Predvolilne obljube pozabljene Intervju: Alenka Lamovšek KNJIŽNICA MIRANA JARCA Rozmanova 26 Portret: Matjaž Berger 8000 NOVO MESTO Potlač: Župan MO NM ponuja odstop! Poštnina plačana pri pošti 8101 Novo mesto t Novo mesto, 19. maj 2007, številka 8, letnik 10, cena 1,88 EUR (450 SIT) 5VDBDD3 flBRODU! IIJ I Jsl I Forex Commerce d.o.o. Smrečnikova ulica 19 8000 Novo mesto "ŽS" MARJAN ŠMALC s.p. ~ '-'T 041/671-461,fax:07/33-25-968 rRO V A e-mail: marjan.smalc@siol.net VARNOST PRI DELU - POŽARNA VARNOST ARHITEK Novi trg 9, 8000 Novo mesto] tel.: 07 33 71 520 fax: 07 33 71 521 y gsm: 041 671 338 Aurora hobby & art Breg 1, Novo mesto tel.: 07 33 23 055 HOBI & ART AURORA ^3-AVTOHIŠA nDnm Avtohiša Adria Plus Podbevškova 13, Novo mesto Avtohiša Berus Podbevškova 1, Novo mesto Servisno prodajni center __ vozil Volkswagen in Audi U I O/ I c70 UU Avtošola Riba Ulica stare pravde 15 Novi trg 11, Novo mesto tel: 07/ 33 26 722 m-tel: 041 671 480 AVTOŠOLA no državo, je parlament sprejel vrsto zako-jj nov o popravi krivic iz preteklosti; za tiste, ki jim je bilo premoženje nacionalizi-; rano, za tiste, ki so bili izseljeni, pa po krivici v zaporih ... V Nemčiji in Italiji so ; prizadeti slovenski državljani lahko uvelja-; vljali še nekatere druge pravice, ki so vsaj majceno krpale rane iz druge vojne. Tako • so dobili odškodnine oz. pokojnine mobi-: liziranci v italijansko in nemško vojsko, mnogi taboriščniki so v Nemčiji uveljavili odškodnino za prestano trpljenje. Je tudi prav, vojna in nekatera povojna dejanja se sicer ne dajo popraviti, lahko pa vsaj malo ublažijo bolečine, ki so jih Slovenci pretrpeli, največkrat zaradi delovanja okupatorjev. Mnoga slovenska mesta, zlasti pa vasi, so bile med drugo svetovno vojno požgane, bombardirane in uničene. V knjigi Požgane slovenske vasi je opisan tale dogodek: 7. avgusta 1942 so Italijani polili z bencinom hiše v Bojanji vasi, v katerih so bili ljudje. Tri leta so nato vaščani živeli v brlogih. Takih Bojanjih vasi je bilo po Slovenskem veliko. V Štanjelu na Krasu so Nemci leta 1944 s topovi rušili hišo za hišo, da so ljudje še po vojni živeli v jamah in kleteh. Pa središče Novega mesta je bilo bombardirano pa Mokronog, I Črnomelj ... Po vojni je jugoslovanska oblast sprejela zakone, po katerih je bilo materialno vojno škodo obvezno popisati. Nastali so zapisniki, na njihovi podlagi so ; bili izdani sklepi. Vse dokumente hranijo naši muzeji oz. zgodovinski arhivi pa tudi posamezniki imajo kakšno kopijo. Ničesar ni mogoče več prirediti, povečati, spremeniti. Država je seveda izstavila račun mednarodni reparacijski komisiji, kot so to storile vse oškodovane, okupirane • države. Šlo je za povračila in zaplembe, opredeljene z Avstrijsko državno pogodbo ter z Mirovno pogodbo z Italijo in Madžarsko, z Nemčijo pa je bil sklenjen predvsem dogovor o gospodarskem sodelovanju. Vrnimo se v leto 1945: država, tudi Slovenija, je bila na tleh; vsega je manjkalo, tudi kruha, da o cestah, elektriki, vodovodu, tovarnah in drugem ne govorimo. Treba je bilo biti domoljub, potrpeti, država je potrebovala, ni bilo Marshalovega načrta kot v Nemčiji. In se je obnavljalo in gradilo s prostovoljnim delom, tudi iz reparacij, prebivalci pa so krpali svoje, kot so vedeli in znali. Pa je prišlo veliko leto 1991 in premoženje, deloma nastalo tudi iz reparacij, se je začelo lastniniti; tudi elektrarne na Soči pa Kidričevo, banke in tovarne in še kaj... Prešlo je v roke gospode, ki ima priložnost in informacije, ki zna s portfelji. Vozovi, kašče, kmečka živina, majhne hiške, velike hiše, vse to je notri, v tej lastnini, ki je menjala gospodarje. Nekaj tega pa je še v državni lastnini in bo prej ali slej na vrsti, da spremeni lastnika. Pa so se, zlasti mali oškodovanci združili v združenje. Veliki najbrž čakajo, da bodo mali kanon foter, potem bo, če bo, zakon o povrnitvi materialne vojne škode, nastale med drugo svetovno vojno, tako ali tako veljal za vse, pa bodo lahko denacionaliziranemu premoženju pridružili še morebitno odškodnino. Združenje piše pisma bralcev, zboruje, sestankuje, celo protestirali so že pred parlamentom pa pogovarjajo se s predstavniki lokalnih in državnih oblasti. Nova oblast je zavezo o sprejemanju ustrezne zakonodaje vnesla v koalicijsko pogodbo, ustanovila je medresorsko komisijo, pripravljal naj bi se zakon o povrnitvi materialne vojne škode... A tega ni. čeprav je bilo premoženje tistih, ki so po večini izgubili domove, na neki način nacionalizirano. Kako naj sicer rečem temu, da je odškodnine porabila država za obnovo? Močnejši, večji so dobili svojo lastnino nazaj, in to ne samo domačo hiško ali dve. Pred zakonom smo menda enaki, vsi imamo pravico do varstva pravic. Menda naj bi bili v Evropi, kjer so premoženje enakovrstni upravičenci dobili poplačano. Pri nas je le-to popisano, drugega pa nič. Zakon o žrtvah vojnega nasilja govori o posebnem zakonu o povračilu vojne škode, komisija za vloge in pritožbe leta 1991 govori o tem, da upravičenost do vojne škode ne zastara, v parlamentu so postavljali poslanci številna vprašanja na to temo, pa nič Je bila komisija. Tudi vložila je na Odbor za državno ureditev in javne zadeve februarja 2006 predlog za delno povrnitev materialne vojne škode... Pa še vedno ni nič. Državno premoženje pa se bo lastninilo naprej. V kapitalskih povezavah bodo poniknili zadnji ostanki tistega, kar je bilo zgrajeno tudi iz kamnov v Bojanji vasi. Lastniki so pretežno že pod rušo, saj je od tedaj minilo že mnogo vode. Mislite, da je to samo problem tistih, ki so jim bili med vojno požgani, zbombardirani ali druga e uni eni domovi? Pravna država bi morala za vse, ki so kakor koli oškodovani, ravnati enako. Ko se bodo lastninile delniške družbe, ki so zdaj prek skladov v državni lasti ali javna podjetja in ste jim dovolili, da postavljajo telefonske ali električne drogove in vodovodne cevi na vaši zemlji (pač zato ker je bilo treba nekje napeljati vodo, elektriko, telefon za vas, za sosede, za sosednji kraj, zato ker je bilo to javno dobro...), ste pa vi na vrsti. Mogoče bo potem ustanovljena komisija, ki bo ugotavljala, kako dati tistih par fič-nikov lastnikom zemlje. Ampak le-teh ne bo več, saj jih zasebni lastniki ne bodo dali iz rok. Potlej se boste ozrli na polja in kulturne domove in gozdove, ki so zdaj prišli v last prejšnjega lastnika, ki naj bi deloval predvsem po načelih ljubezni do bližnjega. Mogoče pa je res, da se samo od nje ne da živeti. I k | l|o|p|c|a| Ob zagonu novega programa v Novem mestu Pomen študija informatike za Dolenjsko V letu 2006 je veliko število podjetij izjavilo, da težko najdejo ustreznega delavca z univerzitetno ali visokošolsko izobrazbo na področju informatike. Začetek poletja je vsako leto stresen za kakih dvajset tisoč mladih, ki zaključujejo izobraževanje na srednjih šolah in v potu svojega obraza za knjigami in na maturi zbirajo potrebne točke za vpis na izbrano fakulteto. Uspešni nato nadaljujejo svojo pot na eni od fakultet, kjer bolj ali manj uspešno opravljajo izpite, in na koncu dosežejo tako težko pričakovani cilj - diplomo. Vendar pa po čestitkah prijateljev in družine ter trepljanju po ramenih večina svežih diplomirancev občuti tisto znano praznino po doseženem cilju. Kaj sedaj? Kje bom dobil službo? Ali bom sploh dobil službo? Bolj iznajdljivi in povezani študentje ter študentje najbolj iskanih profilov si službo najdejo že med študijem, veliko diplomantov pa začne svoj novi status s pisanjem prošenj za zaposlitev. Mnogi napišejo na desetine prošenj brez uspeha, predvsem diplomanti netehničnih smeri. Ti ne dobijo zaposlitve, ki bi ustrezala njihovemu profilu, ali pa zaradi pomanjkanja delovnih izkušenj sploh ne pridejo do prve zaposlitve, primerne stopnji izobrazbe, in sprejmejo nižje plačana delovna mesta. Dolgoročni cilj tako države kot tudi večine mladih je zagotovo tako delo, ki bi jim omogočilo kakovostna življenje in ustvarjanje, s čimer bi lahko prispevali k rasti družbene blaginje, izrabili svoje potenciale in razvijali nove ideje. Meseci in leta neuspešnega iskanja primernega dela pa razblinijo iluzije o nepogrešljivosti svojega poklica in mladega človeka zagrenijo, s čimer je storjena velika škoda ne le njemu, ampak celotni družbi. V tej perspektivi se na dveh različnih fevneh pojavljata dve tesno povezani vprašanji. Razvijalci visokega šolstva, s tem tudi Univerzitetno in raziskovalno središče Novo mesto, se sprašujejo, katere študijske programe je smiselno razvijati, da bi odpravili strukturne težave na trgu dela in da ne bi ustvarjali novih. Posamezniki, ki nameravajo nadaljevati izobraževanje po srednji šoli ali po zaključenem dodiplomskem študiju, pa se sprašujejo: kaj naj študiram, da bom po diplomi lahko dobil izobrazbi primerno delo? Na trgu dela visoko izobraženih strokovnjakov se pojavljajo različni deficitarni poklici. Eden ključnih, ki je na vseh tovr- stnih seznamih, so zagotovo profili, ki so povezani z računalništvom in informatiko. To ugotavlja tudi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (Napoved zaposlovanja za leto 2007 - rezultati ankete LP-ZAP): med najbolj deficitarne poklice sodijo ravno informatiki z univerzitetno ali visokošolsko izobrazbo. V letu 2006 je veliko število podjetij izjavilo, da težko najdejo ustreznega delavca za zaposlitev na tem področju. Če upoštevamo, da je ta anketa vključila samo podjetja z najmanj 10 zaposlenimi, lahko glede to, da veliko večino predstavljajo mikro podjetja, sklepamo, da so dejanske potrebe po informatikih še večje. Z nenehnim razvojem informacijske družbe pa se potreba po ljudeh, ki obvladajo nove tehnologije, le še bolj povečuje. Pri tem so posebej iskani informatiki, ki ob tem obvladajo še poslovna in organizacijska znanja. Do enakih ugotovitev so prišli na Področnem odboru za računalništvo in tehniko pri Centru RS za poklicno izobraževanje. Z anketo, ki so jo izvedli med slovenskimi podjetji, so ugotovili da se podjetja srečujejo s pomanjkanjem kakovostnih kadrov na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT), predvsem tistih z višjo in visoko stopnjo izobrazbe. Na podlagi ankete so sestavili seznam šestnajstih najbolj iskanih poklicnih profilov. Na prvih petih mestih so profili, povezani z informatiko (npr. strokovnjaki za vzdrževanje informacijskih sistemov, vodenje projektov na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij, programiranje ...). Tudi v tujini so strokovnjaki teh profilov zelo iskani. Nemčija je že pred leti sprožila velik projekt, s katerim naj bi iz vsega sveta pritegnili več tisoč tovrstnih strokovnjakov, ki pa ni bil najbolj uspešen ravno zaradi velikega povpraševanja v vseh razvitih državah. V ZDA pa so med prvimi sedmimi najhitreje rastočimi poklici prav vsi povezani z informatiko! Študijska mesta, povezana z računalništvom in informatiko, na slovenskih fakultetah ne zadostujejo niti interesu študentov niti potrebam po teh profilih. Vendar pa so zaradi omejenih možnosti prisiljene omejevati vpis. Glede na deficitarnost poklica je smiselno omogočiti študij informatike večjemu številu ljudi, bodisi s povečanjem kapacitet obstoječih šol, bodisi dr. Blaž Rodič in dr. Borut Rončevič z ustanavljanjem novih fakultet in študijskih programov za informatiko. Druga možnost je verjetno bolj smiselna, še posebej v luči decentralizacije visokega šolstva v Sloveniji, in je z vidika Novega mesta in širše Dolenjske tudi bolj zaželena. Nenazadnje fakultete v regionalnih središčih omogočijo študij tudi tistim, ki zaradi oddaljenosti ter finančnih ali drugih razlogov ne morejo ali ne želijo študirati v Ljubljani ali Mariboru. Zgornji opis položaja na trgu dela velja tudi za Novo mesto in širšo okolico. Da imamo strukturne težave na trgu dela, je ugotovil tudi Svet regije Jugovzhodne Slovenije v Regionalnem razvojnem programu 2007-2013. Naj ponazorimo: 31. marca letos je bilo na Območni službi Zavoda RS za zaposlovanje (ki vključuje urade za delo Novo mesto, Trebnje, Črnomelj in Metlika) 164 brezposelnih s VII. stopnjo izobrazbe. Med temi je bilo kar 47 diplomiranih ekonomistov, od tega večina diplomantov visokošolskega strokovnega programa. Drugi na tej nečastni lestvici so bili diplomirani politologi, ki jih je bilo 8, tretji pa diplomirani pravniki (6 brezposelnih), ki jih je torej precej manj. Po drugi strani pa je med prijavljenimi le en informatik, kar lahko pravzaprav uvrstimo v kategorijo frikcijske brezposelnosti. Zgoraj zapisane ugotovitve vodijo Univerzitetno in raziskovalno središče Novo mesto pri iskanju programov, ki so zanimivi za razvoj visokega šolstva na Dolenjskem. Zato je županu mestne občine predlagalo podpis pisma o nameri z Inštitutom za interdisciplinarna in aplikativna raziskovanja, s katerim bo Novo mesto kot prvo izven treh državnih univerz, ki že imajo tovrstne programe (pri čemer ga Univerza na Primorskem še ni začela izvajati), pridobilo tri študijske programe z imenom Informatika v sodobni družbi: visokošolski strokovni, univerzitetni in magistrski. Že v letu 2007/2008 se bo v Novem mestu začel v izredni obliki izvajati visokošolski strokovni program, magistrski program pa celo v redni obliki. V letu 2008/2009 se bodo v redni obliki predvidoma izvajali vsi trije študijski programi. Ti programi so pomembni z več vidikov. Prvič, Novo mesto je z njimi pridobilo svoj prvi univerzitetni dodiplomski študij in tudi prvi redni magistrski študij. Še bolj pomemben je zaposlitveni vidik. Ta program bo lahko prispeval k zmanjševanju težav, ki jih imamo z brezposelnostjo nekaterih, predvsem ekonomskih profilov. Z vpisom in uspešno zaključenim magistrskim študijem si bodo lahko diplomanti nekaterih profilov (npr. diplomirani ekonomisti ipd.) bistveno popravili položaj na trgu dela in možnost zaposlitve. Tretjič, z izvajanjem tega programa se bo v Novem mestu začel oblikovati bazen aplikativnega znanja s področja informatike, kar bo odlična baza za vzpostavitev sodelovanja z gospodarstvom, česar do sedaj praktično ni bilo. Poleg tega prav diplomanti informatike zelo pogosto sodelujejo pri najbolj inovativnih podjetniških iniciativah in prispevajo k razvoju majhnih podjetij na področju storitvenih dejavnosti z visoko dodano vrednostjo, česar v Novem mestu kronično primanjkuje. Dr. Blaž Rodič je znanstveni sodelavec na Univerzitetnem in raziskovalnem središču Novo mesto. Dr. Borut Rončevič je direktor Univerzitetnega in raziskovalnega središča Novo mesto. |p|r|o|s|t|o|r| Mestni arhitekt med bajkami in resničnostjo Vseh sledi desetletij zanikrn osti prav na področju kulturne podobe mesta se žal ne da odpraviti smo s politično akcijo. Mitja Simič, foto Boštjan Pucelj Institucija mestnega arhitekta je verjetno eden najbolj raztegljivih in nedefiniranih pojmov, kar jih bomo našli v sistemu prostorskega načrtovanja na lokalni ravni. Neposredno je ne definira noben zakon, zato so njen obstoj, področje delovanja in pooblastila prepuščeni tako rekoč prosti domišljiji občinskih oblastnikov. Zanimivo je, da institucijo mesnega arhitekta pogosto zagovarjajo tako stroka in razna civilna gibanja kot tudi nosilci oblasti, vendar običajno s popolnoma različnimi predstavami o vsebini in smotru njegovega delovanja. V Novem mestu je ideja o mestnem arhitektu bolj ali manj živa že dolgo vrsto let. Pobudo za ustanovitev takšne institucije je sredi devetdesetih let javno izrazilo Društvo Novo mesto, njeno udejanjenje pa smo doživeli v prejšnjem občinskem mandatu, ko je bilo v sklopu županovega kabineta osnovano delovno mesto »svetovalca za arhitekturo mestnega jedra«, kar je javnost interpretirala kot delovno mesto mestnega arhitekta. Stvar pa je trajala le tri leta, saj je bilo z novo oblastjo in novim županom to delovno mesto ukinjeno. Ker se v tako kratkem času pač ne da rešiti vseh v desetletjih nakopičenih problemov v zvezi z mestnim jedrom, bi lahko delo Tomaža Levičarja, ki je opravljal to funkcijo, ocenili kot strokovno korektno, v danih razmerah uspešno ter hkrati koristno za mesto in meščane. Da v svojih prizadevanjih ni bil še bolj uspešen, pa je kriv tudi razkorak med predstavami, komu naj bi mestni arhitekt pravzaprav služil - mestu ali oblasti. In tu smo pri bistvu problema. S strokovnega vidika bi morala biti vloga mestnega arhitekta kar se da avtonomna in ideološko neobremenjena ter seve- da na najvišji strokovni ravni. Zagotavljati bi morala kontinuiteto strokovnega dela na načelih trajnostnega in vzdržnega razvoja v korist mestnega prostora in meščanov od strateških odločitev do izvedbe. Takšna idealizirana vloga mestnega arhitekta pa je v danih družbenih razmerah skorajda utopična. V sedanji praksi mestnega arhitekta pri nas običajno »ustanovi« občinski svet na predlog župana, možno pa je, da sorodno delovno mesto in osebo v okviru svojega kabineta določi kar župan sam (nekaj podobnega se je zgodilo v novomeškem primeru). Tudi če institucijo mestnega arhitekta ustanovi občinski svet, je ta praviloma neposredno podrejen županu, ki ga edini lahko imenuje in razreši, in je vezan izključno na njegov mandat. To pa pomeni, da je v takšnem kontekstu institucija mestnega arhitekta v prvi vrsti politična in šele potem strokovna. In tako lahko v skrajnem primeru celo pridemo do situacije, ko je mestni arhitekt samo podaljšana roka oblasti, ki onemogoča svobodno strokovno delo, če to ni v skladu z interesi vodilne garniture neke občine. V takšnem primeru je potem bolje, da mestnega arhitekta sploh ni in da njegovo vlogo opravlja bodisi občinska uprava