Poštnina plačana v gotovini	c___.	,	TT	_
Sped. in abbon. postale - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: G o r i z i a , Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Polletna naročnina . . . .	. L 1.250 1
	Letna naročnina . . . .	. L 2.500
PODUREDNIŠTVO :	Letna inozemstvo . . . .	. L 3.500
; T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun: št	ev. 24/12410
		
leto XIX. - Štev. 29 ( 959)
Gorica - četrtek, 20. julija 1967 - Trst
Posamezna številka L 50
/.aonje teune nemški koroški Usti spet veiiKo pišejo o južno tiroiSKem vprašanju, ^siro reaKcijo italijansKe vlaae zaradi Atentata na vrnu Jt-lonspnze (Cima Vallo-&a), pri katerem so izgubili življenje štirje PrecistavniKi itanjansKin oboroženih sil, enodušno oaklanjajo, češ da so atentati le posledica nenehnega ignoriranja narodih pravic nemško govoreče manjšine v Italiji. Z ostalim avstrijskim tiskom opozarjajo na dolgoletno neodgovorno zavlačevanje manjšinskega vprašanja v Južni lirolski s strani Italije, na živijenjsKe Pravice južnotirolske manjšine, Ki bi mu lui Italija morala priznati, na pansKi sporazum, v katerem se je Italija obvezala, fla bo varovala življenjske interese nemško govoreče manjšine ter se zavzela za ^Polnitev prevzetih obveznosti.
Se na misel pa ni prišlo niti enemu leh listov, ki z ogorčenjem in z vso ostrino obsojajo zadržanje Italije ter jo dolnjo krivde za sedanjo zaostritev, da imajo v svoji sredi prav tako nerešeno vprašanje: vprašanje slovenske manjšine na Južnem Koroškem, samo da ga oni enostavno zanikajo in gredo mirno ter brez sramu preko njega.
Kot Slovenci, ki nam je tek časov namenil ne ravno prijetno usodo manjšine ter ločenost od matičnega debla, razumejo in odobravamo zahteve južnotirolske Manjšine, v kolikor zadevajo izpolnitev Mednarodno prevzetih obveznosti po Italiji ter smo za miroljubno in pravično rešltev v smislu priporočil Organizacije ^druiejuii narodov. Prav zato pa pričakujemo od avstrijske vlade, da dosledno in Pravično uredi slovensko manjšinsko vprašanje na Južnem Tirolskem v smislu čle-°a 7 avstrijske državne pogodbe.
Toda, kaj je bilo do sedaj storjenega v tem smislu? Poglejmo!
^CEHOVSKO RAVNANJE S SLOVENCI NA KOROŠKEM
Vsa leta, kar obstaja avstrijska repub-pripadniki slovenske manjšine na koroškem ne doživljajo drugega kot stal-110 ponižanje po nemško-nacionalističnih °rganizacijah in krogih v deželi, doživljajo Nenehno preziranje najosnovnejših življenjskih pravic, zavestno potvarjanje dejanskih narodnostnih pravic, ponižanje slovensko čutečih državljanov v zasebnem ^ javnem življenju. Kako boli In kako ra*jeda slovensko narodno telo zavestno Povzročena cepitev manjšine v Slovence “vindišarje«, kako peče naše ljudi, ko lini celo Cerkev utesnjuje njih pravice, da °dreka njih otrokom pouk verouka v materinščini, kako hudo je pri srcu slovenščini duhovnikom, ko nekatere osebe sumničijo njihovo delovanje na farah in obtožujejo protidržavne miselnosti. Predobro je znano, kakšna krivica se ^gaja koroškim Slovencem na področju °®novnega šolstva, kakšne turobne in zlo-Vešče posledice ima raznarodovalna politika večinskega naroda za manjšino, ako ^ pritegne zastopnikov manjšine k sodelovanju pri pripravljanju zakonov, ki se l^ejo življenjskih pravic manjšine, kot Se je to zgodilo v primeru manjšinskega dolskega zakona ter uradnega jezika pri s°<llščih, kako ponižujejo manjšino stati-stUce o ljudskih štetjih z raznimi svoje-V°Uninii kombinacijami in poraznim panjem števila pripadnikov manjšine od e*»ega ljudskega štetja do drugega ne gle-na to, da so te statistike istočasno JeUpodbitni zgodovinski dokumenti in do-sistematičnega izpodrivanja sloven-8*tega prebivalstva ter njegove germaniste v deželi. Kako vsakega poštenega Oveka vznevolji govorjenje in pisanje o f&iotirolskl in slovenski koroški nianj-'1. ko sc pri tem uporablja dvojna me-in se na Južnem Tirolskem za svoje r°jake nekaj zahteva, v isti sapi pa isto ^reka slovenskim deželanom na Južnem “roškem, se trdi, da je Italija do manj-j11 krivična, Avstrija pa pravična, da ima-Slovencl na Koroškem vse, Južni Tl-pa skoro nič.
**rav avstrijski tisk, čigar poslanstvo bi
moralo biti, da javnost tudi glede manjšinskega vprašanja pravilno informira in ustvarja v deželi manjšini naklonjeno vzdušje, otežkočuje reševanje manjšinskih vprašanj. Mar ni skrajno neodgovorno, da je npr. avstrijska ljudska stranka, ki je sedaj na oblasti, v lastnem koroškem tisku, ko sta se vrnila zastopnika koroških Slovencev od razgovorov s predstavniki avstrijske vlade z Dunaja, poročala
o	srečanju s kanclerjem dr. Klausom v zadnjih treh vrsticah na drugi strani spodaj in to na način, ki gotovo pomeni ugovor nasproti Klausovi zunanji in manjšinski politiki.
Dokler nemški tisk v Avstriji, zlasti pa na Koroškem, ne bo znal stvarno poročati o vseh vprašanjih, ki zadevajo koroške Slovence, dokler ne bo hotel pomirjevalno vplivati k strpnosti in širokogrudnemu reševanju manjšinskih vprašanj, dokler ne bo voljan vzgajati javnega mnenja k sodelovanju med obema narodoma v deželi, toliko časa bo tudi svetovna javnost Avstriji odrekala moralno legitimacijo glede njenih zahtev do Italije v južno-tirolskem vprašanju. Kajti, naj bo nadutim koroškim nestrpnežem všeč ali ne, naj vedo: južnokoroško slovensko in južno-tirolsko nemško vprašanje sta neločljivo povezani med seboj!
Pavel VI. bo obiskal Atenagora
Že dalj časa se je govorilo o obisku carigrajskega patriarha Atenagora v Rimu. Patriarh naj bi se v srcu krščanstva srečal z rimskim papežem in dal s sestankom novega zagona ekumenski misli. Toda istočasno je postajalo vedno bolj očito, da bo Atenagora le težko mogel zapustiti Carigrad. Ni bila pri tem v igri njegova častitljiva starost, temveč izredno težki politični položaj, v katerem se zadnje čase carigrajski patriarhat nahaja.
Odkar se je razvnel med Grčijo in Turčijo spor zaradi otoške države Ciper, gledajo turške oblasti v carigrajskem patriarhatu tuje telo, ki da ga je treba odstraniti iz narodovega telesa. Najraje bi zatrle enkrat za vselej vso grško-pravoslavno organizacijo na svojem ozemlju, patriarha pa izgnale v Grčijo. Zadnje čase je postal patriarh praktično jetnik v svoji lastni palači. Policija ga stalno nadzira kakor tudi vse, ki ga obiskujejo. Pravoslavnim bogoslovcem je onemogočen vpis na patriarhovo teološko fakulteto. Oblasti so tudi zapečatile patriarho-
SOVJETSKA „ZAVZETOST" ZA MIR
Takoj po porazu arabskih čet je Sovjetska zveza začela s pošiljanjem ogromnih količin orožja v Egipt, ki je v vojni šestih dni praktično izgubil vso svojo vojno opremo. Sovjeti so vzpostavili mogočen zračni most, po katerem orjaška transportna letala »Antonov-12« vsak dan, 45 po številu, prinašajo razne vrste orožja. Tako je že prispelo na egiptovsko področje 200 tankov in 250 letal. 12 letal tipa Mig 21, ki jih je v izraielsko-arabskem spopadu zgubil Irak, je tudi že bilo nadomeščenih.
Na ta način Sovjetska zveza, ki se tako rada predstavlja kot prvoboriteljica za mir, zavestno krepi Nasserja v njegovem fanatičnem sovraštvu do izraelske države in skuša torpedirati poskuse za mimo poravnavo spora.
