— 114 — Šimen (Vaška slika. Piše Ivan Lah (Konec.) VI. Panj medu. Prišla je jesen. V Poniklah pod vasjo je pasei Rešetarjev Bore krave. Na ježi si je bil naredil peč; voda je bila blizu, drva tudi; lonec je prinesel od doma in kuhal je in pekel, kar se mu je ljubilo. Rad je imel pastir otroke, da so namesto njega hodili vračat krave. Včasih je prišel proti večeru k njim Šimen, in dobro se mu je zdelo, če ga niso zapodili. V zahvalo je rekel, da jim prinese medu . . . V dolini, ki vodi iz gozda proti vasi, je stal Poljakov malin. Stari Poljak je živel sam v njem. Malo so nosili Ijudje k starcu mlet poleti. Boljši mlinar je prihajal v vas, in nositi ni bilo trcba. Odpeljal je žito in pripeljal nazaj moko. V jeseni pa so radi nosili Ijudje k Poljaku v malin, ker so vedeli, da dobe tam medu. Koncem malina je stal lep velik ulnjak, kot izurjen čebelar je imel vsako jesen mnogo medu. Ko se je Šimen potepal po gozdu, je prišel pogosto k ulnjaku. Tudi spal je včasih ponoči tu. S starim Poljakom sta postala-celo prijatelja, ker je bilo starcu dolgčas in se je rad razgovarjal. Sedela sta včasih popoldne pred ulnjakom, in stari čebelar je razkladai Šimnu življenje in delovanje čebel. Tudi uinjak mu je razkazal. Včasih mu je dal črnega kruha in medu na njem. Zelo dobro je to teknilo Šimnu, ki se je moral včasih zadovoljiti s samimi jagodami in s sadjem . . . In spet so se vzbudile v Šimnu tatinske želje. Lepo bi bilo imeti cel panj tnedu in se ga enkrat najesti dosita. Vedel je, da sam ne zmore panja. Ukradel je Poljaku žvepla in si je dobro zapomnil, kako treba pomoriti čebele, da se pride do medu brez nevarnosti . . . Ko je prišel k Boretu na pašo in videl tam celo kopo otrok, ki so ugibali, kaj bi si privoščili, kam bi šli po jabolka, kam po koruzo, kam po krompir, — spomnil se je Šimen na med in sklenil je, da odnesc panj. Ležali so okoli ognja, pekli krompir in govorili. Ta in oni je znal historije in jih je pravil. Pravili so tudi tisto: enkrat so volk, medved in lisica ukradli panj medu . . . Šimnu se je bolj in bolj hotelo, da bi drugim povedal, kaj misli. Ko je bila historija končana, začne: nDajmo si ga šc mi privoščiti! Poljakov malin jc blizu, Poljak pojde spat, pa mu odnesemo en panj. Njemu se ne pozna nič, še zapazil ne bo, mi ga bomo pa jutri jedli s kruhom." — Vsi so bili veseli. nDajmo!" so rekli. nJaz znam odpreti ulnjak, zamašim en panj, pa ga odnesemo v gozd, tam pomorimo čebele z žveplom in pojčmo med", navduševal jih je Šimen. Vsi so bili še bolj veseli. »Ampak — molčati!" zapovedal je Bore . . . Vsi so obljubili, da nikomur ne črhnejo. — 115 -- Soboto večer so določili . . . Pet pritlikavcev je stopalo v soboto s Šimnom ob bregu navzgor po dolini proti malinu. Ustavilo jih je pred ulnjakom, in dve palici z vrvjo so položili na tla. Tiho je bilo vse in v hiši ni bilo luči. Voda je šumela čez stoječa mlinska kolesa, in po hrastih nad malinom je šumel močan jesenski veter. Šimen je tiho odprl vrata in izginil v ulnjak. Prišel je zopet vun in je z