bodisi pooblaščena strokovna organizacija. V obstoječi »strankokraciji« praktično ni politične opcije, ki bi se možnosti nadzora nad mestnim arhitektom kar v naprej odpovedala, tako da je bolj kot od politične usmeritve odvisno od osebnostnih lastnosti vpletenih, v kolikšni meri bodo dejansko zagovarjali strokovna izhodišča ter širši javni interes. Tudi če pustimo črne scenarije v zvezi z mestnim arhitektom ob strani, nam mora biti pred njegovim »ustoličenjem« vsaj približno jasno, kaj v mestnem prostoru sploh hočemo. Od tega je odvisno, kakšne naloge in pooblastila so mu lahko poverjena in ali bo res lahko deloval strokovno ter v korist trajnostnega razvoja mesta in čim širšega kroga meščanov. Iz dosedanjih aktivnosti novih mestnih oblasti pa zaenkrat težko razberemo jasno vizijo. Smele odločitve mestne občine, da kandidira za kulturno prestolnico Evrope (sicer v povezavi z Mariborom) in hkrati tudi za najbolj urejeno mesto v Evropi, delujejo v danih razmerah kar nekako nadrealistično. Človek se vpraša, če ti ljudje res še nikoli niso šli iz države in v živo videli kakšnega res kulturnega in urejenega mesta. To je skoraj tako, kot da bi se Mama Manka prijavila na tekmovanje za mis sveta. No, saj se čisto prijetno sliši, da bomo na ta račun podprli kulturno dediščino, promovirali novomeško arheologijo, obnovili Narodni dom, podprli avantgardno gledališče in drugo kulturno dejavnost itd. Prav gotovo so med njimi tudi kakovosti evropskega formata. Ampak vseh sledi desetletij zanikrnosti prav na področju kulturne podobe mesta se žal ne da odpraviti smo s politično akcijo. Za to je treba zasnovati celovit proces prenove. Seveda je prav, da je volja in da smo ambiciozni, vendar pa moramo biti tudi realni. Medtem ko na eni strani lebdimo v oblakih, se nam na drugi strani v mestnem jedru dogajajo »cvetke«, kot so posek drevja na brežini Krke pri »Vagonu« v Kandiji, slavna ograja ob Upravni enoti, nekakšen vaški oder z leseno lopo na zelenici med Kastelčevo in Rozmanovo, neurejeno pristanišče na Loki, parkiranje ob Krki pri razpadajoči mitnici ob lokaciji nekdanjega mostu v Kandiji in na Loki, vedno bolj ne- mogoči izveski na Glavnem trgu (Intelek-ta, Glasbena delavnica Lipičnik itd.), jambori ob Rotovžu brez zastav, polomljena in neobnovljena urbana oprema, kopice ne-pobranih smeti itd. itd. Ob vsem tem bi lahko rekli, da v našem mestu ne potrebujemo zgolj mestnega arhitekta, ampak že kar nekakšnega mestnega arhitekturnega oz. prostorskega policaja, ki bi zadeve sankcioniral že kar na kraju »zločina«. Sicer bi težko dali roko v ogenj, da bi nas ustanovitev institucije mestnega arhitekta res z gotovostjo popeljala v mestna prostorska in kulturna nebesa. Vendar pa izkušnje kažejo, da če ni nikogar, ki bi bil posebej zadolžen za mesto in njegovo podobo, gredo stvari same po sebi v vse prej kot kulturno smer. Primerov dobrih praks je v svetu in tudi pri nas veliko. Torej bi veljalo razmisliti - predvsem pa ukrepati! I fotopub □ Maja Šivec Spominčice Direktor in umetniški vodja Anton Podbevšek Teatra je ognjevit in duhovit sogovornik. Pogovor z njim se hitro zasuče okoli gledališča, osišča njegovega življenja in delovanja. Ostali podatki se mu ob tem zdijo nepotrebni, njegove besede so neustavljiv tok podatkov, misli, razmišljanj in navedkov. Za uvod pove, da je bil v Novem mestu rojen v času cikla tekaških olimpijskih iger 1964. »Vedno se pojavljajo vprašanja kdaj, kako, čemu sem se odločil za gledališko zgodbo. Še sedaj, ko to izjavljam, ne vem, če sem se res odločil za zgodbo gledališča. Življenje teče kot pri Hamletu, ko reče, čas določa in odloča, kaj se bo na koncu zgodilo. Poudariti moram, da sem bil v dobri generaciji sošolcev na novomeški gimnaziji in odlični generaciji profesorjev, vključno z razrednikom Janezom Kolencem. V meni so vzpostavili svet domišljije in temeljnih civilizacijskih vprašanj. Takrat nisem imel nobenega stika s teatrom, v tretji gimnaziji sem začel bolj intenzivno prebirati tekste, ki niso bili zgolj dramski. Recimo Herman Hesse je bil en tak zanesljiv vir, ki mi je veliko dal. Zanimiv se mi je zdel Brecht, vsi so govorili o njegovem slovitem potujitvenem efektu, ki sem ga prvič in zadnjič videl v Fas-sbinderjevih filmih, pa Pirandello. Profesor Kolenc je v nas vzbudil zanimanje za te avtorje, pa ne samo on, cela mreža profesorjev je v nas vzbudila možnost odločitve za nadaljnji študij.« To je bil prvi Bergerjev mejnik, drugi je bil srečanje z Rastkom Močnikom, Slavojem Žižkom in Mladenom Dolarjem. Kot študent je obiskoval njihova predavanja. Sprva je študiral filozofijo, nato je šel na AGRFT. »Enkrat so imeli Žižek, Dolar in Božidar Debenjak v novomeški študijski knjižnici predavanje o Brechtu. Tak tip vprašanj zakaj, čemu, kaj in podobno, katero zgodovinsko obdobje, kateri čas je zanesljivo narekoval mojo sedanjo metodo režije in pogleda na svet. Drugo temeljno določilo je bilo sodobno svetovno gledališče, bili so vzorci, ki mi jih je pustilo kot vprašaj in nalogo. Mi nismo le poustvarjalci zgodovinskih praks, naša naloga je ustvariti sodoben gledališki jezik, ki se bo sedanji dejanskosti zoperstavil na način, da se bo človek še bolj natančno spraševal o lastnih temah. Gledališče naj ima angažirano vlogo pri vsakdanjem življenju, je prispevek k temu. To se mi hkrati zdi strahovito estetsko prizorišče in etično preizkuševališče. Na eni strani je to kritična teorija družbe, po drugi estetika kot govorica. Gledališki jezik vsakič sproti izumlja gramatiko slik, besed, povezav, misli, stališč, gest. Bil sem v letniku prof. Mileta Koruna, ki je jemal gledališče kot provokacijo, to je bil moj naslednji mejnik. Moja diplomska predstava leta 1990 v gledališču Glej je bila Recht oziroma Brechtov Ukrep. Sam Brecht je tik pred smrtjo za to delo rekel, da je oblika gledališča prihodnosti. Mejnik je bilo v okviru študija dramaturgije tudi enoletno ukvarjanje s Shakespearejem in Hamletom ter diplomska naloga Epistimološki problemi Shakespearjevega Hamleta, ki sem jo uspešno zagovarjal jo leta 1989, ob dvestoletnici francoske revolucije.« Naslednje Bergerjevo obdobje zaznamuje prva vrnitev v Novo mesto. »V devetdesetih letih sem zaključil akademski niz. Želel sem premisliti zadeve. Po prijaznem in resnem pogovoru z ravnateljico gimnazije Vasjo Fuis sem pristopil k projektu Oddelek za spektakelske umetnosti Novo mesto 1917. To je bilo resno delo z nekaj gimnazijci, ki je doseglo vrhove v predstavah Norge in Pri-glasje na gori Eiger. Naslednji operaciji sta bili Pariz-Amsterdam-Berlin- Novo mesto oziroma 95-letnica Leona Štuklja, ki je ga je vnovič pripeljala na svetovno in slovensko prizorišče ter Nomadi lepote - otvoritev dirke Giro dltalia v Kranju. Šlo je dejansko za vrhunsko predanost novomeških gimnazijcev.« Prva Bergerjeva novomeška etapa se je končala po »naravni logiki« in dala zametek kasnejšemu Anton Podbevšek Teatru. Zatem je nadaljeval v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani. Vmes se je vračal domov in razmišljal, kaj bi se dalo narediti v rojstnem mestu. »To je povzročilo razpoko v moji želji. V SMG-ju sem napravil nekaj zame pomembnih predstav, srečal sem se z vrhunskimi slovenskimi in s svetovnimi umetniki, udeležil festivalov, bil sem v središču gledališkega sveta. SMG je pluralna tovarišija borcev za sodobno gledališče, ponosen sem, da sem bil njihov umetniški direktor. Ogromno so me naučili.« Po tej izkušnji je lani Berger prispel do naslednjega mejnika. Za njim so tri odmevne premiere z Anton Podbevšek Teatrom, oči kulturne Slovenije pa so tudi zaradi njegovega dela vse bolj usmerjene proti Novemu mestu. Prihodnje leto bodo v APT-ju cel ciklus posvetili Shakespeareju. Po Bergerju mora biti človek za njegovo delo zrel gledališko, človeško in etično. »Pričakujem, da se bom lahko posvetil Kralju Le-aru in naredil to, kar sem z diplomo odprl. Po mojem je Kralj Lear temeljno besedilo celotne človeške civilizacije.« Bo po Brechtu Shakespeare Bergerjev novi mejnik? |d| i| j|a|š|k|a|l |u|p|a| Leva scena Jurij Smrke, foto Boštjan Pucelj Slovenska scena je šit. Čas je hecna stvar. Beži pred dobrim in ljubimka s slabim. Mine, ko nam je lepo, traja, ko se valjamo v blatu. Zahrbten je. Zloben je - že ob rojstvu nam obljubi, da nas bo pokopal. Brezobziren je, le nase gleda - vendar ne vedno, saj se na srečo kdaj tudi ustavi. Ustavi se za posameznika ali pa za cel svet. Ustavi se za staro mamo, ko vnučke postreže s potico, ali pa za Busha, ko se namaka v svoji naftni kopeli. Ustavi se za petdeset let, kot na Kubi, ali pa za en mesec, ko se cel svet podi za nogometno žogo. Za kakršne koli postanke se že odloči, pričara nam trenutke, za katere živimo('Ay Cubal). In to so trenutki, ki so vredni prostora ali v srcu ali pa vsaj na naslovnicah. Tisti, ki vam pomenijo več, ostanejo in vi jih čuvate. Drugi, ki več ljudem kaj pomenijo, končajo v kiosku ali pa na spletu ter se tam razredčijo v poplavi podatkov, pa čeprav so včasih vredni, da bi jih znova poskusili približati ljudem. In tu pa tam se najde kak človek, ki se tega loti. To že samo po sebi ni preprosto, še posebej pa ni, če si vrtnar in če tvoj park cveti le enkrat na mesec. Stvar je torej naslednja: lahko se lotim stvari, ki so aktualne in bodo, ko bo tale stvar objavljena, že zbledele, ali pa začnem v zasanjanem tonu razglabljati o večnih temah, kot so ljubezen, sreča, trpljenje, smrt, sosedski spori s Hrvaško, (slovenski) nogomet, slovenska majhnost, slovenska ksenofobija, slovenska politika, Bush, vreme, katastrofe (kjer se spet pojavi slovenski nogomet), krutosti kapitalizma, vrednote nekega časa itd. Lahko pa vas s tem sploh ne bi moril in bi preprosto povedal, kar mislim: Slovenska scena je šit. Od Lendave do Kopra, od Metlike do Kranjske Gore, od televizije do obcestnih jumbo plakatov in od Atomik harmonika do Zablujene generacije - vse je šit. To je moja resnica in potrudil se bom, da bo postala tudi vaša. V kolikor je ta trud sploh potreben, saj ne dvomim, da bi znala svojo bednost scena dokazati kar sama. No, pa poglejmo, kaj imamo. Imamo kup veteranov, ki najbrž nikoli ne bodo izginili s tapete. Za to bi seveda moral obstajati tehten razlog, ki pa ga nekako ni. Tako se na TV vedno znova pojavlja Domicelj, in sicer samo zato, da dvakrat reče pizda in enkrat rit, in če je voditelj dovolj velik kreten, da se nasmehne, se zasmeje celo publika. Nesmrten postaja tudi Mario, za katerega nekaj časa sploh nisem vedel, da je še živ, vendar pa ga očitno še vedno lahko slišimo in vidimo v nedeljo zvečer. In to najbrž samo zato, da pokonci ostanejo le upokojenci, »mravljice« pa gredo lepo spat in tako v ponedeljek vse spočite pridejo na delo. No, slovenski Oprah je dobil konkurenco in s Katarino že tekmujeta, kdo zna bolje prekrižati noge. Tu je še Tisto večno_ nedeljsko popoldne, ki je bilo sprva z Žrebci, s »svežim« Ladom, »vročo« Anjo in Lonley planetom še kar zanimivo, zdaj pa z vsako oddajo izgubi 1° C in tudi Ladov prisrčni element -»nothing happened face« nas ne pogreje več. Smo pri -188° C. Kar se tiče veteranov, je opazno tudi dejstvo, da so začele od mrtvih vstajati narodno-zabavne oddaje, za katere očitno ni rešitve. Proti glasbi nimam ničesar, kot zavedni Slovenec jo jemljem kot ohranitve vredno tradicijo, vendar pa imajo ljudje na televiziji več kot očitno težave z dojemanjem avtentičnosti. Gostilno, nedeljo in »govejo muzko« so vzeli iz naravnega okolja in iz vsega skupaj naredili nekakšen živalski vrt, katerega v gala obleke oblečena oskrbnika (beri voditelja) s svojimi nenaravnimi nasmehi naredita še trikrat bolj kičasto-gnusnega. Da ne omenjam, da je vse skupaj podobno kot plastični lunaparki že 20 let iz mode. Da je nacionalka v krizi, se sicer ve že odkar je izgubila pravice za prenos lige prvakov, vendar pa tudi ostali niso nič boljši. Ali pač? 24 ur so kar v redu - poročajo ravno prav sproščeno, imajo zelo »informativno« vremensko napoved, včasih celo zastavijo kako neprijetno vprašanje... Vse lepo in prav, če se jim ne bi vsake toliko časa zalomilo. Večinoma se to zgodi voditeljema ali pa jih v zadrego spravijo »tehnične težave«, ponavadi posledica človekovih napak. Ne rečem, da to ni človeško, je pa neprofesionalno. Šit. Radio - ga sploh še poslušamo izven avtomobilov? - Saj tam je tudi najbolj uporaben, poročila o prometu so vedno dobrodošla, tudi novice nasploh so v redu, pogosto celo ujamemo kak dober komad. Se posebej na račun tega, da tujo glasbo vr- tijo podnevi, naše domače sranje pa ponoči, ko itak vsi spimo. Morda še ni povsem upravičeno, da sem našo glasbo imenoval sranje, in morda bo, čez nekaj vrstic. Kaj imamo? - Imamo Atomik harmonik (bolj ali manj preteklost), Lepega Dašo (sedanjost) in kar lepo število »wanna-be« podobnih, ki zabavajo s poskočnostjo in plehkimi besedili, ki igrajo na prvo žogo. In ravno plehkost da nečemu največkrat status sranja, pa čeprav se imajo ljudje še tako fino. Imamo en kup bejb, ki se na odru vedno znova slačijo, vendar nikoli slečejo. Razen oblin nimajo ničesar. Zraven štejem tudi Omarja, Anžeja, Kumra in podobne. Imamo »underground«, kjer imajo ljudje dejansko kaj za povedati, pa so pregloboko, da bi se jih slišalo. To je neskomerciali-ziran svet, ki je nastal zaradi splošne želje po komercializaciji. In veterani tega sveta pravijo, da jim ni do denarja, slave, da so srečni brez stika z glavnim odrom... Pri tem se težko izognem misli, da tako pravijo le zato, ker so zamudili zadnji vlak. V redu scena, vendar na prvi pogled neopazna. Ne pomaga. Imamo - da ne pozabimo - Big Foot Mamo, Siddharto, Elvis Jacksone, ki so uspeli brez plehkosti, brez slačenja, z glasbo in besedami. Kar se tega tiče, obvladajo, vendar pa iščemo negativne stvari. Rekel bi, da so preveč mlačni. Zato so pa tudi uspešni. Slovenci imamo radi »mlačneže«. Enako je s Pahorjem. Nič kontroverznega, nič šokantnega, sama normala; vi, ki ste carji, skačite na pol nagi po odru! Vi recite vladi, predsedniku in Bogu, da naj ...I Pa nič. Na koncu se obrnem na raperje, rešite nas. Ah, sanje. Klemen2 je kritiziral keš pičke, pa je sam postal ena. Vse kar ima Trkaj, se večinoma tiče samo njegove lastne riti. Murat & Jose sta povedala svoje, nas podučila in poniknila. Čukur tudi samo o sebi naklada. Nikolovski, N’Toko, ki imata pametne, pa sta za zabite množice neslišna, da ne rečem prepametna. Spet nič! In tako ste prišli do dna in vprašali ste se, kaj nam sploh preostane. Tujina? - Ah, saj v samem bistvu niso nič boljši. Vseeno bi se nam splačalo naužiti se tuje glasbe, dokler nam je ne prevedejo v slovenščino in bomo namesto Erosa poslušali Jerneja Kuntnerja ... Res ... Lahko pa tudi pozabite na tale članek, ga preprosto zavrnete, češ, o okusih se ne razpravlja (čeprav se sploh ni), in poslušate, kar vam pač prija, ter se ne obremenjujete s črnimi madeži, čepečimi na vaših izbrancih. Every rose has it’s thorn. Ali pač ne? - Morda se vam v življenju splača poiskati vsaj eno brez... J |f|o|k|u|s| Nikogar ne povabite poleg. Nekateri svoje svetove delijo in jih razkoljejo na polovico in svet počasi propade, nevidno se sesuje in preide v svet, kakršnega poznamo vsi. Nejc Gazvoda, foto Boštjan Pucelj Obstaja neki droban svet, v katerega se zatekam. Ni ga veliko in ni konkreten, je pa moj. In služi kot učinkovit pobeg. Večkrat se namreč dobim, da ljudi preprosto ne poslušam. Ker jih ne morem. Govorijo tako banalne stvari, da jih moji možgani sistematično uničujejo v trenutku, ko jih moj slušni organ zazna. Skoraj tako banalni so kot brisanje prahu. Zato ga ne brišem. Se pa vsak trenutek zavedam, kako neverjetno egoistično in svinjsko je to od mene. Pa ne to, da ne brišem prahu. Večina sveta je namreč banalnega. Hodi v trgovine in čaka na rdeči luči. Obstaja neki droban svet, v katerega se zatekam. V njega pobegnem, ko naletim na ljudi, ki govorijo o pomembnih stvareh. 0 težkih stvareh. Besede mečejo nate kot težke kamne, ki puščajo umazane rane. Se pa zavedam, da sem bedak. Morda ti ljudje hočejo moje mnenje. Pa samo pokimam in skomignem z rameni ter se jim trudim nameniti pogled, ki naj bi izražal, da mi je vsaj malo mar za njihove bedaste težave. Zanimivo pa je, da še nisem našel sveta, v katerega bi pobegnil pred sabo. Zato berem in gledam filme in poslušam glasbo in hodim v gledališče. Eskapizem je moj način življenja. Precej prijeten, lahko vam razložim, če vas zanima. Samo pustite mi, da bom jaz govoril. In prosim. Res prosim. Ko končam, ne recite: »OK, samo jaz pa tako mislim ...« Ob večerih sem rad sam in takrat tudi pišem. Ker je tako najlaže. Večer je del dneva, ko se proda dušo. Zjutraj jo dobiš nazaj, vso zgonjeno in zmešano ter jo potem zopet sestavljaš, vse do novega večera. Tako to gre, dan za dnem. Čisto preprosto, samo včasih zna biti uničujoče naporno, tako kot v tem trenutku. Zato rad hodim ven in rad kakšnega spijem, v določenih večerih pa proces pomnožim in takrat je res fajn, ker sam zgonim in zmešam dušo ter jo cel naslednji dan fizično celim, kar je mnogo bolj prijetno od noči, kot je tale. Ta noč nekaj zahteva od mene in tokrat sem se je lotil na drugačen način. Analitično. Danes se ne bi zavil v fikcijo. Tako počasi, kot tole pišem, nisem pisal še ničesar. Obstaja namreč neki droban svet, ki me vse bolj in bolj vleče vase. Pride takrat, ko se mi ne da poslušati. Pride takrat, ko se mi ne da pogovarjati. Največkrat pa se priplazi, ko sem čisto sam, in odpre duri (kar je lep staroslovenski izraz za vrata) ter me povabi naprej. In preden se mu predam, bom rekel tole: Pobegnite. Prostor ni važen. Čas je itak laž. V svetu, kot je današnji, se ne da živeti. To mislim čisto brez patetike. Preberite stavek še enkrat, v glavi imejte prijetno, nefatalno sprijaznjenost: V svetu, kot je današnji, se ne da živeti. 