Mokriška ; Zvečer . . .
¦285
Zvečer...
Zimzka noč je  jasna, bajna,
mesec lije bledi svit
na to trudno, bedno zemljo;
nemo k nebu vpiram vid.
Tudi tja, srebrni mesec,
liješ svoj čaroben svit ;
morda ravno tam nelcomu
sij je tvoj po licu zlit !
In misleči duh mi vhaja
daleč, daleč čez gore ;
tja, kjer večna pomlad cvete,
kjer o zimi se ne ve.
Morda ravno gleda vate.
ko po domu vzdiha tam
in ])0zdrave ti naroča —
tujec sredi tujcev... sam !..,
Luno gost oblak zakrije
in zemljo objame noč...
Meni pa samo občutek
v prsih vzbuja se pekoč...
Mokriška.