listjem zamašil vhod nekemu panju. Vzel je enega izmed pomagačev s seboj, in kmalu sta se prikazala s težkim panjem pred ulnjakom. Položili so panj na palice in ga privezali z vrvjo; Šimen je pa tiho zaklenil ulnjak ... Oprezno so zavili ob vodi, proti gozdu. Tam so odložili težki panj. Šimen je prižgal žveplo in ga pritisnil v panj. Zašumelo je v panju in okoli je zasmrdelo po žveplu. Čez nekaj časa se je v panju pomirilo Šumenje... Razbili so panj, strcsli mrtve čebele na kup in porezali satovje. Šimen ga je spravil v košaro med sveže zelnjate liste in veselo so se vrnili domov ter jedli črn kruh s satovjem . . . Šimen je bil vesel, da se je vse tako posrečilo . . . Drugi dan so zopet kurili in pekli v Poniklah. Bore je pekel krompir, drugi pa so si mazali kruh z medom. Po vasi pa so že zjutraj govorili o novih tatovih. Šimna niso dolžili, ker se jim je zdelo, da sam ni tnogel unesti panja, prijateljev pa nima. Stari Poljak je našel v gozdu razbit panj. Šel je od jeze v krčmo in tam rekel, da naznani orožnikom. Zato so imeli mladi hudodelci slabo vest, in med ni šel posebno v tek. Šimen jih je tolažil, da jim ne morejo dokazati, pa naj bodo brez skrbi . . . Takrat pa je prišel za mejo sosed Kotnik. Imel je najlepši vrt v vasi, in včasih so se vasovalci z ježe zaleteli k njemu po jabolka . . . Poslušal je pogovor, videl je med — in potem se je pokazal. Vsi so zbežali, Šimen je bil prvi. Samo Bore je ostal in povedal vse . . . Velik strah je vladal po vasi. Bali so se, kaj pride, če je Poljak naznanil. V šoli so bili vsi kaznovani, ki so hodili na Ponikle. Šimna ni bilo nikjer . . . Nekega jutra pa je našel Kotnik vsa mlada drevesa na vrtu polomljena in obrezana. Zabolelo je moža, ko je videl trud dolgih let uničen. Vedel je, da je to maščevanje Šimnovo. Pridnemu vrtnarju so se smilila drevesca, ki so že obetala prve sadove . . . Orožniki so iskali Šimna po vasi, a ni ga bilo. Nihče ga ni videl . . . Teden potem je izginila sosedu Kvaku srebrna ura. Visela je nad pečjo na steni. V nedeljo jo je hotel vzeti, — pa ure ni bilo nikjer. Preiskal je hišo, žepe — zastonj. Spomnil se je, — da je bil takrat peljal Šimna, ko so ga bili vjeli na kozolcu. Vedel je, da je ni ukradel drugi kot Šimen. Vsa vas se je prestrašila. Začutili so, da imajo tatu blizu in da niso varni več. Čez teden dni je ležal Kvak pod češpljo pa opazil, da je zemlja načeta. Razkrije jo in najde uro tam zakopano. Šimen je pa izginil. Jesen je poslala mrzla ... Neko jutrojso zavpili otroci na vasi: »Šimen, Širnen!" ^H Cela vas je letela vkup. ,-' ^/^ ^P Otroci so kazali v line Selarjeve hiše in pravili, da je pbgledal na vas. r Obstopili so Selarjevo hišo. Zaprtki s$ leteli skoz> line na vas in » napolnili vso vas s smradom. Možjetso lezji od vseh strani pod streho. \ Stari Selar je čakal pred hišo z vrvjo in kneitro in se tresel od jeze. [ »Kam je prišlo to?" zdihoval je ^tarecf-i / Vpili so kmetje po izbi in preiskali vse podstrešje, premetali vso škupo, slamo, seno — Šimna nikjer . .'