HASAN - AGINICA
Sam.
eslišno padajo debeli snežni kosmiči že lepo vrsto dni in se kopičijo v cela gorovja. Dali so materi zemlji tako debelo odejo, da jej bo kar prevroče pod njo, četudi vise od streh meterske in še daljše le-dene sveče. Nemara imajo tudi v nebesih vojsko, da so kar čisto pozabili na nas uboge zemljane, ki kar ginemo v tem mrzlem beležu. — Mislite, da se mo-. re lzpod strehe ? Kaj še! vse je tako zapaženo s snegom, da se že skoro k sosedu ne vidi. Ozka sled, obdana od obeh strani z visokimi stenami sne-ga, drži skozi vas. Kakor bi hodili po strelskem jarku. In če Medičev Francek, ki so ga s težavo okomatali in poslali k sosedovi teti po raleka, zagleda na drugem koncu sovražnika muhasto Banovo tele, tedaj pa hajd nazaj. Pa zbogom steklenica, denar,klobuk, vse.
Sicer se pa malokateri drobnoglavček prikaže na svetlo. Morda že ie pokuka na pragu ali skozi okno, pa le za hip. Je že boljše in lepše pri topli peci, čeravno so ti naši neugnancki že več kot mesec dni pri-vezani nanjo.
To vam je zelena dolenjska pec, ki zavzena skoro Setrtino sobe. Pa kakor je tudi velika, Lukanovim otrokom komaj zadostuje. Ce posedejo na klop okoli peči, jih je polna. Ce se spravijo na peč, jim je skoro pretesna. Kakor orgljice so, ampak neubrane. Uboga mamica — atek jim je na vojski kakor sedaj vsi — koliko ima truda, da nasiti osmero želodčkov. Pa če bi iraeli kdaj zadosti! To ti venomer čivkajo kakor vrabčki. Lukanova mamica v srcu željno prosi skorajšnjega toplega soln-ca in zelene pomladi, da bi ti vrabčki zleteli na pisano trato. Tam skačejo, se igrajo in pozabijo na kruh. Kakor je tiha in nujna njena želja, vendar ni upanja, da bi se skoro izpolnila. Nebo je sivo ali belkasto ali črno. ali vse skupaj, saj se niti ne vidi zbog neštevilnih snežnih metuljc-kov in visi malo da ne prav nad Lukanovo streho.
MKje je. vendar svetlo solnčece?" bi vprašala Lukanova Tinka. nKar nic več ga ni k nam." »Odromalo je v dalnje kraje," bi odgovorila ma-mica. BLe pridni bodite, pa se kmalu vrne !" Tako ima mati Lukanova ves božji dan to čebljajočo deco na glavi. Ohladi se jej malo le tedaj, kadar pride kak vasovalec. Tega se razveseli matnica in nič manj tudi otroci.
Zato so tisto popoldne z veselim krikom   pozdravili   starega  Frica, ki je po dolgem času zopet prirornal s svojo   nkajžo".   Fric  je   popoten
—•   229   ^—
človek in ga vaščani ne poznajo drugačnega. Roma iz kraja v kraj, nikdar sit, nikdar lac-en, ne žalosten, ne vesel. Vse irnetje nosi s seboj v ^kajži," kakor so rekli ljudje nevelikemu zaboju z umetno zaprtimi vratci. Ta Bkajža" ga varuje prosjačenja. V njej ima raznovrstna kole-sca, ploščice, žico in podobno, s čemer veže in krpa pohabljene in raz-trgane ude vaških ur. Kadar razstavi svojo ropotijo po mizi, puste otroci peč in vse drugo ter se nagnetejo okoli mize. Tu je pa tudi raznovrstnih reči za otroške oči. In če jim Fric pokaže še skrivnostno uro iz naj-skritejšega predalčka Bkajže", tedaj je njihovo veselje popolno. Bolj po-slušnih in požrtvovalnejših gledalcev ne najde Fric potem več. Sredi mize postavi skrivnostno uro. Na njej sedi palcek — migalček in kima z glavo ter pri tem udarja ob strešico nad seboj. V tej je pritrjen maj-hen svetel zvonček. Kadar palček pokima z glavo, tudi zvonček zabrni. Šestnajstero blcščečih očf je zamaknjenih v to čudo. Ne odvmejo po-gleda. Ves obražček žari, ne le oci, tudi čelo, nos, lica, brada in še po-sebno usta občudujejo to skrivnostno uro. Nemirno se premikajo na klopi, iztegujejo roke. Pa samo en pogled iznad Fričevih naocnikov in že izgine goreča želja na dno drobnega srčka.                                   '
