: Ravno došlo; pre-serčna hvala in veselo novo leto!
Vabilo In prošnja. Kteri še niso poslali naročnino za leto 1881, so priljudno prošeni, da bi to spolnili brez pomude, — ravno tako tudi, kteri so s plačo kaj zastali.
Odgovorni vradnik: Lnka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznlkovi nasledniki v Ljubljani.