Seveda vzbuja to nenehno pošiljanje orožja v arabske dežele zaskrbljenost v britanskih in severnoameriških krogih. Po mnenju angleških diplomatskih izvedencev je »duh Glassboroa«, kjer sta se sestala ameriški predsednik Johnson in Rus Kosigin, že zdavnaj pokopan. Johnson je bil tedaj gotov, da je prepričal Kosigina
0 umestnosti, da se omeji dobava orožja deželam Bližnjega Vzhoda, da se prizna obstoj države Izrael in se internacionalizira prehod skozi Tiranska vrata v Akab-ski preliv.
Danes je očitno, da so Sovjeti odpisali Izraelce iz seznama obstoječih držav. S pošiljanjem orožja Nasserju so osvojili njegove besede, ki jih je bil izpregovoril nekaj dni pred zadnjim spopadam: »Ta vojna zoper Izrael bo vojna popolne iztrebitve, o kateri bo pisala zgodovina tako kot o pokolih Mongolov ali križarjev. Zapomnite si: nočemo sožitja z Izraelom, hočemo njegovo popolno uničenje*
1 In vendar, še ni dolgo, ko so komunisti po vsem svetu radi govorili o Judih. Njih iztrebljenje po nacistih je bil zanje hvaležen predmet propagande. Sest milijonov ubitih Judov, krematoriji v Treblin-ki, Auschvvitzu, Buchanwaldu, Mattihausnu, strahote koncentracijskih taborišč kot je bil Dachau, kolikokrat so komunisti omenjal te številke in se sklicevali na ta dejstva, kadar je bilo treba govoriti zoper vojno, zoper oborožitev, zoper pojave neonacizma v Nemčiji, zoper atomske poizkuse v Severni Ameriki (seveda ne v Rusiji...). Zato so tudi ploskali Hochhutovi drami »Namestnik«, v kateri se obtožuje Pija XII., da se med zadnjo svetovno vojno ni dovolj zavzel za Jude.
Sedaj pa je nenadoma teh šest milijonov
pobitih Judov pozabljenih. Niso več koristni za komunistično propagando. Treba je vse te mrtve likvidirati v spominu živih. Danes ima Sovjetska zveza drug interes: pomagati Arabcem, da k šestim milijonom pobitih Judov dodajo še dva milijona iz izraelske države. Ce bi danes živel Hitler, bi norel od veselja. Sovjetska zveza nadaljuje tam, kjer je bil prisiljen prekiniti on. Spet sta se našla Pilat in Herod; leta 1939 sta se imenovala Stalin in Hitler, leta 1967 pa Naisser in Kosigin.
vo tiskarno in cerkveni vestnik ne izhaja več. Patriarh Atenagora je vrh tega doživel razkol v vrstah lastne duhovščine. Neki duhovnik Efthym, od njega suspendiran, se je samovoljno in s prijaznim gledanjem turških oblasti proglasil za protipatriarha. Svojega lastnega sina je naredil za škofa, posvetil nekaj duhovnikov in diakonov ter zasedel nekatere cerkve.
Sv. očetu so vse te patriarhove težave dobro znane; vatikanska diplomacija je že večkrat pri turški vladi posredovala v njegov prilog. Tudi vatikanski radio je ponovno pozval mlade člane turške vlade, naj bodo strpni do krščanskih ver v demokratičnem duhu ustanovitelja moderne Turčije Kemala Ataturka.
VNOVIČ NA POT
Da da patriarhu čim večjo moralno oporo pred turškimi oblastmi in pri njih zanj posreduje na neposreden način, se je sv. oče odločil, da sam obišče patriarha Atenagora v njegovi osamljenosti in se porazgovori z njim. Za obisk si je rezerviral dva dneva: 25. in 26. julij. Kot vedno do sedaj, se bo tudi to pot poslužil letala. Bo to njegovo peto potovanje v inozemstvo. Od 4. do 6. januarja 1964 se je mudil v Sveti deželi in se ob isti priliki srečal v Jeruzalemu s patriarhom Atenagorom. Še isto leto od 2. do 5. decembra je obiskal Indijo in se udeležil 38. mednarodnega evharističnega kongresa v Bombayu. Naslednje leto, 4. oktobra 1965 je odletel na sedež Organizacije združenih narodov v New Yorku in tam govoril; letos, 13. maja pa je poromal v Fatimo ob priliki 50-letnice Marijinih prikazovanj.
Namen svojega novega potova-
BELI NAJEMNIKI
so se umaknili iz Konga
Beli najemniki, ki so 5. julija zasedli mesto Kisangami, bivši Stanleyviile v Vzhodnem Kongu, so se zopet umaknili iz mesta in izginili v tropskih gozdovih, ki mejijo na Zambijo. Nihče jih ni oviral v njihovem odhodu in nihče zasledoval pri njih umiku.
Ti beli najemniki so ostanek čet, ki jih je najel bivši predsednik kongoške vlade Combe, da bi zatrl filokomunistično gibanje »Sknba« teroristov, ki so samo med misijonarji povzročili skoro 200 smrtnih žrtev. Res je uspelo čomibeju s pomočjo teh čet gibanje zatreti, a sadov zmage ni dolgo užival, ker ga je predsednik Konga Kasawubu odstavil, nakar je Čombe odšel v prostovoljno izgnanstvo v Španijo.
Med belimi plačanci je bil zadnje čase posebno znan »6. bataljon tujih prostovoljcev«, ki mu poveljuje polkovnik De-nard. Sestavljajo ga po večini Francozi in Belgijci. So to ljudje brez pomisleka vesti. Gredo s tistim, ki jim nudi več. Zato so najprej služili Combeju in ko je ta zgubil oblast, so prešli na stran sedanjega diktatorja samozvanca generala Mobutuja. Dasi je bil Mobutu, in to upravičeno, nezaupljiv do tujih najemnikov, je Denardu neomajno zaupal. Obsipal ga je s pozornostmi vseh vrst; samo plače je imel De-nard 5 milijonov lir na mesec.
Pa ga je prav Denard grdo izigral. Ko je odkril, da mu je Čombe pripravljen dati več kot Mobutu, je odletel k njemu v Madrid, kjer sta se dogovorila za državni udar, ki naj bi zopet Čomibeja pripeljal na oblast. Toda medtem je bil čombe na skrivnosten način zajet v Alži-ru, kjer je pristalo njegovo letalo. De-
nardu je šla kupčija po vodi. Kljub temu se je pa odločil za dogovorjeni udar. Vdrl je v Kisanigami, pa ne več z namenom, da zruši Mobutuja, temveč da opleni mesto ter sprazni blagajne bank. V tem je v polni meri uspel, a si istočasno izstavil spričevalo, da ni več vojak, ampak samo še politični gangster.
je
Ufi
V	Marrzabottu, majhnem mestecu ob vznožju Apeninov, so nacisti pod poveljstvom majorja Walterja Rederja v septembru 1944 pohili 1830 oseb, med njimi veliko žensk in otrok. Major Walter Reder je bil kasneje zaradi tega zločina obsojen na dosmrtno ječo. Svojo kazen prestaja v Gaeti blizu Neaplja, od koder je nedavno poslal županu Marzabotta pasmo, v katerem prosi odpuščen j a vse prizadete prebivalce. V Italiji je potrebno odpuščanje svojcev nacističnih žrtev, da predsednik vlade izreče pomiloščenje.
Občinski svet v Marzabottu je zato sklenil, da bo v nedeljo, 16. julija prizadete povabil na glasovanje. Volilni co je prejelo 288 oseb, svojcev od nacistov pobitih žrtev. Od teih so se samo štirje izrekli za pomiloščenje, vsi ostali pa so ra trajali na obsodbi Rederja.
človek bi morda sodil, da so ljudje že davno pozabili grozote vojne. Dogodek iz Marzabotta priča, da temu ni tako. V go voru, ki ga je imel župan tega mesta, je dejal, da med ljudmi, ki so izgubili svoje drage, ni sicer sovraštva, pač pa želja po pravici. In pravici mora biti zadoščeno.
nja je sv. oče označil kot srečanje s turškimi oblastmi, katere želi pozdraviti; potem kot obisk patriarhu Atenagori, ki je v času zadnjega koncila ponovno in ponovno pokazal svojo blagohotnost do rimske Cerkve in pošiljal svoje predstavnike ob raznih prilikah k sv. očetu; končno kot osebno povabilo patriarhu in ostalim pravoslavnim skupnostim na Vzhodu, da se pridružijo praznovanju 1900-letnice mučeniške smrti prvakov apostolov sv. Petra in Pavla, obletnica, ki je papeža Pavla VI. nagnila, da je proglasil za ves katoliški svet »Leto vere«.
