POSTARINA PLAČANA V GOTOVINI.
ZDQNCEK
LIST S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO«
Letnik XXX.	Maj 1929.	Štev. 9.
Vsebina.
1.	E. Gangl Vodnjarjev grad. Pesem .................213
2.	Dr. Fr. Zbašnik • Zlat. Povest s podobo ...............214
3.	Janko Leban : Srečna dežela. Pesem................217
4.	Franc Kovač: Izprehod po Koroškem. Opis s podobo..........218
5.	Janko Leban: V maju. Pesem...................221
6.	Drago Kocrnut: Hlapec Miha. Povest............. .	222
7.	Fr. Roječ: Naša mala vrtnarica. Pesem...............224
8.	Janko Leban: Žiga Cojz. Življenjepis z dvema podobama.........225
9.	Andrej Rapè: To so temne grede . . . Pesem.............228
10.	Fr. Ločniškar: Zgodba o pečatniku. Povest s tremi podobami.......229
11.	Albin Čebular: Metuljčki. Pesem..................232
12.	Elvira Sittig-Dolinarjeva: Ko se je narodil kraljevič Tomislav... Pripovedka
s podobo..............................................233
13.	Pouk in zabava........................................_	237
14.	Kotiček gospoda Doropoljskega.................239
Živi, živi duh slovanski, bodi živ na veke!
»Zvonček« izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec In stane v naprejšnjem plačilu za vse leto 30 Din, za pol leta 15 Din, za četrt leta 7'50 Din. Posamezni zvezki po 3-— Din.
Uprava »Zvončka« je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, Učiteljska tiskarna, I. nadstropje. — Na ta naslov pošiljaj naročnino
in reklamacije!
Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo.
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo »Zvončka« ▼ Ljubljani, Bleiweisova cesta št. 20/11.
»««.•.iM<ninmMM.»«..........,(,.>'......................."t***	I!	.............
Rešitve ugank, nalog itd. sprejemamo le tekom prvih 8 dni po odpravi
vsakega zvezka.
Glavni in odgovorni urednik: Engelbert Gangl v Ljubljani. — Izda*
jatelj: Udruženje jugoslovenskega učiteljstva (UJU), odgovoren Andrej Skulj v Ljubljani. — Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani, zanjo odgovarja Francè Štrukelj v Ljubljani.
Štev. 9.—XXX.
Maj 1929.
Vodnjarjev grad.
Pod logom Kolpa čudno grgra in v bele se pene zavija, kaj tajnega v temni globini ima, ugane le domišljija.
Pa tudi stric Letnar to dobro ve, let brez števila že šteje, bil vedno je bistre in umne glavé, poredno vprašalcu se smeje:
Tam ima Vodnjar svoj suhi grad, prepoln je ciganske lepote, grad nima oken in nima vrat, zgrajen je iz gole samote.
Za streho mu služi zeleni val in stene so kakor iz stekla, sam kuri in kuha si vodni kralj, pa ništra se mu je napekla.
Z roko, ki je kakor megla in dim, te hlebce si meče v usta, a kdo bi se meril in kosal z njim: brez usten in zob ti hrusta!
Trebušček se kot mehur napne, Vodnjarja dremavica mami, a nemih rib se petje začne in brž ga iz sna predrami.
Tedaj se ga loti jeza in bes in začne se ropotanje, Vodnjar je togoten, razljučen ves, ker ribe so snedle mu spanje!
Z levico lomi vodene stebrè in zopet jih zida z desnico, in ko je domovje porušeno vse, že novo natke pravljico.
Otroke poredne kar z brado lovi, ki se mu široko razpleta, ti misliš, da lan se na bregu suši. pa je le brada razpeta.
Ondan je Šojčev stopil tja, s pogledi v višavah je blodil, kar nekaj na bregu zamornija, pa mu je le brado pohodil.
Vodnjar v resnici je čuden ptič in čuden njegov je dvorec; le mu zaupaj in spusti se v nič, če rad bi bil dvorski norec!
Res modre je stric in bistre glavé, saj let brez broja že šteje, da vse mu verjameš, dobro ve, zato se poredno ti smeje...
E. Gangl.
DR. F. ZBAŠNIK:
Zlat
IX.
Peter omaguje.
eter je končal pravne študije. A če je hotel biti doktor, je moral napraviti še tri izpite. To bi mu samo na sebi ne bilo provzročalo posebnih težav. V enem letu bi imel vse za sabo, ako bi bil sin bogatih staršev, ki bi ga podpirali, in ako bi bilo zanj vse eno, če si izbere malo prej ali malo pozneje svoj poklic. Toda Peter je moral gledati, da si poišče čim prej službo, zakaj le tako je mogel upati, da pride v doglednem času do plače. Čakal ga je torej dvojni trud: čez dan delo v pisarnici, ponoči pa učenje doma. Vstopil je bil pri sodišču, a tistikrat so bile razmere take, da je moral mlad človek delati brezplačno, časih nekaj mesecev, časih tudi vse leto in še dlje, preden so mu naklonili kako podporo.
Skrbi in nadlog torej ni bilo še konec! Da, reče se lahko: čim bliže je bil svojemu cilju, tem večje so bile zapreke! Dokler je študiral, si je lahko kaj zaslužil s poučevanjem. Zdaj tega ni mogel več. Prečepeti ves dan v pisarnici, često celo pozno v noč, poleg tega pa še učiti se — kje naj bi dobil časa za to, da bi si kaj prislužil?
Na srečo je imel dobre ljudi, ki se jim je smilil in so mu pomagali, kolikor so mogli. Neka rodovina, ki je bil pri njej več let hišni učitelj in ki ji je odgojil dvoje sinov, mu je odstopila majhno sobico za sta* novanje in ga poleg tega povabila, da naj bo tudi na hrani pri njej toliko časa, dokler se v njegovih razmerah kaj ne preokrene in mu bo mogoče, da si življenje uravna po lastni volji. Peter je vabilo hva* ležno sprejel, a poudaril je, da tega ne more vzeti zastonj in da svoj dolg poravna, kakor hitro bo le mogel.
O, kako si je želel tistega dne, ko bi bil mogel položiti na mizo prvi denar ter izjaviti: Odslej naprej hočem biti točen plačnik za vse, kar bom prejemal; polagoma poplačam pa tudi ono, kar sem že dolžan!
A čas je potekal, on pa je delal še vedno zastonj in nič ni kazalo, da se kmalu kaj izpremeni. Najhuje pa mu je bilo, da se zaradi pre» obilega dela, ki ga je imel v službi, ni mogel učiti in pripravljati za doktorske izpite. In še nekaj ga je peklo: da svoje drage mamice zdaj niti toliko ni mogel podpirati, kakor jo je takrat, ko je še študiral.
ZVONČEK, XXX—9 ...........«......<:•......•:>......<:•......O
Spričo vsega tega ni čudno, da je časih obupaval. »Preveč si si naložil, Peter!« je nekoč rekel sam sebi. »Tvoj boter je omagal že prvega polleta, ko je bil na vseučilišču, ti pa omagaš zdaj, ko si že tako blizu cilja! Kar je preveč, je preveč! Ne, tega ne zdržim! O, dobri boter, tvoj zlat zopet ne doseže svojega namena! Nisi ga dal pravemu človeku! Toda izmenjam ga ne! Te nevarnosti ni več! Ne izmenjam ga
za ves svet ne! Če si sam ne priborim doktorskega klobuka, ga tudi jaz podarim komu, ki mu bo morda usoda bolj naklonjena, kakor je bila meni in tebi, moj dobri boter!«
Nekoč je svojemu predstojniku potožil, da ima tako malo časa za učenje. Ta pa mu je prezirljivo odvrnil: »Čemu pa vam bo doktorat? Jaz tudi nisem doktor, pa sem vendar nekaj dosegel! In ali je morda naš predsednik doktor?... Prijatelj, res ne vem, zakaj se še mučite z učenjem!«
......o......O......O......<:•......<:•—-S-...... ZVONČEK, XXX—9 —O......i-......<:......«......O......C......
To mu je še bolj vzelo pogum. Bili so časi, ko je misel na dokto« rat res že popolnoma opustil in pometal knjige v kot, ki bi se moral učiti iz njih. Toda nenadoma je zopet zahrepenel po njih in iznova ga je prešinilo veselje do učenja. »Pa če se ves svet zakolne proti meni,« je vzklikal v takih trenutkih, »jaz hočem, hočem, da se izpolni želja mojega botra!«
In potegnil je zopet knjige iz prahu in iznova jih je začel pre» birati, kadarkoli je imel kaj prostega časa. Zjutraj se je večkrat zbu» dil na vse zgodaj, pa se je sklonil pokonci, posegel po knjige in se začel učiti. Po eno uro, dve uri se je tako učil in zopet se mu je zbu« dilo upanje, da doseže svoj cilj.
Še se mu je seveda od časa do časa vračala malodušnost. Nekoč, ko je bil od dela do skrajnosti izčrpan in izmučen, je začel iznova raz« mišljati, ima li to kaj zmisla, da se toliko trudi in si toliko prizadeva. Kdo ve, če so bile botrove besede, ko mu je izročil zlat, res tako mišljene in mu ga je res samo zaradi tega dal, da bi mu pomagal z njim do doktorstva! Morda je pa tako govoril samo zaradi lepšega! Če pa ga je hotel s svojimi besedami vzpodbuditi k pridnosti, je svoj namen itak dosegel! Saj priden je bil! In vedno je imel v čislih njegov spomin! Napram botru je bil torej storil v polni meri svojo dolžnost! Zakaj potem še gre? Ali za čast, za slavo? Častiželjnost, slavohlepje ni baš lepa lastnost! Za njima tiči često ničemurnost, nadutost in tudi sebičnost!