Fric pa veže vaške ure. Cela vrsta jih st >ji na polici in na mizi. Ocišcene in popravljene obeša na steno, da jih mora zagledati vsakega prišleca oko. Svetijo se nasproti in tiktakajo kakor za stavo ter tako pojo hvalo svojemu mojstru. K tej slavi pripomorejo nemalo tudi moj-strovi naočniki. Nosi jih konec nosa ali na čelu. To se zdi nekoliko smešno, zlasti ka lar še izpod ali iznad njih pogledajo malo ostre toda dobrohotne starčkove oči. Lasje so mu sivkastobeli, malo predolgi in ne-redni. Obraz je zložen v toliko gub in gubic, da če bi po njih šteli leta njegove starosti, jih ne bi mnogo manjkalo do sto. Vsa postava je ne-koliko okorna, toda prikupljiva. In ker zna Fric otrokom pripovedovati marsikaj lepega, vaškim botram, tetam, strinam in kakor se jitn že pravi v marsičem svetovati ter se tudi razume na uroke in bolno živino, se ga splošno razvesele, kadar ga zanese korak na Vrbovje. Marsikatera vaščanka mu stisne kak priboljšek, da si stari in onemogli želodee malo opomore za nadalnje trudno potovanje. —
Danes pa Fric ni tako dobrovoljen kot navadno. Izmueen je do skrajnosti, oči mu trudno begajo po kričeeih otrokih.
,Za pet ran Kristusovih i kaj vas je prineslo v tem vremenu, stric!"— stric  so mu rekali vsi — je vzkliknila Lukanka in sklenila roki.
nTo zimo bom sklenil, mati. Prišel sem po slovo," je dejal žalostno.
BAjte, ajte ! Trudni ste. Pogrejte se! Prinesem vam kaj gorkega, pa bo spet dobro."
Ko se je pogrel in okrepčal, se rnu je tudi vrnila prejšnja dobro-voljnost. Prijazno se je ozrl po otrocih, ki so obstali sredi sobe v pol-krogu in ga radovedno gledali. Ni so se upali bliže, ker se ni pošalil z njirai kakor navadno.
----~   230   •¦«—
rNo, otročički," je dejal smeje, Bali me nič več ne poznate ?" Kakor bi električna iskra udarila v nje, so skočili vsi hkrati in ga obstopili.
BFlic Flic, ulo!" sta vpila najmanjša dva.
nLe okoli peči posedite, malčki! Danes ne bomo odpirali Bkajže"; preveč truden sem."
Otrokom se je že nabrala šobica in to je stric najbrž zapazil, ker je rekel:
,Bomo pa jutri gledali. Kadar se pa preselitn v druge kraje, vam bom pustil uro, da boste imeli sporain na strica Frica."
Lička so se zopet napela in nasmeh je hušknil preko njih vecjim otrokom pa vendar ni bilo vse prav, zato se je ojunačil Mirko: BKam pa pojdete, stric ?"
BKam? Daleč od tu, v deželo, kjer je vecna pomlad. Tam ni ne mraza ne vročine, ne dežja ne snega, ne bolesti ne trpljenja. Tam bom mirno počival zadovoljen in srečen."
nKaj bi to, stric! Še ste mocni. In mi in naši bolniki in naše ure bi vas pogrešali," mu je ustavila besedo Lukanka.
BČlovek je kakor ptica," je odgovoril. BKo nam prepeva, jo obču-dujemo in ljubimo. Kadar odleti drugam, kdo misli več nanjo, Pridejo druge in zavzamejo njeno mesto."
nLe pustite danes delo!" mu je branila dobra žena videč. da nekaj ogleduje ^kajžo." nPočijte malo! In pa povejte nam rajši kaj!"
„0 slabem vara ne bom pripovedoval, saj ga sami dovolj obcutite. Dobrega pa ni danes nič na svetu."
rResnica. Pripovedujte nam pa o sebi!" je bodrila mati Lukanova. »Prihajate in odhajate, imamo vas kakor za svojega, pa ne vemo, kdo ste in odkod."
BNe spominjam se rad svojega bridkosti polnega življenja, toda res je, pravico imate izvedeti, komu ste delili dobrote. Tudi vi, otročički poslušajte!"
Sedel je k peči, otroci okoli njega. Mati pa je primaknila stolček med okno in peč, da bi lahko slišala in poleg še videla šivati. Tiho je bilo v sobi. Starček je sklonil glavo ter zbiral spomine davno minulih dni. Nihce ni motil tišine, dokler ni izpregovoril  Fric.