Tri mesta si je nameril sv. oče obiskati. Antiohijo v Siriji, kjer je imel sv. Peter, prvi papež, svoj sedež, preden je preko Male Azije, sedanje Turčije, odšel v Rim, in kjer so se verniki prvi začeli imenovati kristjani; potem Efez, kjer naj bi bila po starem izročilu Mati božja preživela v družbi sv. Janeza Evangelista zadnja leta svojega življenja in kjer se je leta 431 vršil pomembni vesoljni cerkveni zbor, ki je proglasil božje materinstvo Device Marije; končno mesto Carigrad, danes turški Istanbul in nekdaj slavni grški Bizanc, kjer so bili kar štirje koncili tedaj še enotne Cerkve: leta 381, nato 553, potem 680 in končno 869.
Žal se je moral sv. oče obisku Antiohije zaradi napetega položaja na Bližnjem Vzhodu odpovedati. Toda še vedno mu je ostalo široko področje za omejeni čas njegovega dvodnevnega potovanja, ki so ga, po njegovih lastnih besedah »narekovale posebno pomembne okoliščine, katere je lažje uganiti kot pa povedati.«
KDO JE ATENAGORA?
Brez dvoma bo ponovno srečanje s patriarhom Atenagorom za sv. očeta središčna točka novega potovanja. Mož, ki nosi naslov »Njegova Svetost nadškof Bizanca, novega Rima in ekumenski patriarh«, se že dolgo trudi, da bi najprej postale bolj edine med seboj pravoslavne Cerkve, nato pa da bi se našel skupni jezik med katoliško Cerkvijo in pravoslavno skupnostjo.
Pod njegovo duhovno oblastjo so danes tri škofije v Turčiji, grški otoki Imbros, Tenedos, Kreta in Dodekanez, samostani na gori Athos, pravoslavne škofije v obeh Amerikah, v Londonu, v Parizu, na Dunaju ter v Avstraliji in Novi Zelandiji.
Rodil se je v Epiru (Grčija) leta 1886, bil kasneje tajnik Sv. Sinoda v Atenah, leta 1922 postal škof na otoku Krfu, nato pa po osmih letih odšel za nadškofa v New York. Leta 1948 je bil izvoljen za ekumenskega patriarha ter se naselil v Carigradu.
Papež Pavel VI. in Atenagora se bosta torej znova sestala, ne v Rimu, kot je bilo prvotno mišljeno, temveč v Carigradu. Spet je bil sv. oče tisti, ki je prvi usmeril korake k srečanju, ki naj ga približa nekatoliškim kristjanom, pa tudi vsem drugim, kateri verujejo v enega osebnega Boga.
»Zato molimo — je dejal sveti oče, ko je naznanil svoje novo potovanje — da bo Bog blagoslovil našo namero, ki jo vodita kot edini in resnični nagib skrb za vero in misel ljubezni ter da bo naša pot rodovitna tako glede božje časti kakor tudi v dobro Cerkve in utrditev miru na svetu.«
Letiftije skupna rmnje v Slovenijo UTRIP CERKVE Kronanje svetogorske Matere božje
Pretekli četrtek okoli desetih zvečer so se vrnili romarji iz Slovenije, kjer so se mudili štiri dni. Bili so veselo razpoloženi in polni lepih vtisov. Kako je bilo na romanju, je v obliki razgovora z g. Stankom Zorkom povedal zadnjo nedeljo na tržaškem radiu msgr. Lojze Škerl, ki je romarje spremljal na vsej poti.
Zakaj je bilo letos skupno romanje v Slovenijo, je isti gospod pojasnil v uvodni besedi, ki jo je napisal za romarsko knjižico. Njegova beseda romarjem na pot je bila tale:
BESEDA NA POT
»Letošnja romarska pot nas vodi na Ptujsko goro in na Brezje. Ptujska gora je glavna Marijina božja pot mariborske škofije, Brezje pa ljubljanske nadškofije.
V	obeh Marijinih cerkvaih iščejo vsako leto številni rojaki-romarji trdnosti v veri, dušnega miru, pomoči v preizkušnjah in tolažbe v trpljenju. Letos se jim bomo pridružili tudi mi.
Romanje naj poživi v nas pogum in odločnost za krščansko življenje, naj okrepi v nas vero v Boga in zaupanje v njegovo Cerkev, ter naj poveča v nas vnemo za vse dobro in pošteno. Mi živimo ob robu slovenske zemlje, zato Slovenijo bolj malo poznamo. Romanje nam daje priliko, da jo bolje spoznamo.
Ob letošnjem skupnem slovenskem romanju v Rim je dejal sv. oče Pavel VI., da je Slovenija dežela, ki jo bogate sijajne in vzvišene lepote in katere slavni spomeniki spričujejo stoletno ljubezen Slovencev do domovine in zvestobo Cerkvi.
Skušajmo zato seči čim globlje v vse to bogastvo slovenske zemlje in slovenskih ljudi!«
SPLOŠNI VTISI
Ljudje so veliko molili, peli, lepo sodelovali pri sveti maši, pristopali v velikem številu k svetemu obhajilu na vseh krajih, kjer so bile skupne pobožnosti. Ni treba posebej poudarjali, da je lepota Slovenije vse prevzela. Romarji so imeli sončno vreme. Brez dvoma so se vrnili potrjeni v veri in notranje obogateni, kar so poudarjali vsi govorniki pri skupni službi božji.
Potovali so z devetimi avtobusi. V Ljubljani so se ustavili za eno uro in za kosilo so že bili v Mariboru. Bili so na romanju štiri dni in vsakemu dnevu so dali poseben pečat in pobožnost. Tako so se v Mariboru zbrali v frančiškanski cerkvi, kjer je grob škofa Antona Martina Slomška. V imenu odsotnega škofa, ki je bil na birmovanju, jih je pozdravil generalni vikar msgr. dr. Meško. Med mašo škofovega vikarja msgr. Škerla pa je pridigal zlatomašnik, kanonik msgr. Franc Hrastelj, trenutno najboljši poznavalec škofa Slomška. Razumljivo je, da je govoril o Slomšku.
NA PTUJSKI GORI
Torek 11. julija je bil namenjen Marijinemu svetišču na Ptujski gori. Že cerkev sama zasluži, da jo človek obišče. Ce pa pride v tako cerkev kot romar, mu cerkev še vse drugače govori. Tu so skoro vsi romarji pristopili k obhajilni mizi. Cerkev oskrbujejo minoriti. Patri so jim pripravili prijazen sprejem. Pričakovali so jih pod svetiščem, od koder so šli do cerkve v procesiji. Maševal je g. Albin Germek, župnik iz Doline, ki je prav tisti dan obhajal obletnico nove maiše.
Ravnatelj svetišča je romarjem razložil značilnosti svetišča, ki predstavlja biser gotike na Slovenskem. Zlasti je zanimiva podoba Marijinega varstva. Pod Marijin plašč se stiska 81 predstavnikov različnih stanov tedanje dobe. Relief je napravljen iz enega samega kosa kamna. Med kon-celebrirano mašo je govoril predstojnik jezuitov iz Maribora. Popoldne je bil postanek v Ptuju. Ogled je veljal gradu in dvorišču znanih vinskih kleti. Za obisk naših romarjev se je zanimala tudi slovenska televizija. Tehniki so posneli nekaj prizorov z dvorišča vinskih kleti. Na večer je sledil povratek v Maribor.
TRETJI DAN
Za tretji dan je bil predviden obisk Pohorja, Rogaške Slatine in zvečer pobožnost v ljubljanski stolnici.
Z žičnico so se romarji, ki so se ta dan spremenili v izletnike, povzpeli na Poharje in se tam kratko ustavili. S Pohorja je krasen razgled na Maribor in na Dravsko dolino, žal pa je bilo nekoliko megleno.
Kosilo je bilo v Rogaški Slatini, ki je znaimanit zdraviliški in letoviški kraj. Tu so si naši ljudje ogledali vrelce in se seznanili s tremi vrstami rogaške vode. Morda je celo kdo sklenil, da se bo kdaj
vrnil na zdravljenje, če bo to potrebno.
Popoldne je pot vodila naprej v Ljubljano, kjer so se ob sedmih zbrali v stolnici. K maši je prišlo precej Ljubljančanov, tako da je bila cerkev nabito polna. Skupaj z našimi duhovniki je daroval sv. mašo ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik. V kratkem in jedrnatem govora je poudaril dve osnovni dolžnosti vsakega Slovenca — zvestobo narodu in zvestobo Cerkvi.
NA BREZJE IN BLED
To je bila druga romarska točka, ki so jo naši ljudje želeli obiskati. Na Brezjah slavijo letos 60-letaico kronanja Marijine podobe. Na Brezje prihaja stalno mnogo ljudi. Vsak romar je na svoj način doživljal to božjo pot. Tu je pridigal dekan H. Petrič.
Samo po sebi je umevno, da je obisku Brezij sledil še skok na Bled, ki se je razkril v vsej lepoti. Z Bleda se je začel postopni povratek v Trst.