A ko je tako preudarjal in si izpraševal vest, se mu je nenadoma zjasnilo, in odgovoril si je na ta vprašanja:
»Ne, ne gre za čast, ne gre za slavo! Gre temveč za to, da osta» nem sam sebi zvest, da se ne izneverim svojim načelom, da se izkažem moža — junaka, ki se ne da oplašiti od vsake neprilike! Kakor človek sem, ki se je namenil, da spleza na visoko goro! Ali se bo ta vrnil sredi pota, ako začuti, da mu postajajo noge trudne? To pač ne bi bilo junaško! In kaj ga žene v višavo? Ali misel, da se bo potem lahko ponašal s tem? Ne! Človek hoče zaradi tega na visoki vrh, da uživa ondi krasni razgled, ki se razprostira pred njim, da se divi ondi veli« častvu božje prirode in se veseli uspeha svojega truda! Nekoč bo konec vsemu hudemu, nekoč bo konec zaprekam — nekoč napoči ura, ko se obrne vse na bolje! Zato hočem vztrajati, vztrajati!...«
In res se je obrnilo na bolje! Kar nepričakovano se je bilo izpraz» nilo neko službeno mesto, in Peter je dobil svojo prvo plačo! Kar je zdaj najprej storil, je bilo, da je natanko preudaril, koliko sme od svojih mesečnih prejemkov porabiti za odplačevanje dolga, koliko bo mogel dajati svoji mili mamici in koliko lahko potroši za tekoče po» trebščine. Še vedno je težko izhajal. Še vedno si je moral pritrgavati pri najpotrebnejših stvareh. Da bi si prihranil kaj, iz česar bi plačal
••••• ZVONČEK, XXX—9 ......O.....«......<:■......O
pristojbine za pripustitev k strogim izpitom, na to ni bilo misliti! Vedel je, da se bo moral zaradi tega iznova zadolžiti in to mu ni bilo prijetno, vendar pa si ni dal več omajati poguma in to tem manj, ker ga je bila doletela še druga sreča — premestili so ga namreč k oddelku, kjer ni imel več toliko dela kot doslej. Zdaj je imel večere zase. Po« svetil se je lahko z novo vnemo učenju in tako je šel že čez nekoliko mesecev po tistem polagat prvi strogi izpit...
Srečna dežela.
Tam daleč ob morske čeri valovi so barko razbili, kar bilo rta njej je ljudi, na pust se otok so rešili.
Roditelja Mina, Andrej in dva nedorasla otroka živeli so borno odslej lettam med skalovjem otoka.
Hodili vsak dan so na breg, na morje široko so zrli, s solzami v otožnih očeh po domu nekdanjem so mrli.
»Sam Bog nam usliši prošnjo: Tod mimo nam ladjo privedi, da vrnemo zopet se z njo v domovje v pomorščanov sredi!«
In res, neki dan, o poglej, priplava tam barčica mimo, poprosi mornarje Andrej: »S seboj nas vzemite; trpimo!«
»Posamno vas rešimo vse, sicer se nezgode je bati, zdaj oče le z nami naj gre, drug pot pa na vrsti bo mati!«
Ostali zaplakali so in roke v obupu so vili, nestrpno vsi čakali so, kdaj drugi se bodo rešili...
In glej, nekaj časa nato se vrnejo z barko mornarji in vzamejo mater s sebo, obupna otroka Bog varji!
Čez čas pa so zopet prišli, po enega pa le otroka, v bridkosti se drugi topi in milo, prav milo se joka ...
Naposled pa pridejo spet, in drugi otrok se odpelje, ubožček vesel je, razvnet, izpolnile so se mu želje! .
Domä pa bo svojce objel, od sreče vsi bodo jokali, zavrisnil bo fantič in pel: »Zdaj bomo pa tukaj ostali!«
Ni to naš pozemeljski dom in barka ni barka rešilna, življenje — to je brodolom, trpljenja je mera obilna!
Težav vseh odreši nas — smrt, ki vodi nas v boljšo deželo, tam božji razteza se vrt, veselje bo tamkaj nam cvelo.
Ta barka je krsta samó, pogrebci mornarji so vrli, ki z nami do groba gredo, ko bodemo tukaj umrli.
Vsi nekdaj se vidimo tam v tej lepi in srečni deželi, luč večna svetila bo nam, neločno tam bomo živeti!
Janko Leban.
—"ö—«............<■......O......O— ZVONČEK, XXX—9 ......■:>......•:>......5.......«......-v......O—
FRANC KOVAČ:
Izprehod po Koroškem.
v.
upej išče zlato rudo pod skalovjem na hribčku, ki je poraščen z redkimi borovci. Čuden je ta zlatokop: mož, star že nad sedemdeset let, išče že nad trideset let zlato rudo! Prej je dolga leta kopal na nekem drugem kraju in izkopal v zemljo globok rov, a lansko leto mu je posestnik dotičnega mesta prepo« vedal nadaljno kopanje, ker iz rova navoženi grušč in kamenje dela škodo gozdnim nasadom. In zato je začel kopati na novem kraju. Ljudje ga puščajo na miru, ker si ne da ničesar dopovedati. Trdno je prepričan, da najde zlato rudo. Kdor mu oporeka in dokazuje, da je njegov trud brezuspešen, z dotičnim sploh ne mara govoriti.
Rupej koplje vsak dan po nekoliko ur, časih pa tudi ves dan nepretrgoma. V silovitem mrazu predlanske zime je sivobradati, ko* ščeni mož, prepasan s širokim jermenom in kosmato kučmo na glavi, čepel v ozkem, približno 2 metra globokem rovu, izdolbenem z dletom v trdo skalovje, in s cepinom v roki lomil trdi kamen.
Pri delu mu je pomagala žena Mojca, oblečena v staro vojaško bluzo, v Iuknjičastem krilu in z ogromnimi cokljami na nogah. Ko je Rupej nalomil kupček, sta jela preiskovati vsak kamen posebe v upas nju, da se kje notri pokaže zlata žila. Molče sta skrbno obračala vsak kamenček in ga počasi polagala na stran. Ko sta vse preiskala, je Rupej zopet začel s krampom lomiti kamenje in Mojca je z lopato nalomljeni in preiskani grušč odmetavala stran, da ga s samokolnico izvozi iz rova. Ves čas sta pri delu molčala, in tako sem ju opazoval, ne da bi kaj slutila o meni.
Tako tudi midva stopiva k rovu. Res, na delu sta in vidiva, kako se dva stara človeka mučita brez potrebe. Prisiljeno zakašljam. Dva para motnih oči se začudeno ozreta v naju.
»Ali ste že našli zlato rudo?« vprašam.
»Še ne, a upam, da pridem kmalu do nje. Tu je gotovo zlata žila, je že kamenje tako. Sem tudi slišal že zvoniti tu v zemlji, zadnjič je tako zvonilo kakor z velikim zvonom. In tudi cvergleje (palčke), ki čuvajo zlato v zemlji, sem videl. Tu mimo mene je stekel, čisto majhen je bil. Tudi Mojca ga je videla.«
»Da, mimo mene je zletel, kar izginil je pod zemljo.«
In človek živi v trdni veri in dela naporno že trideset in pet let! Ali naj ga odvrneva od njegovega brezumnega početja? Saj bi naju
ne poslušal. Že drugi so ga poizkušali z lepim in tudi z zasmehova» njem, a vse zaman.
Ker nama zaupa in ga ne zasmehujeva kakor drugi, dobi do naju nekaj več zaupanja. Pokaže nama neko listino rudoslednega urada, kjer čitava, da sestoji v preiskavo poslano kamenje iz kremenca, ki mu je primešanega 0-002 svinčene in bakrene rude.
»Kaj boste pa začeli, ko boste nekoč tako bogati?«
»Rad bi na stara leta brez skrbi živel in tudi za zvonove bi nekaj dal.«
Hotel sem še nekaj več izvleči iz njega, a mož je postal nezaupen in redkobeseden.
Djekše (1159 m), najvišja in najsevernejša slovenska župnija na Koroškem
Idiva torej zopet po cesti naprej do končnega cilja svoje poti: bližava se Krki, ki je 1. 1919.—20. tvorila demarkacijsko črto. Ondi se razprostira Rička vas in še bolj spodaj vasica Zamir. Lepo ležeči kraji sredi rodovitnega polja. Tam ob Krki je stala nekoč cerkvica sv. Martina, ki jo je za povodnji narasla Krka izpodkopala, da se je zidovje sesulo (1775). Od te bivše cerkvice je ostala samo še stara podoba sv. Jakoba, ki je sedaj v cerkvi v M. Št. Vidu.
Zopet zavije cesta proti severu v ozko dolino »Görtschitz«tal« —• že smo na nemškem ozemlju. Kar nenadoma se preneha narodna meja. Do tukaj ljudje še govorijo slovensko, a komaj se obrne cesta proti severni strani, slišimo večinoma že nemški jezik. Zopet sva na stari rimski cesti, vsekani v skalo, držeči v Hüttenberg. Čez pet minut pri« deva do velike gostilnice in gospodarskega poslopja Reinegg. Komaj
......s-.....!>......<:■.......:>......«......«— ZVONČEK, XXX—9 ......O......«■......•$•......O......O—C-—
imajo obširna gospodarska poslopja prostora na ozkem kraju. Tik nad njimi se dviga navpična, nekoliko čez viseča, ogromna, 60 m visoka skala z razvalinami nekdanjih Reineških razbojniških vitezov. Občudovati morava ostrovidnost teh nekdanjih vitezov, da so si na teh nedostopnih pečinah sezidali varna gnezda, iz katerih so ovirali in zadrževali promet. Od potnikov in trgovcev so svojevoljno pobirali davek in colnino.
Albreht I. Habsburški je okrog 1. 1290. razdrl razbojniško gnezdo in posestvo zaplenil in I. 1338. ga je dobil v fevd Reinher, šenk Oster* viški, in iz imena Reinher je nastalo sedanje Reinegg. Ko je pa zadnji potomec iz rodovine Osterviških 1. 1475. umrl v turškem ujetništvu, je prišlo posestvo v cesarsko oblast.
Tudi o Rajneškem gradu hočeva za slovo še slišati mično pri* povedko in potem je najin izprehod končan.
