55
Prizor iz gledišča sveta.
Nočna luč.
Prevod ilirsk.
Otoki jadranskega morja v obče so pustega in neprijaznega lica; — kanueuite njih obrežja so posute večidel z ojstrimi klisurami ter budijo žalostne čutila v sercu sled-nega, kdor jih gleda.
Res je sicer, da se očesu popotnikovemu, ki stoji v krasnem pomladanskem jutru na ktercm teh otokov, neizrekljivo mikaven pogled v daljne okolice odpira; proti severo-zapadu vidi visoke istrijanske planine, enake sramežljivi devici v jutrajno meglo zavite, — proti iztoku se vidijo v višnjevi daljini sive pečine kamnitega horvaškega primorja z nebo-tičnim Velebitom, — v tem ko se proti jugu in zapadu valovi modrozelenega jadranskega morja rajskolepo zlatijo s pervimi žarki izhajočega solnca. — Al otoki sami, kakor sem rekel, so žalostna podoba , in ob času burje in viharjev se jih zavolj kamnitega in klisurastega obrežja rade ogibljejo barke.
Na enem takih otokov je stala leta 1680 na precej visokem brežulku priprosta bajtica z malim dvoriščem. Vi-diti revno kočuro na tako divjem in pustem kraji bi mogel človek misliti, ali da je čisto zapuščena, ali da njeni sta-novniki so se zavolj kakega posebnega uzroka v taki pustinji naselili. Cela okolica je bila z brezštevilnimi kam-nitnimi kupi posuta. Mali zaliv, kterega so nemirni valovi sčasoma po divjem pluskanji v obrežji izdolbili, se je vidil od deleč kakor varno pribežališče ptujim barkam ob času morskih viharjev. Al gorje po goljufivi podobi oslepljenim! Celi zaliv je bil od ostrih kamnitih grebenov in klisur, skoraj do poveršja vode zevajoči!), obsut, na kterih je barko namesto zavetja čakal gotov pogin. — Edina, in se ta zlo siromaška vas celega otoka je stala v sredi njega, precej deleč od omenjene kočure.
Na večer nekega žalostnega jesenskega dneva leta 1680 ste sedele v ti bajti dve osebi: starec, okoli 60 let star, siv in slab, ki ga je bolj nesreča kakor starost polomila, in pa mlada deklica, stara blizo 17 let. Krasnega lica nje nenavadne lepote tudi razcapana obleka, v ktero se biromažtvo navadno oblači, ni zamogla otamniti. Ako-ravno po obrazu sta bila kakor oče in hči, so se vendar le kazale na nju licih čuvstva različne kakor nebo in zemlja, kakor življenje in smert. — Na obličji zale deklice so se brale čiste in nedolžne misli — krotkost  in  dobrota,
—  tamnemu očesu starca pa se je vidilo, da ste se borile v njem dve nasprotne misli, ker včasih se je nemirno oziral na malo v zid prikovano in z zarijovelim železom okovano skri-nico, — včasih pa je še neniirniše gledal na edino okno kočure, ue bi li kaj nenavadnega zapazil.
Od morja pričel je zdaj čezdalje bolj žvižgati silni veter; kolikor močneje pa so udarjali nemirni valovi na kamnito obrežje ,  toliko bolj je obsijavala divja — bi rekel
—  peklenska radost starčevo lice. Kmali začne tudi gro-meti in huda ploha se ulije. Deklica obledi, in spustivši svoje šivanje v krilo plašna pogleda starca.
»Zopet bomo imeli prijetno noč! tiho mermra starec, in divji ogenj zabliska mu iz oči. — #»Bog uam pomagaj in sveti Nikolaj!"" — zdihne enako tiho deklica — „„zdi se mi, da oče se zopet pripravljajo na svoje strahovito •delo««.
,jPojdi Katarinica" — reče čez malo časa starec, ker se je prepričal, da noč, burja in dež bodo iznemiriii popolnoma morje — »pojdi dušica, in pripravi mi luč".