.. Ljudje so se začeli razhajati, češ: tat je tat, ukrade ti pri jasnem dnevu, uide ti pfed odprtimi očmi. . . Takrat pa se je odgrnila deska oboja in Šimen je platiil iz visokega podstreška med prestrašene vaščane. Nekaj zaprtkov je pad)o med ljudi, zasmrdelo je, in preden so se spomnili, da stečejo za njim, j|S bil Šimen že daleč iz vasi in je vpil: ,,Ne boste vi Šimna!" \ Ljudje so se začudeno spogledava^i: ,, ,,Bog nas varuj!" so rekli. Stari S^lar si |p! pulil sive lase, tcta Mica je pa tarnala: ,,Moj Bog, kaj sem dočakala!" \ dide . . . Edina pomoč je: teti Mici ukrasti denar iz škrinje in pobegniti . . . Zato koraka v vas ... Pride do Selarjeve hiše, zleze na češpljo in od tam na izbo, da se ogreje v senu. Med tem pa Šimen niti ne zapazi, da ga je pred vasjo zagledal nekdo, ki mu je do hiše sledil . . . Na sveto jutro pred prvo mašo sta potrkala dva orožnika pri Seiarju na vrata . .. Povedala sta, da je Šimen pod streho . . . Sešli so se ljudje in zastražili hišo. En orožnik odide pod streho, drugi se postavi pred hišo... Predno so mislili, odpre se del strehe, in Šimen plane na tla, kjer je bilo najmanj Ijudi. Zastokal je in obležal — zvinil si je nogo . . . Hotel je steči, a Ijudje so planili po njem. Orožrlika sta.ga zvezala in odpeljala vklenje-nega'. . . Drugi dan je leta\Mica žapazila,vda ni v škrinji niti enega tolarja več . . : ' ¦> ' Mir je bil ppslej pred Šimnom . . . -~-— Prešla je ziitia, in na pomlad so sp^vračale ptice nazaj . . . Nekega dne je obstal pred Selarfevo hišo voz. Pripeljali so Šimna. V tistih mrzlih jesenskih dneh se je pi) prehladil. Zaprli so>.ga v prisilno dekvnico in tam je zbolel. Želel je'domov in pripeljali so ga. Komaj je prišel^ voza v hišo. Brez besede je sedel k peči Stari Seiar gfa je pogledal grdo, invjeia Mica je rekla: nKam si mi zapravil denar?" Šimen je položil ves denar na mizo in molčal. Solze so se mu ulile ,gio. bledih, upadlih licih . . . Prišli so vaščanje, sošedje in sosede v hišo.. . . Vsfem se je smilil Šimen, Ženske so mu postlale postelj. Šimen se je vsedel in jokal glasno. Oovoriti ni mogel. Vsi so ijiu odpustili. On sam je ihtel: ,,Odpustite, odpustite . . . . •¦ ' l ¦¦ Ženske so si brisale solze. Mlado.življenje je bilo uničeno. Dihal je težko in oči se bile velike, roke suhe . . . Poleti je Šimen umrl. Ded Selar se je malo menil za bolnika, teta Mica je imela pa svoje delo. Dobri ljudje so ga obiskovali in mu prinašali kaj boljšega. Vsakemu je bil zelo hvaležen . . . Izpovedal se je nazadnje — in neko jutro je zazvonilo . . . Pokopali so Šimna. Nihče ni jokal za njitn. Njegov grob je pozabljen, in le še včasih pove kak ded vnukom povest oinesrečnem Šimnu, in kaka stara ženica izmoli zanj očenaš . . . Vaščanke pa pravijo: ,,Zgodaj začne zgati, kar hoče kopriva postati." Modri možaki jih pa zavračajo: ,,Počasi, počasi po klancu! Tudi kopriva ne žge, če jo znaš prav prijeti. Tudi iz Šimna bi bilo kaj, da je imei.pametno vzgojo. Tako pa — ti, moj Bpgl Ka^ mari iz Selarjevih, rok pride' kaj dobrega?" — - '