Zmaj in škrat sta gospodarila tudi v starem Reineškem gradu. Zraven njih so se šopirile divje žene. Zavoljo svojih hudobij na zemlji so bile zaklete v Reineške razvaline, in marsikdo je že slišal izza zidovja jok in zdihovanje. Pa le malokomu je usojeno, da bi jih videl. Pred blizu sto leti, tako pripovedujejo, gre tedanja posestnica sedanjega veleposestva pozno zvečer ob svitu meseca po svoji navadi pogledat po hlevih in gospodarskem poslopju. Za nekim grmom se ji nenadoma prikaže bela gospa, katere krasno obličje razodeva glo* boko žalost in bridkost.
Vsa prestrašena obstoji Reinekarica; ne more se ganiti. Glas ji zastane.
»Ne boj se!« pravi prijazno čudna prikazen, »nič hudega se ti ne zgodi. Usojeno ti je veliko odrešilno delo. Prosim te, pojdi z menoj tja gori v stari grad in bodi krstna botra novorojenemu otroku.«
»Ne morem,« vzdihne prestrašena in trepetajoča Reinekarica, »bojim se iti s teboj tako pozno na grajsko razvalino.«
Bela žena začne bridko jokati in jo kleče prosi, naj gre z njo.
»Ne boj se, ničesar hudega se ti ne zgodi! Veliko srečo pripraviš sebi in svojcem, če se tvoje srce usmili mene in mojih ubogih, nesreč* nih sester. Samo ena stvar bi te utegnila prestrašiti. Velika kača te bo srečala, a pojde samo mimo tebe. V žrelu bo nesla šop ključev. Ko pride do tebe, tedaj se osrči, se hitro pripogni in ji vzemi ključe iz žrela. Tebi se ne more ničesar zgoditi. In ko imaš ključe v roki, tedaj moreva iti mirno na krstitev in dokončati odrešilno delo.«
Dolgo se brani Reinekarica. Ko pa bela gospa le prosi in prosi ter ji obljublja srečo, se osrči in pravi: »Moža hočem prej vprašati.«
»Nobenemu človeku ne smeš poprej o tem ničesar ziniti, drugače je vse izgubljeno,« pravi gospa.
<:•......<•'•........................O...... ZVONČEK, XXX—9 ......
•O-----
Naposled se žena vendar opogumi, da je pripravljena iti. Vesela hiti naprej bela gospa, za njo pa stopa trepetaje Reinekarica. Nista hodili dolgo, ko dospeta sredi gore na kraj, kjer ni bilo gozda.
»Moram te zapustiti,« pravi bela gospa, »bodi pogumna! Ko prideš do onega malega travnika, ti pride nasproti iz tistega skalovja kača s ključi. Še enkrat ti povem, nič se ti ne zgodi. Počasi bo lezla kača mimo tebe. Pripogni se in vzemi ji ključe, a ne zini besedice. S tem boš ne samo meni in mojim sestram, temveč tudi sebi in svojcem pripravila veliko srečo.« Nato izgine bela gospa.
Sama stoji Reinekarica v pustem gozdu. Med drevjem zapazi v mesečini znani travnik.
»V imenu božjem, pa grem,« se pokriža in gre proti travniku. Komaj stopi tja, se privali od pečin velikanska kača, debelejša kot vsako drevo. Počasi se bliža prestrašeni. ženi, ki je strahu in groze skoro okamenela. Že vidi natančno kačje zelene oči in ključe v nje* nem žrelu. Že je zver tik nje, tedaj pa ona zavpije: »Vsi dobri duhovi hvalijo Gospoda Boga!«
In kača je izginila. Zasliši se polom, in žena vidi, kako je besna kača z repom izrvala mogočno drevo.
Grobna tišina zavlada. Mesec obseva travnik in pečine kakor prej. Iz razvalin nad pečevjem se pa zasliši iz mnogih grl žalovanje in jok. Vsa prestrašena se spusti Reinekarica navzdol in dospe neovirano domov. Od tistega časa ni ničesar več videla ali slišala o beli gospé.
V maju.
Povrnil se je ljubi maj, pač nisem snival, da starček bedni bom še kdaj te jaz užival!
Bil v svoji sobici zaprt sem zimo celo, zasnežen gaj, zasnežen vrt — vse onemelo!
Srce mi trla je bridkost, bolezen ude,
obup ni bil mi redek gost te čase hude!
Janko Leban.
Spet je oživljen vrt in gaj, spet ptica poje, okreval sem in mirno zdaj srce je moje.
Po vrtu hodim gor in dol, cvet občudujem, minila me je žal in bol in up negujem!
»O Bog!« molitev mi kipi, »zahvaljen bodi, pa mnogo lepih takih dni Še mi prisodi! ...«
•5-......❖......ft......i-...... ZVONČEK, XXX-9
DRAGO KOCMUT:
Hlapec Miha.
sa vas ga je poznala. Najlepše konje je imel in za najboljšega hlapca je veljal Korenov Miha. Vso pot, ko je vozaril, se je pogovarjal s konjema, sedaj s tem, sedaj z onim. In če se je vozil v mesto, to je bil zanj in za konja praznik. Ta dan jih je posebno lepo počesal in pogladil, oprema pa se je lesketala kakor svojčas njegovi škornji, ko je kot vojak« konjenik zapuščal ob nedeljah vojašnico. Ako se je pri vožnji ustavil pred kako gostilnico, ni mislili samo na sebe, mislili je tudi na svoja konjička. Korito je bilo polno ovsa, za pri« boljšek pa jima je dal vsakemu po pol žemlje, namočene v zlati kap« ljici. »Marta« in »Sokol« — tako je imenoval svoja konjiča — pa sta imela Miho nad vse rada. Če jih je božal in gladil, sta naslonila svoji glavi na njegove prsi in gledala tako lepo, da je moral Miho vsak zavidati. Biča naš Miha sploh ni poznal. Z besedo je dosegel vse, kar je hotel. In lep fant je bil svojčas naš hlapec, to je pričala njegova zunanjost še sedaj. Na glavi je imel dolgo brazgotino in nato je bil posebno ponosen.
»Na katerem proščenju si jo pa skupil, Miha?« so ga vpraševali radovedni ljudje.
Kratko se je odrezal: »Miha se ni nikoli pretepal! To sem dobil, ker nisem dopustil, da se muči in pretepa živali. No, ker ste rado« vedni, pa vam povem. Vsak teden sem vozaril v Maribor in nazaj. Zmeraj sem imel voz poln blaga, tako da sta Sokol in Marta težko vozila. Še sam sem šel navadno peš ob vozu, da bi njima olajšal breme. Tam pod Sv. Trojico, tam je namreč hud in dolg breg, tam sem pa žrtvoval od svoje napitnine 10 ali časih celo 20 dinarjev, da sem si oskrbel pomoč za konja — priprego. V tem hribu sem nekoč srečal mestni voz, natovorjen z letoviščarji. Sami debeluhi so bili na njem. Konja, ki sta vlekla to težo, sta omagala. Ni šlo in ni šlo naprej. Hlapec je udrihal po ubogi živali, a vse zaman. Vzpenjala sta se konja, naprej pa se nista ganila. Saj tudi nista mogla. Slaba cesta je bila in pa toliko ljudi na vozu. Pa si nobeden teh izletnikov ni umislil, da bi stopili z voza. Ustavil sem svoj voz in ves jezen zavpil: »Vsi dolj z voza! Da vas ni sram, ko tako mučite ubogo žival!« Pa sem naletel na slabo. Rekli in vpili so, da nimam kot »windischer Hund« (slovenski pes) ničesar komandirati. Neki prenapetež je zavihtel celo svojo palico in me z vso silo udaril po čelu. Ulila se mi je kri. Lahko bi tega mestnega pobalina naučil dostojnega vedenja, pa nisem hotel. Začel sem vpiti in klicati ljudi. Nabralo se je polno kmefrgv in fantov.
......O......O......»......O......V-......O— ZVONČEK, XXX—9 —<■,..................•:>............o—
Ko sem jim povedal, za kaj gre, so bili vsi edini z menoj, da mora gospoda z voza in peš na hrib. Pravim vam, če ne bi šli, ne vem, kako bi se jim godilo. Vrhu hriba pa sem še prijavil zadevo orožništvu. Tudi orožnik mi je povedal, da sem ravnal prav. Stvar se je končala pred sodnijo in sem dobil še nekaj denarja kot odškodnino za bole* čine. Vidite, to je povest moje brazgotine. Ponosen sem nanjo. Dobil sem jo, ker sem branil in se zavzel za ubogo žival.«
Kmet, pri katerem je služil Miha, je umrl. Dediči so prodali po= sestvo in tudi konja. To je bil za Miho najhujši dan, ko sta odhajala njegova Marta in Sokol v sosedno vas. Lepo jih je očedil za slovo, v grivo jima je vpletel cvetja in vsak je dobil po eno žemljo z vinom. Ko jih je predal novemu gospodarju, je zaplakal. Prosil je, naj mu dovoli, da pride vsak dan na obisk k svojima ljubljencema. Novi gospodar mu je to rade volje dovolil.
Ko sta odkorakala konjička po prašni cesti, je stekel za njima, objjel vsakega okrog vratu, poljubil jima grivo in šel počasi v svoj prazni hlev. Povezal je svoje stvari v culico, pospravil svoj kovčeg in šel na hrib v kočo, ki si jo je kupil od umrlega gospodarja že pred leti.
Tu je sedaj Miha samotaril. Zrl je s hribčka v dolino, gledal na vas, kjer sta sedaj Marta in Sokol. Samo na nju je mislil. Z njima se je pogovarjal, saj ljudi ni imel v tej samoti. Vsak večer, ko je odzvonilo pri fari, je šel v posete k svojima ljubljencema. Čim je vstopil v hlev, sta okrenila oba konja glave. Sokol je zarezgetal, Marta je postala nemirna. Stopil je med nju, ju objel okrog vratu in bil ves srečen. Iz hlačnega žepa je privlekel nekaj kosov belega sladkorja in ga razdelil med svoja ljubljenca. Potem se je menil z njima. Pravil jima je, kako se mu toži po njih, vpraševal ju je, kako ravnajo novi gospodarji z njima. Konjička sta zrla vanj, kakor da bi umela, kaj hoče Miha. Po celo uro je ostal v hlevu in težko je odšel, ko je moral proti domu. Ljudje so se čudili, da Miha tako ljubi ti živali. Niti enega dne v letu ni izpustil, da ni prišel v posete. Ni ga plašil ne dež, ne pozimi sneg.
