dr. I. J. 6O lefnik. Pravični Job daje v svoji drugi tožbi človeškemu življenju to-le spričevanje: »Moji dnevi so minuli hitreje, kakor tka-> lec prereže platno« (Job 7, 6). Teh besed se bo najbrž spomnil prevzv. g. knezoškof dr. Ivan Jožef Tomažič, ko dopolni prihodnjo soboto 60. leto svojega življenja. Življenje »zbeži kakor senca« »Job 14, 2). Solidno vsebino mu daje samo to, kar ostane tudi v večnosti, kjer je naš življenjski cilj. O hoji proti temu cilju se sv. Avguštin po evoji navadi duhovito in slikovito izraža: »Za hojo potrebuješ dveh »og. Ce hočeš hoditi proti nebesom tc:- priti k Bogu sta ti tudi dve nogi potrebni. Kateri sta? Ljubezen do Boga in do bližnjega. Komur manjka ena teh dveh nog, ta šepa ter ne bo dospel na cilj svojega potovanja.« Knezoškof dr. Tomažič je hodil skozi življenje na način, ki ga je tako lepo ponazoril sv. Avguštin. Rojen iz vrle slovenske krščanske kmetske družine 1. avgusta 1876 pri Sv. Miklavžu pri Ormožu, si je po z odliko dovršenih gimazijskih študijah izbral duhovniški stan. Posvečen 5. XII. 1898 v duhovnika, je služboval kot kaplan pri Sv. Juriju ob Ščavnici (1. Vm. 1899 — 20. V. 1901) in v Celju (21. V. 1901 — 15. IX. 1903). Nato je odšel na višje bogoslovne študije v Inomost, kjer je bil promoviran 4. aprila 1906 za doktorja bogoslovja. Za dvornega kaplana in konzistorijalnega tajnika je bil nameščen 1. IX. 1905 ter je to službo opravljal do 31. XII. 1918. Stolni kanonik je postal 15. X. 1915, stolni dekan 22. II. 1921, pomožni škof lavantinski izbran 8. VI., posvečen 1. VHI. 1928, generalni vikar 1. X. 1928, stolni prošt 30. X* 1930, za lavantinskega škofa imenovan 27. VI., prevzel škofijske posle 1. VIII., bil slovesno ustoličen 15. Vm. 1933. Knezoškof dr. Tomažič se je na vseh mestih, kamor ga je postavila božja previdnost in volja njegovih predstojnlkov, z vso vnemo trudil, da stori več kot to, »kar je človek storiti dolžan«. Da je to zmogel in zmore, k temu ga usposabljajo njegove odlične duševne in moralne zmožnosti, predvsem pa milost božja, ki v njo v prvi vrsti zaupa. škofovska čast je težko breme, zlasti v zamračenih povojnih razmerah. Pereča potreba verske in nravne obnove nalaga obilico skrbi in preobilje dela. Versko in moralno obnovljeno ljudstvo je udejstvitev Kristusovega kraljestva na zemlji. Sedanji papež Pij XI. se stalno in požrtvovalno poteguje za to, da bi se Kristusovo kraljestvo uresničilo. Delo za to kraljestvo se imenuje Katoliška akcija, ki jo sedanji sv. Oče tako vztrajno priporoča, pospešuje,in zagovarja. Težnja papeža Pija XI. je, da naj bo Katoliška akcija »podobna rodovitni njivi, ki ima v sebi semena vseh vrst čednosti«, kakor pravi v svoji okrožnici o katoliškem duhovništvu z dne 20. XII. 1935. Najbolj vnet in najbolj vztrajen delavec na tej njivi v naši škofiji je knezoškof dr. Tomažič. S tem je drugim duhovnikom svetel zgled, vernikom pa najkrepkejša pobuda, da v zvezi z duhovniki pomagajo razširjati in okrepljati Kristusovo kraljestvo na zemlji. V to svrho so velikega pomena krščanska društva, v katerih se uči vse to, kar je Kristus učil, in izvršuje to, kar je On zapovedal. Sedanji lavantinski vladika ne skazuje krščanfekim organizacijam samo svojo naklonjenost, marveč je tudi v dejanstvu njih pokrovitelj in podpornik. Zlasti mu, kakor njegovemu slovitemu predniku Slomšeku »dobra krščanska vzgoja otrok največ na srcu leži< (škof Slomšek v svojem 1. pastirskem listu vernikom). In vprav kar se tiče škofa Slomšeka, se sedanji lavantinski škof trudi z vso prizadevnostjo, da bi oblikoval dušo našega ljudstva po Slomšekovih naukih, načelih in zgledih ter da bi se izpolnila želja in hrepenenje vseh Slovencev po Slomšekovi beatifikaciji. Knezoškof dr. Tomažič je vedra narava, ki privlačuje s svojo prijaznostjo in Ijudomilostjo srca svojih škofljanov. S tem jim olajšuje izpolnjevanje dolžnosti do njegove osebe in visokega dostojanstva, ki ga zavzema kot vrhovni njihov pastir. V tem smislu bodi sklepno naslovljen poziv vemikom naše škofije povodom 601etnice našega prevzvišenega g. škofa. Poziv je vzet iz pisma sv. Ignacija Filadelfijcem (prebivalcem mesta Filadelfija v Mali Aziji). Sv. Ignacij, učenec sv. apostola Janeza in škof v Antiohiji, je bil za časa rimskega cesarja Trajana okoli 1. 110 obsojen na smrt ter poslan v Rim, da pretrpi v koloseju mučeniško smrt od divjih zveri. Na potu v Rim je pisal šest pisem raznim krščanskim cerkvam v Mali Aziji. V navedenem pismu tako-le opominja vernike: »Ne storite ničesar brez škofa, čuvajte svoje telo kofetempel božji, ljubite edinost, varujte se nesloge, posnemajte Jezusa Kristusa, kakor je On posnemal svojega Očeta!«