Bog, ohrani in obvaruj naso državo! Ljubo doma, kdor ga ima: tako pravi znani slovenski pregovor. Lastni dom je za posameznega človeka velikega pomena ne samo kot stanovališče, marveč predvsem kot pozorišče, kjer se more nemoteno vršiti njegovo življenjsko delo ter izživljati njegova osebna in družinska svoboda. Težko človeku, ki ga vse življenje tuja vrata tolčejo po petah! Kar je lastni dom in domačija za poedinca in za družino, to je lastna država za veliko narodno družino. Narod brez lastne narodne države je kakor brezdomec v velikem društvu narodov. Ima sicer zemljo, na kateri biva in katera ga hrani, toda na tej zemlji ni sam gospodar. Vključen v življenjski prostor večjih narodov, jim mora služiti ter jim pomagati kot sredStvo za dosego njihovih življenjskih ciljev. V širšem svetu ie nepoznan. Na veliki medna- rodni pozornici diplomatičnih borb in vojnih podvzetij njegovo ime ne šteje. Nemški modroslovec Hegel je pravilno izpovedal: »V svetovni zgodovini veljajo in štejejo samo tisti narodi, ki imajo lastne države.« Naš narod se je pojavil v zgodovini z lastno državo. Imel je svoje narodne kneze in svoje lastno državno pravo. Dve sto let je branil to svojo državo zoper sosede, ki so ogrožali njen obstoj in njeno neodvisnost. Proti ogromni tuji premoči je končno propadel. Izgubil je svojo politično samostojnost. Zapadel je politični podrejenosti in gospodarski služnosti. Ni pa izginil iz vrst narodov, ker ni zapravil svoje narodne duše. V podzavesti je ta duša vedno hranila stare ideale, ki so v važnejših razdobjih zgodovine oživeli v zavesti voditeljskih oseb. Zlasti v preteklem stoletju je ta zavest večkrat buknila na dan kot težnja in zahteva po politični in gospodarski svobodi slovenskega ljudstva. Od leta 1848. je program Zedinjene Slovenije, ki se ni dal več pokopati, v jedru vseboval zahtevo slovenske samoupravnosti in politične neodvisnosti na lastnem narodnem ozemlju. Ta ideja se je med svetovno vojno v majniški resoluciji leta 1917. izoblikovala v zaLtevo vsega naroda po zedinjenju Slovencev s Hrvati in Srbi v lastno državno edinico. Pred 22 leti — 1. decembra 1918 — se je ta želja in zahteva uresničila z ustanovitvijo Jugoslavije kot narodne države Slovencev, Srbov in Hrvatov. Naša jugoslovanska država je naš skupnl jugoslovanski dom. Leta 80 bila potrebna, preden se je ta dom uredil v zadovoljstvo vseh treh bratov. Ne gre valiti krivdo samo na enega brata, fte_ da je hotel biti preoblasten v tem skupnem domu ter si lastiti neupravičene predpravice. Tudi drugi in tretji brat nista brez krivde. Liberalizem na hrvatski in slovenski strani je bolj gledal na strankarsko k.irist, kot pa na pravice lastnega naroda in na dobrobit skupnosti. Šele lansko leto je zinagalo tisto načelo, za katero se je vedno zavzemala stranka našega ljudstva: načelo resnične saroouprave in avtonomije. Država je sedaj v stanju preurejanja. Hrvatska banovina je že organizirana, sledila bo organizacija Slovenije in r^-editev ostalega dela države, ko bodo zunanjepolitične razmere to dopuščale. Ideja narodnega sporazuma, ki priznava poleg srbske tudi hrvatsko in slovensko narodno samobitnost in hoče vsakemu dati svoje, se je že doslej izkazala kot odlično državotvorno. Med hrvatskim kme.krm ljustvom se je državna zavest in prepričanje o prepotrebni vzajemnosti in ozki interesni povezanoE R^-bov, Hrvatov in Slovencev zelo ojačala. Naša država je nočna na znotraj in uživa tudi v zunanjem svetu, zlasti pri sosedih, ugled močne države. In to v sedanjih mednarodnih prilikah jako mnoro pomeni. Prav ta ugled nam je omogočil, da smo s sarnozavestno in modro politiko rhranili mir naši državi. Vsem državam se tb ni posrečilo. Nekatere so proti lastni volji bile potegnjene v vojni vrtinec. Druge danes ne vedo, ali ne bodo jutri prišle iz stanja nevtralnosti v položaj nevojskovanja, pojutrišnjem pa že stopile v krvavo vojno. Mi imamo trdno zaupanje, da bomo tudi v bodoče ostali izven krvavega meteža. V to svrho moramo ostati močni, in to v gmotnem in duhovnem oziru. Duh ljubezni in požrtvovalnosti mora vladati med nami. Čim večja bo naša ljubezen do skupne države ter Ijubezen med jugoslovanskimi brati, ki so njeni državljani, tem večja bo tudi naša pripravljenost, da žrtvujerao vse, kar je potrebno, in tudi sebe za obrambo naše države in njenih meja. Hrvatski ban dr. Šubašič je nedavno na svojem obisku v hrvatskem, nam sosednem Zagorju lepo poudaril, da so Hrvatje pripravljeni s svojimi telesi braniti kakor Hrvatsko, tako tudi vso Jugoslavijo, katera bo prav tako bramba Hrvatske. Hrvatje stojijo na straži države pri Bitolju, Bitoljčani pa na severu hrvatskega ozemlja. Preteklo nedeljo se je po vsej državi svečano obhajala 22 letnica naše države. Nič ne pretiravamo, če rečemo, da se ta obletnioa še ni nikdar obhajala s tako iskrenostjo in prisrčnostjo, kakor letos. V vse sloje in kroge ljudstva je proniknilo prepričanje o nenadomestljivi vrednosti naše države, ki je poglavitna zaslomba narodnega obstoja Slovencev in Hrvatov prav tako kakor Srbov. Če je bil kdo med nami, ki ni bil popolnoma preverjen o tem, se je spreobrnil ob pogledu v svet, ki ga je poučil o tem, kaj pomeni izgubljena svoboda. Zatočišče naše svobode je naša skupna jugoslovanska država. V lastnem domu si svoboden, tamkaj najdeš srečo in zadovoljstvo, kolikor se sploh da v sedanjih težkih razmerah v svetu oboje doseči. V nedeljo smo molili za našo državo, za njenega mladega kralja in za tiste, ki vladajo v njegovem imenu. Tudi v bodoče bo kipela iz naših rodo- in domoljubnih src vroča molitev proti nebesom: Bog, ohrani in varuj našo državo!