Posebnih težav na potu ni bilo. Romarji so z vodstvom sodelovali. Sem pa tja vedno kdo pogodmja. Ce pa ni godrnjanja, ni zdravja. 400 ljudi zadovoljiti z enako sobo, z enako posteljo, z enako prikuho res ni mogoče. Nekaj nerodnosti je bilo na meji v vstopu v Jugoslavijo. Vse obmejne formalnosti bi lahko opravili zelo hitro. A vedno se dobijo ljudje, ki se šele na meji spomnijo, da je za prestop čez mejo potreben potni list. Pa smo se malo pojezili na te brezglavce, malo poprosili, in je šlo vse v redu.
Velik delež na lepem uspehu obiska v Sloveniji gre tudi -potovalnemu uradu Aurori za odlično oskrbo in vsem tistim, ki so na kakršen koli način pripomogli, da bo letošnje romanje ostalo še dolgo vsem udeležencem v najlepšem spominu.
Hiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiimiiiiiiiiiiii
Sv. oče želi uspeh maturantom
V nedeljo, 9. julija se je sv. oče spomnil v svojem običajnem opoldanskem nagovoru dijakov in dijakinj, ki delajo maturo. Sv. oče čestita tistim, ki so izpite uspešno končali. Vzpodbuja manj srečne, naj ne zgubijo poguma za izpite v prihodnosti. Potem pa je sv. oče dejal: »Želimo spomniti vse, da je življenje samo tudi izpit in sicer najvažnejši med vsemi, v katerem moramo uspeti za vsako ceno v luči dobrih načel in z močjo odločnih sklepov. V ta namen je neobhodno potrebna božja pomoč. To božjo pomoč kličemo na vse z našo molitvijo in našim blagoslovom!«
Zakaj pojemo?
V Rimu je bil XI. kongres mednarodne zveze malih pevcev — Pueri cantores. Zbralo se je okoli 6.000 malih pevcev. Preteklo nedeljo je sv. oče zanje maševal v baziliki sv. Petra. V nagovoru je sv. oče izrazil veselje ob tem srečanju. Potem je povedal, zakaj pojemo: »Peti moremo iz več razlogov. Pojemo zato, da se raztresemo, da se razveselimo ali da razveselimo druge. Peti moremo zato, da nas drugi poslušajo in občudujejo. Vi pojete zato, da slavite Boga in da lepšate bogoslužje. Pokazali pa vam bomo še lepši in globlji motiv za petje, ki ga najdemo pri cerkvenem učitelju sv. Avguštinu: Pojemo, ker ljubimo!«
Dekani za šest let
Škof v Essenu v Nemčiji je določil, da bo od sedaj naprej služba dekanov trajala šest let. Dekane bo imenoval škof na predlog duhovnikov v dekanatu. Vsi dekani, ki so bili imenovani pred 26. majem 1961, bodo morali v teku 60 dni predložiti ostavko.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
f Pesnik goriških Brd Alojzij Gradnik
V	petek, 13. julija smo Slovenci zgubili pesnika, čigar samoniklost izraza in iskrenost čustva ga postavljata med velikane slovenske lirike našega stoletja. Po daljši bolezni je zastalo srce dr. Alojziju Gradniku, sinu naših sončnih Brd. Tam, kjer se je rodil 3, avgusta 1882 (skoro je torej dočakal 85 let), tam ga je v domačem kraju v Medani 16. julija tudi sprejela slovenska zemlja.
Njegov oče je prišel v Medano iz Pod-melca na Tolminskem, mati pa je biila Furlanka. Maturiral je na goriški gimnaziji, na dunajski univerzi pa doktoriral iz prava leta 1907. Do leta 1920 je služboval po krajih naše Primorske in v Istri, nato pa je odšel v Ljubljano. Največje priznanje v svoji poklicni karieri je doživel, ko je bil v letih od 1936-1941 član najvišjega sodišča v Jugoslaviji, Stola sedmerice v Zagrebu.
Pesmi je začel pisati Gradnik že 'kot gimnazijec v Gorici. Pod psevdonimom Jaromir se pojavi 1. 1896 v mladinskem katoliško usmerjenem listu »Vrtec«. Prva pesniška zbirka je izšla 1. 1916: »Padajoče zvezde«. Nato so si zbirke sledile druga drugi; najboljša je tista iz leta 1932. Leta 1962, ob pesnikovi osemdesetletnica, je izšla še zadnja v bibliofilski izdaji pod naslovom: »Eros-Tanatos« (Ljubezen-Smrt). Gradniku se je pesem porojevala, ko je zrl na kmečko življenje in trpljenje svojih rojakov. Polni življenja so motivi iz Brd in Istre. Svet najintimnejše Gradnikove poezije pa je eno izmed večnih vprašanj človeškega življenja: ljubezen-smrt, pa tudi narava-damovina. Gradnikov samotni svat ni brez svetlobe, čeprav je Gradnik predvsem izpovedovalec temnih nagonov in strasti.
Gradnik je tudi mnogo prevajal, celo iz japonske, indijske in kitajske literature. Tudi Dantejevo »Božansko komedijo« nam je dal v svojem prevodu. Poslovenil je Prešernove nemške sonete in še druge pesnitve.
Gradnik pa ni samo prevajal, ampak bil tudi prevajan v razne tuje jezike. Njegove pesmi so izšle v nemščini, srbohrvaščini, francoščini, italijanščini, slovaščini, češčini in angleščini. Tako bo brez dvoma pesnik goriških Brd, sin očeta Slovenca in matere Furlanke, za vse čase ohranil visoko mesto v slovenski poeziji.
Glas iz Jeruzalema
»Danes je začela (7. julija 1967, op. ur.) pošta zopet redno delovati. Vaš časopis zelo pogrešamo, zato lepo prosimo, da bi ga nam znova redno pošiljali.
Šle smo skozi ognjeni krst. Če bi to-
povski izstrelek malo drugače zavil, bi se bile vse znašle pod ruševinami. Božja roka pa nas je čudovito varovala. Njemu vsa hvala in čast!
Sedaj vlada po vsem Jeruzalemu, starem in novem, svoboda kretamja. Tako smo mogle 2. julija obiskati svetišča onkraj prejšnjega obmejnega zidu in z Devico Marijo iz vse duše zapeti: "Magnifi-cat — moja duša poveličuje Gospoda«, ker je tudi nam storil velike reči in nas obvaroval razdejanja ter smrti pod ruševinami.
V	tukajšnjih svetiščih se bomo spominjale vas in potreb našega naroda. Pozdravljajo v Gospodu hvaležne šolske sestre iz zavoda Sv. Ane v Jeruzalemu: s. Renata, s. Serafika in s. Karitas.«
r
i
m
Notranjščina bazilike na Sv. gori, ki je bila razrušena med prvo svetovno vojno
Dne 3. avgusta.
Janez Boltežar Vogl, topničar v Gorici. Privedena priča. Zakonito opomnjen. Priseže.
Na vprašanje, ali se je kdaj v potrebi zatekel k prebl. Devici s Sv. gore in ali je od Nje prejel kako izredno milost, je odgovoril:
»Da, gospod! V težki preizkušnji sem bil, žal, in zares čudežne milosti sem prejel od nebeške Matere, ko sem se k Njej zatekel v hudi nesreči. Lanskega leta 1715, dne 26. avgusta, sem bil v Gradcu na poskušnih vajah z možnarji. Ko sem skupno z drugimi bombardirji hotel naravnati možnar, ki je tehtal okoli tisoč liber in ki smo ga vlekli izven mesta, je tovariš, ki mi je pomagal pri premikanju z vzmetjo, popustil, tako da se je vsa teža prevalila name in da me je vzmet, na katero je težil možnar, s tako silo lopnila v prsa, da se mi je zdelo, da sem zmečkan. Zrušil sem se skoro nezavesten in še ganiti se nisem mogel. Brž so mi skočili na pomoč, me pobrali s tal in odnesli v mesto. Hoteč mi odvzeti kri, so mi prebodli žilo, ali ker ni pritekla niti ena kaplja, so ponovili vbod, a samo z drgnjenjem so dosegli, da je s težavo priteklo nekaj krvi, črne kot črnilo in zelo goste. V takem stanju sem ostal v postelji kakih osem dni, ne da bi se mogel zganiti, tako da so me morah drugi premikati. Končno sem se spomnil na čudodelno Devico na Sv. gori in jo zaprosil pomoči. Komaj sem izustil obljubo, da bom ob povratku v Gorico izobesil zahvalno podobo v svetogorski cerkvi, že sem se počutil bolje. Lažje sem dihal, začel sem se premikati in celo hoditi; čez dva dni sem že lahko šel iz hiše in brez najmanjšega napora povzel s svojim delom.«
Na vprašanje, kdo je bil pri njem v trenutku nesreče in kako se je imenoval, je nadaljeval:
»V trenutku nesreče so bili poleg mene bombardirji iz Gradca, in bilo jih je več kot osem; ne spominjam se, kako so se imenovali; vem le, da tisti, ki je spustil vso težo name, izdeluje šestila.«
Na vprašanje, v čigavi hiši je stanoval ob nesreči in med boleznijo, je izjavil:
»Stanoval sem pri Krištofu Vischerju, puškarju.«
Na vprašanje, kdo je bil, ki mu je puščal kri, je odvrnil:
»Bil je brivec, ki stanuje v predmestju ob Muri.«
Glede splošnih vprašanj: vse v redu.