Nisem iz teh krajev. Moja zibelka je tekla na Krasu v prijetni ro-dovitni dolini, omejeni proti zahodu od častitljivega Nanosa.
Moja rojstna hiša je stala ob široki beli cesarski cesti. Prijazen in ponosen dvorec, belo pobeljen, krit z rdečimi žlebniki, trdna gospodar-ska poslopja, prelepa polja in travniki in temni gozd za njimi: vse to je pricalo o imovitosti mojega očeta. Jaz in sestrica Danica sva skakala po prostranem vrtu, trgala sočno sadje, se podila po prašni cesti in dra-žila Cuvaja. Ali pa sva v topli sobici razstavljala mnogovrstne igrače in gledala pri oknu v zimsko pokrajino, po kateri je plesala in tulila burja. Pred šupo so nama naredili gugalnico. Tam so se zbirali  otroci   iz  cele
—«   231   «—
okolice. Nekoč sem v otroški objestnosti gonil gugalnico tako zelo, da se je veriga odtrgala. Danica je padla zviška na tla in odtedaj ni bila več zdrava. Bolehala je nekaj let in neke lepe jeseni mirno zaspala. Od takrat se mi je vsiljevala misel, da sem jaz kriv njene smrti. Postal sem nemiren in neprijazen. Starši si niso mogli razložiti tega. Bali so se, da izgube še mene. Vodili so me k zdravnikom. Ti so priporočali izpremembo zraka. Poslali so me k teti v Trst, kjer sem nekoliko hodil v šolo. Pe-strost velikomestnega življenja in večno lepo morje sta name dobro vpli-vala. Oče mi je kupil školjkast, belo pobarvan čolnič. V njem sem se vozil s tovariši po morju ob tržaškem zalivu, kadar je vecerno solnce zlatilo drobne valčke. Ob takih mirnih večerih je bilo morje kakor zača-rano. Valovilo je komaj vidno. Po valčkih se je prelivala zlata solnčna luč in se lomila na njih v vijoličasto, oranžno, rdečo, rumeno, modro in nebroj lepih barv. Kolika lepota!
Ozdravel sem, toda postal sem sanjar. Moral bi prevzeti po ocetu obširno posestvo, toda ta posel ni bil zame. Moj oče je bil dober, tudi strog, a imel je to napako, da je bil prebahat. nLe pokonci glavo, sin-ko!" je rekel. BMi smo mi."                                                                   ,
Kako lahko bi me izšolal, pa to mu ni šlo v glavo, da bi njegovo posestvo ne imelo gospodarja. In kot tak, je mislil, mi ni treba hoditi v šole. BImel boš dovolj," je rekel. BDa znaš le brati in pisati. Tudi jaz nisem hodil v šole, pa poglej, kakšen možak sem. Da imaš le kaj pod palcem."
Vodil me je okoli, v Trst, Benetke, Reko, Opatijo, Ljubljano, Zagreb. Povsod je nastopal bahato. Meni je prijalo pohajkovanje, dela se nisem oprijemal resno. Mati, vedno pridna in skrbeča za hišo, je majala z glavo in karala.
nPusti ga," ji je odgovarjal oce, Bnaj se malo razgleda. Bo že, ko pride čas zanj. Dokler sem jaz gospodar, ti ni treba skrbeti."
O, mamica zlata ! Koliko lepih trer.utkov sem preživel ob tvoji strani!
Bili so najlepši v mojem življenju. Hodila sva ob poletnih večerih ali nedeljskih popoldnevih po drobni stezici za vrtora dalec noter v gozd in prijetno kramljala. Kako lepo si znala pripovedovati in uciti! Da si mi ostala ob strani skozi vse življenje, meni slabicu, bi bil postal drug človek. A izgubil sem te prezgodaj. —
Prišla je nesreča in namah izpremenila moje brezskrno življenje.
Oce se je veckrat vozil okoli po kupciji. Od nekje je pripeljal do-mov črno kobilico, lepo toda muhasto živalco. On, kakršen je bil, jo je na vsak način hotel ugnati. Branila sva mu z materjo, pa ni nič poma-galo. In pri tem se je zgodila nesreča. Kobilica ga je sunila v trebuh tako mocno, da je na tem umrl.
