Adam.
V polnočno blaznost, Adam, tvojih sanj ječi ljubezni moje belo hrepenenje: kako si daleč I Skozi noč iskanj slep ptič med nama plaheta: trpljenje.
Na skalo, mož, sedanjosti pripet zreš svojih zvezd, svetov ledene toke, ne veš za moje duše tajni svet, ne čutiš moje tople, mehke roke.
Le hip, ko slepi ptič ti nad srce, nad mrzli kamen, razprostre peroti, oči se tvoje daljne ožive in moj si v živi, ranjeni lepoti.
Eva.
Iz poluzastrtih tvojih zenic edenskih jezer odsvit mi v dušo blešči.
Ti Eva si. Solnce tvojih lepot moči bodočih rodov mi žge v telo.
Da sem čist, da sem svet, da sem Bog, nov raj bi privrel na zemljo iz tvojih rok.
A sem Adam. V bežečem toku srca z žarenjem davnin trepeta le spomin na raj.
Pesem izgnancev.
Naša misel nate, o Goriška, siva golobica bila, ki se spreletava v mraku, kadar brajde ožive pod noč in se piše grozdje in crlika v trtah čurenbel.
Prišel tujec in te je zasužnjil, tvoj obraz je opljuval, Goriška.
V mrak, steptan zdaj v tla in v naše duše,
krvavi nam temno solnce,
grize v prsih misel druga:
še brsti pod Cavnom bajni cvet,
še svobodno v nemih sivih skalah
žvižga pisan gad.
Alojzij Remec.