- 21 - Staroslavjansko veroslovje. i žalost vsacega Slavena obide, kedar nase selajno stanje pre- gleda; al j grozili se mora, če se matičkaj v tužrio minulost ozre. Da so celi slavenski narodi zaterti, da je jim narodnost vničena in pogažena, da so pod jarmljeni, se samosiluemu in prevzetnemu sovražniku ne zdi zadosti; teinoe nas Slavene se ob sladko tolažbo, ktero nam dogodivsiua dodeli, opraviti hoče, in kar želi, tudi izpolni: veličanstveno slavensko minulost z gerdo temo zakriva. Da je bilo Babilon slavno mesto, da ste Tirus in Zidon zavolj kupčije i:i blagostanja slovele, se vsakteri, z dogodiv- šiuo le poverhoma soznan, povedati ve, da je ravno že toliko sto in sto let od tilnnal preteklo; če pa poprašaš za preteče- nost slavonskega Severa, naša vednost koinej dalej kot do 30 letne vojske seže. Ako pa koga do za vero naših starih Sla- venov popitaš, ti bode čisto obmolknili, desiravno bi od vere Rimljanov in Gerkov mnogo pripovedati znal. In vendar še ni 1000 let preteklo, od kar so inesta V7ineta, Wolin, Arkona i. t. d. na starem Viudičkein morju (Djlfee) zavolj kupčije in izobraženosti tako slovele, da so se perviin mestom tedajš- nega časa prištevale, in vera starih Slavenov je tako izverstna, da se veroslovjii starih Rimljanov in Gerkov lahko uverstiti more. Kakor vsi drugi narodi, ki so od Boga dobljeno razo- denje zgubili, so tudi Slavjani mnogo Bogov molili; alj pri vsem tem ni se zmisel(idea) jediuega Boga pri Slavjanih nikoli popolnoma utemnila. Tako so oni božjemu razodenju bližej stali, kot drugi narodi. Več krajev je sicer zavolj svetosti slovelo, alj med tirni naj svetejša so bile mesta: Arkona, Rhetra , Štetin in VVolin. Izmed mnogoverstnih bogov, ki ,so jih stari Slaveni mo- lili, je bil Svantovit jeden naj imunitniših. Naj krasnejši tem- pelj Svautovita je bil v Arkoni, kjer je stala njegova štiriglav- nata podoba z obritimi lasmi in brado. Kaj ove štiri glave pomenijo, nihče ne more vganiti; obrita glava in brada pa pomenite, da te Bog, desiravno ni bil drugemu podverzen, vendar ni bil popolnoma svoboden in samosvoj. V desnej je derzal brončen rog, v levej pak v kvuk podperti lok. Rog pomeni, da je dobrotljiv darovavec, lok pa, da je ojstri kaz- novavec vsega hudega. Suknja mu seže do stegen. Stal je na gole j zemlji, zraven ujetja pa leže berzda , sedlo in meč z zlatim deržaloin in z lepo okinčano nožnico. Zmed praznikov, kateri so se vsako leto Svantovitu v cest obhajali, je žetveno praznovanje nar bolj znano. Praznik je bil prosiven in zahvaliven, in se je vsako leto hitro po žetvi ob lepem vremenu obhajal. Duhoven, ki je Bogu darove do- prinašal, je poprej tempelj z inetlo osnažil. Sveti.še so tako čestili, da noben, tudi duhoven pri očiščenju tempeljna ni se smel odahnuti. Kedarkoli se je hotel odahnuti, je skočil k vratam, da bi tega svetega kraja s svojim dihanjem ne oskru- nil. Trume ljudi so pri darovanju tempelj obdajale. Klavni darovi se vpričo ljudstva zakolejo. Med tem Svantovitu pos- večeni duhoven: »Grive" imenovan iz presvetiša božji rog prinese, ga ljudstvu pokaže iti pogleda, alj je lanski med že vsušen, kar je pičlo žetvo oznanovalo. Tedaj je duhoven ljudstvo^ opominjal, da naj bi si obilne pridelke skerlmo prihra- nilo. Ce se je pa rog še poln znajdel, je jim duhoven obilno zetvo prerokoval in ljudstvo se je veselilo obilnosti, katero jim dobrotljivi Bog za prihodnje leto obetuje. Potem izlije du- hoven z medom napolnjen rog k nogam Svantovita, ga zopet napolni in sam izpije. Dobro je pa tukaj razločiti med sta- rim, skoz celo leto v tempeljnu shranjenim, in od Boga, po- svečenim medom, kateri minulost pomeni iu se k Bogoviin no- gam izlije, in med novo napolnjenim, ki pomeni prihodnost in gorke zelje ljudstva, da bi jih Bog obvarval silne nevarnosti, lakote in težav. Te med se je Bogu posvetil; zato ga je tudi le duhoven izpiti smel, da bi druge ustnice posvečeni rog ne oskrunile. Rog se potem zopet napolni in Bogu v naročje poda, da bi med za prihodnje leto ohranil. Potem silno ve- lik jerbač 0§onigfudKu) prinesejo, da bi se mož prav lahko za njim zakril. Duhovenv za njega stopi in vpraša ljudstvo, alj kaj od njega vidi? Če se mu je vprašanje potverdilo, moli Boga, da bi se prihodnje leto ne vidil več izza jerbača, opo- meni ljudstvo k pobožnosti int zbor razpusti. Jerbač je pred- stavljal vsakletašnjo žetvo. Če je bila obilna, je jej tudi ve- likost jerbača primerjena bila; če je pa pri pičlem ostala, je prosil duhoven, da bi se prihodnjega leta ne vidil več izza jerbača, to je, da bi dobrotljvi Bog večo obilnost dodelil, ter je mu tudi veči jerbač obljubil. Ko je bila daritev dokončana, se je ljudstvo k jedi in pitju spravilo, in v greh se je vsakemu štelo, kateri bi bil pri takej priložnosti trezen ostal.