Kar cez noc sem bil gospodar. Toda kje naj se lotim, ko nisem ve-liko razumel in se prej brigal za nobeno stvar. Mati mi je pomagala, sve-tovala, me vodila. Povsod je morala biti: v hiši in na polju, v gozdu in v hlevu. Videlo   se je  že,   kakor  da   bova   spravila   gospodarstvo v
_   232   •<—
pravi tir, ko naenkrat mati zboli. Pregrela se je, legla v posteljo in osmi dan utnrla. Težka je bila ločitev, a govoriti ni mogla. Ostavila me je brez besede. Ljubilsem jo neizmsrno, njena izguba ms je zadela v živo. Divjal sem kakor brez uma po polju, travnikih in gozdu. Ali pa sem ždel v sobi in zamišljen postajal po hiši. Posli so me jeli izpraševati, ali naj to, ali naj ono. »Storite kar hočete," sem jim dejal, vesel, da me puste v miru. Kako so gospodarili, sem se pozneje prepričal.
To je trajalo nekaj mesecev. Naposled sem vendar prišel do treznega razmišljanja. Izpoznal sem, da tako ne pojde dalje. Treba se je resno lotiti dela. Ali doma ne. V svojem kraju me ni več držalo. Vsaka stvar v hiši, na vrtu in dvorišču, polje in gozd, vse me je spominjalo lepih brezskrbnih dni, dobre mamice, pa tudi moje lahkomiselnosti. Kar ob-stanka nisem imel več v svoji hiši. Zato sem vse skupaj prodal prvemu kupcu. To je bilo moje najnespametnejše dejanje. Pa takrat sem mislil le: proč, proc. čim najdlje mogoce. V Ameriko torej.
Ko sem se vozil po širnem morju, ki sem ga že kot deček tako Ijubil, se je vrnilo ravnovesje v mojo dušo. Sedel sem na krovu, zrl po nepregledni zeleno-modrikasti gladini in delal načrte. Da 6e bi me bila v New Yorku eakala mamica, bi se moji načrti najbrže uresničili. Tako pa mi je manjkalo necesa, s čemer si tudi najubožnejši človek pomore naprej, manjkalo mi je življenjske sile, energije. Bil sem pač človek čuvstev, a ne tudi dejanj. Od majhnega navajen, da so drugi delali in skrbeli zame, sem bil v življenju neokreten in si nisem znal sam poma-gati. Toliko sem kmalu izpoznal, da tudi v Ameriki ne lete pečena pi-ščeta kar z neba v usta, temveč da jih je treba trdo zaslužiti, morda bolj trdo kakor doma. Iskal sera in iskal, pa nic našel. A denar je ginil. Prišel sem v roke ljudem, ki so se znali okoristitiz mojo neokretnostjo, pa tudi z mojim denarjem. Na njihovo prigovarjanje sem se udeležil z denarjem, kolikor mi ga je še ostalo, nekakšnih špekulacij pri nekem zlatem rudniku.
Nekega lepega jutra sem vstal miljonar, kakor so mi zatrjevali in glasno cestitali prav tisti ljudje. Denarja mi niso pokazali, češ, da je treba še nekaterih uradnih spisov in potrdil.
Prihajali so k meni v goste, napravljali sami pojedine ter slepomišili in hinavili okoli mene, da bi se bili skoro raztopili   same  ljubeznjivosti.
To ni dolgo trajalo. Kakor došlo, tako prošlo, pravi pregovor in tudi moje milijonarstvo je kar čez noč zopet izginilo. Meglenega jutra je pri-šel k meni eden izmed onih, stokal, javkal, se zaletaval v zid, kričal in obupno vil roke. Naposled je padel na stol in mi med jokom dopovedal, da je ona družba, kjer smo imeli svoj denar, propadla, da smo izgubili vse, tudi zadnji vinar ter da smo beraci. Žal sem prepozno uvidel, da je bila vse to le komedija. Ko sem iskal pravice, ni bilo nikjer vec onih ljudi. Vsi so izginili. Ni bilo ne družbe, ne zlatega rudnika. Ogoljufali so me.
fr
—~   233   •—              .                .
Udarec je bil silen. Pa čudno, po tej nesreči sem bil ves drug, Sila me je izučila. Ko nisem imel vec bora, da bi si kupil kruha, sem se naucil tudi delati. Opravljal sem najnižja, najtežja dela, bil sem slabši od hlapca, suženj. Pač je moje dela in truda nevajeno telo omagovalo, roke krvavele žuljev. Kakor da so vse kosti strte, tako mi je bilo, ko sem legel zvečer natrdo posteljo. Pa sčasoma se je telo utrdilo, roke so postale močne in odporne. Izprevidel sem, da iina le tisto vrednost, kar si človek sam pribori. Da mora sam delati, trpeti in riti naprej, čc hočc kaj doseči. Čim več sile je v tebi, čim močnejši si ne le po telesu, ampak še bolj po duši, tem dlje se priboriš.
