415
se je igrala Kukuljevičeva igra »Juran in Zofija", ki je bila prva hrvaška drama.
Zagrebška primadona gospodična Šughova je za letos angaževana za dvorno gledišče v Darmstadtu, prva baletna plesalka Vojačkova pa v Prago.
CS96SD
Dositej Obradovič. Srbski narod se pripravlja k praznovanju stoletnice smrti svojega slovstvenega prvobuditelja Dositeja Obradoviča. Ko so po padcu Carigrada 1.1553. Turki razbili zadnje ostanke srbske samostalnosti, je tudi srbsko slovstvo skoraj popolnoma prenehalo. Nekaj časa je še životarilo na južnem Ogrskem in po sosednjih deželah, kamor so se zatekli srbski begunci. Obenem z zunanjim obsegom je propadalo srbsko slovstvo tudi po vsebini in po jeziku.
Ko so nastali z oslabljenjem turškega jarma novi poizkusi, oživeti srbsko slovstvo, so si pisatelji izbrali napačno pot. Vrnili so se po vsebini k bizantinskim vzorom, v jeziku so pa skušali očistiti cerkveno-slovanski jezik in ga vpeljati v splošno slovstvo. Pod vplivom bizantske retorike so pa strašno pačili cerkveno slovenščino in naredili iz nje neki okoren in nerazumljiv umeten produkt.
Prvi, ki se je pod vplivom takrat po Evropi se šireče romantične struje vrnil k živi narodni govorici in započel moderno srbsko slovstvo, je bil Dositej Obradovič. Njegovo življenje je bilo burno in nemirno. Rojen je bil 1.1744. in krščen na ime Dimitrij. Čitanje pobožnih knjig je vzbudilo v njem željo po svetem življenju in po izobrazbi.
Gnan od strastne žeje po prosveti, je vstopil v samostan na Fruški gori v Sremu, kjer je bilo zadnje pribežališče srbske prosvete. Tu je dobil samostansko ime Dositej. Kmalu se je pa prepričal, da se od menihov ne bo mogel ničesar več naučiti. Nato je zopet zapustil samostan in pobegnil s še enim tovarišem v Zagreb, kjer je hotel obiskovati šolo. Ker "ga pa niso hoteli sprejeti, je odšel v Dalmacijo, se družil z narodom in proučaval njegovo življenje in potrebe. Tu je poučeval otroke, napisal svojo prvo knjigo, prevod govorov sv. Janeza Zlatoustega, zvan pod imenom „Dositejeve Bu-kvice". Iz Dalmacije je šel na Sveto Goro, kjer pa tudi ni našel učitelja, kakršnega si je želel. Napotil se je torej v Smirno. Tu je ostal tri leta, dokler se ni pričela rusko-turška vojska. Potem je šel čez Albanijo, kjer je ostal leto dni in odtod na otok Krf. Tu je čital grške in latinske pisatelje. S Krfa je šel čez Benetke in Trst zopet v Dalmacijo, kjer je nadaljeval »Bukvi ce". Iz Dalmacije je šel na Dunaj, kjer je ostal šest let. Tu je učil otroke latinsko in grško, sam se je pa naučil francoščine, nemščine in laščine. Potem je šel v Halle na Nemško, kjer se je na vseučilišču vpisal v bogoslovje in modroslovje. L. 1783. je odpotoval v Lipsko, kjer je hotel dati natisniti svoje »Svete", a je moral opustiti svoj načrt, ker mu je zmanjkalo denarja. Potem je potoval še v Pariz, London, na Rusko in na Poljsko. Koncem življenja je prišel 1. 1807. na Srbsko, kjer je poučeval Karadjorgjeve sinove, se trudil za prosveto in zasnoval veliko šolo, iz katere se je nedavno razvilo vseučilišče. L. 1811. je bil imenovan predstojnikom srbske prosvete (naučnim ministrom), a je kmalu nato umrl dne 26. marca 1811.
