Jezikov uk v začetnici. (Nadaljevanjc in koncc. Glej 1. 3. str. 39.!) Stevilo slovenskih samostalnikov je trojno, tedaj naj se tudi učenci vadijo vsa tri števila po vseh spolih Naj pred naj učenci imenujejo in zapisujejo, posamna imena v raznih številih, potem pa naj se tudi prccej števila vadijo v kratkih stavkih, kar je v slovenščini posebno važno in potrebno, da se jezik in uho vadi pravilnih izrazov. N. pr.: Otrok je priden! Koliko otrok je pridnih, koliko setn jih imenoval ? Konj herče in razgeta. Koliko konj lierče in razgeta? Ovca bleketa. Kolo škriplje. Koliko koles škriplje? Kako bi rekel, ko bi bilo ve6 otrok, več konj, več ovac in več koles? (Prav je, da se naj pred ednina in množina in potem še le dvojina obravnava, ker je poslednja težavniša.) Kako bi rekel, ko bi bila dva otroka, dva konja, dve ovci in dve kolesi? 0 sklanji se v začetnici ne more kaj govoriti, temuč naj učitelj le pazi, da otroci, kedar kaj pripovedujejo ali zapisujejo, pri imenih prave končnice rabijo, n. pr., da ne izgovarjajo in ne pišejo: imam klobuka, sem se udaril na glava" i. t. d. Pri zaimkih naj učitelj pazi, da jih učenci prav rabijo v spolih in številih, da jih ne izgovarjajo napčno n. pr. »pri nam" (nam. pri nas) i. t. d., potem da prav rabijo svojilni zairuek »moj", ,,tvoj", ,,svoj" itd. Pri vprašalnih pa naj učitelj otroke vadi, da prav odgovarjajo na vprašanje flkdo" in »kaj«? ,,s kom", Bs čim«? i. t. d. Pridevnika naj se učenci vadijo v mnogih primernib zgledih. N. pr.: Učenec je marljiv. Kaj sem povedal o učencu? Kteri učenec je marljiv? Ali so vsi učenci marljivi? Kakšen je tisti, ki ninia te lastnosti? Ali je nlena, tudi kaže učencevo lastnost? Povejte , kakšne (po barvi) so te-le reči: mleko, trava, černilo, žveplo, zlato, sneg, nebo, cvetica, zvonček, vijolica, lilija, tulipa, marjetica, potočnica, šmarijnica! Povejte, kakšna (po podobi) je krogla, miza, kamen, kolo! Kaj je veliko, kaj majhino, kaj dolgo, kaj kratko! Ktero sadje je okroglo, ktero podolgasto? Kako pravimo otroku, kakšen je, če vse rad in urno stori, kar mu starši ukažejo? Kako pravimo obleki, ki smo jo že dolgo nosili? Kako pravimo človeku, ki že dolgo na svetu živi? Kako pravimo tistitn Ijudem, ki še ne žive dolgo na svetu? Kako pravimo tistemu učencu, kteri na vse pazi, kar se mu v šoli kažc? Kakšen je tisti otrok, ki rad moli in pri molitvi misli le na Boga in na vsako besedo, ki jo izgovarja? Kakšen je tisti človek, ki ni zdrav? Kako pravimo tistemu človeku, ki več je in pije kakor mu je treba? Kakšen je nož, ki je nabrušen in rad reže? Ne pozabi naj se pri pridevniku tudi vaditi dvojnega števila v vseh treh spolih. Števnika se učenci kmali pravilno navadijo, posebno če učitelj tudi pri številjenji pazi, da ga prav rabijo. Glagol pa učitelju in učencem daje mnogo dela. Perve vaje o glagolu enake so vajam pri pridevniku. Z glagolom naj se učenci vadijo tudi števila in osebnih zaimkov, posebno pa naj se vadijo slovenski glagol obširno rabiti in v mnogih zgledih pred vsem poznavati in obračati doveršni in nedoveršni glagol, učenik naj vadi učcnce raznih pregovorov, n. pr.: Človek obrafia, Bog oberne. Kdor veliko obeta, malo obljubi. Kdor se vedno priporočuje, ta se nikdar ne priporoči. Učenci naj se vadijo tudi pri vajah v pisanji raznih glagolov, n. pr.: Naj nas ponižujejo, ponižajo nas vendar ne, Prepišite te-le stavki; in podčertajte glagole: Dan se krajša ia noči se daljšajo. Slana beli hribe in dole, drevje se osiplje, žerjavi in dnigi tiči so pobegnili v drugo kraje. Vse življenje v naravi utihuje, mraz pritiska; vsaka stvar se preskerbuje za zirao. Tudi tebi, človek, bliža se zima tvojega življenja. Zadnjič povdarjamo še to, da naj učitelj že v začetnici učence napeljuje, da vsako besedo premišljujejo in prav razumejo. Sploh pa naj učitelj že ves svoj nauk o jeziku tako vravnava , da se učenci vedno in neprenehoma vadijo in že v začetnici tako daleč pripeljejo, da vsako lahko in umevno izraženo niisel koga drugega raznmejo, in da potem morejo o tem, kar so razumeli, prav soditi in govoriti. Ker pa se vsaki jezik naj bolje uči in vadi tako, da druge v dobrem jeziku posneina, mora biti vsakemu učitelju perva skerb, da zna sam pravilno govoriti in se pri vseh naukih učencem v govoru za izgled kazati. Zatorej rečemo in ponavljarao (opiraje se na perva pedagogična načela): Učitelj v slovenski šoli mora biti prijatelj sl ovenščine.