»»Luc?"" — vpraša na te, akoravno že pričakovane besede oplašena Katarinica — „ »hočete li zopet nocoj luč prižgati?""
»Golobica moja! al si neumna? — ne čuješ le, kako-šen vihar zunaj divja? — ne veš, da je že marsikteri po nemirnem morji in tamoti tavajoči barki luč naša dobro do-šla?"" Poslednje besede je bil starec z nekim vražjim posmehom in glasom izustil. — Katarinica odide vsa bleda v bližnjo sobico, starec pa je pihal v tem ogenj , ki je berlel sred kočure in je bil že zlo pogasnil. Zunaj pa v černi in burni noči so se strašno vili ognjeni bliski in stre-lje po nebu, grom za gromom je udarjal v nemirno   morje.
Katarinica stopi zopet v izbo; v roki derži veliko sve-tilnico. Oče ji jo vzame iz rok, prižge ž njo luč, stopi iz kočure in obesi jo na bližnje drevo. Veter jo začne sem in t je gugati — starec pa se mirno ozira po viharnem morji in strahovitih pečinah, ktere so se vidile v nočni tmini kot strašne prikazni ter so čakale, kdaj jim bo divje morje nasproti prignalo navadni plen.
»Zdaj pa naj le pribežijo do nas barke" — pravi z zamolklim glasom v kočuro stopivši starec — »moja luč jim bo svetlo pot k zalivu pokazala". — »»Ljubi oče! — ali pa svetilnica barkam več ne škoduje   kot jim koristi?""
—  vpraša plaha Katarinica.   —   »Kako moreš to   misliti?"
—   reče starec. »»Oče!"" — spregovori trepetaje deklica —- ako pomislim, kaj se je z našim Ivanom dogodilo — "".
Pri teh besedah se stresne starec in zaškriplje z zobmi kakor ranjen ris.
»»Da!ua — nadaljuje Katarinica — »»odkar se je to dogodilo, vem da niste turškim — zdi se mi, da zdaj tudi ne beneškim — da ne rečem, nobenim barkam več prijatel;
—  luc naša jih je že mnogo omamila in pogubila — in akoravno ste mi prepovedali, da v vasi ne smem z nikomur o tem govoriti, vendar —
»»Govori! — reče starec serdito, vendar pa nekoliko oplašen od tega, kar mu je hči rekla in mu še povedati hotla. —
»Celo blagi Nikolaj" — reče dalje s plahim glasom Katarinica — ki me tako iskreno ljubi pa me mu vendar niste hotli v zakon dati, me je tolikokrat prosil, in —
w»No, kaj nek hoče on? — govori!"" — zagodernja starec.
»Kaj? — zaverne Katarinica — večkrat mi je že rekel, da me zlo miluje, ker ljudje od naji govorijo,   da sva
—  bodi Bogu milo! — z nečistim duhom v zvezi, kteri našo — kakor ljudje pravijo — prokleto luč vsako vihamo noč prižiga, z ognjem iz pekla prinesenim, da se barke na obrežji tem razbijajo — in da ste se mu vi z dušo in telesom prodali! — Ako bi mi ne bili vi sami od te luči govoriti tako ostro propevedali, bi mu bila že sama povedala, da to ni res in da sem celo jez sama že večkrat luč prižgala;
—  al ker sem zopet premislila, da luč naša skoz toliko let tudi ne enemu samemu ni bila v pomoč, sem raji molčala. Nocoj pa, ker se ravno od tega meniva, vas vendar vprašam: kaj smem vprihodnje govoriti, ako me še kdo zavoljo tega vpraša?"  —
»»Katarinica! je li to vse, kar veš?"" — vpraša starec, kteremu se je zdaj težak kamen od serca odvalil.
»Da! ljubi oče". —
»»Dobro, dušica moja! — ti boš vzela Nikolaja— koj juter naj se k meni oglasi — al pod tem pogojem, da me nikdar ne vprašata: koristi li moja luč barkam ali ne!""