Leta 1783. je izšla njegova avtobiografija „Život i pri-klučenija Dimitrija Obradoviča", prvi del. S to knjigo se začenja moderno srbsko slovstvo. Drugi del je izšel 1. 1788. Pisal je pod vplivom Gothejevega Wertherja, Wielanda in Richardsona. Dalje je izdal 1.1788. „Ezopove basni" (po La Fontainu in Lessingu), „Sovete zdravago razuma" 1. 1794., polemiške članke: „Pravoreci" in »Odgovor Serafimu", „Etika
ili filozofija naravoučiteljna po sistemu profesora Soavi" (1803), „Sobranje raznih naravoučiteljnih veščej" 1793), drugi del tega spisa je izdal P. Solarič 1. 1818. pod naslovom »Mezimac". Prevedel je Lessingovo šaloigro „Damon", pridigo nemškega protestantskega pridigarja Jurija J. Colikofera: „Slovo poučitelno" (1789) in spesnil „Pesna na vzjatije Bjel-grada" in ,Pesna o izbavleniju Serbie" (1794) ter „Pesna na insurekciju Serbianom".
Priprave za prireditev stoletnice njegove smrti je prevzela „Srbska književna zadruga" in obeta se, da bo prirejena na veliko skalo, kakor tak mož zasluži.
Bjornstjerne Bjornson. Dne 22. aprila letošnjega leta je umrl pisatelj svetovne slave, eden največjih norveških veleumov, vrstnik in nasprotnik Ibsenov, Bjornstjerne Bjornson. Njegovo ime je postalo znano po širokem svetu in zlasti med Slovani v zadnjem času posebno še raditega, ker je tako neustrašeno nastopal za zatirane slovanske narode. L. 1907. je napisal v nemškem časopisu „Marz" in v francoskem „Courier Europeen" ostre članke zoper zloglasno »madžarsko svobodo".
Rodil se je Bjornstjerne Bjornson v samotni vasici Kvikne 1. 1832. kot sin protestantskega pridigarja kmetskega rodu. Že kot dijak je pisal drame in se prizadeval, da bi stri danski vpliv na norveškem odru in ustvaril norveško glediško umetnost, kar se mu je tudi posrečilo.
L. 1856. se je udeležil velikega dijaškega shoda v Upsali, kjer so se zbrali skandinavski dijaki k boju za svojo narodno individualnost in zapisali na svojo zastavo besedo »skandi-navizem".
Glediško vprašanje in dijaško gibanje sta bila glavna dogodka, ki sta v mladosti vplivala na Bjornsona in določila smer njegovemu delovanju. Sedel je in napisal v štirinajstih dneh svojo prvo tiskano dramo „Med bitvami". Predmet ji je vzet iz norveške preteklosti, iz časov zagonetnega kralja Sverreja. Malo poprej je priobčil malo povest iz kmetskega življenja »Nevarna svoboda". Boj med dolžnostjo in med željo po svobodi je njen predmet.
»Med bitvami" je prva moderna norveška drama, ki je potem, nadaljevana od Bjornsona, Ibsena, Knuta Hamsuna, Amalije Skram, Hrneja Garborga in drugih, nastopila zmagoslavno pot po vsem svetu. Potem je napisal še istega leta »Sunnove Solbakken" in dramo „Halte-Hulda". Ta dela so imela velik vpliv na norveško slovstvo in njegovo ime je takoj zaslovelo. Potem je sledilo več krasnih povesti iz kmetskega življenja: »Ribičeva hči", „Pot zaročencev" itd.
Nato je prevzel za Ibsenom vodstvo norveškega gledišča v Bergenu od 1. 1857.-1859. in od 1865.-1867. Med leti 1860 in 1863 je potoval po tujini, čez Kodanj v Monakovo. na Dunaj, v Rim, kjer je ostal eno leto. Potem je obiskal Florenco in Benetke ter ostal nekaj časa v Monakovem. Med leti 1858 in 1864 je pisal večinoma drame. ,,Halte Hulda" je napisana še pod vplivom vladajoče romantike. Vendar veje iz nje divji duh norveške preteklosti iz časov „sage". V Rimu je napisal 1.1861. dramo „Kralj Sverre", v kateri se zrcali politiški boj med demokrati in konservativci, ki je vrel takrat na Norveškem, prenesen nazaj v davno minule čase. „Sigurt Slembe" ima za predmet zopet norveško zgodovino XIII. stoletja. Sledila je drama „Marija Stuart na Škotskem". Obe drami stojita na verskem stališču in imata za predmet izpokorjenega grešnika.
Ko se je vrnil v domovino, je bil sprejet z velikimi ovacijami in je začel svoje delovanje s predavanji o Mi hal Angelu in o Sikstinski kapeli. Potem je napisal dramo »Nova zaročenca". Nato se je zopet vrnil k zgodovinskemu  predmetu ter je napisal   „Sigurd, jeru-