0, ja - poznam vas. Nisem samo jaz tisti, ki noče ne poslušati ne odgovarjati. Vidim vas na ulici, na avtobusu, v vrsti za blagajno, v kavarnah, na mobilnih telefonih, v visokih petah, kratkih rokavih in dežnih plaščih. Generacija eskapizma. Svet, ki se mu ne da živeti. Rekel bom tole: Nikogar ne povabite poleg. Nekateri svoje svetove delijo in jih razkoljejo na polovico in svet počasi propade, nevidno se sesuje in preide v svet, kakršnega poznamo vsi. Takrat nastaneta dva polčloveka, ki so jima duri zaprte. Nekateri ne najdejo kljuke do konca življenja. Pravico imate do pobega. Svetovi so celo na prodaj. Veliki brat se ponuja po smešno nizki ceni za 24-urni dostop. Generacija eskapizma je ustvarila svoje heroje, kot so jih nekoč imele generacije, ki niso bile tako instant. Generacije, ki jim je pravi svet dal toliko po pički, da pobeg ni bil smiseln. Kaj pa vem - morda tudi dandanes ni. To veste najbolj sami. Kdaj se je vredno boriti. Kdaj pobegniti. Zamešati pojma ni najbolj smiselno. Je pa včasih edino možno. Nekateri svetovi so dragi. Nekateri poceni. Velika večina jih je zastonj. Rad imam ljudi, ki živijo malo tu, malo tam. Takrat, ko so tam, imajo poseben lesk v očeh. Tako neprecenljiv, da bom odkrivanju njihovih svetov posvetil vse svoje življenje (brez patetike, prosim). Morda jih bom spravil na papir, nekaj pa tudi na ekrane in platna. Ja, prodajal bom svetove. Nič boljši ne bom kot tisti, iz katerih se najbolj norčujem. Samo ... če bom ustvaril svet, iz katerega bo kdo ustvaril čisto novega, čisto svojega... bo v redu. To je v bistvu to. Hvala, če boste moje svetove vzeli za svoje. Heh, rad zarečem svoj kruh. Vsi ste povabljeni. Če mi je že bilo dano živeti v svetu, ki se mu živeti ne da - bom pa vsaj svoje svetove gradil tako, da bodo dobili tisti lesk v očeh. Cenim pobeg v svet, ki je samo moj. Je nekaj najboljšega, kar si lahko zgodiš. Karla Suarez: “Na Kubi se pod vsakim kamnom skrivi pisatelj ali glasbenik” Veronika Rot, foto Danijel Mordzinski Karla Suarez, kubanska pisateljica, živi v Rimu, po izobrazbi je inženirka računalništva, svoje poslanstvo pa je našla v literaturi. Literarnozgodovinsko jo umeščamo med kubanske pisatelje v izseljenstvu. V svojem pisanju se navezuje na svojo domovino Kubo in v fiktivno zgodbo vnaša prvine kubanske realnosti. Tako je tudi v romanu Tišine (Založba GOGA, 2006, prevod Veronika Rot), v katerem obenem z odkrivanjem življenja in duše glavne junakinje odkrivamo tudi Kubo devetdesetih let, propadanje nekega družbenega reda in vrednot zaradi vse večje ekonomske krize. Ste Kubanka, živite v Parizu, ste diplomirana inženirka računalništva in se posvečate pisanju. Moja ljubezen do literature in moja nagnjenost k pisanju izhajata že iz otroštva. Odrasla sem obkrožena s knjigami, moja mati je bila profesorica literature in doma so vsi veliko brali, jaz pa sem si, raje kot bi brala, izmišljala zgodbe in jih pisala, čeprav nisem sanjala o tem, da bom postala pisateljica, pisanje je bilo zame nekaj, kar se mi je dogajalo povsem naravno. Poleg tega pa je obstajala še moja strast do matematike in mislim, da sem si bolj predstavljala prihodnost kot znanstvenica v kakšnem centru za raziskave. Zato sem dejansko na univerzi vpisala študij elektrotehnike, vendar pa nikoli nisem nehala pisati. Pravzaprav sem se, ko sem bila že nekaj časa na univerzi, začela spraševati, kaj sploh počenjam tam, in tako sem začela obiskovati literarne delavnice in sodelovati na meduniverzitetnih srečanjih po državi. Po diplomi sem nadaljevala obe dejavnosti: literaturo in računalništvo. Tišine so vaš prvi roman. Izšle so leta 1999 in prejele prvo nagrado na natečaju za najboljši roman založbe Lengua del Trapo. V španskem časopisu El Mundo so roman vključili v seznam desetih najboljših romanov tistega leta. Kako so bile Tišine sprejete v Evropi, kakšna je bila njihova usoda - nagrade, prevodi, sprejem kritikov in bralcev ... Kaj je uspeh romana pomenil za vas? Pomenil mi je ogromno, saj so bile Tišine pravzaprav moja prva objavljena knjiga. Imela sem sicer knjigo kratkih zgodb, ki sem jih napisala prej in je izšla na Kubi skoraj istočasno kot Tišine v Španiji, le da sem jaz najprej videla roman. Ta nagrada in objava v Španiji sta zame pomenili resen vstop v literarni svet. Roman je bil dobro sprejet in je do sedaj preveden že v francoščino, italijanščino, portugalščino in nemščino, poleg tega pa so me tudi začeli vabiti na razna mednarodna literarna srečanja. Lahko si predstavljate, da sploh nisem mogla verjeti, da se mi bo kaj takega zgodilo že ob prvi knjigi. Zame je bila to neverjetna izkušnja. Roman bi lahko povzeli takole: Tišine so zgodba o dekletu, ki v obdobju odraščanja razkriva družinske laži. Življenjske izkušnje, ki jih zaznamuje odkritje prijateljstva, ljubezni, spolnosti in bolečine, pa jo postopoma odmaknejo od njene družine in jo silijo k zatekanju v samoto in tišino. Jezik, ki ga uporabljate, je zgoščen, jasen in neposreden. Toda resnična zgodba je napisana med vrsticami. Kako bi jo razložili in strnili vi sami? Tišine ne pripovedujejo moje osebne zgodbe, gre za življenje junakinje, s katero imam veliko skupnega, ker pripadava isti generaciji, vendar pa njena družina ni moja družina in stvari, ki so se ji zgodile, se niso zgodile meni. Želela sem si opisati življenje tega dekleta, ki se v toku romana razvije v žensko, z vsemi negotovostmi, ki jih odraščanje prinaša, in želela sem si, da bi na neki način prelila v besede čas, ki sem ga doživela, Havano, kot sem jo doživela, čeprav ponavljam, junaki in dogodki romana so plod fikcije. Tišine opisujejo skoraj tri desetletja življenja neke predstavnice moje generacije, v njih so zajete vse spremembe, ki so se zgodile na Kubi konec osemdesetih let, in to, kaj je za ljudi pomenila zrušitev socialističnega bloka. Vzela sem družino, skozi katero sem hotela opisati številne družbene probleme moje dežele: vojak v družini, tujec v družini, rasizem, homoseksualnost in laž. Ta družina je v majhni meri lahko odsev družbe. Vendar pa je vse videno skozi oči nekoga, ki odrašča, posameznika, ki se šele oblikuje. Želela sem si tudi, da bi v knjigo prenesla skrito Havano, ki se ne pojavlja na televiziji, svet določenega dela mladine z njihovo glasbo, ogromnimi količinami alkohola, drog, njihova hrepenenja, predvsem pa njihovo zbeganost. Je glavna junakinja podobna vam? Skupnih nama je veliko stvari, vsaj s tisto Karlo, kakršna sem bila pred nekaj leti, ko sem bila njene starosti. Le da so bile najine odločitve popolnoma drugačne, jaz nisem bila nikoli pri miru in v tistem obdobju še toliko manj. Moj temperament potrebuje gibanje. Podobni sva si v načinu razmišljanja, vendar pa se na določene stvari ne odzoveva na enak način. Ona je ostala v Havani, jaz sem odšla. Skratka, nisva ena in ista oseba, lahko pa bi bili prijateljici. Knjiga se začne takole: Živeli smo v hiši moje babice, v velikem stanovanju, polnem sob z različnimi svetovi: babičinim, samske tete, strica maserja in nas treh, preden se je Očka preselil v dnevno sobo. Deklica spoznava vse te svetove, zaprte znotraj njenega doma: svet razočaranja svoje mame, nevrotični svet svoje tete, homoseksualni svet svojega strica, svet laži svojega očeta. Vezi, ki obstajajo med družinskimi člani, so krhke, na milost in nemilost prepuščene naključnosti. Zakaj? Kakšen sociolog bi na ta zakaj znal odgovoriti z boljšim zato. Jaz vem le to, da so medosebni odnosi vedno zelo zapleteni in da ima sobivanje, tudi med ljudmi, ki se imajo zelo radi, svoje vzpone in padce. Vedno obstaja potreba, da se poiščejo točke ravnotežja ali sklenejo življenjski dogovori. In to se dogaja tudi tej družini, ki živi s svojimi “notranjimi dogovori” in se skuša ohraniti v ravnotežju, ki je pogoj za znosno sobivanje. Težava je v tem, da jih je preveč, v isti hiši živijo tri različne generacije (to je na Kubi, kjer je veliko težav s stanovanji, zelo pogost pojav), in v tem primeru je dovolj, da gre narobe le kakšna malenkost, da vzplamti ogenj in nastopi verižna reakcija. Bistvena značilnost glavne junakinje in ostalih likov v romanu je njihov kruti eksistenčni boj. Boriti se in preživeti sta izziva. Se za tem skriva določena življenjska psihologija? To je precej razširjena psihologija, predvsem takrat, ko imaš dvajset let. Le da so to v zgodbi, ki jo roman pripoveduje, v okoliščinah, v katerih junaki živijo, dejanske in konkretne težave: kaj jesti?, kam oditi?, kaj storiti?, čemu služi naziv inženirja, če ne zaslužiš dovolj za preživetje? itd., itd., ta eksistenčni boj je podvojen, potrojen, dokler ne napolni vseh kotičkov bivanja. Glas glavne junakinje je na začetku nedolžen, vendar sčasoma, ko spoznava polovične laži oziroma absolutne resnice jjudi in sveta, otrdi. Svet, ki ga opazuje, je kaotičen, ljudje neuravnovešeni in neprilagodljivi. Svet in človeštvo se zdita obsojena na propad. Roman je prepojen s pesimizmom, obenem pa tudi z neverjetno življenjsko slo in s humorjem. Gre za portret Kube in njene osamitve? Gre za portret določenega dela določene generacije v določenem obdobju Kube. Po zrušitvi Sovjetske zveze in ostalih socialističnih držav, ki so praktično vzdrževale kubansko gospodarstvo, je Kuba zapadla v krizo, ki se jo je poimenovalo “posebno obdobje", in bilo je zelo posebno, saj je primanjkovalo čisto vsega. Moji junaki in jaz smo imeli kakšnih dvajset let v tistem obdobju in prav zares nismo mogli biti zelo optimistični, saj je vsak dan zmanjkalo kaj drugega ali pa še več ur ni bilo elektrike. Na srečo je življenjska energija odvisna od vsakega posameznika in ne od produkcijskih planov ali napak oblasti, in le ta poganja moje junake naprej. Ne vem, ali so to Karibi ali sonce, toda resnica je, da so na Kubi, in to kljub vsem težavam, ki smo jih od nekdaj imeli, ljudje zelo vitalni, in mislim, da edino smeh še ni na kvote, sama sreča. Roman poteka v Havani. Gre za Havano osemdesetih in devetdesetih let, Havano v krizi. Ali obstaja vzporednica med notranjo razsutostjo junakov in razpadanjem mesta, v katerem živijo? Seveda. Zgodovinska situacija ima zagotovo močan vpliv pri oblikovanju številnih likov. Na primer nekdo kot Štiri, ki je šel študirat tehniko, poln iluzij in misleč, da ga čaka bleščeča prihodnost (ki je bila tej generaciji obljubljena), ko pa je študij končal, je ugotovil, da je njegova plača minimalna, pa čeprav dela na dobrem kraju, da je bolje biti natakar v hotelu, kjer služiš v dolarjih, kot pa da si inženir. In tako se mora Štiri odločiti za drugačno prihodnost. Vse zunanje krize vplivajo na življenje ljudi, pa čeprav se včasih zdi, da ne gre za neposreden učinek. Glavna junakinja se, na primer, v nekem trenutku odloči, da se bo zaklenila v svojo sobo, da bo ostala ločena od tistega, kar se dogaja zunaj v mestu, toda vseeno to, kar se dogaja, pride do nje prek njene družine, prek življenja njenih prijateljev in še bolj konkretno s praznim želodcem in električnimi mrki. Kriza družbe zmeraj odseva v njenih posameznikih in meni se zdi bolj zanimivo opisovati življenje teh posameznikov, se osredotočiti nanje, da bi prek njih prenesla neko splošno sliko. Naslednja pomembna tema je nostalgija, hrepenenje po nečem izgubljenem^ česar ni mogoče več dobiti nazaj. Se ena metafora? Čeprav smo vsi ljudje nagnjeni k nostalgiji, v tem primeru ne gre za nobeno metaforo. Junaki so pred krizo živeli bolje. Mislite, da so se izgubili veliki revolucionarni ideali, utopija, da se je etično in estetsko mišljenje znašlo v krizi? Kakšna je pri tem vaša vloga kot pisateljice: pisati zgodbe, razčlenjevati duha svojih junakov, da bi odkrili skrite vzroke, ki jih vodijo, da ravnajo, kot ravnajo, ali pa morda način protesta proti apatiji, neobčutljivosti, divjemu materializmu sodobnih družb? Ne verjamem, da se je utopija izgubila, vsak ima svoje utopije, toda veliki ideali se spreminjajo, tako kot se spreminja čas. Sanje in ideali se oblikujejo na osnovi časa, v katerem živimo, svet 21. stoletja ni enak tistemu v šestdesetih letih 20. stoletja. Literatura nudi prostor za refleksijo o vsem tem, in čeprav včasih temeljni cilj ni ravno ta refleksija, pa na zaveden ali nezaveden način, ko se lotiš pripovedovanja o junaku, ki živi v določenem obdobju, vse pride na dan. Mene zanima pripovedovanje zgodb in, kot ste pravilno uganili, razčlenjevanje duha mojih junakov, da bi morda, kar tako mimogrede, bolje razumela človeško vrsto. Se strinjate s sklepom, do katerega so na nedavnem kongresu prišli sodobni hispanoameriški pisatelji: Sodobna družba je kaos, živi od kaosa, poveličuje kaos in se v njem materializira, zatorej so vse družbene strukture in vse, kar iz njih izhaja, vključno s katerim koli človeškim ustvarjanjem, prežele s kaotičnostjo in izhajajoče iz kaosa. Mislim, da je bilo od nekdaj bolj ali manj tako, zadostujeta že dva človeka, pa smo že v kaosu. Vsakega doleti kaos obdobja, v katerem živi. Temu zaključku bi jaz odstranila besedo “sodobna”, pa bi se kar strinjala. Mislite, da je eden od vzrokov za velik uspeh sodobne kubanske literature tudi posebna družbenopolitična situacija, v kateri Kubanci živijo - naj bo na Kubi ali zunaj nje? Ja, čeprav ni edini, to je le eden izmed vzrokov. Kuba je dežela, ki je zanimiva zaradi svoje družbenopolitične situacije in včasih vzbuja zanimanje samo zaradi tega, kar je za umetnika, kot za katerega koli posameznika, polnega dvomov, lahko zelo moteče. Romani, ki so “zažgali" v Evropi, imajo na prvi pogled nekaj skupnih sestavin: družbenopolitična kritika, seks in afrokubanska magija. Gre za magičen recept ali le za zelo spretno privabljanje pozornosti “pustih" Evropejcev? Vse je mogoče, kot vedno, je vse mogoče. Nerada posplošujem. Politična situacija, seks in afrokubanska religija so del življenja na Kubi. Potemtakem se mi v bistvu ne zdi, da bi po vsej sili, če ustvariš roman s temi sestavinami, moral biti edini motiv privabljanje pozornosti Evropejcev, temveč želja po opisu neke realnosti, neke vsakdanje zgodbe. Mislim, da gre predvsem za to, da so se v nekem trenutku začeli pojavljati sodobni romani, ki so obravnavali te teme, ki jih Evropa ni poznala, in zato je prišlo do nekakšnega odkritja. Založniki so hitro, saj niso neumni, pograbili priložnost in nekateri pisatelji tudi, saj so ugotovili, da je to pot do uspeha. Pa so se lotili dela, prvi iskanja rokopisov, ki bi vsebovali te teme, drugi pa pisanja o njih. Rezultat je ta, da imamo danes dobre in slabe romane, pa saj literatura je kot kuhinja: z enakimi sestavinami lahko narediš mojstrovino ali pa packarijo. Kaj vam pomeni Kuba - kot domovina in kot literarna tema? Odkar se zavedam, sem doživljala pretirano rabo besede domovina. Nimam pojma, kolikokrat na dan se izreče tam, in zato jo zelo nerada uporabljam. Zato je Kuba moja dežela, kraj, kjer smo se rodili jaz in moji starši. Kraj, ki ga imam rada in s katerim me veže veliko stvari, saj sem tam rasla, tam je moja družina, mnogi prijatelji in na kupe zgodb na vseh možnih krajih. Poznam skoraj celo deželo, saj sem kot otrok najprej s starši, kot najstnica pa s prijatelji prepotovala otok po dolgem in počez. In v meni vzbuja navdušenje, zdi se mi, da se tam dogajajo nenavadne stvari in da povsod lahko skleneš prijateljstva. Morda se mi zato zdi prav poseben kraj. Na Kubi so medčloveški odnosi zelo močni, in to je nekaj, kar te zaznamuje, in če si daleč, to pogrešaš. Kot literarna tema je Kuba zelo zanimiva in zelo bogata, čeprav jaz Kube nikoli nisem hotela narediti za protagonista svoje zgodbe. Bolj me zanima življenje oseb, naj oni postanejo protagonisti. Moj prvi roman poteka v Havani, prizorišče je torej mesto. V drugem romanu protagonistki ne živita na otoku, toda Havana je kot prikazen, ki blodi po celotni zgodbi, saj je eden od notranjih konfliktov junakinj prav oddaljenost. V tretjem romanu, ki ga trenutno pišem, se vračam v Havano. Torej, vidite, kot literarna tema je Kuba izredno rodovitna, je kraj, kjer se proizvajajo zgodbe, poleg tega pa je zame kraj, ki ga najbolje poznam. Milili Tehnologija in tehnika Diane Šimek Po lanski razstavi dubrovniškega slikarja Viktorja Daldona novomeška Galerija Krka nadaljuje predstavitve mladih hrvaških likovnih ustvarjalcev. 