Pogreb Alojzija Gradnika
Nepriljubljena nabirka
Po vsej Jugoslaviji se nadaljuje nabirka »za žrtve izraelske agresije«. Nabirka je samo v Sloveniji vrgla do 15. julija 42 milijonov starih dinarjev. Uradno je nabirka prostovoljna, dejansko pa so sindikati odločili, da se vsem delavcem in uslužbencev odtrga od plače zaslužek treh dni.
Ljudje, zlasti v Sloveniji, zoper nabirko glasno zabavljajo. Že iz pisanja časopisov je razvidno, da so kaj malo prepričani, da so bili Izraelci napadalci, ali kakor se v komunističnem izrazoslovju imenit-neje sliši, agresorji.
Slovenci namreč ne živijo na luni, tudi ne za železno zaveso, lahko poslušajo tuje
radijske postaje in se v Trstu, Gorici ter
v Celovcu oskrbijo z demokratičnim tiskam. Zato so tudi oni brali in slišali izjave kot npr.:
»Želimo si vojne, raje danes kot jutri, da uničimo Izraela« (Ahmed Said 18. maja 1967 na radijski oddaji »Glas Arabcev«); »Naše čete so pripravljene na sveti pohod zoper Izraela. To je dan, ki smo ga željno čakali« (egiptovski general Morta-gi 17. maja 1967); »Umik čet Združenih narodov nam nudi priliko, da končno udarimo« (obrambni minister Iraka Koikri 18. maja 1967); »Bitka za osvoboditev Arabcev bo strgala zasovraženim Judom srca iz njih prs in jih razmetala po puščavskem pesku« (radio Damask 27. maja 1967).
In potem so prišli Sovjeti, za njimi je ponovil Tito, nato ostali sateliti, potem še naše »napredno« časopisje za mejo: »Napadalci so Izraelci!« Ali res mislijo, da imajo opravka z ljudmi, ki ne berejo, ki ne poslušajo radia, ki ne znajo misliti s svojo glavo? Prav zato nabirka »za žrtve izraelske agresije« ne vleče.
Od pok. Alojzija Gradnika so se najprej poslovili zastopniki vladnih in kulturnih ustanov v Ljubljani, predno so ga v soboto prepeljali domov v Medano. Pokojnik je namreč izrazil željo, naj go pokopljejo v domači vasi:
Rad bom počival tam kraj naše hiše,
rta tisti njivi, ki le smrt jo orje.
Kakor pred njim Simon Gregorčič, ki si je izbral mesto svojega večnega počitka pri Sv. Lovrencu ob Soči, tako je tudi Alojzij Gradnik izvolil počivati v rodnih Brdih.
V domači hiši so ga položili na pare in vrsta ljudi, zlasti Bricev ga je po stari krščanski navadi priišl-a kropit. Njih število je bilo veliko, da so komaj vsi prišli na vrsto.
V nedeljo kmalu po 5. uri se je z doma razvil sprevod v cerkev. Na domu so se od pokojnika poslovili Danilo Sirk, učitelj na Dobrovem, v imenu briških kulturnih društev, Franc Gorkič pa v imenu zveze nekdanjih goriških maturantov. Briški oktet mu je zapel žalostinko »Vigred se povrne«. Od doma do cerkve je bil pogreb civilen, zato so se razvrstili v sprevod tudi zastopniki civilnih oblasti Joža Wilfan, Milo Vižintin in dr. Joško Štrukelj.
V cerkvi se je začel cerkveni del pogreba. Obrede je opravil domači g. dekan Srečko Šuligoj ob asistenci p. Romana Tominca, zlatomašnika Alojzija Kodermaca in g. Efrema Mozetiča. Nekaj duhovnikov je bilo tudi v prezbiteriju. Cerkveni pevski zbor je zapel pesem »Jaz sem vstajenje«.
Po opravljenih obredih v cerkvi je sprevod krenil na pokopališče, ki ni daleč od Gradnikove hiše. Slovenska žalna zastava, veliko število vencev, križ, duhovščina, krsta, sorodniki, zastopniki oblasti, ljudstvo. Med oblastmi je bij s te strani meje tudi števerjanski župan Klanjšček z nekaterimi odborniki. Dolg je bil sprevod skoro od cerkve do pokopališča, tako da vsi niso mogli na pokopališče in so ostali zunaj. Pri grobu so se po opravljenih molitvah poslovili od pokojnega pesnika številni govorniki. P. Roman Tominc se ga je spomnil kot star prijatelj, ki je sprejel tudi njegov zadnji obračun z Bogom. Profesor Anton Slodnjak je prav tako obudil nekaj spominov na velikega pokojnika in na njegovo pesniško delo. Pisatelj Franco
Bevk se je spomnil Gradnika v njegovem delu za slovenstvo. Sodnik Joško Humar iz Nove Gorice se je poslovil v imenu novogoriških oblasti, prof. Andrej Budal pa je spregovoril kot star znanec pok. Gradnika, saj sta bila oba dijaka na istih goriških šolah. Končno se je v imenu briških rojakov poslovil še medanski rojak in pesnik Ludvik Zorzut. Prisrčna je bila njegova beseda, saj ga je z Alojzijem Gradnikom družila ista ljubezen do briške zemlje. Končno je goriški oktet zapel Gallusovo »Ecce quomodo moritur justus«.
Da, v zemljo so položili »pravičnega«, ki se je vse življenje trudil, da bi spoznal RESNICO. Andrej Budal je to potrdil Z besedami: »Najznačilnejše je zanj nasprotje in protislovje: življenje—smrt.. S smrtjo ni vsega konec, iz nje poganja na drug' ravni novo življenje.« V to novo življenje je Alojzij Gradnik veroval, čeprav mu kot globokemu mislecu ni bilo lahko priti do tega spoznanja. Življenja sile so ga kdaj zamajale na desno ali levo, toda ostal je pesnik Bogoiskatelj, ki je končno našel svojega Boga in mir v svoji duši.
Sedaj počiva tam, tik na robu slovenske zemlje in se razgleduje po svojih Brdih, po furlanski nižini, čez Kras. Kakor v življenju tako bo tudi v smrti molil:
O blagoslovi Bog nam naša trda opočna tla, naš up, naš trud in znoj, krvi nemirne in grobišč pokoj — o blagoslovi Bog nam naša Brda!
In blagoslovi nam, o blagoslovi, očvrsti z vedno slajšimi sokovi, drevo besede naše osamelo.
Združevanje semenišč
Osem škofij v Franciji je sklenilo, da bodo združile svoja bogoslovja. Od oktobra bosta tako v osrednji Franciji le dve bogoslovji: v Toursu dva prva letnika, v Orleansu pa naslednji trije. Ta sprememba bo seveda zahtevala tudi obširno ifl globoko reformo študijskega programa.
Tudi škofije Casala Monferrato in Vet"-celli v Piemontu so se odločilo za /.druž1-tev svojih semenišč. Skupno bogoslovje bo v me9tu Vercelli. To novo bogoslovje bo razpolagalo z boljšimi učnimi močmi i-*1 se tako laže pridružilo novi teološki f11' kulteti za severno Italijo, ki bo začela 2 delom že letošnjo jesen.
Hekai irrtltmv šleveriaistie ibčint
(Razgovor z županom g. Klanjščkom)
Na praznik siv. Petra in Pavla je v Gorici tombola, toda vročina je bila tako huda, da sem jo rajši ubral v Števerjan, kjer je vsaj nekoliko pihljalo in je bilo v senci ob pršutu in hladni pijači dokaj prijetno. Že dalj časa sem namreč odlašal s tem obiskom, čeprav so me Števerjamei prijazno vabili ,naj pridem, da se kaj po-razgovorimo. Ni vedno časa ne razpoloženja za take razgovore. Vendar na omenjeni praznik je bilo eno in drugo.
ŽUPAN SLAVKO KLANJŠČEK
J
Zagorel od sonca in nasmejan je prišel g- Slavko Klanjšček, župan v Števerjanu. Mlad po letih, a že bogat na raznih izkušnjah, ki mu jih je življenje prineslo, vodi števerjamsko občino od zadnjih volitev leta 1965. Sprejel jo je od prejšnjega simpatičnega župana g. Hermenegilda Pod-Veršiča, ki je vodil to našo Občino dve volilni dobi im jo je potem pustil mlajšim rokam.
