Kaj so nam pripovedovali naš dedek? (Spisal Zoran.) v 8. Ljudomil. ^^ivel je kmet Ljudevit, ki je bil zelo ubog. Ni imel druzega kot borno 2ZM kočo in majhno njivo Trdo je moral delati, da si je služil vsakdanji ®*^ kruh, a radi tega ni bil nevoljen ali celo skop, ne, temveč veselo si je prepeval in vsakemu je rad pomagal in postregel, kolikor je le mogel. Nikoli ni nikogar žalil in tudi nobeni živali ni prizadejal nikdar nič hudega. Bil je zelo dobrosrčen, in zato so mu rekali Ljudomil. Nekoč je bila velika suša, in vse se je posušilo. Nastala je zelo buda lakota, in ljudnje so strašno trpeli, ker niso imeli ni vode ni ne kruha. Tedaj je preiskala Ljudomilova žena vse predale in je spekla kolaček kruha \z moke, kolikor se je še našlo. Veselila sta se, da se bodeta vsaj jedenkrat še najedla kruha. Ko se je kolaček spekel, prišel je baš tedaj ubog starček in je zaprosil, naj mu dasta vsaj grižljej kruha, da ne bode poginil lakote. ,,Kako dolgo bi pa imela midva ta-le kolaček?" je rekel Ljudomil, kateremu se je v srce smilil ubogi starec, dajva ga raji starcu, da mu bode pomagano." 52* -« 196 **- In dala sta mu ves kolaček. Ginjen se je starček zahvalil, rekoč: ,,Bog vama vrni stotero, Bog ti plačaj, dragi Ljudomil, kot še ni nobenemu človeku!" Ko je starček odšel, prikazal se je na obzorju kot kolaček majhen oblaček, ki je rastel in rastel, da je pokril slednjič vse nebo, in ulil se je na žejno zemljo blagodejni dež. Vse je bilo na novo oživljeno. Radi prevelike suše se je bila posušila vsa koruza, ki jo je imel na svoji majhni njivici, le jedna koruznica je še bila napol zelena. Ko je bil prišel isti blagodejni dež, je bilo za posušeno koruzo že prepozno, le napol zelena se je zopet oživila in je krepko rastla. Pridno sta jo okopavala in ji vsak večer prilivala, in rastla je in rastla, da je zrastla kot najvišje drevo. Pognala je vse polno storžev. ,,Jej no, če vsi ti storži obrode, bova imela koruze dovolj", sta se veselila in še bolj skrbno sta jo okopavala in ji prilivala. Koruznica je rastla tako bujno, da se je njen vrh dotikal že oblakov, da, slednjič se niti videl več ni. Ljudje so prihajali od blizu in daleč gledat to čudno koruznico. Imela je vse polno storžev, in ko so spodnji dozoreli, vzel je Ljudomil lestvo, rekoč: ,,Na koruznico bodem splezal, da potrgam zrele storže, in ti, žena, pa jih spodaj pobiraj!" Šla sta na polje. Prislonil je lestvo b. koruznici, ki je bila tako debela, da so jo trije možje komaj obsegli, in splezal je na njo. Storži so bili veliki kot roka in zrnje debelo kot orehi. Trgal je storže in je ni metal na njivo. Natrgal jih je že bil toliko, da jih je bilo več kot za tri voze. ,,Hm, to bi pa le rad vedel", je rekel. ,,kako daleč in kam seže ta čudna koruznica." Plezal je po nji naprej. Dolgo, dolgo je plezal, da je že bil ves truden, in prišel je pred velika vrata, ki so bila trdno okovana. — Potrkal je in na prag je stopil velik bradat mož, ki je imel v roki dva ključa; jeden je bil svetel kot čisto zlato, drugi pa je bil črn kot ogel. ,,Ti si pa gotovo sv. Peter, ker imaš v roki ključa, kot ju ima tam v naši cerkvi tisti na altarju?" se je zavzel Ljubivoj