V tem pogleda skušeno oko starca skoz okno, in ugleda svetlobo neke barke, ki se je bližala obrežju.
»»Dobro je! Moja luč je storila svojo dolžnost — reče tiho starec in pošlje hčer v stransko izbo spat; on pa ostane in budi ves zamišljen poleg ognja. (Dalje sledi.)
58
Prizor iz gledišča sveta.
Nočna luč. (Dalje.) Petnajst let pred ravno popisano   prigodbo  je stanoval na nekem brežulku dalmatinske   zemlje   blizo  morja   v sa-
59
motni pa lepo vredjeni hišici ribic Vasili Popovič z ženo svojo in dvema ljubeznivima otročičema. Neutrudljivo delaven in umen Bi je pomagal s časom do nekakega blagostanja, kar si je tadajni čas nahajalo med dalmatinskim ljudstvom toliko redkeje, ker so pogostni turško-beneški boji tergovini, obertn/i in poljodelstvu mnogo škode nanašali.
Ni bilo tedaj čuda, da so mnogi ljudje sosednih vasi Vasiliju njegovo srečo zavidovali, ker je to že navadno, — da siromak, ki nima kar mu je potreba, uerad gleda onega, ki ima premoženja od več. Vsi so bili sicer o tem enih misel, da Vasili je ves živ dnarja, — al različno so mislili v tem: Jjubi li on bolj svoje otroke ali svoje blago. V tem, ko so boljši zmed njih, ki so vidili, kako Vasili svoje otro-čiče Jjubi in miluje, pervo terdili, so drugi, ki so z nevo-šljivim očesom gledali, kako mu je za najmanjši dobiček mar, naravnost rekli, da mu je premoženje ljubše od otrok.
Ker vemo, kako svet navadno sodi, se tudi mi ne za eno ne za drugo stran potegovali ne bomo; saj tudi Vasili dosti teh govoric ni porajtal.
Kakor je ob vojskinih časih sploh navadno, se je tudi zdaj bolj in bolj od roparskih bark slišalo, ktere niso le na morji bile čedalje prederznejše , temuč so tudi na obrežjih stanuvajočim pogosto pošiljale nepovabljenih gostov. Slišaje to sklene Vasili s svojo družinico in blagom se na varneje mesto preseliti. Oni dan pa, preden je to storiti hotel, se je napravil zgodaj v bližnji Trogir, da bi vzel dnarje, ktere je ondi pri nekem tergovcu  in prijatlu shranjene imel.
?JNikar!" — ga prosi pri odhodu Anka, zala žena njegova, deržeča malo Katarinico v naročji in poleg nje stoječega ljubeznivega Ivana za ročico — „nikar se predolgo ne mudi; neki strah me prevzemlje, ker sem včeraj v sosedni vasi slišala, da so te dni sumnjivo barko Mizo našega obrežja zapazili; — k temu se mi je še sinoči sanjalo, da so našega Ivana gadi pikali, kar gotovo nič dobrega ne pomeni". —
5?wUtolaži se, mila Anka, do večera sem gotovo doma; roparji, akoravno so bili blizo , ne verujem , da bi si sem upali. ker sem včeraj vidil dve beneški barki, in ako ste jih te dve le kolčikaj zasledile, stavim, da so danes deleč od nas. Kar pa se tiče tvojih sanj, sem ti že stokrat rekel: „sanje so laž, Bog pak resnica".
Poljubivši ženo in otroke odide Vasili.  —
Naj modrujejo psihologi kakor in kolikor jim drago — predčutja ostanejo vendar vedno perst Božji! Blagor tistemu, kteri njih glasu ne prezre, ako si tudi ne ve razložiti, zakaj da veruje, kar mu oni šeptajo.