Slavko Klanjšček tona marsikaj povedati. Predvsem, kako je kot 17-leten fant šel med partizane in se tam boril za svo-bodo svojega ljudstva, toda z ideali, ki so bili takrat skupni vsem nam Primorcem: Za svobodo pred fašizmom in za obstoj slovenskega ljudstva. Tuji so mu bili cilji, ki jih je komunistična partija vsilila osvobodilnemu boju slovenskega ljudstva. Kot mlad partizan je bil po končani vojni po-slan v Cmi vrh. Tam je kakor večina naših mladeničev ob nedeljah hodil k sv. maši. To je bilo dovoljeno le nekaj nedelj, nato pa je komanda odločila, da bo vsako nedeljo ob istem času »politična Ura«. Klanjšček je tedaj spoznal, da to ni Prav, in je začel misliti, kako bi partizane Zapustil in se vrnil domov.
Po vrnitvi iz partizanov se ni več udejstvoval v vrstah Osvobodilne fronte. Pogubnost politike, ki jo je vodila OF v tistih letih, mu ni pustila, da bi ji še nadalje služil. Zavzel se je za tiste ideale, zaradi katerih je šel v osvobodilni boj Ptod vojno, in se zato priključil demokratičnim Števerjancem. Medtem si je Ustanovil družino in začel gospodariti na Svojem domu. Ker je gospodarstvo neslo Premalo, je začel voziti mleko v Gorico, kar dela še danes. Je torej pristen slovenski mož iz ljudstva.
spodarjem obče koristi v vasi morale biti bolj pri srcu, zanje bi se morali bolj zanimati. Demokracija na vasi zahteva sodelovanje vseh sil, posebno še vseh družinskih gospodarjev. Pri nas pa vidimo, kako se mladi gospodarji odtegujejo svoji odgovornosti in jih ni dobiti za nobeno skupno delo. Če bo na naši demokratični strani šlo tako naprej, ne bomo več mogli dobiti mož za občinski svet, še manj za občinski odbor.«
Trpke so te opazke mladega župana, a pritrditi moram, da so resnične, saj se podoben pojav opaža v večji ali manjši meri povsod. Pa mu zastavim novo vprašanje:
STANOVANJSKA STISKA
»Vendar poleg teh težav, ki so precej splošne, so še kake druge, ki tarejo vašo občino? Pred nedavnim sem bral neko statistiko o številčnem stanju prebivalstva v občinah na Goriškem. Tam sem opazil, da je število prebivalcev vaše občine zopet nazadovalo za nekaj enot. Kako si razlagate to izseljevanje Števerjancev v druge občine?«
»Vidite, zadeva ni takšna, kot jo nekateri prikazujejo. Prva leta po vojni so se ljudje res izseljevali, ker ni bilo dela v bližini ali ker so si želeli izboljšati življenje z bivanjem v mestu. Danes je pa položaj drugačen. Delo se dobi ali takšno ali takšno. Tudi vinogradništvo je danes bolj donosno kot v preteklosti. Zaradi motorizacije in vedno boljših cest razdalja z mestom ni več problem. Vsled tega bi mladi ljudje radi ostali doma, toda nimajo kje. Ko se poročijo, bi želeli imeti lastno stanovanje, a ga ne najdejo. Prisiljeni so se odseliti največkrat v Gorico, kjer se le da dobiti kako stanovanje. V števerjanu ga pa ne najdeš, če ga z zlatom plačaš. Zaradi tega si naš občinski odbor že dolgo prizadeva, da bi nam pristojne oblasti dodelile potrebne fonde za zidavo ljudskih hiš. Potrebovali bi vsaj od 10 do 15 novih stanovanj, pa bi mlade družine ne silile več od rodne vasi.«
(r+r)
m
□ RIŠKE
NOVICE
Msgr. Cocolin pri Saragatu v Rimu
Pretekli teden se je mudil v Rimu novoizvoljeni goriški nadškof msgr. Peter Cocolin in bil v petek, 14. julija sprejet pri predsedniku države Saragatu. Kot to predpisuje konkordat, je moral položiti prisego lojalnosti do državnih oblasti. Predsednik Saragat se je nato z njim pomudil v razgovoru kakih dvajset minut. Pogovor je tekel o socialnih in gospodarskih problemih, ki tarejo deželo Furlanija-Ju-lijska Benečija, zaradi česar mnogi iščejo izhoda v emigraciji. Saragat je tudi poudaril obmejni značaj goriške pokrajine ter pomen dobrih odnosov s sosednimi pokrajinami onkraj meje. Dejal je tudi, da misli obiskati naše kraje prihodnje leto, ko bo poteklo 50 let za Italijo zmagovitega zaključka prve svetovne vojne.
Msgr. Cocolin se je predsedniku republike zahvalil za izkazano pozornost in mu omenil njegov obisk v Ogleju, ko si je ogledal baziliko ter msgr. Cocolinu priporočil, naj vedno skrbi za vzdrževanje tega svetišča. V njem bo novoimenovani nadškof sredi letošnjega septembra prejel škofovsko posvečenje.
Štandrež
Zadnjo nedeljo je skupina 60 župljanov pod vodstvom g. dekana Žorža poromala na Sv. Višarje. Treba je bilo vstati zelo zgodaj, saj je bila ura odhoda določena ne četrto uro zjutraj. Pa je bilo tako naj-
bolj prav! Ceste so bile prazne, jutranji hlad krepčilen in vreme kot naročeno. Ze ob osmih zjutraj so se nato naši romarji zgrnili okrog oltarja višarske Kraljice. Veliko jih je pristopilo k sv. obhajilu. Med sv. mašo jim je spregovoril priložnostne besede g. Jože Peterlin, ki obenem z g. Stankom Skvarčem iz Argentine ta mesec duhovno oskrbuje slovensko govoreče vernike. Štaodrežci so nato prisostvovali koncelebrirami sv. maši, ki so jo opravili trije bogoslovni profesorji iz Ljubljane, med njimi dr. Valter Dermota, za skupino katehistinj, ki so izredno lepo pele med sveto daritvijo.
Po povratku v dolino je pot peljala k Rabeljskemu jezeru, kjer je prijetna voda blažilno vplivala na razgrete potnike; čez predilski prelaz je skupina nato odbrzela k izviru Soče, nato pa se ustavila v Bovcu. Polni dobre volje, s pesmijo na ustnih in veselo razpoloženi so se naši ljudje na noč spet vrnili v štandrež, trdno odločeni, da bodo tako uspelo romanje vsaj prihodnje leto zopet ponovili.
* * *
Vsi, ki poznajo Majdo Zavadlal, se z njo veselijo, da je pretekli teden uspešno položila maturo na učiteljišču v Trstu. Zvesti članici prosvetnega društva in neutrudni pevki v cerkvenem zboru vsi znanci in prijatelji izrekajo srčne čestitke!
Doberdob
V nedeljo, 16. julija smo ob veliki udeležbi vaščanov pokopali 77-letnega Evgena
Ferfolja (po domače Balata). Pokojni je bil vseskozi veren in narodno zaveden ter izredno delaven mož in oče šestih, še živečih otrok. Med prvo svetovno vojno je bil v Galiciji, družina pa v Trstu do leta 1926. Po prvi svetovni vojni je trgoval s konji (iz Hercegovine v Firence in Genovo), kasneje pa je z vso ljubeznijo in žilavostjo obdeloval domačo kraško zemljo. Kot versko in narodno zaveden je bil vedno naročen na Katoliški glas, pa tudi vse svoje otroke je vzgojil v tem duhu. V nedeljo je bil kot vedno še pri sv. maši, zvečer pa s prijatelji v gostilni. V ponedeljek zjutraj ga je pa nenadoma zadel mrtvoud, nakar so ga prepeljali v tržiško bolnišnico, kjer je bil en teden, dokler ni zaradi možganske krvavitve umrl v domači hiši, obdan od svojcev. Pogreb je bdi s sveto mašo in s petjem žalostink domačega cerkvenega zbora. Pokojnikovi duši želimo božje plačilo in večni pokoj, preostalim domačim pa izrekamo naše iskreno sožalje.
Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov
Jugoslovanski škofje so za leto vere izdali posebno pastirsko pismo. Brali so ga v nedeljo, 16. julija. Škofje govorijo najprej o pomenu vere, o poglabljanju vere, o zvestobi do Cerkve in končno o življenju po veri.