vesel, da je vsaj nekam prišel. ,,Sem, sem sv. Peter", je odgovoril mož, ,,ino, kdo si pa ti in česa iščeš tod?" „0 ljubi sv. Peter", je dejal Ljudomil s spoštovanjem — s samim svetim Petrom govoriti, to ni kar tako — ,,jaz sem siromak, ki nimam druzega nego kočo in njivo. Letos pa mi je zrastla na njivi le jedna sama koruznica, pa ta tako velika, da niti najstareji ljudje ne pomnijo take. Splezal sem torej po njej sem gor, da bi videl, kam je zrastla moja koruznica." ,,Ti si torej isti Ljudomil, kateremu hoče Bog plačati, kot še nobenemu drugemu človeku ni ? Prav, da si prišel, dolgo sem te že čakal. Da, kdor je drugim dobrotljiv, temu je Bog tudi dobrotljiv." Priletel je v tem velik angelj, ki je držal v naročju bledo dete. ,,Odpri nama, Ijubi sv. Peter", dejal je angelj, ,,da poletiva v kraj več-nega veselja." Pritisnil je angelj dete k sebi in je poljubil, rekoč: ,,Ljubček moj, takoj, takoj bova tam. Nič več ne bodeš jokal, nič več te ne bode zeblo, nič več J -W 197 9*- ne bodeš lačen, nič več ne bodeš bolan, igralo se bodeš z angeljčki ti pridno dete moje in veselo bodeš pelo." In zopet ga je poljubil. Sv. Peter je odprl nebeška vrata, in angelj je zletel z detetom v nebesa. Zavzet je gledal Ljudomil krasnega angelja, in ko so se odprla nebeška vrata, pa je kar ostrmel. Videl je nebeško Kraljico in okoli nje je bilo vse polno angeljčkov, ki so peli. — Ko je zagledala Marija angelja z detetom, mignila je z roko, in utihnil je angeljski zbor. Vzela je dete angelju iz naročja, rekoč: ,,Ker si bilo pridno dete, bodi angelj!" Poljubila ga je, in to ni bilo več prejšnje bledo dete, ne, bil je v hipu angeljček, kot drugi, z nežnim obrazom kot mleko in kri in ljubkimi perut-nicami. In zopet je zapel ves angeljski zbor in novi angeljček je pel vesel z drugimi vred in radosten zrl nebeški Kraljici v mili materinski obraz. Ves zatopljen je poslušal Ljudomil to rajsko angeljsko petje. Vzdramil se je šele, ko ga je ogovoril sv. Peter, rekoč: ,,Pojdi nazaj na zemljo, zakaj izpolnile so se besede starca berača, kateremu si nekdaj dal zadnji svoj kolaček kruha, dobil si namreč plačilo, kakoršnega še ni dobil nobeden človek. Videl si namreč nebesa odprta, videl si, kako Bog plačuje svoje pridne otroke, slišal si rajsko petje nedolžnih otročičev, videl si, česar ni videlo človeško oko, slišal si, česar ni slišalo človeško uho." M Sv. Peter mu je še dal klopčič, češ, da ga bode še potreboval, in vesel je plezal Ljudomil po koruznici navzdol. — Plezalje dolgo; kar mujenakrat zmanjkalo koruznice. Daleč pod seboj je videl zemljo in v to globočino naj bi skočil! Stresel se je. Spomnil se je na klopčič, ki mu ga je bil dal sveti Peter. Privezal je konec vrvice na koruznico in se spustil po vrvici navzdol. Prišel je na zemljo v krasnem vrtu. Okrog in okrog je bilo vse polno naj-lepših cvetlic in drugih rastlin. Pota so bila lepo s kamenjičem posuta. Za-čuden se je oziral Ljudomil na vse strani, a svoje borne koče ni zagledal. Šel je po potu po vrtu naprej, in videl je pred seboj velike hiše. Njemu, ki je bil vajen le svoje borne bajte, zdele so se vse krasne palače. Najlepša mej vsemi hišami, pa je bila jedna, na