17. aprila so razstavili dela sedemindvajsetletne zagrebške slikarke Diane Šimek, ki je doslej razstavljala le v rodnem^ mestu, na ogled so bile do 14. maja. »Čeprav je njena kariera na začetku, je razstavljala v uglednih zagrebških galerijah. Gre za njena abstraktna slikarska ciklusa Future in Back To The Future, ki sta nastala z uporabo računalniške slike in akrilnih barv. Na ta način se avtorica dotika niza akutnih vprašanj, od vloge strojev v našem življenju, do problemov, povezanih s tehnologijo in tehniko. Verjetno je prostor farmacevtske družbe kot nalašč za tako razstavo,« je ob otvoritvi dejala umetnostna zgodovinarka in kustodinja Moderne galerije v Zagrebu Ivana Rončevič. Diana Šimek je leta 1988 končala zagrebško šolo Uporabne umetnosti in oblikovanja, leta 2004 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Razstava v Galeriji Krka je njena prva predstavitev izven meja Hrvaške. Za glasbeni del otvoritve sta poskrbela domači popevkarski veteran Lado Leskovar in njegov spremljajoči trio. (Rasto Božič, foto Boštjan Pucelj) Sosed tvojega brega Predzadnji aprilski konec tedna je novomeška enota Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti v Kulturnem centru Janeza Trdine priredila srečanje tujejezičnih pesnikov in pisateljev, ki ne glede na državljanstvo, stalno ali začasno bivajo v Sloveniji in pišejo predvsem v maternem jeziku. Kot je v imenu prirediteljev povedala urednica revije Mentor Dragica Breskvar, gre za uveljavljeno prireditev, saj je bila letošnja devetindvajseta. »Srečanje vsako leto namenoma selimo, da avtorji spoznavajo Slovenijo, slovensko okolje pa na ta način spozna naše avtorje,« je še pojasnila. Namen srečanj je dati priložnost tujejezičnim avtorjem s stalnim slovenskim prebivališčem. Po besedah Breskvarjeve so nekateri udeleženci srečanja v Sloveniji že od šestdesetih let, drugi so prišli kasneje. Srečanje jim da možnost ustvarjanja, izpopolnjevanja, širjenja pogleda in spoznavanja literature. Ne gre samo za družabno srečanje, temveč tudi za literarne in prevajalske delavnice, avtorjem omogočajo stik z njihovim jezikom, obenem je to medsebojno kulturno oplajanje. Prireditelji so letos prvič omejili izbor udeležencev, od petinpetdesetih prijavljenih avtorjev so jih izbrali devetnajst z vsaj po eno objavljeno knjigo. Nekateri so prepoznavni tudi v slovenskem kulturnem prostoru, med najbolj znanimi udeleženci srečanja so bili Željko Perovič, Mila Vlašič Gvozdič, Antonija Baksa Srnel, Jordan Stavrov itd. V Novem mestu se je tako srečalo devetnajst že uveljavljenih avtorjev in avtoric, predstavnikov sedmih jezikovnih območij. Srečanje je bilo sestavljeno iz literarne delavnice pisateljice, publicistke in konceptualne umetnice Lele B. Njatin, obiska nekaterih novomeških kulturnih točk, koncerta Komornega orkestra Tartini, osrednjega literarno glasbenega večera Besede na pragu čakajo, da se odprejo vrata in za konec še pogovora z novomeškim pesnikom, pisateljem in novinarjem Milanom Markljem ter predstavitve novih knjig udeležencev srečanja. (Rasto Božič) V okviru projekta Entente Florale Europe - Evropski cvetni šopek se letos za naziv najbolj urejenega evropskega mesta v kategoriji srednje velikih mest poteguje tudi Novo mesto. Slovenija v tej evropski akciji izmere kakovosti bivanja sodeluje deveto leto. Lani se je za ugledni naziv uspešno potegovala občina Šentjernej, ki je zlato odličje zgrešila za eno samo točko. Predsednik projektnega sveta Entente Florale Slovenija in župan občine Šentjernej Franc Hudoklin je po prvem sestanku organizacijskega odbora za pripravo Novega mesta na tekmovanju za najlepše urejeno evropsko mesto Entente Florale Europe 2007 na novomeški občini povedal, da v ocenjevanju tekmuje dvanajst držav. Za slovenske predstavnike se pri projektnem svetu odločajo na podlagi sodelovanja pri projektu Moja dežela - lepa in gostoljubna, ki ga vodi Turistična zveza Slovenije. Letos bo Slovenijo poleg Novega mesta zastopala vas Smlednik iz občine Medvode. Po Hudoklinovih besedah se bo od 1. do 4. avgusta v Sloveniji mudila evropska komisija, ki bo nato odšla na Madžarsko, rezultate bodo razglasili na zaključni prireditvi v Veliki Britaniji. Hudoklin je poudaril, da so na tekmovanju doslej slovenski kraji in mesta dosegli visoke rezultate, tekmovanje pa je za kraje zanimivo, saj je treba po tekmovanju urejenost kraja le nadgrajevati, novomeški župan Alojzij Muhič pa je dejal, da bo tudi po odhodu komisije urejenost mesta trajna naloga ter obenem meščane in gospodarstvo pozval k sodelovanju. Tekmovanje poteka v devetih kategorijah, ki jih komisija ocenjuje pri večurnem pregledu določene trase. Kategorije po besedah predstavnika Entente Florale Europe Antona Šlavsa obsegajo vse od turističnega vidika do urejenosti okolja, zgodovinske in sodobne predstavitve mesta, pravilnega odnosa do zdravega okolja, načrtov itd. (Rasto Božič, foto Boštjan Pucelj) Kresnikov finalist in vitezinja poezije Znanih je deset finalistov, ki lahko upajo, da bodo 23. junija slavili na razglasitvi dobitnika literarne nagrade kresnik. Za nagrado za najboljši slovenski roman minulega leta se potegujejo Nejc Gazvoda z romanom Camera obscura_ Založbe Goga, Drago Jančar z delom Graditelj, Feri Lainšček z Murišo, Dušan Merc z Šesto knjigo sanj, Vinko Modern-dorfer z romanom Nespečnost, Andrej Morovič s knjigo Seks, ljubezen in to ter Andrej E. Skubic s Popkornom. Poleg teh še Vladimir P. Štefanec z Republiko jutranje rose, Brina Švigelj Merat z romanom Odveč srce in Vinko Vasle, ki se poteguje z delom Darovalec. Šestnajstega kresnikovega nagrajenca bo izbirala žirija v sestavi: predsednik Matevž Kos, Vanesa Matajc iz revije Literatura, Vesna Jurca Tadel iz revije Sodobnost, Jaroslav Skrušny iz Nove revije in Matej Bogataj, ki bo presojal v imenu podeljevalca nagrade, časopisa Delo. Žirija, ki je izbirala med lansko bero osemdesetih romanov, bo 23. maja razglasila zaključno peterico. Priznanje kresnik bo dobitniku prineslo 5000 evrov, nagrada pa je lani šla v roke pisatelju Milanu Deklevi, ki je prepričal z romanom Zmagoslavje podgan. Uspešna je tudi Gogina avtorica Stanka Hrastelj. Med dnevi, posvečenimi knjigi, na štajerskem koncu že sedem let izbirajo pesnika, ki ga okronajo z laskavim viteškim nazivom. V okviru literarnega projekta Ko te napiše kniiaa 2007 je 21. aprila v mariborskem hotelu Piramida potekal pesniški turnir založbe Pivec in Mladinskega kulturnega centra Maribor, na katerem so za vitezinjo poezije leta 2007 izbrali Stanko Hrastelj. Pesniki in pesnice so lahko na natečaj poslali le po eno pesem, letos se je prijavilo 132 avtorjev, v finalu se jih je pomerilo 12. Stanka Hrastelj je strokovno žirijo v sestavi Danica Križanič Miiller, Borut Gombač in Nino Flisar prepričala s pesmijo Ponos. Poleg denarne nagrade, kovane vrtnice ter knjige je dobila še častni naslov 7. vitezinja poezije. (Rasto Božič) Malo tega, malo onega brezdušnega podajanja, pa imamo za silo zbito gmoto, ki jo bo univerza vtaknila v kalup in izpljunila kot gospodarsko surovino. Ob svetovnem dnevu knjige je Oddelek za mladino novomeške Knjižnice Mirana Jarca odprl vrata novih prostorov. Zadnja leta je životaril v prostorih, v katerih je po besedah vodje oddelka Slavke Kristan bil vse od ustanovitve leta 1964. V letih po preselitvi osrednje knjižnice v novi prizidek so tamkajšnji pogoji dela postali neprimerni za zaposlene in obiskovalce, sedaj pa je oddelek dobil mesto v pritličju nekdanje osrednje knjižnične stavbe. V stavbi stare kresije so obnovili približno 1000 kvadratnih metrov, okvirna vrednost naložbe je znašala 2 milijona evrov, za mladinske oddelke pa je sedaj namenjenih skoraj 300 kvadratnim metrov. Kristanova je tudi povedala, da so v novih sodobno urejenih prostorih dobili prostor za knjige, čakajo pa še na ureditev prostorov za najmlajše obiskovalce, pravljične sobe, ustvarjalne delavnice in prostorov za pedagoško delo. S tem so »zaključili novo poglavje dolge zgodovine reševanja prostorske problematike,« je ob otvoritvi dejala direktorica Knjižnice Mirana Jarca Andreja Pleničar, ki tudi upa, da bo obnova preostalega starega dela končana v obljubljenem roku do leta 2009. Po podatkih Mestne občine Novo mesto po potrjenem investicijskem programu vrednost adaptacije celotne Knjižnice Mirana Jarca znaša dobrih 4,3 milijona evrov. V obnovo so vključeni objekta na Rozmanovi 28 in 26 ter atrij. V lanskem letu so gradbeno dokončali objekt na Rozmanovi 28, letos so kupili opremo, v naslednjih dveh letih načrtujejo konec adaptacije starih stavb. Sredstva za obnovo sta prispevala novomeška občina in ministrstvo za kulturo. Ko bo nekdanja osrednja knjižnična stavba popolnoma obnovljena, bodo poleg pritličnega Oddelka za mladino v nadstropju nastanili klasično tiho čitalnico in čitalnico za periodiko. Prostor starega mladinskega oddelka bo namenjen posebnim zbirkam, arhivom, glasbilom, slikovnim zbirkam, zapuščinam in posebnemu študiju. Notranje dvorišče bodo spremenili v večnamensko dvorano. (Rasto Božič, foto Boštjan Pucelj) Fotografska umetnost in obrt V galeriji Jakčevega doma so 20. aprila odprli fotografsko razstavo, ki prinaša delen prikaz zapuščine pokojnega celjskega mojstra fotografa Josipa Pelikana. Razstavo so pripravili v Muzeju novejše zgodovine v Celju, doslej je obiskala tudi Maribor, v Novem mestu je na ogled do 3. junija. »Zapuščino pokojnega celjskega fotografa sestavlja 35 000 fotografij in 5000 steklenih fotografskih plošč ter več sto predmetov njegovega ateljeja, ki je edini v Evropi ohranjeni stekleni atelje iz 19. stoletja. Mojster Pelikan je bil češkega porekla, leta 1919 se je na poti z vlakom slučajno ustavil v Celju, kupil hišo in atelje ter se ustalil. Umrl je v Celju leta 1977,« je ob otvoritvi povedala avtorica razstave in direktorica Muzeja novejše zgodovine Celje Andreja Rihter. Razstava prinaša izbor Pelikanovih portretov in grob prerez njegove fotografske zapuščine, kot so posnetki arhitekture, panoram, planin, zdravilišč, promenad, industrije in Celja. Fotografije so bile zabeležene med letoma 1910 in 1940. Na portretih prepoznamo znane Pelikanove sodobnike, Josipa Stritarja, Otona Zupančiča, Frana Tratnika, Karla Sancina, Juliusa Kugyja itd. Pelikanove tehnično dovršene podobe danes delujejo večplastno, na njih sta ujeta utripa časa in kulture. Pelikan ni bil samo mojster fotografije, bil je tudi izveden retušer, njegovi posegi so vidni na marsikateri razstavljeni fotografiji. Razstavo spremljajo prva knjiga iz niza predstavitve njegovih zbirk, plakat in serija razglednic; avtorji oblikovanja, izbora fotografij in besedila so Radovan Jenko, Andreja Rihter ter Milan Pajk. Razstava je izid dobrega sodelovanja celjskega in Dolenjskega muzeja. (Rasto Božič) Ko obiskujem tiskovne konference, ki se dotikajo novomeške prihodnosti, si ne morem kaj, da ne bi opazil nekaj vzporednic. Namreč govorci vedno v latovščini polni sinergij, dodanih vrednosti, inkubatorjev, interesov, smatranj, kohezij, koridorjev in še nekaj je teh lepih »slovenskih« besed, rišejo rožnate slike prihodnosti. Medtem ko se sprašujem, kakšne šole so obiskovali, da so se naučili tako učeno klenih besed, govorijo o svetli prihodnosti Novega mesta. Ne bo samo gospodarsko središče, tudi univerzitetno bo, postalo bo popek sveta. Ostala mesta se bodo kljub temu, da ima vsaka malo večja vas lastno univerzo, pogreznila od ničevosti, zaradi zavisti se bodo sosednje države zavile v molk. Kaj vse bomo imeli v našem mestu? Postalo bo valilnik podobno izobraženih govorcev, ki jih ne bo zanimalo Novo mesto v tem trenutku, življenje in ponudba našega okolja sedaj. Imeli bodo vizijo, ne pa sedanjosti. Ne bo jih na kulturnih prireditvah, razen seveda na onih z bogatim prigrizkom in kjer bodo sami nagrajevani. Galerije bodo samevale, koncerti bodo slabo obiskani. Muzej bomo zaprli in arheološko bogastvo prodali za nafto, vse za boljši jutri, ko bomo imeli univerzo. Nihče pa se ne vpraša, kakšni bruci se bodo vpisovali v študijske programe. Ali ne bi bilo mogoče potrebno najprej kaj narediti pri osnovnem šolstvu in vzgoji, ju zastaviti kot široko podlago, to potem oplemeniti na srednješolski ravni in zatem izbrusiti na višji. Dokler bodo šolstvo usmerjali snovalci inkubatorjev, bo delovalo po vodilu industrije. Malo tega, malo onega brezdušnega podajanja, pa imamo za silo zbito gmoto, ki jo bo univerza vtaknila v kalup in izpljunila kot gospodarsko surovino. Mesto s humanistično preteklostjo bo postalo tehnokratsko središče. Mogoče bo ostal še kakšen sold za kulturo, ampak saj bo brez odjemalcev ta sama od sebe crknila. Skozi to vizijo je treba soditi in podpreti kandidaturo Maribora in partnerskih mest za Evropsko prestolnico kulture 2012. Po besedah župana Alojzija Muhiča novomeški koncept zajema kulturno dediščino in arheologijo starejše železne dobe, uprizoritveno umetnost, fotografijo in glasbo ter mladinsko kulturo. Uspešno kandidaturo je označil kot korak k skupnemu cilju, do katerega je še dolga pot, saj bo dokončna odločitev znana šele v prihodnjem letu. Od kandidature predvsem pričakuje veliko promocijo, ki bo ime Novega mesta ponesla v svet, ne samo kot gospodarskega, temveč tudi kot kulturnega središča. Novo mesto v kandidaturi ne nastopa samostojno, nosilec projekta je Maribor, za katerega je razpis kandidature pripravilo Kulturno izobraževalno društvo Kibla. Njegov predstavnik Simon Kardum je pojasnil, da je zasnova projekta medregijska in policentrična, kar je tudi osnovna zahteva delovanja in razvoja Evropske skupnosti, vsako sodelujoče mesto pa bo k projektu prispevalo lastne konkurenčne prednosti. To je po mnenju direktorja Dolenjskega muzeja Zdenka Piclja arheološki del, ki bi obsegal ogled stalne arheološke razstave, ogled izkopavanja enega najbolj znanih evropskih prazgodovinskih grobišč na Kapiteljski njivi, predstavitev arheološkega parka Marof, natis monografije o Novomeški situlski umetnosti in različnega drobnega tiska, izdelavo replik muzejskih predmetov itd. Jasna Dokl Osolnik, izvršna vodja produkcije, marketinga in stikov z javnostjo Anton Podbevšek Teatra, meni, da je to programska in tematska usmeritev APT, katerega osnovni cilj je enakopravni nastop na gledaliških bojiščih sodobne evropske umetnosti in vzpostavitev izvirne ter avtonomne kulturne forme. V LokalPatriotu so mnenja, da Novo mesto zelo dobro predstavljata fotografska delavnica Fotopub in Mednarodna delavnica ter festival Jazzinty. Razlog kandidiranja vidijo v edini tovrstni produkciji v nacionalnem prostoru ter širitvi v evropski prostor, v sklopu mladinske kulture pa na občini stavijo na Rock Otočec. To je Novo mesto tukaj in sedaj. Bomo na skorajšnjih prireditvah opazili tudi novodobno tehnično inteligenco, ki jo menda naše mesto že premore? kultum: april SERGEJ PROKOFIJEV: PETER IN VOLK = glasbena pravljica APT premiera: nedelja, 6. 5. 2007 Režija: Nana Milčinski in Matjaž Berger Produkcija: APT V nedeljo, 6. maja, ob 18. uri je bila v Anton Podbevšek Teatru premiera glasbene pravljice Peter in volk Sergeja Prokofijeva v režiji Nane Milčinski in Matjaža Bergerja. V pravljici poleg znanih gledaliških obrazov, kot so Štefka Drolc, Lotos Vincent Šparovec in Branko Završan, z glasbeno intervencijo nastopa tudi Siddharta, njen pevec Tomi M. pa tokrat nastopa v vlogi pripovedovalca. Zvočno podlago izvaja Pihalni orkester Krka z dirigentom Mirom Sajetom. Celotno dogajanje je postavljeno v prostor japonskega zen vrta, prežetega z ikonografijo japonskega poznega srednjega veka, ki mu poseben pečat dajejo kostumi Alana Hranitelja. V vlogi mucke in ptičke pa nastopata tudi alpinistka Nina Kopčavar in gimnastičarka Julija Kamnar. Sloviti ruski in svetovni skladatelj 20. stoletja Sergej Pro-kofijev (1891-1953), znan po simfonijah, koncertih, operah in baletih, pravljice Peter in volk ni napisal kot samostojno slovstveno delo, ampak je leta 1936 besedilo napisal kot osnovo za svojo istoimensko skladbo. V njej je z glasbenimi sredstvi upodobil osebe in njihove dogodivščine. V zvočni podlagi baletne predstave vsako osebo predstavlja in opisuje v orkestru določeno glasbilo ali skupino glasbil. Tako predstavlja živahnega Petra godalni kvartet, ptičko flavta, račko oboa, mačko klarinet, dedka fagot, volka rogovi, strele lovcev pa oponašajo pavke in veliki boben. V predstavi Nane Milčinski in Matjaža Bergerja vlogo različnih inštrumentov v celoti prevzame Pihalni orkester Krka z dirigentom Mirom Sajetom. Za komunikacijo med orkestrom, dirigentom, igralci in režiserjema je skrbela Leticia Slapnik Vebuah. Po Bergerju so v predstavi poskušali skozi abstraktno obliko razviti idejo oziroma zavezujočo misel, ki jo je Prokofijev imel ob inicijaciji, ko je pisal pravljico, in sicer da bi otroci znali prepoznati inštrumente same po sebi in v kontekstu z drugimi. Po drugi strani pa volk predstavlja prepovedan inštrument. Režiserja se tukaj navezujeta na Lacanov pojem realnega, ki pomeni prepovedano točko, ki jo je treba udomačiti, da se harmonija sploh lahko vzpostavi. Ali natančneje, v času in prostoru, ko je Prokofijev pisal glasbeno pravljico, v jeklenih 30. letih Rusije prejšnjega stoletja, lahko razmerje Petra in volka beremo tudi kot razmerje med umetnostjo in oblastjo. Na tem mestu se samo po sebi aktualizira vprašanje, kakšno je to razmerje danes, zato ne čudi, da je za Bergerja ključnega pomena veznik “in" in pa vprašanje, kako na realističen način povezati zgodbo in možnost, da nekaj divjega koeksistira s tistim, kar je udomačeno. Kot režiserka in scenografka se ob Matjažu Bergerju prvič predstavlja Nana Milčinski. Štefka Drolc nastopa v vlogi Babice, Peter je Matevž Biber, Volka igra Lotos Vincent Šparovec, Lovec je Branko Završan, Račka je Mojca Funkl, Ptička je Julija Kamnar, Mačka pa Nina Kopčavar. Gre za tretjo premiero Anton Podbevšek Teatra. 21. decembra je bil prvič uprizorjen Galileo Galilei (režija M. Berger), 26. marca pa plesna predstava Sun City v koreografiji Gorana Bogdanovskega. V APT za jesen napovedujejo uprizoritev knjige 20. stoletje francoskega sodobnega filozofa Alaina Badiouja. (Damir Skenderovič) PRVA STRAN MEDALJE = razstava naslovnic revije Park -Avtor: Iztok Kovačič Fotografije: Boštjan Pucelj, Borut Peterlin, Peter Klinc in Gregor Sečen Kreativna sodelavca: Damir Skenderovič in Uroš Lubej Atrij Knjigarne GOGA v petek, 18. 5. 