Književna poročila
fantovsko zdravega in prešernega, k srcu govorečega. Zato bo ta knjižica našla pot tudi k srcu našega preprostega človeka. Toplota in tišina te naše zemlje sta v nji, dražest in muzikalnost slovenske govorice ter neka za naše dni preredka iskrenost in nepotvorjenost, kar da slutiti, da tiči v Cirilu Jegliču lepa, razvoja zmožna, svojevrstna nadarjenost.
S temi «Obrazi» se je slovenskemu slovstvu na simpatičen način predstavilo novo založništvo: Kmetijska t i s k o v.n a zadruga, ki že drugo leto iz; daja poljudno pisan in spretno urejevan mesečnik «Gruda».       Fran Albrecht.
Marijan Mikac, Fenomen Majmun. Zenitistički roman. Roman je veseo jer niko nikoga nije ubio i niko nije umro. Predgovor napisao Branko Ve Poljanski. Crtež od Jos. Kleka. Izdanje Zenit. Beograd 1925. Str. 68.
Ex Oriente nux.
Quae vox vix flux lux,
Ast mox mugra et mufria nox.
Ex Haemonia nulla harmonia.
Glejte si Kleka! sem si dejal, ko sem na ovojni strani te rožnate knjižice zapazil razkoračeno postavo, ki ji iz glave poganja dvoje dolgih črnih pijavk, to je rok, polnih geometrijske navlake. In takoj sem se spomnil gorenje ženi« tovske kitice, ki naj jo iz latovščine ponašim: Od iztoka prihaja trd oreh; a ta glas naznanja iztežka medlo luč, pač pa v kratkem mrko in muro noč; z Balkana ni skladnost poslana.
Kdor bo čital ta roman, ki baje vsebuje 77 romanov (jaz nisem mogel najti niti polovice romančička), naj si poprej prebere dodatek Zenitistička nova umetnost, str. 59 do 69, kjer bo zvedel, da «zenitizam je najozbiljnija potreba savremenog čoveka». Umetniki, od njih pa največ pesniki, napovedujejo novo dobo, kakor se izraža Majmun Mikac v delu «Efekt na Defektu«:
Duh ne ide za aeroplanom. Duh se voza na aeroplanu. Ili: duh gmiže pešice u sandalama.
Zenitistička dela so ka4i kratka ter iskrena, neuvita in globoka. Ali vsakdo jih ne razume, kakor ne razume kdorsibodi znanstvenih spisov. Zategadelj «potrebno je vaspitanje, jer umetnost je svakako iznad nauke». Da sta vam mati in učite* ljica v šoli tolmačili zenitistiško poezijo, pa bi lahko proniknili vanjo, razlaga Andra Jutronič v 34. številki lanskega «Zenita».
Težko se krči pot za nove vrednosti. Vendar mladi se hrabro in brezobzirno bore za svoj ideal. Stevan Živanovič samozavestno proglaša:
Gori vazduh od naših dahova.
Slednji tvorec ima svobodo, da izbira način ali obliko, kako naj pove svojo resnico. Ta način ne sme biti plehek in vsakdanji. Zenitizem zametava estetiko iz umetnosti kot nepotrebno napoto. Zenitist, ki se kakor Ciceban ne laže, izraža življenje, kakršno je: djubrovnik, gnojišče! Težko pa, je li kdo med njimi dosegel Marinettijevo futuristično drznost (Mafarka). Ker je treba točno govoriti, reči bobu bob in popu pop, je v zenitizmu izključen vsak simbolizem. Glavne sestavine nove  umetnosti so:
1. Paradoksalnost. Ni bilo treba čakati na Francoza Reneja Johan* neta, da bi bil hvalil paradoks, to sta storila že Lukian in Pitagora. Tudi Poljanski je vlomilec odprtih vrat, ako pravi: «Paradoks je gibivost duha i njegova pla= stika». Značilen je baje zanj tale primer:
122
Književna poročila
Zrno do zrna — palača, Kamen do kamena — pogača, Šamar  (zaušnica)  do  šamara  pobeda.