Ponoven uspeh slovenskega rojaka
PROBLEM MLADINE
Qb pršutu in hladni pijači se je torej *ačel razgovor:
»G. župan, kateri se vam zdi najtežji Problem v vaši občini?«
Nasmehnil se je, potem pa živo začel: ‘Najtežji se mi zdi problem naše mladice, mislim tisto izpod 30 let. Preveč je Zaprta vase in išče le svoje koristi in zabavo. Mislim namreč, da bi mladim go-
Gostovanje bohinjske folklorne
skupine v Števerjanu
Preteklo nedeljo, za praznik farnih pa-tronov sv. Mohorja in Fortunata, je Slovensko katoliško prosvetno društvo povabilo iz Bohinja igralsko skupino, ki je v večernem hladu med Borovci prikazala košček svoje ožje domačije, prelepega Bohinja.
Bil je že mrak, ko so pričeli s programom. Najprej so povedli udeležence v svoj prelepi gorski svet z izbranimi diapozitivi. Nato so sledile razne pevske točke tako narodnih kakor tudi modernih pesmi. Glavna točka programa pa je bila spevoigra »Snubač«, ki je polna slika starih slovenskih navad.
Pevske točke so bile dovršene. Pa tudi izvajanje spevoigre je bilo dobro. Očarale pa so vse prisotne preproste bohinjsko-go renjske narodne noše.
Števerjanci in odbor SKPD so zelo hvaležni tem bohinjskim fantom in dekletom za prijetni večer. Posebna zahvala gre g. župniku Simčiču, ki je vso prireditev organiziral.
Morda bi le pripomnili, da dasi je bila udeležba dobra, smo pa vseeno razočarani, da včasih naši ljudje raje podprejo tuje kričanje kot našo lepo pesem in besedo. To je mala grenka kapljica.
Znani slovenski hotelir v Rimu Vinko Levstik je v začetku tega meseca dobil novo priznanje s strani rimske turistične ustanove EPT. Ta ustanova je namreč razpisala natečaj, kdo bo v Rimu najbolj učinkovito izboljšal in moderniziral svoje hotelske naprave. Natečaja se je udeležil tudi g. Vinko Levstik, lastnik hotela »Bled« v ulici S. Croce dl Gerusalemme 40 ter prejel prvo nagrado, ki mu jo je prisodila sedemčlanska komisija. Dne 3. julija mu je bila potem v dvorani Promoteca na Campi-dogliu v Rimu izročena priznalna diploma in denarna nagrada v znesku 2.000.000 lir.
Na sliki je videti nagrajenca, ki mu prisednika Marchese Travigliani in Maria Mu izročata diplomo in ček. Bila je to zelo prisrčna slavnost, pri kateri so člani upravnega odbora Zveze rimskih hotelirjev nagrajencu drug za drugim z navdušenjem čestitali. — Ko se je v Rimu mudilo zastopstvo Slovenske skupnosti iz Trsta, v katerem so bili deželni svetovalec dr. škerk, pokrajinski odbornik Rudolf, član tajništva dr. Poštovan in prof. dr. šah, so imenovani stanovali prav v hotelu »Bled«. Tam so se na večerji sestali tudi s tržaškim demokrščanskim poslancem Belcijem, kateri jih je v ponedeljek 3. Julija spremljal k podtajniku predsedništva ministrskega sveta Salizzoniju In prosvetnemu ministru Guiu v Rimu.
'''""H""1"11  ........................................     mn..	      11,11,1......milim...milili..mm......................................nun...............................................................................
J°SEFINE STEGBAUER 24	sila:	»Nežika,	daj	no,	zapoj	kako	pesem	te	lepe	noči.
ITALIJANSKA TELEVIZIJA
Spored od 23. do 29. julija 1967
Nedelja: Prvi: 11.00 Sv. maša. 21.00 Mata Hari, nadaljevanje. — Drugi: 21.15 Serijski film.
Ponedeljek: Prvi: 21.00 Vesela esikadra, film. — Drugi: 21.15 Pester program za poletje. 22.00 Koncert.
Torek: Prvi: 21.00 Uradni zagovornik, prizor. — Drugi: 21.15 Prisrčno, tedenska oddaja. 22.15 TV igre.
Sreda: Prvi: 21.00 Iz sedanje zgodovine.
22.00 Šport — Drugi: 21.15 Klobuk na cilinder, film.
Četrtek: Prvi: 21.00 Nikar ne bodite v skrbeh, dramski prizor. — Drugi: 21.15 Parry Mason, film. 22.05 Evrovizija, igre.
Petek: Prvi: 21.00 TV dnevnik: Kitajska. — Drugi: 21.15 Rdeči trikotnik, II. prizor.
Sobota: Prvi: 19.45 Duhovni razgovori.
21.00 Pester program. — Drugi: 21.15 človek iz Arana, film. 2225 Komisar Maigret, film.
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 23. do 29. julija 1967
Nedelja: 9.30 Neznani kraji, serijski film. 11.30 Pustolovščine z Južnega morja, serijski film. 15.00 Duizburg: Evropsko atletsko prvenstvo. 18.55 Perry Mason, serijski film.
Ponedeljek: 18.45 Prvi koraki nad in pod vodo. 19.05 Naselje sodobnega nomada, turistična oddaja. 19.15 Tedenski športni pregled. 20.38 TV drama.
Torek: 18.40 Drejček in trije Marsovčki. Teta je videla pošast. 19.00 Popotovanje po Aziji, serijski film. 20.00 Winchester 73, ameriški celoveč. film. 21.30 I. Andric: V letu nad morjem.
Sreda: 19.00 Iz operetnega sveta: Melodije srca, Mala Floramy, Dežela smehljaja. 20.38 G. Puccini: Turandot, opera.
četrtek: 17.25 Slike sveta. 17.55 Kratek film.
Petek: 20.38 Babette gre v vojsko - francoski celovečerni film.
Sobota: 16.30 Budimpešta: Atletika Madžarska : Velika Britanija. 19.15 Sprehod skozi čas: Olimpijada. 20.38 Beloruski državni ansambel. 21.50 Golo mesto, serijski film.
Prevedel J. P.
I« llcvil« ^VCzJotti? M
^Čudovit večer!« je vzkliknil dr. Kersten, je stopil za hip iz ute.
Tudi gospa Kersten je stopila k njemu r*a prag: »Zraven pa tako topel in poln dišav!« je dodala. Pa saj je tudi vso uto bajalo dišečo cvetje. Gospa Titom je Sania obsedela v uti in uživala blaženi vetrni mir.
Na klopi pred hišo je ob lepih večerih Sedel tudi gospodar im kadil pipo. Ob tliQnt se je zbrala počasi vsa družina in d^ivali so zašluženi počitek po napornem d®iu vročega dne. Na trati pred klopjo 50 se igrali in skakali otroci.
‘Alo, spat! Za danes je dovolj!« se je °8lasii gospodar. Kar na prvo besedo so ** Ubogali otroci in pritekli h klopi. Tam ^ se je mala Veronika priliznjeno nabila na mlado služkinjo in jo zapro-
sila: »Nežika, daj no, zapoj kako pesem z nami!«
Nežika je bilo preprosto kmečko dekle, a vedno vesela, da je pela in žvižgala ves dan, še med delam, pa najsi je pomivala žehtarje pri vodnjaku, čistila solaito ali pomivala posodo, ali pa na vrtu trgala fižol. Že večkrat je pela z otroki ob večerih, posebno še z Veroniko in Kristo, ki sta imeli prav lepe glasove. Gospodar je takrat vzel svojega najmlajšega na kolena, da ne bi motil drugih pri petju.
»Kaj pa bi rada pela?« je bila Nežika takoj voljna.
»Večerno pesem!« je zaprosila Krista.
Dekle je začelo s pesmijo in je potlej spremljala drugi glas:
»Glejte, že sonce zahaja, skoro za goro bo šlo...«
Ob oknu je še vedno slonela Melanija. Gretica pa je medtem vzela gosli iz omare in lahko igrala nanje. Vos božji dan ni imela prilike, da bi igrala. Ko so otroci z Nežiko začeli peti, je tudi ona z goslimi v rokah stopila k Melaniji in vsa prevzeta prisluhnila pesmi. Živahna Melanija je z mehkim srcem občutila ves čar
»Veš, Gretioa,« je zašepetala, »izredno romantično je danes. Se ne zdi tudi tebi tako?«
Gretica pa se je zasanjala s hrepenečimi očmi v večerno nebo. Zvezde je na vso moč rada gledala. »Saj nič ne govoriš,« se je Melanija skoro užaljeno obrnila do nje in se začudeno zagledala v Gretico, ki je oblita od mesečine stala ob oknu in strmela v nebo.
»Saj zijaš v nebo, kot bi hotela vse zvezde prešteti!« je menila in prijazno sunila Gretico od strani, da bi jo spet pripravila k sebi.