kateri se je blestil iz zlatih črk napis: ,,Narodna šola«, česar pa Ljudomil ni razumel, ker ni znal brati. Zdelo se mu je vse, kot bi sanjal o kakem zakletem mestu. Tukaj krasna palača, tam čudna hiša z visokim dimnikom, tu cela vrsta najlepših hiš kot v cesarskem mestu, in tam isto veličastno poslopje, ki se mogočno dviga proti nebu, da, to bo cerkev si je mislil. — Napotil se je proti cerkvi, kar se usuje iz palače, ki je imela napis iz zlatih črk, cel roj otrok, vsak z lepo torbico. ,,Kaj je pa to?" se je čudil Ljudomil in za trdno je bil prepričan, da je v začaranem mestu. — Otroci so ga spoštljivo pozdravili in šli mirno mimo njega naprej. Rad bi bil katerega vprašal, kje da je, kako se pravi tukaj, a si ni upal, ko je videl, da nosijo vsi knjige s seboj, da znajo torej brati. Njemu so se zdeli sami učenjaki. Zadaj je šel deček, ki je nesel knjige kot drugi. Ker je bil sam, ojunačil se je Ljudomil in ga vprašal: ,,Dragi deček, povej mi, prosim, kje sem, kako se rece temu kraju?" Takoj mu je deček povedal, da je to trg »Napredek". M ->S 198 *¦- ,,Trg, trg, kaj je to ?" mislil si je Ljudomil in vprašal je še dečka, ali \6, kje je Ljudomilova koča. Zmajal je deček z glavo, rekoč, da ne v6. In kogar je vprašal Ljudomil za svojo kočo in njivico, nikdo mu ni vedel povedati. Dovedli so ga h gospodu župniku in njim je povedal vse, kar je doživel; kaka koruznica mu je bila zrastla; da je bil splezal po njej gor; da je videl nebesa odprta in je poslušal angeljsko petje; da je plezal nazaj dol in da bi rad šel sedaj aomov, ker žena ga že gotovo željno pri-čakuje. Tedaj so se prijeli gospod za čelo in se zamislili. Poiskali so stare, stare zaprašene bukve in so v njih nekaj iskali. ¦ ,,Ljubi mož", dejali so gospod naposled, ,,svoje žene ne bodete več našli, in tudi vaše koče ni več, kajti minilo je že sto let, odkar ste splezali na svojo koruznico." — Zavzet je sklenil Ljudomil roki, strmel je in neverjetno je majal z glavo, kot bi poslušal bajko. ,,Vem, da se čudite, Ljudomil, in se Vam zdi neverjetno", dejali so gospod, ,,pa pogledite, kako se je spremenil v tem ta kraj. Iz prejšnjih revnih koč so postale lepe hiše, sezidali smo si krasno šolo, in na mestu stare cerkvice dviguje se sedaj veličastna cerkev. Poslušajte, kaj je zapisano v teh-le starih, starih bukvah, ki so pisane pred sto leti." ,,Živel je pravičen mož, Ljudomil", čitali so gospod, ,,kateremu je ob-ljubil star berač za njegovo dobrosrčnost posebno plačilo. Na Ljudomilovi njivi je zrastla velikanska koruznica, ki je segala najbrž do nebes. Ves svet ne pomni take. Splezal je po njej navzgor in ni ga bilo nazaj. Najbrže je prišel do nebes, kjer mu je dal Bog obljubljeno plačilo. — Cez nekaj let, ko Ljudomila le ni bilo nazaj, so podžagaii isto velikansko koruznico in so iz nje začeli staviti novo cerkev." Verjel je sedaj Ljudomil, da je sto let poslušal angeljsko petje. Saj je pa tudi bilo tako milo, tako veličastno, da bi ga bil vso večnost zamaknjen poslušal, da ga ni predramil sv. Peter! — Sel je potem Ljudomil v tamošnjo cerkev in se je iskreno zahvalil Bogu, da mu je dal doživeti kaj takega. Naslonil se je in izdihnil svojo dušo.