2.  Simultanost. Ta zahteva se najde že v raznih futurističnih proglasih in tik po svetovni vojni so pariške novine poročale, da se je tam pojavila slov* stvena struja z imenom simultaneizem. Vzemimo zgled iz Micičevih «Kol za spasavanje»:
Ruski čovek umire od glada.
Profesor siluje svoju učenicu od radosti što je naučila logiku.
Novinska smrt Lenjina.
Čari Čaplin jase na magarcu.
Uvoz luksuzne robe zabranjen.
3.  Z asociacijo se vežejo dogodki, ki jih seveda pesnik prosto ustvarja ter odbira. Na primer:
Fatalna Fata
Morgana
Rockfellerova smrt
Stinnes skače u kotao vatrenog olova
U Parizovom trbuhu raste praskavi čir.
(Poljanski:   Panika   pod   S u n c e m.)
Zveza je zgolj glasovna s fate morgane na Morgana, potlej pa pride dnevna politika na pomoč. Enakih prikazni najdeš v Mikčevem   Fenomenu   Maj* m u n u,   kjer je beseda o Martovcih, ki sesajo kri smrkavih ljudi, in edino stik privede   nezmiselno   stranpotico:   «Marsijanci   sišu  krv  balavih   ljudi   —   z a r? Bar — bar — Barbara (ovo je ime moje pokojne punice)» (str. 10). Ali str. 56: «Pljujem ja na vašu slavu.   Na slavu i na slam u».   Kakšna je zveza med krščanstvom in radiotelegrafijo? Iz iste knjige razvidite: «Popucali su Krstovi na tornjevima. Radiotelegrafske antene iščeznule su več odavno u šeširima lepih (i ružnih) gospodja!» Admiral zenitističke «vazdušne flote», kakor nazivlje Po* Ijanski Marijana Mikca, vam takole razlaga: «Putem asocijacije ta veza postaje prirodna i razumljena. Krst na crkvi potseča na radiotelegrafske antene. Dalje, ova ista asocijacija može se proširiti i na ostre grudi jedne devojke (napetost antene — napetost devojačkih grudi!)» Koliko ljudi bi brez kažipota prišlo na te stike? V vsej Jugoslaviji morda edino Mikčev majmun in še kak njegov maj* munčič kot Avakumovič, avtorja samega pa bi psihiater poslal na Studenec, kajti pisanje blaznikov v birminghamski norišnici je mnogo bolj logično. Pa pravijo, da pomeni zenit (arabski senit) ravno pot! Ako sam krenem po tej opasni brvici, ne bom nikogar žalil, če označim ta dadaizem takole: kozerstvo, pozer* stvo, pos......!
. Kaj pa je prav za prav vsebina drobcenega romana, ki je bil započet na potu Barcelona—Gibraltar—Alžir leta  1922. in donosen v Beogradu leta 1923.?
Nastopa opica, dete ugrabljene angleške gospice, ki s svojim pogledom sugerira ljudi. Nastajajo razprave in preiskave, kdo je ta «čudo*živina» in odkod ima svojo moč. Po raznoterih domnevah dozna pisec od te čudovite opice pravo resnico. Dogodba je zgolj ogrodje, na katero pisatelj obeša svoje paradokse o vsem možnem. Ali pa so domislice vselej izvirne? «U tome je razlika izmedju mene i drugih: Kad mislim, vršci mojih cipela nalaze se u višini glave« (9). To me je domislilo Bussejeve kitice, čitane pred več ko petnajstimi leti:
*
123
KnHževna poročila
Brotlos   ist   des   Dichters   Leben Und an Schmerzen reich und Qualen, Doch, wo eure Haupter, schvveben Unsre Sohlen und Sandalen.