Tako so minevali Mihi dnevi in leta.
Gospodar je rekel: »Če Miha enkrat ne pride, je ali zbolel ali umrl.« In nekega dne ga res ni bilo. Minil je en dan, minil drugi in tretji dan, a Mihe ni bilo. Gospodar je poslal svojega hlapca, naj gre pogledat, kaj je z njim. Ženska, ki je gospodinjila Mihi, mu je spo» ročila, da je bolan, hudo bolan. Hotel pa je vstati po sili, da bi šel k svojima konjema. Pa ga je le preprosila.
Ko je vstopil klapec Ivan v sobo, se je Miha vzradostil. Dal mu je roko in ves razburjen vprašal: »Kaj delata Marta in Sokol? Sta pač zdrava? Hudo mi je, da ne morem k njima. Pa ko si malo odpo» morem, povej jima, bo moja prva pot k njima. Tam v omari je slad*
•.....C-.....!>......•:>......<:•......-5-......«— ZVONČEK, XXX—9 ••-•<>......O......O......O......❖......O
kor. Ivan, vsega vzemi in jima nesi! Vsak dan jima malo daj, da ne pozabita na mene. Tako ju imam rad. Lepo ravnaj z njima, prosim te!«
Tako je govoril Miha, ko je stala smrt pred hišo. Popoldne tega dne je dal Miha poklicati župana, učitelja, gospodarja Marte in Sokola in pa hlapca Ivana. Ko so ljudje videli, da gre stari gospod župnik z Najsvetejšim k Mihi, so rekli: »Po njem je.«
»Svojo poslednjo voljo bi vam rad povedal. Kratka bo. Za pogreb in svete maše sem se zmenil in vse poravnal g. župniku. Kar imam, to bi še rad razdelil. Sorodnikov nimam. Vsi so pomrli pred menoj. Moji gospodinji Mici zapuščam 500 dinarjev, posteljo in omaro. Staro in novo obleko dajte grobarju. Pogrebcem vsakemu po 20 Din in pa en obed v krčmi v vasi... Šolski ubožni deci dam 500 Din. Hišo in vrt pa zapuščam tebi, Ivan. Daj mi desnico! Vse to je tvoje, le eno mi obljubi, da boš z Marto in Sokolom vedno lepo ravnal. To mi obljubi, in lahka mi bo smrt. Videl bi še rad oba svoja ljubljenca. Privedite ju na grič. Kaj ne, vi me ponesete na vrt, da jih vidim, da se poslovim od njih? To bi rad, to bi rad, dragi in dobri moji... Drugih želja nimam. Če morete, izpolnite mi to. Marta, Sokol, pridita k meni!...«
In čez dobro uro potem je res peljal Ivan Marto in Sokola na grič k Mihi po slovo. Postelja z bolnikom je že stala na vrtu. Ko je zaslišal rezgetanje Sokola, je bolnik sedel v postelji. Dovedli so ko« njička tik do njega. Suhe roke so se oklenile ljubljencev. Gladil je zdaj enega, zdaj drugega in solze so mu vrele po licu...
Roke so padle z vratu Marte in Sokola. Miha je umrl... Ljudje so pokleknili in molili za njegovo dušo. Konjička pa sta zrla nanj, kakor da bi umela, kaj se je pripetilo. Čez dva dni sta peljala Marta in Sokol Miho s hribčka v novi in temni dom pri fari...
Naša mala vrtnarica.
Čula sem, da letos pride spet
Z njimi goste pozdravljala bom,
mnogo imenitnih gostov k nam, naš ogledajo si lepi svet,
a če kralj, kraljica bi došla, pa najlepše cvetke dala bom njima v znak iskrenega srca. Saj jaz vrtnarica sem postala, da pokažem s tem, kako oba
šolo, dom in naš prosvetni hram. Jaz slovenska deklica sem mala, vrtec si ob potu ogradim
in domačih cvetk vanj nasadim.
vdano ljubim, čislam in slavim!
Fr. Roječ.
:>--ZVONČEK, XXX—9 ............O......•:>......•:>......•:>......C-
JANKO LEBAN:
Žiga Cojz.
razpravi o Valentinu Vodniku smo videli, kak vpliv je imel Cojz (Zois) na Vodnika, pa ne le na Vod* nika, temveč tudi na druge sodobne književnike, recimo na Antona Linharta, ki je bil začetnik naše dramatike (gledaliških iger). Cojz ni bil ne pesnik ne pisatelj slovenski, a bil je mož učenjak, boga* taš, ki je podpiral vse lepo in dobro.
Žiga Cojz se je rodil v Trstu 1. 1747. Njegov oče Michelangelo (Mihelandželo) Zois je bil iz Bergama na Laškem doma. Ko se je kot trgovec preselil v Trst, si je s svojo pridnostjo pridobil ogromno imetje. Nakupil je ali v najem vzel vse rudnike po takratnem Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Ko je bila cesarica Marija Terezija po sedemletni vojni v veliki denarni zadregi, ji je Michelangelo podaril 40.000 goldinarjev, kar je pomenilo za tiste čase ogromno bogastvo. Zato ga je povzdignila v baronski stan, to se pravi: postal je plemenitaš z naslovom baron. Izbral si je ime Zois von Edel* stein. Slovensko bi se reklo: Cojz plemeniti Dragulj ski. Po smrti prve žene se je Michelangelo poročil s Slovenko Ivano Kapusovo. Ta je bila mati našemu Žigi. Zato je bil Žigin materinski jezik slovenski in zato se je Žiga štel za Slovenca. Mati ga je skrbno učila slovenski. Slovenščino je Žiga vzljubil in popolnoma obvladal. Slovenščino kot materinski jezik je iskreno negoval ves čas svojega življenja.
Ko so se Cojzovi preselili v Ljubljano, je mladi Žiga izvršil šole pri jezuitih. Potem ga je oče poslal v viteško akademijo na Toskansko v Reggio (izgovori Redžijo). Tu se je seznanil s poezijo in modro* slovjem. Ko se je vrnil iz Reggio, je doma prevzel vodstvo velike trgovine. Kot trgovec se je Žiga učil raznih jezikov, fizike, kemije, višjega računstva (matematike), botanike (rastlinstva), mineralogije (rudninstva) itd. Oče je pozval celo slavnega matematika Gruberja, da je Žigo učil. Vsake stvari, katere se je Žiga lotil, se je poprijel z veliko pridnostjo. Zato je pa tudi bil vsestransko omikan mož. Bil je dober tvorničar, rudninoslovec, trgovec, sploh mož v vseh panogah znanja doma. Kot milijonar je sipal dobroto na vse strani.
Rad je stopil na svojih potovanjih v bajtico ubožnega delavca ali bornega rokodelca ter povpraševal, kako se pravi temu ali onemu orodju po slovensko; povsod so ljudomilega moža sprejemali z vese* seljem.
A sredi tega blagoslovljenega delovanja zadene vse Slovensko — posebno Cojzovo hišo — hud udarec. Okrog 1. 1775. je namreč oživela kupčija na Švedskem in Ruskem. Prišlo je mnogo ladij z železom na
—❖......•:>......«•—O......«— ZVONČEK, XXX—9 ......o......O......O—O......<>—C>—
Jadransko morje in zato je Co j zova trgovina trpela škodo. Pa on se ni ničesar ustrašil ter je vse poizkusil, da bi se odkrižal te nevarnosti. Potoval je na Francosko, Holandsko in Angleško, obiskoval tamošnje tvornice, videl nove izume ter si pridobil znanosti, kako bi bilo domači kupčiji zopet pomagati na noge. Pozval je v Ljubljano izvedene ko* vače in rudarje, da so preiskovali tuje blago. Vrnivši se v domovino, začne svoje fužine popravljati in uvajati nove izume v svoje tvor* nice. Dobival je celo s Švedskega in Ruskega železo (sirovo), ga obde* loval in razpošiljal po svetu. Poseben sloves so imele Cojzove kose,
Cojzova hiša v Ljubljani
(na voglu Cojzove ceste in Brega)
tudi njegovi srpi so sloveli. S tem je svojo kupčijo tako povzdignil, da je uvažal svoje blago celo v Indijo, Japan in Kino. Cojzova hiša se je silno povzdignila.
Toda Žigo je 1. 1779. zadela druga, osebna nesreča. Bil se je nam* reč v Rimu prehladil in od tedaj ga je vedno trgalo po vseh udih. Lotil se ga je pro tin in mu naposled uničil noge. Od 1. 1797. ni več zapustil svoje hiše v Ljubljani. Izumil je poseben voziček s tremi kolesi, spredaj z mizico za knjige in papir.1 S tem vozičkom se je vozil po svojih 17 sobah in po vrtu. Na tem vozičku je študiral in pisal do 10. ali 11. ure ponoči, časih celo do dveh popolnoči. Pisal je posebno rad Vodniku, ocenjevaje njegove pesmi. Podpiral je slovenske pisa*
1 Glej podobo na strani 58. v .Zvončku«, letnik XXIX. (1927-1928)! Uredn.
.....o......O......o......O......•:>.....O...... ZVONČEK, XXX—9
•S---
telje: Japlja, Kumerdeja, Kopitarja, Ravnikarja, Vodnika. Naročil si je po več izvodov knjig (staroslovenskih, glagoljaških, kart itd.) ter jih delil med pisatelje. Sploh je bila Cojzova gostoljubna hiša zave* tišče vsem prosvetnim delavcem. Slavni jezikoslovec Kopitar je prišel v Cojzovo hišo kot domači učitelj nekega Cojzovega sinovca, pa je pozneje, ko je sinovec odšel na Dunaj, ostal še osem let kot tajnik
Cojzov spomenik na Cojzovi cesti v Ljubljani
v Cojzovi hiši. — Kopitar je sam rekel, da bi ne bil nikoli postal jezi« koslovec (slavist), da ga usoda ni privedla v Cojzovo hišo.