2007, ob 19.00 otvoritev razstave, ob 20.00 nastop Ansambla Matjaža Ambroža in njega samega Kovačičeva tehnika, ki je mešanica prostoročne risbe, obdelane z računalniškimi programi, ter fotografskih kolažev, ki strogo, geometrijsko, digitalno grafiko mehčajo ter vizualno bližajo organski, človeški, lokalni, če že hočete - občinski maniri. In v tem pasusu se vklopijo miselni preblisk, kritika ter politična analiza. Konglomerat treh različnih razmislekov se kaže v aktualnih, a brezčasnih izdelkih, v tiste vrste sporočilnosti, ki pove, »kar je, kar b'lo je in kar bo« (F. Prešeren). Kovačičevi vizualizacija, likovni izraz ter barvna drznost so v letih pojavljanja postali tako rekoč Parkov vizualni podpis, zgodbe treh ustvarjalcev pa se ves čas neločljivo in z zabrisanimi mejami prepletajo - tako v naslovnicah kot tudi v že omenjenih političnih satirah Parki in stripu Enota Potlač. Priča smo torej razstavi drugega dela trilogije kreativnega teama Kovačič / Lubej / Skenderovič; v septembru 2006 smo v Gogi postavili na ogled strip, tokrat, 18. maja 2007, razstavljamo naslovnice, obljubljamo pa tudi razstavo Park-la. Nekoč v prihodnosti /.../ (Sandra Hrovat) Ansambel Matjaža Ambroža sestavljajo štirje moški člani in dekle. Na nastopih ansambel združuje napeve (tudi popularne) s pripovedmi o tem, kaj se je zgodilo oz. kaj bi se vsaj lahko zgodilo (tzv. slast jezika). Velika želja ansambla je prodor na zahodna tržišča, tj. tržišča z dolgo buržoazno-demokratično tradicijo (Avstrija - Italija - Nemčija), vendar se zdi na kratki rok bolj realno pričakovati kakšen angažma na vzhodu (prva pogajanja ta čas potekajo v Moldaviji). Zasedba: Matjaž Ambrož - pripovedovalec, avtor pripovednih besedil; Teja Saksida - vokal; Mario Babojelič - Roland, prepasane klaviature, spremljevalni vokal; Uroš Škerl - bas kitara, spremljevalni vokal; Uroš Buh - bobni, vocal. S tem dogodkom Prireditveni program GOGA začenja novo sezono. Sledili bodo literarni večeri, koncerti, razstave, inštalacije, filmske projekcije. Konec julija pa bo na glavnem trgu četrtič zapored potekal dvodnevni festival uličnega gledališča Novo mesto Rudi Potepuški. SEBASTJAN ŠEREMET, IGOR OBRADINOVIČ, NEJC SMODIŠ, MARJAN MAZNIK: ZADNJI KRIK SOKOLA = slikarska razstava novomeških slikarjev Narodni dom, 17. 5. 2007 -Organizator: Društvo Novo mesto Društvo Novo mesto je v četrtek, 17. maja, ob 20. uri, v Narodnem domu v Novem mestu odprlo razstavo del novomeških slikarjev Igorja Obradinoviča, Sebastjana Šere-meta, Marjana Maznika in Nejca Smodiša. Na otvoritvi se je ob slikarjih, ki ustvarjajo v Narodnem oziroma Sokolskem domu, predstavil novomeški pevski zbor Pomlad. 27-letni Sebastjan Šeremet je izreden smisel za risanje pokazal že v osnovni šoli, njegova grafika Konec sveta iz šestega razreda pa je še do pred kratkim krasila steno v likovni učilnici Osnovne šole Grm. Po končani srednji šoli se je povsem posvetil slikarstvu. Študiral in slikal je_ sam in izdelke dajal v oceno svojemu mentorju Branetu Šusterju. Že od vsega začetka ga zanima predvsem nadrealizem, čeprav zna naslikati tudi dolenjsko zidanico, da je taka kot na fotografiji, ali pa s svinčnikom narisati kužka za prijateljico. O njegovem slikarstvu vse pove beseda soultret (portret duše), njegova lastna skovanka. Išče pot, kako naslikati dušo, vendar ne abstraktno, temveč domišljijsko nadrealno prek simbolov predstaviti čustva. Igor Obradinovič je v srednji šoli začel slikati enostavno iz želje po ustvarjanju in kot sam prizna, da bi se v nečem uveljavil, tako kot so se na primer nekateri drugi vrstniki uveljavili v glasbi. Salvador Dali je nanj že v mladosti naredil velik vtis, zato je bil nadrealizem logična smer Igorjevega slikarskega razvoja, ki mu ostaja zvest še danes. Razstavljal je na več skupinskih in petih samostojnih razstavah predvsem na Dolenjskem in v Beli krajini. Med motivi na njegovih slikah se prepletajo Dalijeve podobe z dolenjsko motiviko, v kiparstvu pa prevladuje figuralika in nadrealistične podobe glasbil. 23-letni Nejc Smodiš se je likovni umetnosti posvetil šele pred dobrim letom, čeprav je začel že precej prej. Že v mladosti je pokazal svojo nadarjenost, rad je risal, a je v ospredje postavil šport, kjer je poskušal slediti svojemu starejšemu bratu Matjažu, risanje pa ga je spremljalo tam nekje zadaj. Usodno je na_ njegovo življenjsko pot vplivalo srečanje s Sebastjanom Šeremetom, ki ga je pred štirimi leti navdušil za slikanje, a je Nejc hitro obupal, vnovič pa ga je zagrabilo lansko zimo. Tudi on je pristaš nadrealiz- ma, a pravi, da se še išče. Posebno veselje ima z grotesknimi nadrealističnimi maskami. Marjan Maznik je pred desetletjem je postal mentor likovne sekcije pri Društvu interesnih dejavnosti upokojencev, ki je prerasla v likovno društvo Mavrica. Sodeloval je na več kot 200 skupinskih razstavah doma in v tujini, za njim pa je tudi 16 samostojnih razstav v Sloveniji in na Hrvaškem. Dolgo je bil zna predvsem po upodobitvah vedut Novega mesta, podobah Krke in Gorjancev. Danes si na njegovih slikah lahko ogledujemo figure iz otroških let pa portrete sodobnikov in na platno ujete gibe športnikov. (Društvo Novo mesto) CARINA, PUNK-ROCK KONCERT = lokal PATRIOT Sobota, 19. maj 2007, ob 22.00 Ena izmed boljših slovenskih »old school« punk-rock skupin se po petih letih obstoja, občasnih koncertih in vajah ter izdanem prvencu Od Lublance do Save_ vrača v stabilizirani postavi: Rosič, Štamcar, Hočevar, Šuljič in Mehle. Skupina se je namenila svojo dejavnost razširiti zunaj rodnega mesta, dvigniti riti iz udobja lokalnega barčka in se odpraviti po deželi. Nasledstvo skupin, kot so Pankrti, Lu-blanski psi, Kuzle, Čao pičke... gojijo v glasbi in tekstih z njihovo siceršnjo filozofsko maksimo: »Ko nas mrzi, neka jede govna.« Beer Belly in plesalci Šole irskega plesa Večer irske glasbe in plesa. Sobota, 2. junij 2007, ob 21.30 PETER GEDEI: JAMSKE PERSPEKTIVE -OTVORITEV FOTOGRAFSKE RAZSTAVE = KC Janeza Trdine Torek, 29. 5. 2007 ob 18.00 Peter Gedei se že od konca osemdesetih let posveča jamski fotografiji, najzahtevnejši fotografski zvrsti, o kateri širša javnost le malo ve. Avtor slovi po številnih objavah v časopisih in revijah ter vrsti knjižnih izdaj. S premišljenim izborom fotografij, nastalim izključno v slovenskih jamah, nam odkriva skrivno, običajnim smrtnikom nedosegljivo lepoto. LIKOVNA RAZSTAVA: VLADIMIR LAMUT-LITOGRAFIJA (DONACIJA) = Mala dvorana Dolenjskega muzeja V petek, 1. junija 2007, ob 20.00 Razstava bo na ogled do 28. oktobra 2007. “ Leta 2005 - ob 90-letnici njegovega rojstva - smo v muzeju skupaj z umetnikovim sinom Branetom pripravili razstavo manj znanega, a izjemno bogatega Lamutovega opusa iz cikla Ženski akti. Ob tej razstavi oziroma obletnici smo se tudi dogovorili o donaciji tridesetih litografij Dolenjskemu muzeju, s katerimi obsežno zbirko Lamutovih del, v kateri smo jih imeli do sedaj že več kot 130, še dodatno polnimo in s tem pravzaprav postajamo matična ustanova za zbirko Vladimirja Lamuta. Ob dogovorjeni donaciji pa je bil postavljen tudi pogoj, da celotno donacijo predstavimo na posebni razstavi in vsa dela tudi objavimo v spremljajočem katalogu. Zato smo se v muzeju odločili, da to uresničimo v letošnjem letu ob tradicionalnem dnevu Dolenjskega muzeja (1. junij) in pripravimo tudi razstavo Iz depojev našega muzeja. (Zdenko Picelj) BERI: ČETRTEK: MOJCA RAMŠAK: ŽRTVOVANJE RESNICE = prireditveni program Goga Moderator: Stanka Hrastelj Atrij Knjigarne GOGA Četrtek, 24. maj 2007, ob 19.00 Doc. dr. Mojca Ramšak, znanstvena sodelavka. Rojena v Mariboru leta 1969. Etnologijo in filozofijo je študirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je opravila tudi magisterij (1997) in doktorat (2000) iz etnologije. Danes je docentka iz antropologije vsakdanjega življenja na Institutu Studiorium Humanitatis; je nosilka modula biografija v mikrozgodovinski perspektivi; soustanoviteljica in direktorica neprofitnega zavoda Center za biografske raziskave v Ljubljani. Je avtorica etnološke monografije Portret glasov: raziskave življenjskih zgodb v etnologiji - na primeru koroških Slovencev (2003); urednica številnih domačih in mednarodnih publikacij; napisala je tudi okoli 200 člankov, zlasti iz različnih biografskih žanrov ter etnološke metodologije. Od I. 2001 do 2004 je bila nosilka raziskovalnega projekta Slovenski etnološki leksikon (leksikon z enakim imenom je izšel I. 2004). Kot izkušana in tankočutna raziskovalka deluje na področju etnologije in folkloristike v Sloveniji (1987-) in v Avstriji (1993-), terensko delo je opravljala tudi v Egiptu. Njeno raziskovanje namaterialne dediščine, družbene kulture, inovacij v etnološki metodologiji in raziskovalne etike je poznano tudi v mednarodnem okolju. S predavanjem in ob računalniški projekciji bo predstavila svoje delo Žrtvovanje resnice, Opoj zmuzljivih diskretnih nediskretnosti. Jasneje rečeno: žmohtne pestrosti glede opravljanja, obrekovanja, govoric in čenč. RAZSTAVA SVETEGA PISMA IN SVETOPISEMSKE DRUŽBE = knjižnica Pavla Golie Trebnje do 31. 5. 2007 Razstava je razdeljena na dva dela. Zgodovinski del obsega predmete iz judovsko-krščanskega verskega življenja. Prevajalski del pa prikazuje izdaje Svetega pisma v slovenskem jeziku (Dalmatinova, Japljeva, VMova Biblija). KAMILA VOLČANŠEK: OTVORITEV RAZSTAVE Galerija Krka, 22. maj, ob 20. uri Avtorico in njena dela bo predstavila umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe. Sledil bo nastop soul pevca Rudolfa Gasa ob spremljavi Aleša Ugrina in Klemena Krajca. Z veščo, v ilustraciji iskrivo potezo, z izrazitim risarskim občutkom za bistveno, s stripovsko dinamičnostjo in slikarskim občutkom za pravo mero zračnosti slikovnega polja Kamila Volčanšek ustvarja monumentalne slike, skozi katere sledimo simbolični igri ženske pri zapeljevanju in hkrati moškemu poželenju. Glavni lik je ženska podoba, kar niti ni presenetljivo, saj tudi na njenih ilustracijah, večinoma začinjenih s kančkom humorja, dominirajo ženski liki. Prestop iz polja ilustracije v prostor slike je zorel kar nekaj let. Začel se je leta 1992 v miniaturnih ženskih aktih, ki so se okoli leta 2003 prelevili v velike, ko so slikarkine notranje želje po novi likovni nasladi - igri ženske v diktatu zapeljevanja in simboliki moškega poželenja. Skice za novejše slike so bile zasnovane pred leti v navdihujočem pariškem ozračju /.../ (Tatjana Pregl Kobe) park :02 park :04 BITKA SE ZAČENJA! VOLITVE 2006 |p|r|e|š|a| Berger, Šalamon, Succi, Shimura, Čajnica Krojač, 31. marec Na nastopu je bilo raziskovanja na pretek. Jaka Berger je zadnji konec tedna v marcu v Novem mestu gostil oba glasbenika, ki sta mu predlani pomagala ustvariti njegov lani v Italiji izdani glasbeni prvenec BRGS Time. Obisk ni bil samo prijateljske narave, saj se je Jaka nakanil posneti novo ploščo. Dvojica, mariborski kitarist Samo Salamon in italijanski saksofonist ter klarinetist Achille Succi, je s seboj pripeljala japonsko čelistko Ayo Shimura, kvartet se je z novimi Bergerjevimi skladbami v soboto zvečer predstavil v novomeški Čajnici Krojač ob Karlovških vratih. Nastop so tudi snemali, po Bergerjevih besedah bodo morda koncertne posnetke uvrstili na ploščo. Prvi pokoncertni vtis je, da Jaka nadaljuje s prvencem začrtano pot. Njegov jazz je še vedno precej samosvoj. Melodično in harmonično zastavljene surove teme skuša skozi igranje izpiliti in dopolniti z improvi-zacijskim raziskovanjem. S tem glasbo žene v precej svobodno obliko, čeprav ji ves čas daje čvrsto ritmično oporo, na trenutke jo razvija in dopolnjuje s tolkali. Na nastopu je bilo raziskovanja na pretek. Kvartet se je skozi Bergerjeve skladbe prebijal skupinsko, kakšnih širših samostojnih poudarkov ni bilo, kar kaže, da Berger vse bolj zori v skladatelja in vodjo skupine. Z obema mojstroma, kitaristom Šalamonon in saksofonistom Succijem, se je dobro ujel, posebna nota pa je prišla izpod loka japonske čelistke. Trio je doslej deloval brez basista, Aya Shimura je praznino ustrezno zapolnila in dodala nekaj izvirnih rešitev, ki so mogoče nakazovale tudi njeno poreklo. Vsekakor je kvartet, ob opazni lastni zabavi, prikazal dovršeno izvedbo in v naš mestni, precej sredinsko naravnani okus vnesel duha svobodnega jazza. Upajmo, da Bergerju ne bo treba založnika vnovič iskati v tujini, čeprav je po drugi strani to večje priznanje. Pri vsej zgodbi velja opozoriti še na novo čajnico. Kaže, da mesto dobiva novo kulturno točko, ali bo prerasla v žarišče, bosta pokazala čas in pogum. Trenutno je na dobri poti. Beppe Gambetta, DonRoss, LokalPatriot, 5. april Izvajanje, vredno največjlh svetovnih mojstrov akustične kitare. Veterana bluesa Jerryja Ricksa, ki je tudi nastopil v sklopu dvodnevnega glasbenega dogodka, posvečena sta bila glasbi prebiranja kitarskih strun s prsti in naprstniki, tako imenovanega fingerpickinga, se ne bomo dotikali, obravnavali smo ga v prejšnji številki Parka. Slog tovrstnega igranja kitare se je razvil znotraj ameriške bluegrass glasbe. Za njegovega utemeljitelja velja kitarist Doc VVatson, njegove korenine pa segajo v ameriško izročilno blues in folk glasbo. Danes se je tehnika razširila po svetu, njeni največji mojstri tudi niso več nujno ameriškega porekla. Tak primer je Genovčan Beppe Gambetta. Velja za mojstra fiat fin-gepickinga, najmanj poldrugo desetletje ga poznamo tudi v Sloveniji, saj vrsto let pod Krvavcem prireja mednarodno kitarsko delavnico, prav tako je večkrat nastopil na blejskem folk festivalu Okarina. Gambettin nastop je potekal v sozvočju s tradicijo, ne samo ameriško, temveč tudi irsko in italijansko. Prikazal je širok razpon omenjenega sloga, vrhunsko kitarsko tehniko in dodal obilo humorja. Po uri samostojnega nastopa se mu je pridružil kanadski kitarski virtuoz Don Ross, ki je v Sloveniji nastopil prvič. Po dveh v duetu odigranih skladbah in premoru je prišel na oder sam in razločno pokazal, zakaj ga imenujejo sodobni guru akustične kitare. Njegov nastop je bil nasprotje Beppinemu tradicionalizmu. Ross je fingerpicking dvignil na novo raven. Ob spoštovanju izročila je zlil sloge, združil country, folk, blues, jazz, jih nagradil z izredno izvajalsko tehniko in dopolnil s klasičnimi elektronskimi efekti, kot so odmev, wah pedal ipd. Njegovo izvajanje, vredno največjih svetovnih mojstrov akustične kitare, je skozi avtorske skladbe in priredbe pesmi minilo v hipu. Ob koncu se mu je na odru vnovič pridružil Gambetta. Skupaj smo dobili slabe tri ure vrhunskega muziciranja in bili deležni na novomeških odrih že dolgo odsotne glasbe. Zanimanje zanjo je še vedno veliko, tako pri novomeškem kot pri občinstvu širšega območja. Lovro Ravbar Ouartet, Klub LokalPatriot, 21. april Višek Jazzinty abonmaja 2007. Lovro Ravbar Ouartet je zasedba, ki bi morala biti novomeški publiki dokaj znana. Vsaj tako bi naivnež, kot sem sam, menil ob lanskih in prejšnjih nastopih v okviru poletne delavnice Jazzinty, a je obisk koncerta pokazal drugače. Novomeščanov je bilo malo, prevladovale so posavske ljubiteljice in ljubitelji jazza. Zadnji nastop pred trimesečnim premorom Jazzinty abonmaja 2007 je v Novo mesto pripeljal zasedbo mladih, a izbornih glasbenikov. Vsi šolani jazzisti, vodja Lovro Ravbar - v Rotterdamu izšolani magister saksofona, Rok Lopatič - pianist, Matej Hotko - kontrabasist, vsi trije posavsko-dolenjskega porekla, in ljubljanski bobnar Gašper Peršelj. Pravzaprav klasičen jazzovski kvartet js predvidljivim sporedom. Pa ni bilo tako! Čeprav je bil spored sestavljen iz klasik hard bopa - Coltrane, Henderson - in avtorskih skladb, ki jih bo prinesla jesenska Gogina plošča Rush Hour, ni šlo za običajen pristop. Zasedba je postregla z udarno ognjevitim glasbenim izvajanjem, s sproščenim pristopom in žarom, kot ga v letošnjem nizu Jazzinty abonmaja nismo zasledili. Lovro Ravbar Ouartet je trenutno med najbolj svežimi domačimi jazzovskimi zasedbami. Ima vse; energijo, znanje, uigranost, veselje, predanost, igrivost, radovednost, barvo, in ritem. Ritem sekcija je izvrstna, Peršljevo svvinganje s činelami in z vmesnimi dodatnimi poudarki navdušuje, njegova samba zapeljuje. Hotko je pesnik basa, igriv, zanesljiv, tonsko poln. Lopatičev klavir je polno zvočen. Njegovo iskanje je delno še na sledi mojstrom, za vrh vsega pa je Ravbar saksofonist z dovršenim tonom. Njegovi izleti so nepredvidljivi, radi presenetijo. Razvijejo se v sozvočja, v dolge linije ali tudi legato staccato razdelke izročila be bopa, ki je dal avantgardo in hard bop. Posebna Ravbarjeva odlika je komponiranje. Njegove skladbe zvenijo privlačno sveže, tako tiste v hitrejšem tempu kot baladno zasnovane. Nastop Lovro Ravbar Ouarteta lahko brez zadržkov razglasimo za višek Jazzinty abonmaja 2007, še posebej njegove jazzovske plati. Ocena: 5 Ocena: 5 Ocena: 5 5: čista poezija // 4: prek slušnega kanala v srce II3: ušesa vredno // 2: tudi to je zvok //1: prispevajte za slušni aparat Ocenjuje Rasto Božič Foto Rasto Božič Zmajev sanje podob ' Sii jp. in i ■■ I'1! J isf i I J lili I III I Zmajev rep, Sanje podob, Založba Sanje Simply Red, Stay, simplyred.com/ France Prešeren in Matej Krajnc, Aguarius Krst pri Savici, Sanje 2007 Povsem soliden obrtniški izdelek obetajoče zasedbe Zgodovina kvarteta Zmajev rep iz Bistrice ob Sotli sega v leto 1998, njihovemu menda metalsko naravnanemu prvencu Ogenj pa se je letos pridružila plošča s popolnoma drugačno glasbo. Četverico Vid Drašler - bobni, Jošt Drašler - bas, Andrej Boštjančič Ruda - kitara in Ambrož Božiček - klaviature je zaneslo na področje fuzije, zlitja rock in jazz glasbe. Ravno oznaka rock/jazz ali