Ker je pričujoče «sveto pismo smeha» iz leta 2222., ne smem očitati avtorju, da ne koraka z današnjo vedo: «Moč hipnotisanja imaju samo čovek i zmija — a možda i još kakva nepoznata rasa ili rod» (19). O kači pravijo sodobni naravo; slovci, da ne hipnotizira, češ, žrtev (ptica n. pr.) ne beži, ker se zmija neslišno in nedoznavno približuje. Rečena vraža se je tem laže udomačila, ker te živali ne zapro oči, niti če so mrtve, razen slepca, ki ima prav odtod svoj naziv.
Ali naj povsem obsodim Marijana Mikca? Nikakor ne. Kadar se otrese vnanjih, pretiranih znakov izvirnosti, se utegne z njim zgoditi kakor z neštetimi prekucuhi: skrajni simbolist Regnier najde pravo mero in postane član Francoske akademije; dadaist Picabia se umiri in pride na oder, tovariša Soupault in Cocteau se malce uneseta ter uspeta v romanu. Enaka bo brez dvoma ž letošnjimi pariš škimi «surrealisti», ki v svečanem in silovitem manifestu groze zapadnemu svetu, da hočejo odstraniti vse zapreke, pa bilo z resničnimi kladivi. Hočejo premlatiti, premladiti društvo, prav kakor ga hoče zenitizem s svojo barbarogenijo in zenitom zofijo . ..
Glas zenitističkih sfera trese sada sferama zemlje (30). Greh je biti smešan (26).                                                                                                              A. D.
Oton Zupančič, «Duma». Saggio di poesia e letteratura jugoslava^slovena. Versione di Italo Maffei e Fany Sinkovec*Mayer. Modena. Tipografia Immacolata Concezione. 1924. Str. 66. Prezzo 8 L. •
Krilatica «Slovan gre na dan» je dobila novo vsebino po krvavem vesoljnem potopu, iz katerega so vzniknile nove slovanske države, oziroma prejšnje razširile svoje meje. Med Romani, Germani in Anglosaksoni se javlja zanimanje za «slavjanovedenie» v osnavljanju novih vseučiliških stolic in v krepkejšem delo* vanju starih znanstvenih zavodov. Nemčija ima svoj Osteuropa*Institut, London svoj School of Slavonic Studies, v Parizu je znani Institut d'Ltudes Slaves, Ame* rika se giblje po svoje.
Italija je ustanovila stolice za južnoslovansko slovstvo v Padovi, Milanu in Neaplu. Posredovalci so največ doma iz krajev, kjer se meša slovanski živelj z italijanskim: prof. Giacomo Marcocchia, A. Cronia, U. Urbanaz=Urbani, Giov. Maver, avtor študije o Ivu Vojnoviču, sodelujejo n. pr. pri rimskem obzorniku L'Europa Oientale, O. Randi, pisec knjige La Jugoslavia, predava o nas v zavodu Istituto per 1'Europa Orientale. «La Rivista Dalmatica» v Zadru in «Delta» na Reki nam sicer nista preprijazni, vendar seznanjata Italijo z našim lepo* slov jem. V ljubljanskih novinah si že ponovno čital, da tržaški «Piccolo della Sera» redno priobča članke o naših književnikih in prevode. Posebno zanimanje so na polotoku zbudile baje Kasandričeve prestave «Canti popolari serbi e croati». V Parizu mi je prišla v roke «Poesia ed Arte» III, giugno 1921, Numero 6, kjer je Bruno Neri objavil Poemetti serbi di Jovan Ducic, ne vem pa, je li ta smotra stalno odprta sličnim prispevkom.
Glede Slovenije same je treba reči, da njeni slovstveni odnošaji z Italijo niso bili doslej kdove kako živahni. Vendar omenim, da je leta 1607. v laškem Vidmu izdal Fra Gregorio Alasia da Sommaripa drobno slovensko knjižico «Voca* bolario Italiano e Schiavo», da je bil pisatelj redovnik Janez Krstnik od Sv. Križa po očetu iz beneške rodbine pl. Leonelli; na drugi strani pa to, da je bil prvi
124