V izobilju in v dobrih dneh nisem znal živeti. Naučil sera se šele v pomanjkanju in v težkih casih. A srece nisem imel. Zaslužil sem si pac vsakdanji kruh, a doma, prijetnega in vabljivega, si nisem mogel zaslužiti. Robotal sem vse življenje. Oženil sem se. Žena mi je bila do-bra in zvesta tovarišica v veselju in trpljenju. Darovala mi je dva Ijuba otročička, fantka in punčko. Bila sta luč mojih oči, veselje trudapolnih dni. Dal sem ju učiti marsikaj. vadil sem ju delati, da bi bila nekdaj srečnejša od mene. Ni mi bilo usojeno doeakati te sreče. ]Qmrla sta oba v zgodnji mladosti. Z ženo sva delala dalje, da sva osivela. Naposled me je zapustila še ona. Ostal scm sam v tujem svetu, ki mi v vsej dolgi vrsti let ni mogel nuditi niti kotička za dom. Čutil sem se zelo zapu-šcenega. Polastila se me je neodoljiva želja po rojstni hiši, po domovini, ki sem jo lahkomiselno zapustil.
Siv in onemogel sem se vračal domov iskat mirnega kotička, kamor bi položil trudno glavo k vecnemu počitku. Prišel sem v svoj domači kraj tuj in nepoznan. Lep in prijeten se je dvigal moj nekdanji dom ob svetli cesarski cesti, ponosnejši in bolj bel ko nekdaj. Živahno je bilo vse okoli hiše. Sedel sem in zrl v hišo. Zatopil sem se v minule dni, iznova sem preživel brezskrbno mladost — sivolas starcek. Kako sem bil srečen v tebi, moj dom! Koliko nepozabnih dni si mi dal, kako si mi okrasil mojo mladost! Je-li res samo v tebi in pri tebi sreča in ve-selje, zadovoljnost in blaginja, da si me po toliko letih razočaranj po-klical nazaj v svoje narocje?! Blagoslovljen, ti edini, ti sveti!
Lahkega srca in mladostno uren sem stopil v hišo.
Tu je moj dom, sem dejal gospodinji.
..Kakšen dom ? To smo kupili mi od nekega trgovca, ki se je pre-selil v Ljubljano. Ne poznam vas", je dejala oholo.
*Dajte mi vsaj kotiček v mojem obširnem domu, kjer bom mirno zatisnil oci."
^Pojdite v ubožnico, če ste sami in nimate ničesar. Semkaj prihaja na poletje mnogo tujcev iz Trsta in Reke, še sami nimamo dovolj pro-stora."
Za hlapca Vam bom.
nHa, ha!" se je zasmejala. »Mi rabimo zdravih in mladih moči, če-mu nam bo takle starček."
-—+*¦   234   m~—-
Sesedel sem se na stol in pokril oci. Izmed prstov so kapale solze na prašne čevlje.
Zenska je prinesla čašo vina in kruha ter dejala zapovedujoče:
BPa použi.jte, potem pa se spravite dalje!"
Planil sem iz hiše. Ne vem kod sem taval, zavedel sem se v gozdu, v iistem lepem našem gozdu za posestvom. Vrgel setn se na tla in jo-kal, jokal kakor dete.
To je torej tvoja osveta, o dom ! Kakor berača me podiš izpred praga, ker sem te nekdaj v slabi uri zapustil. Svoje mladostne moči, svojo zdravo srčno kri sem dal tujini. Vzela mi je vse, dala ničesar. Onemo-gel in bolan sem se vrnil k tebi, edinemu, ljubljenemu. In ti me odganjaš od sebe! Trd si, a pravičen. —
Rosno majsko jutro me je obsijalo na istem mestu. Strt in uničen sem tapljal skozi sveže duhtece smrečje. Berac! Brez doma! Ne, prosjačil ne bom, se je uprlo v meni.
Iznova sem šel v svet, starček. Hodii setn od vasi do vasi, poprav-ljal uro, zdravil, svetoval. Zaslužil sem si črnega kruha 'in pest sena pod trudno glavo. Zašel sem tudi v vaše kraje. Vzljubil sem jih in tu ostal.
Pozna me devet fara naokoli. Povsod me z veseljem sprejmo. Voljno se pokorira in čakam Irenutka,    ko odbije moja ura. Tedaj bom srečen.
* *     *
Snežilo je še vedno tako tiho in enakomerno, ko je Fric koncal povest svojega življenja, kakor bi ne bilo lepšega na svetu od belega zimskega dne in tople dolenjske peči. —