jazz/rock je v njihovem primeru ustreznejša kot fuzija, saj glasbo natančneje opredeljuje. Glasba, kot jo na novi plošči prinaša Zmajev rep, sodi v čas razcveta prvega vala fuzije, v drugo polovico sedemdesetih in v zgodnja osemdeseta leta. To ni sodobno dojemanje glasbenega zlitja, prej zgodovinsko, na neki način šolsko. Zmajev rep na čvrsto ritmično osnovo postavlja kitaro in klaviature, vokalno se ne izraža. Pretežno v ritmu elektrificiranega swinga nihajoče skladbe so nadgrajene s kitarsko in klaviaturno improvizacijo -fender klavir, hammond orgle, sintetizator. Dobro zastavljene in skrbno izvedene skladbe na prvi posluh pritegnejo, kasneje se pokažejo vrzeli, pomanjkanje zamisli in predvidljivost že slišanega. Idejna šibkost sicer ne moti toliko, prikriva jo uigranost skupine in predanost glasbi. Kar preseneča, je kakovost zvoka. Kot beremo na ovitku, so fantje glasbo posneli v domačih prostorih. Kaj več ni navedenega, prav tako na ovitku pogrešamo podatke o avtorstvu, mogoče gre celo za skupinsko delo. Fantje pravijo, da so skladbe posneli v živo, v prvem ali katerem drugem poizkusu, in da so odraz tega, kar se je zgodilo z njimi. Predvsem pa jih združuje želja po novosti, pestrosti in izpovednosti. Pravijo tudi, da je njihova glasba posledica te usmeritve, sami pa je žanrsko ne opredeljujejo. Plošča Sanje podob ni vrhunsko delo, je pa povsem soliden obrtniški izdelek obetajoče zasedbe. Ta gre pretežno po naravni glasbeni poti, katere vodilo so radovednost in nova spoznanja. Ta so fantje uspeli vključiti v lasten izraz, glasbo so dojeli kot razvoj, kar je njihov največji dosežek. Vodič? Skozi kaj - dolgčas? Že pred tremi leti, ob izidu prvenca ljubljanskega kvinteta Melodram, smo ugotavljali, da ne gre za izvrstne glasbenike, zato so po pomoč krenili v svet elektronike, elek-tro popa in produkcije. Kot na prvi plošči gre tudi na drugi za preprosto zasnovano glasbo, ki prinaša klasično vzdušje in patetiko tako pogosto prisotno pri slovenskih igranih filmih; dolgi kadri, statične kamere, prazni pogledi, bizarni dvogovori in pomanjkanje zamisli. Vse te pri filmu in gledališču nabrane izkušnje se, kot dokazuje Melodram, dajo očitno lepo prenesti v glasbo. Melodromovo poreklo pa sega ravno v te vode. Produkcija je zelo enostavna, prej ko ne minimalistična. Vse odzvanja v ambiental-no morečem vzdušju, malo svetlobe prinašajo le klavirski akordi in nekaj malega kitare. Preveč preproste teme se zgolj vrtijo okoli sebe, menja se le ritem ali mogoče kakšna produkcijska malenkost. Pristop je ves čas poslušanja plošče zgrajen na enak način, tudi oba gosta, Jelena Zdrale in Boštjan Gombač, ne spremenita vtisa. Milozvočno petje je pretežno nerazločno in angleško besedilo težko ulovljivo. Naprezanje skupine Melodram v daljavi spomni na elektro pop skupine britanskega novega vala zgodnjih osemdesetih let, Ultravox, Visage, Human League ali na domače Vi-deosexove kreacije Iztoka Turka, ki je vpleten pri obeh Melodromovih ploščah. Mogoče sta to tako opevana slovenska alternativa in iskanje drugačnosti. Prijatelj je pred leti precej seksistično pripomnil, da slovensko alternativo zapolnjujejo osebe precej dvomljivega videza in praznih žepov, kot kaže, pa je Melodram tudi to izkušnjo preslikal v glasbo. Mogoče je tudi moreče neživljenjsko zasnovano in izvedeno glasbo tolmačiti kot izid sodobnega razčlovečenja, odtujenosti, izgubljenosti sredi blejajoče množice, urbanosti, industrializacije, to je lahko kritika sterilne družbe itn. Našteli bi lahko še vrsto izgovorov za stvaritev takšne glasbe. Poslušanje glasbe, kot jo prinaša album The Guide - Vodič, je podvig. Vodič? Skozi kaj - dolgčas? Pop. Dober pop. Kljub temu da britanska skupina Simply Red, pravzaprav je od nje že pred leti ostal le še njen zaščitni znak in lastnik Mick Hucknall, že dobri dve desetletji preigrava tako imenovani britanski modrooki soul, se tudi za novi ploščo zdi, da ga še ni izčrpala. Vprašanje komu gre zasluga, ni težko. Slej ko prej Hucknallu, njegovemu izrazitemu vokalu, okusnim priredbam in glasbeni opremi, kakovostnim glasbenikom, s katerimi sodeluje, njegovi avtorski žilici in na koncu preverjenemu receptu, rhythm and bluesu, začinjenemu z elementi soula in rocka, na trenutke tudi mehkega jazza. Čeprav je mešanica dokaj predvidljiva, jo Hucknall vedno uspe izpeljati zanimivo in pretežno sveže. Njegova skrivnost je tudi v aranžmajih, v dodatkih godal, pihalne sekcije, akustične kitare in nenavadnega ritma. Njegova glasba se ne skisa in ne zaduši v lastni omaki. Teme se spreminjajo. Poslušanje albuma ni enolično ponavljanje znanega, čeprav glasba Simply Red vse od prvega albuma, izdanega leta 1985, Picture Book nosi nezamenljiv pečat. Kaj še dodati o glasbi, o kateri je bilo že veliko napisanega. Je ritmična, spevna, plesna, večerno baladna, razpoloženjska in optimistična obenem. Mick se zna večkrat zazreti tudi v lastno dušo in razmišljati z ironijo - Good Times Done Me Wrong, pravi, Obilje me je pokvarilo. Ali pa - Money TV, Televizijski denar. Lahko je kritičen ali tudi čustven - Stay, Ostani, So Not Over You, Nisem te prebolel. Nekateri naslovi in teme so sicer na tanki ločnici osladnosti, vendar ne pozabimo, da imamo opraviti s pop glasbo, tudi delno popevkarsko. V tej branži je Mick Hucknall že dolgo eden glavnih, da ne omenjamo splošne poplave kiča, radijskega etra in ne skušamo zadeve primerjati z ljubo nam deželo. Glede na to, da je ploščo tokrat založila skupina sama, je izšla tudi v licenčni izdaji. Za Slovenijo so jo izdali pri hrvaški založbi Aquarius, razpečevanje je Dallasovo, vsi navedki na ovitku pa so v hrvaškem jeziku. Prav dogmatično dojemanje je doslej Prešernovemu delu povzročilo največ škode. Priročnik za razdiranje stihov je zapisano v podnaslovu knjižice, ki je menda v »akademskih« krogih vzbudila precej zgražanja in pohujšanja. Matej Krajnc kan-tavtor, prevajalec, pisec in nadvse delaven avtor, se je na izviren način lotil Prešernove, poakademskem mnenju nedotakljive teme. Čaščenje Prešerna je pač odličen izgovor za vse, ki mu niso nikoli namenili kaj posebnega pozornosti, je del slovenske dogme in ikonografije. 0 njem se ne razpravlja in razmišlja, njegove stihe se je treba zgolj učiti na pamet in jih ob dnevu pesnikove smrti zanosno recitirati. Tako je uradno in povprečno mnenje, tudi v šolah je le redko kateri učitelj ali profesor zmožen prestopiti prag tega enoumja. Prešeren pa nam lahko ponudi veliko več. Matejeva knjižica je vodič do tega besednega bogastva. Ne samo da se je lotil nehvaležne teme, Prešernov Krst pri Savici je vpel v sodobno prozno besedni, scenski in miselni tok. Njegov Krst je šaljiv in spogledljiv. Razlaga ga na privlačen in izviren način, kot kakšen Douglas Adams vanj vpleta prvine pop kulture in medijskega vsakdanjika. Njegov Krst pri Savici je del sodobnega časa, pisan v povprečnemu Slovencu razumljivem jeziku. Krajnčevo tolmačenje je humorno, a vendar spoštljivo. Intimna spoznanja in nejevero si upa na glas oznaniti in jih primerjati z izvirnikom. Pred pokrajnčenim Krstom so natisnjeni Prešernovi verzi, primerjava obeh pokaže neškodljivo, prej koristno poigravanje z besedami, ki opozarja na nesmiselno poveličevanje, neživljenjsko tolmačenje in dogmo. Prav dogmatično dojemanje je doslej Prešernovemu delu povzročilo največ škode. Lepo se tudi ujema s šolsko predstavo o slovenskih pesnikih in pisateljih. Samo trpljenje in temačno vzdušje, ki ga najlepše pričarajo rojstne sobe pesnikov ter pisateljev, v katere navadno zganjajo slovensko šolsko mladino. Neživljenjski prikaz z vonjem po firnežu in razkužilih, tako značilen za ta umetno ustvarjena okolja, zamenjuje živo in sočno tolmačenje literarnega dela. Bravo, Matej! Delo: 3 / Oblika: 3 Delo: 2 / Oblika: 3 Delo: 3 / Oblika: 3 Ocenjuje Rasto Božič |č|e|t|r|t|a|d|i|m|e|n|z|iIj|a| Resnična zgodovina Slovenije (Narod z najdaljšo zgodovino v srednjeevropskem prostoru VII.) Slovenec, Karantanije ustanovitelj Aleksej Metelko »V vetru so plapolali raznobarvni prapori, vojaški, rodbinski, mestni, povsod pa se je zraven ponosno dvigal beli karantanski prapor s črnim panterjem, pradavnim simbolom, ki je v vsem ponazarjal nravi tega nenavadnega ljudstva. Modri ljudje, ki so znali brati stare spise so vedeli povedati, da je bil panter od nekdaj znamenje razuma, miroljubnosti, odločnosti in poguma ter zvijačnosti. Vse te lastnosti je karantansko slovensko ljudstvo imelo, sicer bi ne obstalo v viharjih, ki so se z njim poigravali.« (Svatne, Andrej Florjan) Brezskrbno se sprehajate po cesti, ko vas prikupna novinarka, za katero kar nekako strašljivo stoji nadobuden kamer-man, preseneti z vprašanjem: »Kaj veste povedati o Karantaniji, prvi slovenski državi?« Zadrega, zmedenost, rdečica, prisiljen nasmešek, skratka občutek, ki je podoben tistemu, ko opravimo klic narave na za to nenamenjem mestu in nato ugotovimo, da nimamo pri sebi nobenega robčka. Torej vsi, ki ne želite doživeti tega občutka, nujno nadaljujte z branjem. Vojaška organiziranost Kot smo že omenili, dejansko ni niti arheoloških dokazov niti zgodovinskih zapisov, ki bi pričali, da smo Slovenci prišli v Alpe z ozemlja J Slovanov. Današnje splošno mnenje o zgodovini Slovenije je posledica namernega izkrivljenja resnice. Beremo, da so bili naši predniki neorganizirani, boječi, na nizki stopnji kulture in podobno, v resnici pa so bili pravo nasprotje naštetemu, saj so že pred začetkom 6. stoletja ustanovili kneževino Karantanijo, ki je vodila tudi zunanjo politiko in se skupaj s severnimi sosedi povezala v zavezniško kraljestvo pod vodstvom Sama. Vojaške sposobnosti državne zveze so bile na zelo visokem nivoju. Med drugim to dokazujeta zmaga nad mogočno vojsko Frankov, ki so prodirali z Zahoda in zadržanje pritiskov Obrov z Vzhoda, izjemne velesile, ki je strahovala vso JV Evropo z Bizancem vred. Znani so zapisi Ferdegarja, iz katerih je razvidno, da je frankovski kralj Dagobert I. iz rodu Merovingov poslal Samu svojega odposlanca Siharija, ki je začel groziti in od Sama ter njegovega ljudstva terjati pokorščino frankovskemu kralju. Samo mu je tako odgovoril: »Če ste vi božji služabniki, mi pa božji psi, vas bomo zaradi vašega vedenja pred bogom raztrgali z zobmi.« Ko je Dagobert to zvedel, je sklical svojo vojsko po vseh Avstraziji (vzhodnem delu frankovskega kraljestva) in proti kralju Samu nahujskal tudi Langobarde in Alemane. Po treh dneh srditih bojev je avstrazijska vojska doživela strahoten poraz in Dagobert je pobegnil v domovino. Ni šlo le za eno zmago več. Poglejmo zadevo zunaj ozkega okvirja. Kdor se malo spozna na zgodovino, dobro ve, kdo so bili Merovingi in kako vplivni so bili (nekateri jih celo povezujejo z Jezusom). Pa vendar so pred Slovencem kot prestrašeni kuža spodvili rep med noge in jo popihali. Ustoličevanje in demokracija Pomembno je opozoriti, da Karantanci sami niso izvajali agresije, so pa se, ko je bilo to potrebno (ko so jih z vseh strani napadali barbari in si jih želeli pokoriti) borili z vsem srcem in ponosno branili ter umirali za svoje svete ideale, kot je bila na primer demokracija, tista v pravem pomenu besede. »Od kje si pa zdaj privlekel demokracijo?« boste sumničavo dejali sami pri sebi in pomislili, da se je Metelku malce obrnilo, toda ne sklepajte prehitro. Oglejmo si nekaj dejstev. Z obredom ustoličevanja vojvod v Karantaniji, kot ga omenjajo različne listine, se težko kosa katerikoli po namenu podoben obred na svetu. Vladavina v Karantaniji ni prehajala neposredno na potomce, temveč je ljudstvo po smrti vojvode izvolilo naslednika. Če jim vojvoda ni ugajal, so ga lahko odstavili. Ustoličevanje je bilo odmevno politično dejanje, ki so se ga udeležili tudi tujci na visokih položajih. Da je ustoličevanje postalo znano pomembnim ljudem v Evropi in svetu, se moramo zahvaliti papežu Piccolominiju (Pavel II), ki je obred navdušeno opisal. V šestdesetih letih je izšla knjiga, v kateri prof. Joseph Felicijan iz Clevelanda ugotavlja, da je Thomas Jefferson, avtor ameriške deklaracije o neodvisnosti (1776) imel v posesti knjigo Jeana Bodina, ki je prav tako opisoval karantansko ustoličevanje. In ne samo to, Jefferson si je tudi posebej označil del, ki opisuje ustoličevanje. Felicijan je prišel do zaključka, da je opisan obred prepričal Jeffersona, da ideja o demokraciji, kjer ljudje volijo svojega vladarja, ni utopija. Spomnimo se tudi Clintonovega govora, ki ga je imel med obiskom v Sloveniji leta 1999. Javno je priznal, da je ustoličevanje karantanskih vojvod Jeffersonu služilo kot zgled za koncept ameriške deklaracije o neodvisnosti. Najvišji funkcionar največje velesile na naši obli je s tem posredno povedal še veliko več. Na primer to, da ni dvoma, da je bila Karantanija samostojna, demokratična država, katere državljani so bili naši predniki. Največja svetovna avtoriteta je posredno priznala, da smo jim ravno mi odprli oči. Pravo in ženske pravice O karantanskem pravu (institutio Scla-venica oz. communis omnium Slavica lex, ki je izhajal iz_ noriškega ius gentium) je v predgovoru Šavlijevega dela Slovenska država Karantanija, Darko Bratina z univerze v Trstu zapisal tole: »...slovenska državnost, katere temelj je nekdanja Karantanija, [...] ni bila samo kratkotrajna tvorba, kakor nam jo večinoma prikazujejo. Ta državnost ni temeljila na jezikovni skupnosti, temveč na karantenskem-siovenskem pravu, ki ga je priznavala tudi takratna Evropa; na pravu, ki je zajemalo celotno družbeno organizacijo Karantanije in se je ohranilo še ves srednji in tudi novi vek« V Svatnah beremo: »Ta navada, to večanje podlipo, javne volitve županov, to, da mora vsak, ki ga je ljudstvo izvolilo, temu istemu ljudstvu polagati račune, to je lastno samo nam, ljudstvu Karantanije ... Doživeli smo hudo preizkušnjo, ko so nas hoteli podjarmiti rimski nasilniki....ki so malikovali vsakovrstno nasilje nad lastnim ljudstvom vimenu majhne skupine nasilnikov: nasilje državne uprave, nasilje vojske, nasilje davkarije, nasilje ideologije. Za nas je to povsem sprevrženo razumevanje oblasti, njena groba zloraba.« Ženske v Karantaniji so bile povsem enakopravne moškim, imele so premoženjsko in opravilno sposobnost, tudi nasledstvo po ženski strani je bilo nekaj povsem normalnega. Na tem mestu naj omenim tudi edinstveno venetsko značilnost. Slovenski narod je namreč že takrat imel posluh za človekove pravice in spoštoval žensko, saj na primer v Sachsenspie-glu beremo: »Pravijo, da so vse Vendinje svobodne.« Za koliko narodov bi lahko rekli kaj takega? Lahko rečemo, da so na nek način prav tako kot Grki, le z manj hrupa, že pred tisočletji udejanjali demokracijo. Nedvomno gre za dokaz napredne mentalitete slovenskega naroda že od pradavnine naprej. Slovenski simboli O črnem panterju (ki je krasil beli bojni prapor in druge predmete kot so pečati, broše, kovanci, ščiti,...), znaku, pod katerim smo bili nekdaj združeni vsi Slovenci, smo nekaj že napisali, dodajmo le, da gre za najpomembnejši simbol slovenstva, zato bodimo še posebno ponosni nanj in ga s ponosom nosimo. Panter je po Fiziologu (2,st.n.št.) prijatelj vseh živali, razen zmaja (podobe hudiča). Karantanski grb, Črni panter na belem praporju ima zaradi zgodovinskega in bajeslovnega pomena posebno mesto med grbi evropskih dežel. Nadalje omenimo Knežji kamen kot simbol politične oblasti (do 1414) in Vojvodski prestol kot simbol sodne oblasti (do 1651), ki sta bila v rabi pri ustoličevanju karantanskih vojvod. Edinstvena spomenika slovenskega prava in državnosti si še danes lahko ogledamo. Vojvodski prestol na koroškem, na Gosposvetskem polju, Knežji kamen pa v Dvorani grbov v celovški Deželni hiši. Ne pozabimo omeniti tudi Lipe, svetega slovenskega drevesa (ki je bila to že davno pred krščanstvom), pod katerim je potekalo večanje. Veča je bila najvišji organ v upravni in sodni organizaciji in na veči so tudi volili vojvodo. V srednji Evropi ga ni drevesa, ki bi bil tako zdravilen, cvetoč in dišeč. Doseže starost do 1200 let in mogočno razteza svoje veje daleč v nebo. Pa Triglav, ki po besedah meniha Ebboa predstavlja trosvetje in je znamenita gora vesoljstva, axis mundi. Do naslednjič... osti jarej! j Nadaljevanje s strani 8: Simptomi, Avtor Damir Skenderovič. revija Park, 7. april 2007, str. 8 Parkovega komentatorja (političnega) dogajanja v državi, občini in sem ter tja celo v ožjih skupnostih, gospoda Skenderoviča, cenim, saj je mestu doslej pridelal nekaj prav pronicljivih misli. Vendar pa mu to vsaj na mestu, ki ga zaseda, in izgleda, da je prvi Parkov komentator, morda celo najostrejše pero mesta, ne daje ravno pravice, da pri svojem odgovornem javnem, medijskem delu kdaj pa kdaj grobo odreče prostor dejstvom in ustrezni argumentaciji. A ravno to se mu je tokrat zelo očitno zgodilo, pač vsaj v tistem delu njegovega zapisa v aprilski številki [...], ki pod naslovom Simptomi govori o načinu dela mestne LDS. Tu je namrečc najbolj očitno, ne verjamem, da namerno, pač pa najbrž le zaradi nevednosti o stanju stvari in o načinu odgovornega pisanja v medijih, zapostavil nekaj dejstev o delu stranke. [...] O vulgarnem in celo zelo žaljivem gostilniškem načinu govora v istem pasusu njegovega komentarja pa seveda sploh ne gre izgubljati besed. Ne vem, zakaj si Park lahko privošči celo tako nestrpen in nizek govor. Gospod Skenderovič torej pravi, da »se je vsa vodstvena eksistenca novomeškega LDS več ali manj osredotočila edinole in zgolj na delovanje in blebetanje »foruma« novomesto.org«. To je lahko komentatorjeva dozdeva, a dejstva, če bi jih poznal ali jih želel videti in pripoznati, bi mu morala pomagati do povsem drugačnega sklepa. Novomeška LDS, opozicijska stranka, svoje delo razvija v različnih okoljih, del članov pa dejansko tudi na Novomesto.org. Na spletnem forumu zato, ker je to pač medij, ki vsakomur, pa tudi liberalcem po članski izkaznici ali prepričanju, omogoča predstavljanje stališč širši, recimo vsaj internetni javnosti. Toda gospod Skenderovič očitno žal ne ve, da LDS svoje poglede na razvoj občine predstavlja in uveljavlja predvsem v drugih okoljih. Najpomembnejše okolje dela stranke je seveda občinski svet. V novomeškem občinskem svetu LDS [...] jasno in argumentirano ponuja boljše rešitve, včasih celo zakonite rešitve problemov, ki so pred občino. [...] Stranka občasno pripravlja tudi novinarske konference, okrogle mize, medijem posreduje sporočila za javnost, komunicira neposredno z odgovornimi pri posameznih projektih in podobno. Res pa je, da mediji praviloma temu ne želijo nameniti pozornosti -prav Park je tu morda še najsvetiejša izjema -, zato ima gospod Skenderovič morda celo upravičeno lažen, slab občutek. Gospod Skenderovič v svojem zapisu nadaljuje, da se novomeški LDS na forumu, kije po njegovi interpretaciji torej osrednje, skoraj edino okolje delovanja, pridružuje ostalim na forumu, in da stranka skupaj z njimi »v en glas in tja v en dan tuli kot sneta sekira v kolektivne privide in prikazni, ki se jim več kot očitno redno prikazujejo v njihovih zmedenih in obolelih možganih, nesposobnih kakršne koli refleksije, da o samorefleksiji sploh ne govorim«, doda pa še, da je »največji domet, ki ga s tem dosežejo, da se nekateri posamezniki, potem ko so bili na forumu diskreditirani, stigmatizirana, oblateni, popljuvani, skratka, linčani, zasekirajo in slabo spijo...