Brigal se je Cojz tudi za druge, vso deželo koristne stvari, n. pr. za osuševanje Ljubljanskega barja. Tudi za ljubljansko mesto je skrbel: da so podrli mestni zid, lepšali ulice in hiše itd. Za kmete je skrbel po očetovsko. Graščinskim podložnikom je zapustil pokojnino. Ko so bili v Ljubljani Francozi in Avstrijci, je ranjene in neranjene vojake nastanil po svojih graščinah in skrbel zanje. Sploh je bila dobrodelnost tega izbornega moža vredna občudovanja.
<>......C-......o
ZVONČEK, XXX—9 ............•:>......<:•......<:•......O......0—
Umrl je Cojz dne 19. novembra 1819. Ob pogrebu je bila vsa Ljub« ljana zavita v črno obleko. Z veliko potrpežljivostjo je mož prenašal svojo usodo, prikovan 22 leti na svoj voziček.
Velikanske so zasluge Cojzove za naš narod, zakaj on nas je podpiral gmotno, a zbudil, negoval, učil je naše pisatelje, predvsem seveda Vodnika in Linharta.
Njegova knjižnica je obsegala 4394 zvezke, kupila jo je vlada za 70.000 goldinarjev za ljubljansko biblioteko, ki je res velika in imenitna. Tudi Co j zova mineralična (rudninska) zbirka je bila obširna in jo je vlada kupila za 600 goldinarjev za ljubljanski muzej.
O Cojzu pač lahko rečemo, kar je pesnik Gregorčič zapel o bogatašu Josipu Gorupu:
Proslavljen mož, ki je srce čuteče in roka blaga vzvišen kras njegov, ki s trudov plodom zlatim, z dari sreče na brate bedne sipi j e blagoslov, ki skrbno rane celi jim skeleče, do lepših dni odpira pot jim nov, ki jim prosvete solnčni svit prižiga, iz praha jih na mesta častna dviga!
To so temne grede
Materi v spomin.
»Kaj si tu se naselila, roža? Videl sem te že drugje. To so temne grede, draga, in gotovo ne zaté.«
Zdaj me več ne moti, potniki Materi, ki v grobu spi, lepo imam sporočilo, potnik, pojdi, meni se mudi!««
' kar je v srcu prej cvetelo,
»»Dolgo ni, ko še veselo cvetla sem na drugih tleh, vonjala sladko opojno, sredi živih srčnih leh.
Zabesneli so viharji, solnca več mi bilo ni,
klilo, raslo, zelenelo, nepoznane sreče pelo, one je zamrlo dni...
Pa se h grobu roža je sklonila, tole materi je sporočila: »Glej, na vročem svojem srcu, da še zdaj mi je gorkó, me otrok prinesel tvoj je, vsadil z mehko me rokó. Še zdaj čutim vroč njegov poljub, ki pošilja ti otrok ga osameli in iskreno, mati, te pozdravlja.«
V grob otroku mater so dejali, z njo mu srečo živo pokopali!
Zakipelo je v globini groba kakor dih mehkó, sladkó ... Li ne vzdiha po prestali boli duša ranjena tako?
Andrej Rapè.
------C-......fr......fr......O......<■>......fr...... ZVONČEK, XXX—9 ......•:>......»......fr......■:;•......■:.:•......-fr......
FR. LOČNIŠKAR:
Zgodba o pečatniku.
o je bilo v tistih lepih časih, ko smo vrveli po ljub» ljanskih ulicah proti slavnoznani šoli na Grabnu okušat jasne in hude ure, kakor so pač nanesle naše zasluge. Takrat'smo pač mislili — kakor mislite nekateri še danes — da je šola za otroke nekaka splošna kazen, ki jo mora vsak prebiti na tem svetu. Tako smo mislili sem ter tja... A spominjam se še danes, s kakim zadovoljstvom sem šel iz šole, če je šlo vse gladko. In pa, kako sem bil vesel izpričevala, če je bilo v njem dosti »količkov«, kakor smo nazivali takrat najboljše rede. Najlepši so pač trenutki po dobro izvršenem delu.
Kadarkoli se snideva s tovarišem iz tistih let, pohitiva gotovo v duhu nazaj v tiste čase in se z nekakim zadovoljstvom spomniva vsega, kar se nam je zdelo takrat težavno in bridko. Pogovor nanese na naše učitelje, ki so zdaj že stari, osiveli gospodje in uživajo tiho hvaležnost mnogih src.
Tako sem pred kratkim naletel na svojega šolskega tovariša Ma= tička. Njegova mati je bila branjevka in imela sva skupno pot v šolo. Hvaležen sem mu še danes za marsikatero jabolko in hruško, ki jo je delil z menoj, zakaj jerbasi njegove matere so bili vedno radodarni. Sicer pa je bila Matičkova mati huda. To se pravi —-, huda samo tedaj, kadar je bil Matiček slab fantiček, namreč slab v šoli, saj drugače mu ni bilo kaj reči. Bil je sicer krotak in dober deček. Učitelji so ga imeli splošno radi, a »količkov« mu vkljub temu niso mogli dajati, ker Matičku kar ni šlo učenje tako, kakor bi bil sam rad. Naučil se je dostikrat vse na pamet, a če je bil vprašan, je vso učenost tako zmešal, da je bilo joj! Spominjam se, da je nemški berilni sestavek znal od prve do zadnje besede na izust. Potem je pa gospod učitelj izpraševal in mi smo odgovarjali, nemški seveda. Pa je bil vprašan Matiček, kaj ima petelin na glavi. In odgovoril je prav lepo nemški: »Petelin ima na glavi noge.« — Ali drugo vprašanje: »Kaj ima na nogah?« — »Na nogah ima greben.« — In tako je šlo vse naprej in vse napačno, da je še gospoda učitelja posilil smeh, videč, kako je zmešal nesrečni nemški petelin Matičku glavo.
Imel pa je Matiček neko drugo sposobnost, s katero nas je vse prekosil. Znal je risati kakor nihče v razredu. To pa, to! Drugi smo drgnili in drgnili, on pa je vsako črto potegnil pravilno, da smo se mu vsi čudili. Pa še nekaj: doma je iz mehke lipo vine tako lepo izrezljaval možičke in ptičke ali karkoli mu je kdo naročil, da je bilo čudo. Še sedaj hranimo doma dva ptička, ki sem ju takrat prinesel

za Božič malemu bratcu. In delal je poceni — satiček medu sem mu prinesel z doma, pa je rekel, da ptička še toliko nista vredna, češ, da je med najboljša slaščica na svetu.
V hiši, kjer je Matiček stanoval, je bila rezbarska delavnica. Tam je bil deček kakor doma. Po dnevnem opravilu je rezbarski učenec pospravljal po delavnici, a pomagal mu je slednji večer tudi Matiček. Pri tem se je seznanil z vsemi rezbarskimi deli in mnogo» krat sta z učencem dolgo v noč delala svoje reči. Večkrat mi je Matiček spotoma v šolo pravil, kaj zna že vse narediti.
Bilo je nekega dne po novem letu. Šla sva z Matičkom kakor po navadi v šolo. Tam v drevoredu pred šolo pravi Matiček: »Jaz sem pa nekaj novega naredil. Če ne poveš nikomur, pa ti pokažem v šoli.«
Obljubil sem mu sveto, da bom molčal. Hitro sva bila v razredu in sedla sva za trenutek skupaj. Matiček pri» vleče iz žepa okroglo pio» ščico, jo namaže s črnilom in pritisne na papir. Čudno čudo! Prav natančen posne» tek šolskega pečata je bil. Ravno tak kakor na naših šolskih izpričevalih. Še zmaj — mestni grb — se je prav dobro ločil in napis tudi.
»Čemu pa ti bo to?« sem ga vprašal.
Odgovora nisem več dobil, ker je med tem vstopil gospod učitelj in je Matiček skril svoj izum.
Težko sem čakal konca pouka, da mi Matiček pojasni pomen svojega novega izdelka.
Šla sva zopet po ulici proti domu, prijatelj pa mi je razodeval svoje načrte. Pravil je: »Veš, materi naredim enkrat veselje, da me ne bo vedno karala zaradi izpričevala. Pa ne smeš nikomur povedati! Kupil bom v trgovini izpričevalo, ga prav lepo popisal s samimi dobrimi redi in pritisnil tale pečat, ki sem ga izrezljaval osem večerov. Upam, da se mi bo dobro posrečilo; samo prazno izpričevalo moram še kupiti.«
»Pa če ti ga proda trgovec in če te dobé? Tako delo je prepo» vedano,« sem mu pojasnjeval jaz, ki se mi je vse delo dozdevalo prav nevarno.
»Saj ne bo nihče vedel. Le počakaj, kar zdaj grem kupit prazno izpričevalo.«
In že je izginil v prodajalnici tam na vogalu »Zvezde«, kjer so imeli takrat različne tiskovine naprodaj.
❖......O......O...... ZVONČEK, XXX—9 —..........•$•
<:•......<1-
Prav radoveden sem obstal v bližini. Komaj se ustavim, že za? čujem za seboj jezen glas: »Ti frkolin ti, jaz ti bom dal izpričevalo! Uči se, lenoba!« — In zagledal sem Matička, ki je smuknil mimo mene, za njim pa prodajalec z ravnilom v roki. Trgovec se je takoj nato obrnil in stopil nazaj v prodajalnico. Videl sem pa, da se je v tem trenutku že zopet smejal.
Pohitel sem za Matičkom in ga došel.
»Noče dati,« reče tovariš, »še ozmerjal me je povrhu. Zdaj pa že vidim, da sem zaman izrezljaval pečatnik.« Z obraza sem mu čital, da mu je hudo, ker se mu ni posrečil načrt.
Dogodek bi bil ostal pozabljen, da ni Matiček nekoč pustil v šoli zvezka za vaje. Ta zvezek je zašel na šolsko mizo in v roke gospoda
učitelja. Pregledaval ga je natančneje in se začuden ustavil na neki strani. Pokazal je tudi nam odtisk nesrečnega pečatnika ...