^     *>,     '•*
v
Solnce se je bilo že nagnilo k zapadu, ko se je Vasili urnih korakov popenjal ua brežulek, s kterega je mogel od deleč že viditi svojo domačijo. Sto in stokrat je že hodil po tem potu , pa nikdar še ni bil tako žalosten , kakor nocoj, akoravno ni vedil: zakaj? Saj je bil svoje opravila v Trogiru dobro doveršil, in jutri je bil namenjen , s svojo milo žeuko, otroci in blagom v drug varniši kraj se preseliti.
Stopil je bil na verh grička.
Poln zaželjenja pogleda zdaj Vasili na mesto, kjer mu hišica stoji, — al hipoma obledi in se strese, kakor da bi ga bil gad pičil; oči si začne meti, misleč da se mu sanja; al ne, ne — niso to sanje, strašna resnica je! — Cerno obzidje — dim in ogenj — to je plah zapazil na mestu, kjer mu je hišica stala.  —
Pervi trenutek ne ve, kaj je, — strašna misel mu tare dušo — rad bi   šel   naprej         pa   kakor   okamnjen   se   ne
more ganiti iz mesta. Z odpertimi ustmi, z očmi ogenj si-pajočimi, s pokonci stoječimi lasmi je gledal dolgo tje, kjer se je valil iz požara dim. Z roko se zdaj udari na čelo, grozovitno zatuli — in urnih korakov zderči proti domu.
Na kamnu sedečo najde svojo preljubo Anko, ki ker-čevito derži malo Katarinico v naročji. Vroče solze ji teko čez mertvaške lica.  —
;.Kaj je to, žena?" — zagromi Vasili, in nepričakovaje odgovora se ozre okoli in okoli ter zaveka ves sam iz sebe: kje je moj Ivan, kje so moji dnarji?
Anka pokaže z roko na morje in nič ne odgovori. — Vasili je vedel zdaj vse — kakor ostreljen gorsk volk pade na tla
Roparji, večkratni in nemili tadajni gosti , so bili obiskali Vasilija, popalili mu hišo , odnesli s tolikim trudom in potom skup spravljeno blago, odpeljali pa mu tudi pun-čico njegovega očesa — malega Ivana — da bi po svojem običaji enkrat verlega roparja in mornarja iz njega izredili.
Ko Vasili vstaue, ga navdaja ena sama misel, ta namreč , da bi se maševal! — Potem vzame ženo in hčerko, se ozre z milim pogledom še enkrat in sicer zadnjikrat na mesto, kjer je preživel toliko srečnih in veselih dni — in odide! —
Kmali zatem se naseli na nekem »toku jadranskega morja, čigar kamnite in klisuraste obrežja so bile vsaki barki posebno ob času viharjev zlo zlo nevarne; zato so se mu pa tudi barke rade ogibale. — Na tem nevarnem kraji si postavi Vasili svojo kočuro. Pomanjkanje in nesreče so ga stiskale od vseh strani; — žena mu revno umerje glada in žalosti; še edino dete, krasna Katarinica, mu začne bolehati. Al vsi ti strahoviti udarci neusmiljene osode niso polomili Vasilija; grozovita in močna misel je njega uzder-žavala, in ta je bila — maševanje!
Barke, ktere je viharna burja na visokem morji zasačila, so navadno o hudem boji z valovi zgubile pravo pot, ter iskale mesta, kamor bi se zatekle, in ako so se tudi ob drugih časih znanega in nevarnega otoka ogibale, se je ob viharjih muogo, posebno pa turških bark, ob njegovih kamnitih grebenih razbilo, zakaj tista „nočna luč", ktero je Vasili navadno ob času viharjev prižigal, je bila — od vetra gugaua enaka svetlobi barke, ki je v varni barkostaji našla pribežališče, in ktero so tam manj silni vetrovi polagoma gugali. — Po ti poti je Vasili služil strasti maše-vanja, kar mu je bilo nakopalo že grozovitih reči nebrojno število na dušo in vest — služil pa je tudi lakomnosti, iskaje iz raztolčenih bark dragocenosti, česar je obilno pričala že v začetku povesti omenjena, z železom okovana skrinjica.    (JDalje sledi.)