«. Gospodu Skenderoviču seveda dopuščam, da v prav precej nespodobni maniri še nadalje interpretira vse nastope in vse delo stranke kot blebetaštvo, pljuvanje, diskreditacijo, blatenje in podobno, kar je neposredno ali malo bolj zavito zapisal v tem kontekstu v svojem tokratnem komentarju, vendar bi ga želel prepričati v nasprotno. Če bi bil zvest razumu, bi se v to zmogel prepričati tudi on sam. Zdi se namreč mi, da odpiranje in razpravljanje o temah, ki jih je v letu dni delovanja izpostavil spletni forum, nikakor ni v škodo občini, tudi njemu ne, celo nasprotno, v korist je, da se razpravlja o zadevah, kot so recimo razvoj športnega parka, umestitev športne dvorane v prostor, razvoj cestnega omrežja, interneta, pa recimo o novi pozidavi na Jakčevi in o številih drugih manj ali še bolj pomembnih rečeh. Tudi nivo jezika na forumu je dovolj visok, prepričan sem, da se le redko dotakne tako nizkega nivoja, kakršnega je izpričal gospod Skenderovič v svojem komentarju, argumentacija pa je neredko tudi precej boljša. Se sam sem na novomeškem spletnem forumu objavil že kar precej prispevkov in na po dlagi samorefleksije si dovolim reči, da so vse prej kot tisto, za kakršne jih posredno in pavšalno opredeljuje gospod Skenderovič, prvo pero Parka. (...) Tomaž Levičar, občinski svetnik Odziv je na nebistvenih delih skrajšan. V celoti je objavljeno na www.novomesto.org. (,..)”z virusom ptičje gripe in boleznijo norih krav, ki v imenu demokracije, svobode govora in če ne kar - vsaj po skomnem mnenju tako imenovanih “forumovskih urednikov” in gurujev internetne filozofije - v psihoterapevtske namene ubogih Novomeščanov, v en glas in tja v en dan tulijo kot sneta sekira v privide in prikazni, ki se jim več kot očitno redno prikazujejo v njihovih zmedenih in obolelih možganih, nesposobnih kakršne koli rekleksije, da o samorefleksiji sploh ne govorim. In največji efekt in domet, ki ga s tem dosežejo, je, da se nekateri posamezniki, potem ko so bili na tem forumu diskreditirani, oblateni, popljuvani, skratka, linčani, zasekirajo in slabo spijo, medtem, ko se nam vsem ostalim po prebranem v najboljšem primeru spahuje, tiste z malo bolj načetimi želodci pa vse skupaj sili na bljuvanje in drisko. Z izjemami gor ali dol.” (...) Prav ob prvi obletnici delovanja foruma smo deležni neverjetnih ‘‘časti’’. O piscih na forumu so precej pisali različni mediji, večinoma negativno. (Čast redkim izjemam, ki so poskuašali biti objektivni.) Precej novinarskih tem v preteklem letu je nastalo v spletnem prostoru. Linčani smo bili vsi tisti, ki želimo iz Goge narediti Novo mesto, in tisto kar si mislimo povemo na glas. Toda napredek je očiten. Če meriš s pravimi vatli. Forum je forum. Nič več kot to. Zgrešili ste poanto. Poanta ni forum, temveč katastrofalno stanje informacijske družbe na Dolenjskem. Za Gogo je značilno, da se v njej ogovarja za hrbti, da se o ljudeh širijo neresnice, da so ljudje za hrbti škodoželjni in privoščljivi, navzen pa polni namehov, kot bi jih obsijali sončni žarki sreče... Očitno je tudi, da mediji večinoma le nemo in skorajda s prigovarjanjem kimajo zlorabam politične moči, osebnih poznanstev, prikritih informacij ... Za to sta vsaj dva razloga: osebni interes ali neznanje, oba pa sta v NM prostoru prisotna v izobilju. Goga je preteklost. Prihodnost je Novo mesto. Misel na lep, čist, pravičen svet se zdi iluzija ... Potem te zmedejo Pogovori. Takrat se instinktivno vrneš k svojim psom in poskušaš jezo in frustracijo, psihološko povsem razumljivo, spre stiti. U Včasih naredimo napake, včasih kar “cela sranja", a kot bi reke! Terence Conran, londonski lastnik verig lokalov in oblikovalec pohištva: “Pionirji morajo plačati ceno”. Večinoma pa je smer jasna in dosledna. Sicer pa, kot vedno: hvaia za še eno ustvarjalno mnenje. Primož Žižek, urednik Novomesto.org (Odziv je na nebistvenih delih skrajšan. V celoti je objavljen na www.novomesto.orgj Razvojni center Novo mesto d.o.o. objavlja Razpis dolgoročnih posojil in garancij Garancijske sheme za Dolenjsko (GSD) za leto 2007 Razpis dolgoročnih posojil in garancij Garancijske sheme za Dolenjsko (GSD) za leto 2007 je namenjen za nakup opreme, vozil, gradbenih strojev ter za novogradnje, adaptacije in nakup poslovnih objektov. Podjetniki lahko zaprosijo za posojilo v višini najmanj 5.000,00 EUR in največ 100.000,00 EUR, vendar največ do 70% predračunske vrednosti investicije brez DDV. Obrestna mera posojila je 3-mesečni ali 6-mesečni EURIB0R + 0,9%. Prosilec lahko hkrati s posojilom zaprosi tudi za garancijo Razvojnega centra GSD v višini od 50% do 85% od vrednosti posojila. Garancija RC GSD se zavaruje z različnimi oblikami zavarovanja glede na tveganost naložbe. Strošek garancije RC GSD je 1% od vrednosti garancije. Banke, ki sodelujejo pri razpisu, so NLB d.d. Podružnica Dolenjska in Bela krajina, NLB d.d. Podružnica Kočevje, SKB banka d.d., Raiffeisen Krekova banka d.d., Abanka Vipa d.d., Banka Koper d.d. Poslovna enota Novo mesto, Probanka d.d. PE Novo mesto in ostale banke, ki bodo še pristopile k projektu. Vloge se zbirajo do porabe razpisanih sredstev. Popolne vloge bosta obravnavala Odbor za odobritev posojil in garancij ter banka enkrat mesečno. Odbor za odobritev posojil bo sproti obravnaval le popolne vloge, ki bodo prispele na sedež Razvojnega centra Novo mesto d.o.o., Ljubljanska cesta 26, 8000 Novo mesto ali RC Kočevje Ribnica d.o.o., Trg zbora odposlancev 72,1330 Kočevje, do vsakega 20. v mesecu. RC GSD bo prosilce pisno obvestil z odločitvijo pristojnih organov v 15 dneh po sprejemu njihove odločitve. Besedilo razpisa je dostopno na spletni strani www.rc-nm.si. Razpis za posojila za samozaposlitev in odpiranje novih delovnih mest Razpis je namenjen za samozaposlitev podjetnikov začetnikov, za odpiranje novih delovnih mest v malem gospodarstvu in pri delodajalcih (do 50 zaposlenih) ter za posojila za obratna sredstva delodajalcem, ki so prejeli iz razpisanih sredstev Garancijske sheme za Dolenjsko za leto 2007 posojilo za nakup opreme. Pomembno je, da so novo zaposlene osebe zaposlene za nedoločen čas, prosilec pa lahko zaprosi za finančno pomoč za samozaposlitev le enkrat. Podjetnik lahko zaprosi za posojilo v višini 5.000,00 EUR za realizirano samozaposlitev oz. za vsako novo delovno mesto, ki ustreza razpisnim pogojem. Prav tako lahko podjetnik zaprosi za 5.000,00 EUR/10.000,00 EUR posojila za obratna sredstva, če je prejel posojilo za nakup opreme iz GSD 2007 za realizacijo investicije v opremo v vrednosti do/nad 50.000,00 EUR (izključen je nakup vozil in gradbene mehanizacije). Obrestna mera za posojilo je 3-mesečni ali 6-mesečni EURIB0R + 0,8%. Banke, ki sodelujejo pri razpisu, so NLB d.d. Podružnica Dolenjska in Bela krajina, NLB d.d. Podružnica Kočevje, SKB banka d.d, Abanka Vipa d.d. Banka Koper d.d. Poslovna enota Novo mesto, Probanka d.d. PE Novo mesto. Razpis je odprt do porabe sredstev oziroma objave o zaprtju razpisa. Odbor za posojila in garancije ter banka bosta obravnavala popolne vloge, ki bodo oddane na Razvojni center Novo mesto d.o.o. do 20. v mesecu, enkrat mesečno vsak mesec. Razvojni center bo z odločitvami pristojnih organov prosilce seznanil najpozneje v 15 dneh od njihove odločitve. Besedilo razpisa je dostopno na spletni strani www.rc-nm.si. Predavanja in delavnice o montessori pedagogiki Pomagaj mi, da naredim sam Kaj? Tri srečanja, ki bodo potekala v obliki predavanj ter delavnic. Spoznali bomo, kdo je bila Maria Montessori, kaj je s svojimi odkritji naredila za dobrobit otrok in zakaj njena metoda še danes navdušuje mnoge po svetu. Ogledali si bomo, kako poteka delo v montessori ustanovah, spoznali nekatera učila in jih nekaj izdelali tudi sami. Vse to in še več bodo predstavile 3 diplomirane montessori pedagoginje. Komu so namenjena? Staršem predšolskih in šolskih otrok, vzgojiteljicam/em in uči-teljicam/em v osnovnih šolah ter vsem, ki jih zanimajo načela te alternativne pedagogike. Zakaj? Ker vsi starši želimo, da bi postal naš otrok čim bolj samostojen, zadovoljen in ustvarjalen. Kdaj in kje? 23.5, 30.5. in 6.6. 2007, ob 17:00 uri, v prostorih Razvojno Izobraževalnega Centra Novo mesto (RIC). (TPC Bršljin 2. nad, vhod poleg trgovine Skinny in Yello, zelena stavba čez cesto od Mc’Donalds, v kateri je tudi garažna hiša. Predavanja bodo brezplačna. Več informacij lahko dobite pri Klavdiji Macedoni na 051 656 807. Teleban za savne Pred časom je gospod Pelc predlagal, da bi Xtremisti odšli v savno. Da je to kul in oh in sploh pa še zdravo da je. Načeloma nimam nič proti tudi manj pametnim idejam, četudi so zdrave, ampak tako prozorno izrabljanje uveljavljene in resne rubrike za nekakšne svoje pritlehne potrebe je pa res preveč. Rubrika, ki si je skozi dolga leta pridobila določen sloves, si kaj takšnega seveda ne sme dovoliti! Če bi poslušal gospoda Pelca (kadar je lačen, predlaga, da gremo delat akcijo v kakšno gostilno, kadar je umazan, bi šel v bazen, kadar se počuti malce hecno, predlaga obisk zabave s tistimi, ki imajo zadrgo na zadnjem delu usnjenih hlač, kadar ne dobi mezde, predlaga, da bi šli klošarit...), bi izgubil vso kredibilnost! Saj v savno bi morda še šel, nič ne tajim, me je prav mikalo, a smo se šli pozimi kopat v Klevevž in se je gospod Pelc prvi slekel in je potem vse ostale minila želja, da bi bingljali okoli njega ... Savno smo torej pozabili! In smo odšli v Latvijo. Dobro, to ni bil ParkXtreme, le pisateljsko štipendijo sem dobil in sem jo lahko izkoristil le v pisateljski hiši v Ventspilsu. Kjer je bilo totalno kul, resno, spoznal sem ogromno zanimivih ljudi s celega sveta. Recimo enega Ukrajinca, ki je vojsko služil še v ruski vojski, pririnil je celo do mlajšega vodnika. Saj to ni bil nek velik čin, to je že res, ampak vseeno ravno dovolj velik, da je že lahko maltretiral Uzbekistance, da so peli ruske revolucionarne pesmi, ko so marširali na kosilo. Kjer so jim, seveda, kot muslimanom servirali lepo pečenega prasca. Ah, sladka majhna zadovoljstva visokega položaja! Navadni ruski vojaki so lahko recimo v kantini kupovali pitni špirit s samo 78 % alkohola, oficirji pa s 93%, kar so potem mešali s šampanjcem in je bil mraz malo bolj znosen. Enkrat je dobil za darilo tudi škatlico cigaret marlboro in je bil pravi praznik, a so mu jo vzeli, ker zganjati buržoazno dekadenco se ni spodobilo, za razpad Jugoslavije smo krivi Slovenci, bosanskega jezika ni, dvakrat pa je bil gost srbskih pisateljev, jasno ... Spoznal sem tudi Evo z Aljaske, ki, kadar ne piše, preučuje ubijalske kite, ki pa sploh niso ubijalski. Ste vedeli, da lahko orka s sonarjem med milijoni tun razloči tisto vrsto tune, ki ji je najljubša? So skoraj tako inteligentne kot Slovenci, ki itak vsi znamo na polici v Mercatorju vzeti konzervo najljubše tunine... Ventspils je zelo lepo mesto, zelo čisto in zelo mirno. Imajo odličnega župana, ki zna poskrbeti za svoje someščane. Mesto je celo tlakovano s tlakovci, a to nima nobene povezave z dejstvom, da ima županova soproga povsem naključno tovarno tlakovcev! In daje najboljši in najbolj vpliven župan trenutno žal v zaporu, je tudi zgolj naključje No, kakor koli, bil sem v Latviji, ko je na obisk prišel Gregor, saj kaj pa je to 2000 kilometrov, vas vprašam! Včasih se mora človek malo umakniti, ni res?! Ker je imel ravno rentacar, neko toyoto z avtomatičnim menjalnikom, smo mimogrede skočili še do Vilne v Litvi. Saj kaj pa je to par sto kilometrov, vas vprašam?! Ceste imajo hecne, avtocesto recimo lahko prečkajo tudi pešci, pa avtomobili lahko obrnejo za 180 stopinj in se mirno odpeljejo v nasprotno smer! Kar je malo moteče, ko prižgeš kakšnih 180 km/h, še bolj moteče je, ko te ustavi policist, ki ti hoče nabiti 400 kazni in štiri kazenske točke. A smo jih zato sprejeli v EU, al kaj?! Še slabše je, da govori le litovsko in malo rusko in se hoče s tabo pogovarjati v slovaščini, ker si glih iz Slovenije, a ko mu obljubiš, da boš o litovskih policistih pisal vse najlepše, ker je v vozniškem izpitu videl Parkovo press izkaznico, in ko ti vzame 70 za malico, se vse uredi. Kdo pravi, da morajo vsi znati angleško! No, še slabše ceste so v Romuniji, kamor sem romal mesec dni kasneje, ki so podobne regionalni cesti Novo mesto-Mirna peč, le da je omejitev 130 km/h, in ko priletiš izza ovinka, se mora abs zavorni sistem presneto truditi, da ne skegljaš jezdeca, ki mirno jezdi po sredini ceste! Ampak to je že druga zgodba, pripovedujem namreč o pisateljski hiši v Ventspilsu, kjer imajo pisatelji na voljo vse udobje tega sveta, vključno s savno. Ki sem jo seveda tudi preizkusil, leva Balode, glavna carica hiše, mi je dala par napotkov za telebane in okoli enih zjutraj, ko je ves pošteni svet že spal, sem korajžno zakoračil v prizidek. Grelec je bil prižgan na 110 stopinj in nič kaj dosti se nisem obotavljal. Kar vstopil sem. Sicer je bilo res malce In ker se Janezek nauči lekcijo, sem vse naslednje dni v savno hodil na prijetnih 80 stopinj, da sem lahko noter bral knjigo, ker drugače bi bilo dolgčas, le mobitel me malo zafrkava od takrat naprej. Ker noter namreč ni bilo ure, in če sem hotel vedeti, kdaj bo minila ena ura, sem se moral znajti, ne?! Saj nikjer ne piše, da z njim ne smeš v savno... turškivfinskiŠini vroče, a saj sem prvoborec, sem si rekel in junaško sedel na leseno klop. In si, ko sem naslednjič sedel, podložil brisačo. Sem se hitro naučil... Ni bilo hudega, le pri dihanju me je peklo in sem si mislil, pameten kot sem, da ni dovolj pare. Kako pa naj vem, da v finski savni ni pare! In sem zlival vodo na kamne, da se bo zaparilo, pa se seveda ni, vročina se je pa tako dvignila, da nisem več zdržal in sem stekel ven, na mraz. Se je slišalo, kot bi oslinil prst in ga pritisnil na likalnik! Potem sem skočil pod prho, in ko sem se vračal proti savni, zapazil raznorazne arcnije, s katerimi se mažejo za lepšo kožo, menda. Pa sem se še sam. Ponekod z medom, ponekod s soljo, ponekod z nekakšnim dišečim oljem, po roki pa s kavo. In spet zakoračil v pekel. Sem še kar dolgo zdržal, ker se je kava že skoraj pražila, med pa je skoraj zavrel in me je peklo, samo vam ne povem, kje! Kaj vas pa briga, kje hočem imeti najbolj gladko kožo! No, še drugič sem zbežal ven in potem pod prho drgnil vso tisto svinjarijo dol skoraj eno uro, le na roki sem pustil vonj po kavi, da sem laže zaspal. £a>°4o,MO o° S*««? o***# 2°« lO £ # O*o® COnFUTERS BRT ' V^sJp- Ilustracija Gašper Klančar fVTz^ač lokalno trobil o Župan Alojz Muha odstopil!!! Opozicija in politični analitiki niso presenečeni - Dr.Novšek že ponuja svojega kandidata - Romska skupnost protestira . _ n Tekst in slika: Damijan Šinigoj Tik pred zaključkom redakcije je v naše uredništvo na terenu (ravno smo obiskali romsko naselje Brezje - Center, kjer smo preverjali, kako se na počitnicah v Novem mestu počuti romska družina Strojan) kapnila informacija, da je župan Mestne občine Novo mesto Alojz Muha nepreklicno ponudil odstop. Odšli so tudi vsi trije podžupani Ivan Žar, Igor Prhljaj, Rafko S Križa in Doline. Takoj so začeli zvoniti telefoni. Zanimali so nas prvi odzivi političnih strank, pozicije, opozicije in kurcizicije ter seveda, kako vso zadevo komentirajo novomeški politični analitiki in Civilna javnost. Alojz Muha, nekdanji župan:»Poglejte, stvar je jasna. Standardi, ki jih je v tem mestu postavil Veliki Mag, so enostavno previsoki. Mislim, da ni poštenega Podgur-ca, kaj šele župana, ki bi jim lahko sledil. Posledica njegovega vladanja je, da naivno ljudstvo misli, da se da narediti čisto vse. Znam udarit po mizi, znam poasfaltirat kako cesto, znam ustrelit kakega kozla, čudežev a la Don Kova pa ne znam delati. Don Kova je bil pač Veliki Mag, jaz sem samo Alojz Muha, gasilec in lovec.