Matička takrat še ni bilo v šoli. Zvezek je romal iz rok v roke, in vsi smo se čudili tovariševi spretnosti.
Zdaj vstopi Matiček.
»Aha, ti si tisti, ki kupuje po prodajalnicah izpričevala, da bi si jih sam popisal,« reče gospod učitelj.
Matičku je šinila vsa kri v glavo. V zmedenosti je komaj našel svojo klop. Vrnili so mu zvezek, ki ga je takoj skril v torbico. Ni si mogel raztolmačiti, kako je prišla vsa zgodba na dan.
Pojasnil jo je takoj gospod učitelj. »Videli smo tvojo umetnost,« je rekel, »ki je na krivični poti. Pol mesta že ve, da je neki učenec iskal po trgovinah nepopisano izpričevalo. Zdaj pa vemo, da si bil
......<?•......O......❖......O......O......-C-
ZVONČEK, XXX—9 ......■:>......«—......O......v-......-o—
ti tisti, ker te je izdal odtisk pečatnika v tvojem zvezku. Tako pride nehote vsaka skrivnost nekoč na dan. Zdaj pa pokaži še pečatnik.«
Matiček ga je privlekel iz žepa in ga oddal.
»Ta bo pa sedaj moj,« pravi gospod učitelj, »da te ne zavede še v kako izkušnjavo. Vem, da si delal vse to v nevednosti, samo da bi se materi bolj prikupil. A ta pot ni prava, ker ni poštena.«
Pojasnil nam je nadalje gospod učitelj, kako strogo se kaznuje ponarejanje listin in podpisov in da je to velika prevara.
Matičku je pa odpustil prvo nerodnost. Pač pa je poklical njegovo mater na razgovor, ki je bil menda precej dolg in uspešen. Sklepal sem iz tega, ker Matiček ni hotel niti govoriti o tem.
Nekaj pa smo le zvedeli. Materi je gospod učitelj nasvetoval, naj da dečka učit rezbarstva. To se je tudi zgodilo. Danes je Matiček cenjen jezbarski mojster. Tako je obrnil svoje spretnosti v pravo smer in živi jako zadovoljno.
Metuljčki.
Metuljčki v zraku plavajo, se s cvetjem poigravajo, med travico se skrivajo, si z veterčkom napivajo.
Se z neba solnček jim smehlja, smehlja poredno: hahaha! Metuljčki mu mežikajo, se veterčku dobrikajo.
Se hroščkom zlatim klanjajo, o lepih časih sanjajo, ki prišli zopet so nazaj v preljubi tihi rodni kraj!
Albin Čebular.
E
......O......<:•......C-......❖......❖......•:>...... ZVONČEK, XXX—9 ......O......O............❖......0-......«......
ELVIRA SITT1G-DOL1NARJEVA :
Ko se je narodil kraljevič Tomislav . . .
ilo je proti večeru. Solnce se je že spravljalo spat. Zdrknilo je polahko pod obzorje. Samo svetli žar je še ostal tam, kjer je bilo izginilo.
Prikaže se na nebu zvezda — tista velika, svetla, ki prihaja vedno prva, to pa zato, da se še malko pozdravi s solncem. Drug drugemu sta si še v naglici pokimala, potem je pa ostala zvezda sama na nebu. Presvetlo je še bilo in druge zvezdice si še niso upale ven, ker se boje solnca in svetlobe. Večernica pa je bila nestrpna in je migljala tam gori in zdihovala: »Oh, ko bi že došle te moje ljube tovarišice! Tako mi je pusto, dokler sem sama na tem širokem nebu.«
Med tem pa je padel mrak na zemljo. Vedno bolj gost je prihajal, in čim bolj je bilo temno, tem več zvezd se je prikazovalo na nebu. Naposled je bilo vse nebo posuto z njimi. Na zemlji je pa nastala popolna noč. Tiho in mirno je bilo po vaseh, le tu pa tam je zarož* ljala kaka kravica z lancem ali je zaručala v gluho noč. Ljudje so se spravili spat in so pogasili vse luči. Vsa vas je zatonila v temno, tiho noč.
Samo po mestih so si še svetili. Meščani, ti ne gredo tako rano spat, kakor ljudje na kmetih. Vedno imajo še kako opravilo, da tekajo po ulicah. Eni se vračajo pozno z dela, drugi imajo nočno službo, n. pr. na pošti. Tam morajo čakati, kdaj jim pripeljejo vlaki pošto. Na kolodvorih tudi čujejo, ker čakajo vlakov. Vedno se pri* pelje veliko ljudi, ki gredo potem v mesto. Pa tudi stražniki čujejo, da pazijo na red, da ne bi takrat, ko ljudje spe, došli uzmoviči. Da pa vsi ti ljudje vidijo kod iti in da se ne zaletavajo drug v drugega, gore po mestih vso noč svetilnice. Napeljano imajo elektriko, a sredi ulice visi na močni žici velika luč. Obločnica ji pravimo. Vrhutega se sveti še iz velikih oken mestnih hiš. Na ulici je svetlo ko podnevi.
Najbolj razsvetljeno pa je bilo tisto veliko, belo mesto ob Savi, tam, kjer se izliva Sava v Dunav.
Zvezdice pa so stale visoko gori na nebu, gledale doli proti mestu in prisluškovale gori pod nebesa. »Kaj pa neki imajo danes?« so se izpraševale radovedno. A nobena ni znala odgovora.
Čuti pa je bilo iz nebes, kakor bi tam žvrgolele drobne ptičice. Takšen šum je prihajal doli k zvezdicam. In vedno in vedno so se izpraševale: »Kaj pomeni to?« Pa so bile tako radovedne, da so od same radovednosti kar drgetale in trepetale. Vse je kar migljalo na nebu. »Oh,« so jadikovale, »če bi došel vsaj mesec! On bi nam gotovo
......❖......❖......O......O......<:•......••>..... ZVONČEK, XXX—9
znal povedati!« A meseca ni bilo od nikoder. Saj je bil že čisto blizu mlaja in je prihajal že kasno proti jutru. Zvezdice so ga zaman čakale. On bi jim gotovo povedal, kaj vse to pomeni, zakaj mesec zna vse. Oh, da znate, kakšen je ta mesec, posebno kadar je velik in okrogel in svetal. Takrat je vedno dobre volje. Kar ves se smeje od enega ušesa do drugega in vsakemu se reži naravnost v obraz. Pa radoveden je — kako radoveden! Vse hoče videti in znati.
Ono noč pa ni bilo meseca, in zvezdice so morale potrpeti, da kako drugače zvedo, kaj je prav za prav bilo. Kaj so pa imeli tam gori v nebesih?
Imajo tam gori v nebesih veliko, veliko hišo. Vsa je zgrajena iz najlepših oblakov. Po tleh so pa pregrnjeni samo oni rožnati oblaki, ki jih vidite, kadar solnce zahaja. Tako lepi in mehki so. V tisti hiši je vse polno malih angelov. To so tisti angelčki, ki prihajajo na zemljo, kadar se ima naroditi kje kako dete — pa je angelček novorojenček.
Oni dan so prišumeli vsi angeli naravnost pred Boga in so obkolili božji prestol. Vzdigali so ročice in kričali vse vprek: »Mene pošlji na zemljo! Jaz, jaz bi rad šel; oh, jaz, jaz!« Ljubi Bog se ni nič jezil, saj jih ima tako rad. Le miril jih je: »Mir, mir, deca! Oni pojde doli, ki je najbolj priden, poslušen in miren!«
Čisto zadaj je stal droban angelček, ki je svoje velike, črne oči upiral v Boga tako milo in proseče, kakor bi hotel reči: »Oh, ljubi Bog, mene pošlji, saj vidiš, kako sem pridkan!« — Rekel pa ni nič, ker se ni upal. Pa ga zagleda ljubi Bog in ga pokliče k sebi: »O, mali Andrej ček, saj si ti tudi tukaj. Le pridi sem k meni! Baš tebe pošljem doli.« — Ko so angelčki to čuli, so se razmaknili, da bi mogel An» drejček pred Boga. Ko je dospel k njemu, si ga je Bog posadil na kolena in ga pobožal po glavici.
Bog je držal malega Andrejčka na kolenih in mu govoril: »An« drejček moj, danes pojdeš ti doli, toda ne v navadno hišo. Ne boš nikoli pasel kravic. Nikoli ne boš skakal in vriskal z veselimi pastirci po paši. Ne boš se z njimi igral, tekal in se lovil. Tebi sem namenil vse težjo nalogo. Vidiš ono veliko belo mesto? V oni razsvetljeni grad pojdeš. Veliko, veliko se boš moral učiti in vedno boš moral biti priden. Ne pozabi nikoli, da si tudi ti iz slavnega roda Karadjor« djevičev. Glej, da tudi ti postaneš dober, hraber in junaški Kara« djordjević.«
Zdaj je pristopil angel, ki je že čakal na božji ukaz. Vzdignil je Andrejčka v svoje naročje, potem je pa razprostrl velike, bele peruti in je plaval doli, vedno niže doli. Andrej ček je naslonil glavico angelu na ramo in je sladko zaspal. Tako čvrsto in sladko je spal, da je vse pozabil, od kod je došel in kdo ga je ponesel na zemljo.
Angel se je spuščal vedno niže in niže in ko je dospel do zvezdic, se je vsem zasmejalo: »O, to pa je Andrejček!« Angel jim je mignil,
......<:•......•:>......<>......<:•......•:>.....<:■...... ZVONČEK, XXX—9
naj bodo tiho: »Ne budite mi mojega Andrejčka!« Pa so zvezdice utihnile in so si samo še veselo prikimovale.
Angel se je pa spustil naravnost k belemu mestu. Krožil je vse okolo mesta, vedno v manjših in manjših kolobarjih, dokler ni krožil samo še nad gradom.
V gradu je pa bila mati. Sklenila je roke in molila: »Oh, ljubi Bog, pošlji mi to detece, ki si mi ga obljubil! Saj vidiš, kako po njem hrepeni moje srce!«
Prestolonaslednik Peter in bratec njegov kraljevič Tomislav
Pa je začula nad sabo šumenje. In angel ji je položil detece v naročje. Stisnila je svojega Andrejčka k srcu, ga božala in poljubljala.