« Ivan Kurbljaj, svetovalec župana, vodja županovega predvolilnega štaba:»Vedeli smo, da bo Muha prej ali slej morala odleteti in mi z njo. Toda naši nameni so bili več kot plemeniti: naš cilj je bil samo eden -preprečiti še hujšo katastrofo. Ko smo slišali, da bo za župana kandidiral Janez Pen-zelj, smo vedeli, da moramo žrtvovati naše žrebe. Si predstavljate, da bi mesto vodil Penzelj? Ce bi se to zgodilo, potem na Rdeči križ ne bi odšel le on, ampak celotna novomeška občina. Razumete? Delovali smo v dobrobit občine! Zahtevamo odpravnino« LeviCar, predsednik opozicije: »Ne morem pritrditi županovem odstopu, pa čeprav ga sicer namreč očitno podpiram, lahko bi rekli celo, da sem ga že kdaj celo sam zahteval. Župan je pri svojem odstopu - tako kot je sicer namreč očitno postala praksa in, lahko bi rekli celo, navada, ponovno kršil poslovnik občinskega sveta, njegov 45a člen, drugi odstavek, Odlok o sistematizaciji delovnih mest,15. člen, tretje poglavje, drugi odstavek, prva vrstica levo in tudi Zakon o urejanju prostora, druga alineja, tretje poglavje, 33. člen b (glej Uradni list RS, št 20078/67). Njegov odstop, kakor povsem razumem sicer namreč očitne razloge zanj, ki so za koga lahko tudi dobri, za koga drugega pač ne, je nezakonit, četudi upravičen. Ne vem, zakaj se ravno pri tej potezi tako zelo mudi?Županu predlagamo, da postopek vrne v odločanje, kajti še tako dober razlog ne more biti nikoli tako dober, da bi kršili poslovnik in zakonodajo.« Dr.Novšek: »Ceste propadajo, kultura je na psu, študenti so postali politiki, politiki pa kurbe, mafija je šla na dopust, športa praktično ni več. Kova je šel, Mojči je šla, Stari je šel, Mirko i Slavko je tudi odšel. Še Rajko Raje je zapustil Patriot. Kaj v tem mestu sploh še laufa, vsa vprašam? Povem vam, kaj laufa. Potlač laufa, Potlač, dragi moji. To malo in zanikrno trobilo, aristokratski tednik, ki misli globalno in piše analno, laufa. Naročite se na Park, da boste lahko brali Potlač, vam pravim. In še več kot to. Mislim, da mora Potlač v tem zarukanem mestu končno priti na oblast. Zato ponujam mestu in ljudstvu, nebu in svetu, svojega kandidata za župana: to naj postane Uroš Jebul, sedanji odgovorni urednik Parka (sicer trobila glasila krščanske mladine in žena DNŠ, časopisa, katerega uporabna vrednot se lahko preveri na vsakem javnem sekre-tu), on naj postane novi kova, novi župan. Seveda ob mojem modrem vodstvu iz ozadja, pardon, svetovanju.« • Potlač, lokalno trobilo • Direktor: Dr. Novšek • Ureja Urad za raziskovanje rudnin in izgubljanje časa: Jebul in Big Fak (suspendiran) • Oddelek za ideološko indoktrinacijo in fizični razvoj: razpuščen • Specialna enota: Šizi (poveljnik), Metadoni (v.d. fizični), Bacek in Kečap Tomasso (topovska hrana) • Tajnik: Nacek Pacek • Servis: Trixy Deelight • Glavni štab: Rotovž • e-mail: NI. mvraJ [pub Ljubljanska c.26, Novo mesto « Dobra kava in dobro vzdušje. \S) >v \V \S> \)> UNIVERZITETNO IN RAZISKOVALNO SREDIŠČE NOVO MESTO in FAKULTETA ZA UPORABNE DRUŽBENE ŠTUDIJE Vas v študijskem letu 2007/08 vabita k vpisu na študij informatike Visokošolski strokovni študijski program: Informatika v sodobni družbi Trajanje študija: 3 leta, v obsegu 180 kreditnih točk Strokovni naslov diplomanta: diplomirani/-a družboslovni/-a informatik/ čarka (VS) (dipl. družb, inf.) Študijski program se bo izvajal v izredni obliki na lokaciji v Novem mestu. Za dodatne informacije se lahko oglasite na: Univerzitetno in raziskovalno središče Novo mesto Ljubljanska cesta 28, 8000 Novo mesto Več informacij in besedilo razpisa na: www.urs.si:www.fuds.si Informacije na tel. št.: 07/37 37 870; 05/333 00 80 Elektronska pošta: info@urs.si; referat@fuds.si Informativni dan bo v petek, 8. junija ob 16h in v soboto, 9. junija ob lOh na Razvojno izobraževalnem centru Novo mesto, Ljubljanska cesta 28, Novo mesto UR® c FUDS FASS oc -J <£ X ac J Joseph Sheridan LeFanu W CARMILLA vampirska zgodba ■ Črni stvor seje nemudoma skrčil k vznožju postelje, spolzel čeznjo in obstal dva koraka stran s srditim in z grozljivim pogledom ... V MESECU MAJU IZIDE: Samo Petančič: ANOR KATH - POTA MAGOV fantazijski roman Spet, kot že v štirih Dobah prej, bo Človek moral skloniti glavo pred bogovi in oditi v temo pozabe, da se bo nekoč vnovič dvignil proti njim. Lenart Zajc: 5 DO 12H mladinski roman »Mogoče, sem biu še pred dvema mescema zagrizen skinhed, zdej pa ne vem več, kaj sem, verjeten nč.« 00 tsl Poročilo o pitne vode v kakovosti letu 2006 Spoštovani uporabniki Namen tega poročila je, da vsi naši občani dobijo realno sliko o kakovosti pitne vode, ki priteče iz javnega vodovodnega omrežja. Mikrobiološke analize V letu 2006 smo za potrebe mikrobioloških preiskav odvzeli skupno 557 vzorcev vode, od katerih je bilo biološko ustreznih 541. Na spodnjem diagramu je prikazan pregled mikrobiološke kakovosti pitne vode v vodovodnem omrežju in primerjavo med rezultati notranje kontrole z rezultati državnega monitoringa. Vzrok za nekoliko različne rezultate notranjega in državnega nadzora je v različnem številu narejenih analiz, saj je bilo analiz v okviru notranjega nadzora bistveno več. Nadzor nad kakovostjo pitne vode opravljamo v sodelovanju z Zavodom za zdravstveno varstvo iz Novega mesta v skladu s Pravilnikom o pitni vodi (Ur. I. RS 19/04 in 35/04). Poleg tega se v skladu z evropsko direktivo (Council directi-ve 98/83/EC of 3. november 1998 on quality of water intended for human con-sumption) v Sloveniji izvaja tudi državni monitoring pitnih voda. V letu 2006 je bilo tako na vseh sistemih odvzetih 826 vzorcev pitne vode. Rezultati mikrobioloških preiskav vodnih virov o S £ C 3 1 6 100 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 s i sl I I * « m a £ a J 8 * S i? | 1 § ca * & I £ | > I Komunala Novo mesto upravlja vodovodne sisteme v občinah Novo mesto, Šentjernej, Škocjan, Mirna Peč, Dolenjske Toplice, Žužemberk, Straža in Šmarješke Toplice. Ti sistemi se napajajo iz 16 vodnih zajetij, iz katerih se oskrbuje nekaj manj kot 60.000 prebivalcev. Vodovodni sistemi so izredno razvejani, saj je vodovodnega omrežja več kot 650 km in preko 120 vodovodnih objektov. Za distribucijo in spremljanje kakovosti pitne vode je v Komunali Novo mesto odgovoren sektor vodooskrba, v katerem je zaposlenih 31 delavcev. Vodovodni sistem je precej dotrajan, zato moramo včasih operativni delavci vložiti veliko truda, da zagotovimo normalno oskrbo tako industriji kot gospodinjstvom. V lanskem letu smo na vodovodnem omrežju popravili 715 okvar, ki poleg krajših motenj pri oskrbi, negativno vplivajo na kakovost pitne vode v omrežju. Kljub tem težavam pa znašajo povprečne vodne izgube 23 odstotkov, kar je precej bolje od primerljivih vodovodov v Sloveniji. Pomanjkljivost in dotrajanost sistemov skušamo nadomestiti z dobro zasnovanim daljinskim nadzorom, zanesljivo avtomatiko ter usposobljenim strokovnim kadrom. Neizbežno pa je, da bo v prihodnosti potrebno v posodobitve vodovodnih sistemov in tehnologijo priprave pitne vode vložiti precej več denarja, da bomo lahko oskrbo s pitno vodo tudi dolgoročno rešili. ■ notranja kontrola ■državni monitoring Fizikalno-kemijske analize V letu 2006 smo na vodovodnih sistemih odvzeli 269 vzorcev pitne vode za fizikalno kemijske analize, od katerih je bilo ustreznih 262 vzorcev. Rezultati so razvidni iz spodnjega diagrama. Vzrok za neustreznost fizikalno-kemijskih analiz pitne vode lahko pripišemo motnosti, ki sama po sebi ne predstavlja nevarnosti za zdravje ljudi, problematična pa je, ker zmanjšuje učinek dezinfekcije. V nekaterih površinskih virih se pojavlja ob večjih deževjih, občasno pa se lahko pojavi tudi v dotrajanem vodovodnem omrežju, ko se zaradi sprememb hitrosti vode dvignejo usedline v cevovodih. Edina učinkovita metoda za odstranjevanje motnosti je ustrezna filtracija vode. Z motnostjo imamo težave tudi v glavnem zajetju Jezero-Družinska vas, ki jo bomo rešili z ustrezno filtracijo. Za projekt filtrirne naprave je že izdelana celotna projektna dokumentacija. Rezultati fizikalno-kemijski h preiskav vodnih virov V splošnem lahko zaključimo, da so doseženi rezultati optimalni ob upoštevanju trenutnega stanja in da jih z razpoložljivo tehnologijo priprave vode težko še izboljšamo. Vseeno pa bo potrebno v prihodnosti v pripravo pitne vode oz. filtracijo vlagati precejšnja sredstva, saj ugotavljamo, da se kakovost vode na zajetjih ne izboljšuje, kriteriji, ki določajo kakovost pitne vode, pa so iz leta v leto strožji. KOMUNALA NOVO MESTO Komunala Novo mesto d.o.o. Vodja sektorja vodooskrbe Istok Zorko, inž. " / V ■m# m-: H& . ' ' aL, ':SS1 <*?£** Ž^aV | £ £ Žgffla ^šiM^34 nsr1* • .':W|1 Radio wUa ____________106~6mh, www. radiokrka. com Luminus VRTEC CICIBAN NOVO MESTO Ragovska ulica 18, 8000 Novo mesto i DOLENJSKIMt/Z£/ Muzejska 7, Novo mesto r KNJIŽNIC Rozmanova 26/28, Novo mesto m tel: 07 393 46 74 M 1 I^A N A v J \ "r C K J Zarja d.d. Stanovanjsko podjetje Prešernov trg 5 Novo mesto ZARJA GIMNAZIJA NOVO MESTO Seidlova cesta 8 8000 Novo mesto Srednja sola ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM Ulica talcev 3 Tel.: 07 332 15 27 GOSTILNA IN SLAŠČIČARNA JAKŠE Drska 44, Novo mesto tel.: 07/33 77 310, 33 77 311 GSM: 051 311 331 gostisce-kos@siol.net gostišče Jf^KoS ZIDANICA KOS NA TRŠKI GORI Šmarješka c. 26, Novo mesto. Tel.: 07 33 70 540 Bistro in pizzeria Kaval Panda d.o.o. Velike Brusnice 13 tel.: 07 30 85 623 Gostinstvo Franci Tratnik s.p. Smednik 12 8274 Raka 11 K’r neki Frizerski salon Jure Kandijska 19, Novo mesto /lepotni A T E L j e'/ Frizerstvo, solarij, ličenje, pedikura Milana Majcna 9, Novo mesto esto 33 telefon 07 332 45 10 Tomoi ŠOLA TUJIH JEZIKOV TEL: 07/ 30 85 382, WWW.TQNSON.SI K*N*J*I»Ž»N*I*OA Kidričeva 2, p.p.29 8210 Trebnje Tel.: 07/34-82-llOj ^~VW) Kočevarjeva 40, Novo mesto eK°Š0iP e-mail: os.brsljin@guest.arnes.si Osnovna šola CENTER Seidlova cesta 7 8000 Novo mesto Osnovna šola GRM Trdinova ul.7, 8000 Novo mesto ^ Tel.: 07 39 35 900 Dijaški dom Novo mesto Šegova ulica 115 8000 Novo mesto fr Ulica talcev 3/a 07 39 33 264 Ekonomska šola Novo mesto HOTEL ** (BELOKRANJCU/ Kandijska cesta 63, NM tel.: 07/ 30 28 444 www.pribelokranjcu-vp.si PUB PRI VODNJAKU Glavni trg 3, Novo mesto Frizerstvo in ladjarstvo ^ K0BREEK Ljubljanska 80, tel.: 07 33 26 028 (Smolenja vas 3, tel.: 07 33 44 118 y ^ ^ 'Renata 'Peterk s.p. ^ ‘Bršljin 22, ‘Hovo mesto R Jrizersfa salon teC: 07/30 23 384 park COMfriN Trženje in servis računalniške opreme Ljubljanska 8, Novo mesto tel.: 07 33 21 638 Plesni center Dolenjske Novi trg 7, Novo mesto gsm: 041 754 911 £ RIC Novo mesto Novi trg 5, Novo mesto tel.: 07 39 34 550 R www.ric-nm.si 0 Razvojno izobraževalni cent er Sovo mesto Visoka šola za upravljanje in poslovanje Dodiplomski visokošolski programi Na Loko 2, Novo mesto tel.: 07 39 30 020 Šolski center Novo mesto Šegova 112 Novo mesto OŠ Brusnice ^ ^ Velike Brusnice 101, z V. Brusnice % Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Območna enota Novo mesto KULTURNI CENTER JANEZA TRDINE KC Janeza Trdine Novi trg 5, Novo mesto & t^ejtaslvna šola OKCapana CK&sme mesto OŠ Šmarjeta Šmarjeta 1, Šmarjeta tel.: 07 38 44 180 GASILSKO REŠEVALNI CENTER NOVO MESTO Mestna občina Novo mesto Seidlova 1, Novo mesto VSeidlova cesta 29, 8000 Novo mesto/ SLS. Slovenska ljudska stranka Mestni odbor Novo mesto v . \ OŽ / D Galerija Božidar Jakac Grajska cesta 45, 8311 Kostanjevica na Krki ** Tel.: 07/49 87 008, Fax: 07/49 87 335 Ogled razstav in stalnih zbirk: vsak dan razen ponedeljka od 9. do 18. ure. V KOSTANJEVICA NA KRKI www.galerija-bj.si, e-pošta: info@galerija-bj.si McDonalds Ljubljanska 27 Novo mesto A park novomeški regionalni mesečnik Gostilna Bučar „ . . „ . TUDI Bozenko tiran, s.p. ČTiir\ckiTCi/A Šmihel 14, Novo mesto “1 " Tel.: 07 33 75 325, gsm: 031 647 084 KOSILA Prepih Gornja Težka voda 19 A' -J Stopiče PREPIH coo tel.: 07 30 89 404 1 ' " J l cikal Pa tpireif www.lokalpatriot.si lokalpatriot@lokalpatriot.si Panda d.o.o. KZ Krka, Dom, vrt in kmetijstvo tel.: 07 33 56 360 KAVKA PUB 4- DOBRA KAVA IN DOBRO VZDUŠJE. Primož Polak s.p. Ljubljanska cesta 26 (TC HEDERA) 8000 Novo mesto • tel:07/33 28 041 DELOVNI ČAS Ponedeljek - srede 7h 23h Petek in sobota 7h 03h Četrtek 7h 01 h Nedelja 16h 23h TOTAL krka DOLENJSKI LIST Vaš četrtkov prijatelj žefŽjffi let! Sodelujte v anketi na XB (07) 39 30 500 1111111 tel./fax: 07 33 44 220 mob.: 041 649 277 p VARNOSTNI INŽENIRING -t PAHMAl jrSCentiva-T-l^iilaliva PARMA Rudi IVANČIČ s.p. Mala Cikava 17c, 8000 Novo mesto O ESTABLISHED 1993 LoGini INDUSTRIJSKI MONTAŽNI OBJEKTI Cvetličarna Cvetnik Ljubljanska 27, Podbevškova 4, AvgMj Novo mesto v ZP MS Rozmanova ulica 10, Novo mesto Tel.: 07 33 71 470,041 643 969 e.mail:dpm.mojca l@siol.net www.drustvopm-mojca.si Društvo prijateljev mladine "Mojca " Novo mesto____________ Prešernov trg 6, Novo mesto tel.: 07 33 74 370 www.student-nm.com H* ITUDGNT5KI SERVIS NOVO MESTO Lubcon d.o.o. Adamičeva 26 Novo mesto tel.: 07 33 80 760 www.lubcon.com Robert s elektronik d.o.o. Novomeška 79, Straža tel.: 07 30 84 840 ROEJERT/S cmkvmmkda.0. 30 let prj^tsi r ROLETARSTVO MEDLE d.o.o. | |CI/vC 8000 Novo mesto • Podbevškova ulica 31 • tel.: 07/3 930 930 E-mail: roletarstvo.medle@siol.net .OKNA - VRATA - SENČILA Študentski servis ^ ^ www.noua.si OGO 0©0 OOO N. Si Nova Slovenija ^ Krščanska ljudska stranka fl K Cii LIliEd projektiranje, načrtovanje, oprema, design Ljubljanska cesta 26, 8000 Novo mesto tel 07 30 -79-811.041 671-321 Dft«N| ■ tak A Novo mesto d.o.o. i l Tsl7fax: 07 33 78 78i NAŠE DELO: STANOVANJSKE STAVBE INDUSTRIJSKE STAVBE JAVNE STAVBE ŠPORTNI OBJEKTI URBANISTIČNO NAČRTOVANJE PROSTORSKO NAČRTOVANJE l votlem 1 72 šola tujih jezikov 72 100 Glavni trg 11, Novo mesto 102 [ ]N3!3dMi7 Krajceva 17 Novo mesto SOPHOS SOPHOS ANTI-VIRUS Pooblaščeni distributer za Slovenijo www.sophos.si SOREX d.o.o. Foersterjeva 10, 8000 Novo mesto i7TWT e-mail: into@sorex.si, www.sorex.si Samolepilne etikete * Foto papir KNJIGOVEŠTVO KELBIČ PAVEL S.P. Delavnica: Pod Trško goro 18,Tel; 07/3325-718 Doma: Mestne njive 6, Tel, 07/3325-926 v GSM 041/726-644 WWW.RSl_-PRaDUCTiaN.CaM Vse na enem mestu: izleti, potovanja, sejmi, letovanja, zimovanja, letalske vozovnice za posameznike in skupine! Sl KOMPAS NOVO MESTO d.o.o. tel. 07/39 31 520 Roeinson v Poslovalnica Robinson, tel. 07/33 828 00y 4 OŠ Dragotin Kette J /mi šegova 117.8000 Novo mesto _ ^ T: 07 373 0850. F: 07 373 0860 TIAMi m Tajnistvo-os.dk@guest.arnes.sl 3TAV Izbrane informacije d.o.o. Poslovni informacijski sistemi (Mm okolje, SQL odjemalec/strežnik) Razvoj nove programske opreme po meri uporabnika Razvoj internet aplikacij in web gostovanje Tel: 07 393 56 16 • www.3tav.si ■* EMiFJMgTO® ? Marjan LUKŠIČ s.p. Košenice 92, Novo mesto, Tel./fax: 07 33 47 015, gsm: 041 720 102 DKAČAN ŠOBAR vp HlcktroinsUlacijc Raguvnka 2 8000 Novo mesto Td, fax : 07 / 334 12 93 Mob 041 /616 762 grafika novo mesto d.o.o. Tuš market Brusnice Panda d.o.o. tel.: 07 30 85 623 o------------------ 4tacer Prostorsko načrtovanje, projektiranje in varstvo okolja Novo mesto, d.o.o. www.novomesto.org VEDNO VROČE Visio d.o.o. Metelkova 7b, Ljubljana |V_ =1. GALERIJA KRALJ Prešernov trg 3 SPECIALIZIRANA ^ ^ n ^ TRGOVINA S PERILOM \j j] (v trgovski hiši Bršljin) , M * J J _L1 tel.: 07/393-17-96 LISC\ ^8^ oo HRANILNICA LON d.d., Kranj PE Novo mesto TEL.: 07 337 10 10 ^VZAJEMNA vfM&j Jaz zate, ti zame. ^ Slovenska demokratska stranka j SDS Mestni odbor V Novo mesto J steklarstvo •*4>'dmar Bl:07 337 9090 Real d.o.o. Novo mesto Kočevarjeva 2, 8000 Novo mesto R E A m dacomm KERAMIKA park |cg CEMENTNI IZDELKI BREZNIKAR Straža 13,8232 Šentrupert Tel.: 07/ 34 34 590 Fax: 07/ 34 34 591 1 Mobitel: 041427 652 Športi d.o.o. Košenice 83, Novo mesto (Kifalt neimiM ugveno | NOB davni trg 1* M : 07 33 72 7*0 r CKONOMSKC, ORGAN IN SVETOVALNE ST Jožica Barbo - Hraš IZR DRI1 tar, CIJSKC j rvc •p- VTel.: 07 33 7n 9Tn mdKMiUitKi: BIP tšELBLEB Trgovina in servis z računalniško opremo Tel: 07/30-99-400, http://www.bclbled.si h Foersterjeva ulica 10 8000 Novo mesto tel: 07 3382 900 http://www harlem si/ © BSER * i7 M-74451 norlom računalniški inženiring Računalniško izobraževanje, svetovanje m nhmnng u ©ECDL POOetAŠČFMt Grmečemu Eviccgo i>LWX SALON Matjaž BUČAR s.p. MASAŽE, Glavni trg 2 TTAkkiH Novo mesto Tel.: 041 736 495 PONUDBA DARILNIH BONOV ID - INTERIER DESIGN d.o.o. ARHITEKTURA 8t DESIGN GERMOVA 3, 8 000 NOVO MESTO t: +386(0)7 393 20 80 f: +386(0)7 393 20 89 e: info@id-design.si w: www.kd-deslgn.sl *>»***♦ TRGOVINA Z GLASBILI WWW.BOBENCEK.COM Muzejska 4, Novo mesto Tel.: 07 33 79 960,041 685 167 Fax: 07 33 79 961, info@bobencek.com Tf-HAk d.v.t. timak@siol.net tikovih* * (WAhti Nad mlini 70, ^8000 Novo mesto Tel.: 07 393 06 30 y ZAPIS PLUS Podjdje za poslovne storitve d.o.o. - Vodenje poslovnih knjig - Poslovne študije in načrti - Podjetniško svetovanje Tel. 0733 70 150 • Fa\. 0733 70 151 e-mail: zapis(5)insert.si Prisojna pot 4, Novo mesto Tel. 041 652 747 parketarstvo.kovacic@siol.net Polaganje, brušenje, lakiranje, ponudba več vrst eksotičnih parketov J kikintcricrdisiol.iut www.kik-intericr.si Marjan Kovačič s.p. INTE RIER i n t > « i >: i J *t1rIe!sIf kNAUf (Armstrong SANITARNE KABIN IN GARDEROBI MAVČNE STENE IN OBLOGE SPUŠČENI STROPI NAPUŠČI IN PODSTREŠJA Kik Interier d.o.o.. Bršljin 18 a. 8000 Novo mesto, tel.: 07/33 21020,33 22 944, GSM: 041612 505 COBISS c