Potem ga je položila v zibelko, ki je bila že pripravljena, in je bila vsa srečna in blažena.
In ta mati je naša kraljica Marija.
Zdaj je pa prišel še kralj, da si ogleda svojega sinčka in je bil ves srečen in vesel tudi on. Naposled so privedli še malega Peterčka, da vidi svojega bratca. Peterček je pa samo stal in začudeno gledal.
ZVONČEK, XXX—9 ......•:>......fr......C-......fr......fr......O
Gledal je in gledal in ni mogel razumeti, od kod nenadoma to dete. Ker je pa imel v roki ravno konjička, ga je položil malemu bratcu na odejo, da bi se z njim igral. Mali se pa ni nič zmenil za konjička in je samo spal. Sčasoma se je tudi Peterček opogumil in je začel od veselja vriskati in kričati, a so ga odpravili ven, da ne bi zbudil otročiča.
Po mestu so tudi zvedeli, kaj se je zgodilo, in so začeli od veselja streljati z največjim topom. »Bum, bum!« se je razlegalo daleč tam v temno noč. In zvonovi so začeli zvoniti po vseh cerkvah in iz vseh hiš so izvesili zastave.
Daleč naokolo je bilo čuti zvonjenje in streljanje. Ravno sto* enkrat so ustrelili, da so se ljudje zbudili v hišah in se veselo smejali. »O, rodil se nam je mali kraljevič!«
K nam pa ni bilo čuti zvonjenja in streljanja. Predaleč smo od Beograda. Da bi pa tudi ljudje po vsej Jugoslaviji zaznali, kaj se je zgodilo, so poslali brzojavke na vse strani. To je bilo brundanja po brzojavnih žicah! Vse žice so brenčale in prenašale veselo novico. Tako so zvedeli povsod in povsod so zazvonili zvonovi. Tudi k nam je dospela brzojavka. Tudi pri nas so zvonili zvonovi...
Proti jutru, ko so zvezdice že skoro začele bledeti, se je pokazal na nebu srebrni svit. »Aha,« so se smejale zvezdice, »zdaj pa prihaja mesec!« In res je prišel. Čisto droban je bil kot tenak srpek in prav slabo lučko je imel. Zato je pa bil tudi nekoliko čemeren. Le težko se je izvlekel — prijel se je za oblaček, ki je ravno privozil mimo, in se porinil z vso silo na obzorje. Zvezdice pa v smeh! »Kje si pa bil, zaspanček? Vse si zamudil!« On je pa le začudeno pogledal in vprašal: »Kaj sem pa zamudil?« Ni jih razumel. One so mu pa samo pokazale beli gradič: »Samo poglej, pa boš videl!« — In se je pognal hitro še malo više po nebu, da bi bolje videl in je pogledal skozi okno. Zagledal je detece v zibelki in je takoj znal, da je to kraljeviček Andrejček. Kar razjasnil se mu je obraz. Rad bi se bil zasmejal, pa se ni mogel. Kako se pa naj takšen srpek smeje? Samo malo zaokrožil je obraz na smeh.
Ker se je delal že dan, so izginile zvezdice druga za drugo in tudi mesec je vedno bolj bledel.
Zdaj je pa prišlo solnce. Videla sem ga na lastne oči. Vse rdeče je bilo od samega veselja, kar žarelo je in se veselilo!
Zastavica v podobah.
Sestavil in v les vrezal Fr. Roječ.
Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki.
vaaaaooaanaDaaaaan
237
Rešitev zastavice v podobah v 8. štev.
Solnce toplo spet obseva zemljo, pomlad nas vabi pod milo nebó.
Prav so jo rešili: Tinko Janžek, Breg pri Koprivnici (Hrv.); Vlasta Ribari« čeva, Bojan Defranceschi, Maribor; Milka Kaiserjeva, Dravograd; Nada Jurišićeva, Gradac v Beli Krajini; Ivan Miklavžin, Vrb je pri Žalcu; Drago in Milenka Kun« čeva, Peter in Jelka Štritofova, Janez Košak, Ljubljana; Karlo Osterman, Darinka Ciglaričeva, Milica Mihajlovičeva, Beograd; Marjan Romih, Novo mesto; Dušan Mauer, Rajhenburg; Franc Pavlinič, Hardek pri Ormožu; Dušan Zdolšek, Letuš pri Šmartnem ob Paki; Ludvik Červ, Zg. Šiška; Mirko Kmet, Kranj. — Žreb je določil, da prejme zadnjič najavljeno darilo Milica Mihajlovičeva v Beogradu. Vabimo jo, naj nam naznani svoj točni naslov, da ji pošljemo knjigo! — Danes razpisujemo: Rapè, Tisoč in ena noč.
LIKOVNA UMETNOST.
(Nadaljevanje.)
V zadnjem času so začeli nekateri naši risarji izdelovati podobe s peresom jako površno in neokusno z redkimi črtami, ki kažejo le obrise posameznih oseb in dru« gih predmetov na podobah, a tudi te skraj« ne osnovne črte so največkrat risane slabo in nepravilno. Toda časih sfe vendar spom« ni tudi kakšen tak risar, da bi bilo dobro nekoliko zasenčiti vsaj glavne predmete. Potem pa napravi tu in tam na podobah neke lise z nerodnimi črticami in pičicami, ki so videti, kakor bi bile podobo pone« snažile muhe.
In vendar se je prigodilo, da so vkljub vsem nedostatkom in pomanjkljivostim ravno take slabe peresne risbe pretirano laskovo hvalili risarji sami in tudi neka« teri nevešči ocenjevalci. Ti so z veliko vnemo razglašali za odlično umetniško po« sebnost dejstvo, da so risbe napravljene z jako majhnimi in preprostimi sredstvi. To je res, da za tiste skopuško redke črte, ki niti glavnih gub na oblekah upodoblje« nih ljudi ne označujejo, ni mogel risar po« rabiti mnogo kapljic tuša in tudi skoro nobenega truda ni imel z njimi. Zato pa tudi risbe niso umetniško dovršene in so brez umetniške vrednosti. Tak način ri« sanja je navadno še za površne načrte in osnutke pomanjkljiv in nezadovoljiv.
Vsak umetnik in tudi risar se mora resno potruditi, da dobro zasnuje in lično dovrši svoje delo. Brez truda si človek po izreku
našega modrega kmetiča še črevlja ne obuje. Sicer je tudi »Zvonček« v prvih let« nikih prinesel nekaj podob, ki jih je nari« sal z redkimi črtami rano umrli Dobnikar. Toda Dobnikar je bil izredno nadarjen in marljiv risar in je postal vkljub svoji mla« dosti velik mojster v peresnem risanju. Imel je izboren čut in okus za likovno le« poto in obvladal je. s čudovito spretnostjo prekrasen ustvarjajoč risarski način za iz« vrševanje likovnih umetnin. Na podobah z redkimi črtami ni nikjer puščal večjih prostorov praznih. Zaznamoval je s pri« mernimi črtami in črticami tudi gube na oblekah in ozadje je ob krasno oblikova« nih posameznih predmetih vedno spretno in okusno zasenčil in večkrat tudi kak predmet nekoliko zaokrožil na eni strani z gostimi črticami. Zato so tudi vse nje« gove, na ta način izdelane podobe jako lične in prikupljive ter se zde površnemu gledalcu skoro dovršene. Začetni risarji se bodo mnogo naučili, ako si jih natančno ogledajo in tudi katero prerišejo za vzorec.
Naši najboljši likovni mojstri uče z be« sedo in s svojimi vzornimi umotvori, da morajo biti vsi bližinski predmeti na po« dobah pravilno po prirodnih zakonih obli« kovani in od ene strani dobro obsvetljeni, a od druge strani zadostno zasenčeni, to je okrogli ali oglati. V ozadju postajajo vse reči v daljavo bolj in bolj rahle, blede in nerazločne. Le podobe z vsemi temi svojstvi smatra veščak za dovršene in vredne umetniškega naziva.
(Konec.)
EK WSPOD\ DORÖPOÜSKE^A
Spoštovani g. Doropoljski!
Danes Vam pišem prvič. Težko priča» kujem vsake številke »Zvončka«. Obisku» jem 4. a razred. Najljubša predmeta sta mi zemljepis in zgodovina.
Prosim Vas, da priobčite moje malo pi» semce v svojem kotičku.
Presrčno Vas pozdravlja
Elza Stützeva v Šoštanju.
Odgovor:
Ljuba Elza!
Zemljepis in zgodovina morata zanimati vsako Jugoslovenko pred vsem in najbolj zato, da spoznava našo domoyino in zgo» dovino našega naroda. To je vsakemu od nas najprej potrebno. Kdor svoje domo» vine ne pozna, tega bodi sram! In kdor ne pozna zgodovine lastnega naroda, ta ni vreden, da se naziva z našim imenom! Spoznavanje domovine in zgodovine budi v nas ponos in nas navdaja s trdno in delo» ljubno voljo do dela in poštenega življenja.
Velespoštovani gospod Doropoljski!
Ker ste v »Zvončku« izrazili željo, da bi Vam opisal našo novo šolsko poslopje, hočem tukaj storiti to po svoji zmožnosti.
Zunanjost poslopja je jako velika, vi» soka in lepa: na desni strani šolskega po» slopja je telovadnica, ki je posebe zgra» jena in z lepim hodnikom zvezana s šol» skim poslopjem. Na levi strani šolskega poslopja je novo zgrajena vila, v kateri stanuje gospod upravitelj. Pred vsemi tre» mi poslopji so grede za cvetice in vse to je ograjeno z lepo ograjo. Šolsko poslopje ima prizemlje, visoko pritličje, prvo nad»
stropje, drugo nadstopje in podstrešje. V prizemlju je stanovanje šolskega sluge in lepa moderna kopalnica za nas učence. V prizemlju je tudi kuhinja, obednica, shrani» ba, pralnica in kurilnica za centralno kur» javo. V visokem pritličju so razredi, in sicer 1. a, 1. b, 1. c, l.d, 2. a in 2 b. V prvem nadstropju so razredi: 2. c, 2. d, 3. a, 3. b in 4. a ter soba gospoda šolskega upra» vitelja, konferenčna soba in soba za učila. V drugem nadstopju imamo 4. b, 5. a, 5. b, 6. in 7. razred, učiteljsko knjižnico, šolar» sko knjižnico ter čitalnico. Iz drugega nadstropja pridemo na podstrešje. Dvori» šče, kamor se hodimo učenci med odmo> rom igrat na sveži zrak, je jako veliko in lepo.
S prošnjo, da bi ta opis naše lepe šole natisnili v kotičku, Vas spoštljivo po» zdravljam.
Edo L a k n e r, učenec 3. a razr. okoliške šole v Celju.
Odgovor:
Ljubi Edo! Hvala Ti za ta točni opis, ki nam govori, da je vaše novo šolsko poslopje prava prav» cata palača. Lahko ste ponosni na ta hram prosvete in omike! Najlepši njega kras pa so živa bitja — zgledni in marljivi učenci, navdušeni in zvesti Jugosloveni! Živeli vi in vaši plemeniti učitelji! Zdravo!
Spoštovani gospod!
Jaz sem mlad dijak vojno»tehniške šole v Kragujevcu, poln življenja in nad. Rad pesnikujem. Tukaj Vam pošiljam pesem, ki je jako prigodna za sedanji čas. Evo je!
Pozdrav Vesne. Zima legla v dno je groba, moja je dospela doba, k vam, Zemljani spet naj pridem, z vami radostno se snidem. Vam bogati moji so darovi: glejte, kakšni so vrtovi — v njih življenja bujna rast, cvetje meni spleta čast. Jaz nastavljam zlati sad, jaz sem doba lepih nad in ljubav povsodi trosim, spev, mladost in solnce nosim.
Marjan T e 1 a t k o.
Odgovor:
Ljubi Marjan!
Lepo nas pozdravlja Vesna in toliko bolj nas veseli ta pozdravni glas, ker pri« haja v naše kraje iz junaške Šumadije, ki je po svoji prirodi jako slična dolenjske« mu delu Slovenije. Drugič nam pa kaj več povej o Kragujevcu, ki ima mnogo zani« mivosti. Pozdravi vse ožje rojake svoje!
Spoštovani g. Doropoljski!
Že drugo leto sem naročnica Vašega li« sta, ki ga čitam na glas svoji ljubi ma« mici. Najbolj mi ugaja povest »Zlat«.
Z veseljem pričakujem tistega dne, ko dobimo »Zvonček«.
Učenka sem tretjega razreda v Ptuju.
Uči nas gospodična Vida Jamškova. Ona je jako dobrega srca. Z izkazom sem prav zadovoljna. Edino v zunanji obliki pisme« nih izdelkov sem dobila slab red. A tudi to si bom izboljšala.
Prosim Vas, sprejmite tudi mene v svoj kotiček z nastopno pesemco:
Zvonček. Zvončku res prelep je glas. Čitam ga vesela od Vas. Lepe reči so notri tam, vesela sem, ker ga imam.
Danica Vodopivčeva, Ptuj.
Odgovor:
Ljuba Danica!
Iz Tvojega pisma je razvidno, da je bila zunanja oblika pismenih izdelkov pravilno ocenjena. Bodoče pismo naj dokaže, da si ta red popravila. Tako vrlo jugoslovensko dekletce — pa da bi ne pazilo na zunanjo obliko svojih pismenih izdelkov? To ven« dar ne gre! Daj, potrudi se, da bo vse lepo, kar pride iz Tvojih rok!
Spoštovani gospod Doropoljski!
Bil sem v II. razredu osnovne šole, ko sem Vam pisal pismo s prošnjo, da me uvrstite med svoje kotičkarje.
Kadar sem prejel »Zvonček«, sem bil vselej žalosten, meneč, da je moje pismo romalo v koš. A glej — v 8. številki letos« njega leta zagledam pismo, na katerega ob« javo sem čakal dolgi 2 leti, tako da sem med tem priromal že v IV. razred. Morda se usmilite tudi drugega pisma, ki sem Vam ga pisal v III. razredu, in ga uvrstite v svoj kotiček.
Prva dva letnika »Zvončka« imam že vezana ter ju večkrat prebiram. Imam po» sebno veselje s knjigami in jako rad čitam.
Vas in vse kotičkarje najsrčneje po« zdravlja
Ljubomir Petek, učenec IV. razreda osnovne šole v Brežicah.
Odgovor:
Ljubi Ljubomir!
Preskočimo drugo pismo in se pomudi« mo pri tretjem, ki nam pravi, da imaš s knjigami posebno veselje in da jih jako rad čitaš. Opravičeno trdimo, da so knji« ge naše dobre prijateljice, ki nam odpirajo pota v znanost, izobrazbo, razvedrilo in za« bavo. Časih nas knjiga tolaži, časih vznaša v navdušenju in veselju. Kdor se druži z dobrimi in lepimi knjigami, tega po taki tovarišiji ne boli glava. (Narodni pregovor: Po slabi družbi rada glava boli.)
KOTIČKOV ZABAVNIK.
Mladi risar.
Priobčil O. G.
Rešitev besedne zagonetke v 8. štev.
dan — esm — eni — jut — rit — ebi = Danes meni — jutri tebi.
In zadnji glasi ti mi bojo: ::'::>::: Bog čuvaj domovino mojo!
KUPUJTE IN ČITAJTE ^
MLADINSKE SPISE
411 ki jih izdaja ii»-
DRUŠTVO ZA ZGRADBO UČITELJSKEGA DOMA V LJUBLJANI
Zahtevajte cenike, kijih dobite brezplačno
naroČila sprejema in toCno izvrSuje
KNJIGARNA
UČITELJSKE TISKARNE
V LJUBLJANI, FraniiSkanska ulica St. 6
è-

MLADINI PRIPOROČAMO NASTOPNE KNJIGE PO ZNIŽANIH CENAH:
Anatole le Braz-F. B.: Islandska velika noč in druge povesti. Vez. 24 Din.
Baukart: Marko Senjanin, slovenski Robinzon. Broš. 8 Din, vez. 12 Din.
De Ainicis-Miklavčič: Srce. Vez. 54 Din.
Dimnik: Kralj Peter I. Vez. 18 Din.
Dimnik: Kralj Aleksander I. Vez. 30 Din.
Erjavec: Afriške narodne pripovedke. Vezano 20 Din.
Erjavec: Kitajske narodne pripovedke. Vezano 20 Din.
Erjavec: Srbske narodne pripovedke. Vezano 22 Din.
Erjavec-Flere: Fran Erjavec, izbrani spisi za mladino. Vez. 40 Din.
Erjavec-Flere: Fran Levstik, izbrani spisi za mladino. Broš. 18 Din, vez. 26 Din.
Erjavec-Flere: Matija Valjavec, izbrani spisi za mladino. Vez. 36 Din.
Erjavec-Flere: Josip Stritar, izbrani spisi za mladino. Vez. 46 Din.
Erjavec-Flere: Simon Jenko, izbrani spisi za mladino. Vez. 28 Din.
Erjavec-Flere: A. M. Slomšek, izbrani spisi za mladino. Vez. 40 Din.
Erjavec-Flere: J. Kersnik, izbrani spisi za mladino. Vez. 46 Din.
Erjavec-Flere: Starejše pesnice in pisateljice, izbrani spisi za mladino. Vez. 60 Din.
Ewald-Holeček: Mati narava pripoveduje. Vez. 26 Din.
Evvald-Holeček: Tiho jezero in druge povesti. Vez. 26 Din.
Fiere: Babica pripoveduje. Vez. 10 Din.
Fiere: Slike iz živalstva. Vez. 24 Din.
Fiere: Pripovedne slovenske narodne pesmi. Vez. 24 Din.
Gangl: Zbrani spisi. II., V. in VI. zvezek, vez. à 10 Din, eleg. vez. à 12 Din; VII. zv., vez. 18 Din, eleg. vez. 20 Din.
Oaspari-Košir: Sijaj, sijaj, solnčece! Vezano 8 Din.
Karafiat-Bradač: Kresničice. Vez. 18 Din.
Komanova: Narodne pravljice in legende. Vez. 16 Din.
Korban: Vitomilova železnica. Vez. 14 Din.
Korban: Iz mojih temnih dni. Vez. 28 Din.
Kosem: E j prijateljčki. Vez. 14 Din.
Krasnohorska-Podkrajšek: Pripovedka o vetru. Vez. 20 Din.
Lah: Češke pravljice. Vez. 12 Din.
Lovšin: Veseli pastirčki. Broš. 10 Din, vez. 12 Din.
Meško: Našim mladim. Vez. 15 Din.
Me-Ve-
Möderndorfer: Narodne pripovedke iz
žiške doline. Vez. 24 Din. Račić: Belokranjske otroške pesmi.
zano 8 Din. Rapè: Mladini. IV., VI. in VII. zvezek, vezano à 12 Din; VIII. zvezek, vez. 15 Din. Rapè: Tisoč in ena noč. Vez. 28 Din. Riha-Pribil: Povest o svatbi kralja Jana.
Vez. 16 Din. Robida: Da ste mi zdravi, dragi otroci.
Broš. 3 Din. Svvift-Flere: Guliverjeva potovanja. Vezano 42 Din. Šilih: Nekoč je bilo jezero. Vez. 24 Din. Tille-Pribil: V kraljestvu sanj. Broš. 6 Din. Trošt: Moja setev. I. in II. zv., vez. à 10 Din. Waštetova: Mejaši, povest iz davnih dni. Vez. 24 Din. 0 Zbašnik: Drobne pesmi. Vez. 8 Din.
VSE TE KNJIGE KAKOR TUDI KNJIGE DRUGIH ZALOŽB SE DOBE V
. KNJIGARNI
UČITELJSKE TISKARNE
V LJUBLJANI
::::::::: Frančiškanska ulica št. 6. :::::::::