»... Delo za vselej končali, v hišo Očetovo šli...!« je Gretica nehote ponovila zadnjo kitico, ki je donela izpred hiše. Ali ima Bog tudi njo tako rad, da jo bo poklical k sebi v nebo? Medtem pa je utihnila pesem. Pa so otroci kar koj zaprosili: »Še eno, še ono...!«
»Prav! Samo potlej morate pa takoj spat!« je odločil gospodar.
»Veš li število zvezda...« je predlagala Nežika. Otroci so bili zadovoljni. In že je zadonela spodaj na klopi pesem:
»Veš li število zvezda, na širnem obzorju neba...?«
Gretica se je kar stresla. Melanija, ki je stala ob njej, je to takoj začutila.
Tako so spodaj odrasli, zgoraj na oknu pa otroka poslušali sladko, ganljivo pesem.
Ko so odpeli zadnjo kitico, so otroci že hoteli voščiti očetu in materi lahko noč. Pa jim je beseda obtičala v grlu. Iz okna so zadonele gosli v lepo poletno noč. Spočetka tiho, potem Vedno glasneje so pele gosli, izražale vse hrepenenje te preproste pesmi. V vedno lepših oblikah in melodijah je donela pesem, pesem, ki jo je Jurij Frahner Skomponiral za svojo hčerko. V vedno novih oblikah, novih melodijah, so spraševale in tožile gosli:
»Veš li število zvezda...?«
Spočetka je gospa Thorn hotcfla pohiteti v sobo in pogledati, zakaj deklici še ne spita, pa jo je dr. Kersten zadržal. In tako so vsi negibno prisluhnili Grofičinemu umetniško dovršenemu igranju. Ko je izzvenel zadnji zvok strun,, so spodaj v vrtu vsi glasno zaploskali. Deklici v temni sobi pa ni bilo za ploskanje in hvalo.
Po bledih licih so ji tekle solze, žalostita in osamljena je slonela ob oknu.
»Gretica!« jo je skušala prestrašena Melanija spraviti k sebi.
»Pusti me, saj ni nič,« se je Gretica branila.
V tem je že prišla gospa Thora. »Lepo je bilo, res lepo, dete moje,« je pohvalila svojega privzetega otroka, »a zdaj kar brž v posteljo. Brez dovoljenja ne smeta tako dolgo pokonci ostati.«
Še dobro, da ni prižgala luči. Sicer bi bila gotovo opazila Gretičine solze. Molče je Gretica položila gosli nazaj v omaro in pri tem slišala gospodarja spodaj na klopi, ki je prevzet menil: »To je bilo pa še veliko lepše kot ob nedeljah, če naš učitelj igra v cerkvi.«
Gospa Thorn je počakala, da sta deklici zlezli v posteljo, potem pa jima je voščila lahko noč in tiho odšla.
Komaj pa so utihnili njeni koraki, že se je Melanija zravnala na postelji.
»Ti, Gretica!«
Nič odgovora.
»Gretica!«
(se nadaljuje)
RZASKE
NOVICE
REPENTABOR VABI
»Pred tisoč dve sto leti smo Slovenci sprejeli krščansko vero«.
Ob 17h zahvala za veliki dar vere v repentaborski cerkvi Ob 17,30 narodno-prosvetni tabor
SPORED
1. Pesem beneških Slovencev. Poje cerkveni pevski zbor iz Štoblanka
2. Modeme skladbe. Igra kvintet »Pleyades«
3. Pozdrav Goričanov v pesmi in besedi
4. Pojo »Fantje izpod Grmade«
5. O jubileju govori g. Drago Štoka
6. Zveza cerkvenih pevskih zborov s Tržaškega poje več pesmi
7. Osrednji del drame Zorka Simčiča »KRST PRI SAVICI«. Igrajo dijaki.
V senci bo udeležencem na razpolago kraški teran s pršutom in drugimi hladnimi pijačami.
Nastopi slovenskih zastopnikov v Trstu
Svetovalec Slovenske skupnosti dr. Jože Skerk je bil svojcas vložil na deželno upravo interpelacijo z vprašanjem, zakaj so t>i-ia prekinjana trgovinska pogajanja med Italijo in Jugoslavijo, itar t>i utegnilo škodovati tudi našemu gospodarstvu. Ur. J. SKerK je omenil, da se je italijanska vlada pri navajanju vzrokov za ukinitev sklicevala tudi na londonski memorandum in dodal, da vlada pravi, da ga spoštuje, v resnici pa ga pri nas razen redkrti izjem ne izvaja.
Odgovoril mu je odbornik Marpillero in rekel, da ukinitev pogajanj ni škodovala Lrgovini in da so bila pogajanja prekinjena zaradi dveh ukrepov v Istri, ki se nanašata na osebne izkaznice in kataster. Pozneje so se pogajanja nadaljevala in pozitivno končala s sporazumom. Odbornik pri odgovoru ni omenil memoranduma.
Odbornik Comelli je odgovoril na dr. Škerkovo vprašanje, zakaj je bilo tako malo slovenskih vrtnarjev udeleženih na cvetlični razstavi v Trstu in zaikaj pri kmetijskem nadzomištvu ni slovenskih uradnikov. Comelli je odgovoril, da se je vabilu odzvalo pot cvetličarjev, ker je bilo tiste dni slabo vreme in ni bilo na razpolago zelenjave in sočivja v tistem letnem času. Potem je rekel, da je na kmetijskem nadzorništvu že v službi osebje, ki zna slovenščino in da bodo v prihodnosti namestili enega slovenskega funk-coinarja, ki bo dajal strokovno pomoč slovenskim kmetovalcem. Dr. Skerk je bil z odgovorom le delno zadovoljen.
Občinski svetovalec dr. Dolhar pa je posredoval na tržaški občini za športno igrišče na Proseku. Odbornik Ceschia mu je odgovoril, da je občina sklenila zgraditi začasno igrišče na jusarskem zemljišču in je že zaprosila za prispevek dežele v znesku 4340.000 lir, razliko 1.860.000 lir pa bi krili iz sklada za prodajo jusarskega zemljišča. S pripravami bodo začeli takoj, ko bo dežela sporočila, da bo nakazala prispevek. Glede športnega igrišča v Sv. Križu pa je odbornik Ceschia sporočil, da so se tudi tam odločili za jusarsko zemljišče. Ce bo površina zadostovala, bodo izdelali načrt in zaprosili za deželni prispevek.
Zeio delaiven je na pokrajini odbornik za kmetijstvo, lov in ribolov Saša Rudolf. Ker je član odbora, ne more vlagati interpelacij ali vprašanj v svetu, lahko pa iznaša svoje zahteve naravnost v pokrajinskem odboru.	—ar
Velika matura na slovenskem učiteljišču
Od skupno 17 kandidatov in kandidatk, od katerih jih je bilo osem iz Gorice, so samo štiri maturantke uspešno napravile usposobi j enostni izpit. So to Majda Čer-naka in Alekseja Skerk iz Trsta tor Aleksandra Devetak in Majda Zavadlal iz Gorice. Največ težav je kandidatom delala latinščina, saj bo kar pet maturantov moralo polagati jeseni izpit iz tega predmeta. Iz matematike in zgodovine bodo delali izpit po trije kandidati, iz zgodovine vsi trije iz Gorice. Poleg tega sta po dva popravna izpita iz slovenščine in italijanščine ter po eden iz zemljepisa in prirodopisa.
Sv. Križ pri Trstu
V soboto 22. t. m. bo 50 let, odkar sta se poročila v naši župni cerkvi g. Jožef Sedmak in gospa Ivana Košuta. Zato jima iz srca čestitamo in želimo vse dobro!
Župnik In župljani
Razpis za mesto asistenta na znanstvenem liceju
Pokrajinski odbor je razpisal natečaj za naslednja mesta na znanstvenem liceju s slovenskim učnim jezikom v Trstu: 1. mesto asistenta za kemijo; 2. mesto asistenta za fiziko; 3. mesto asistenta za risanje; 4. mesto asistenta za prirodopis.
Prosilci morajo imeti maturo na klasičnem ali znanstvenem liceju, morajo popolnoma obvladati slovenščino in morajo biti italijanski državljani. Prošnje za pripustitev k natečaju je treba vložiti pri glavnem tajništvu pokrajine do 12. ure dne 19. avgusta 1967. Vsa potrebna navodila se dobijo v tajništvu znanstvenega liceja (Strada di Guardiella 13/1) med uradnimi urami.
S P
R T
Goriški Slovenec v vrstah milanskega Simmenthala. Košarka je lepa in napeta igra, ki ima po vsem svetu veliko navdušenih pristašev. Nedavno je bilo v Montevideu v Južni Ameriki (Uruguay) svetovno prvenstvo, ki si ga je osvojila Sovjetska zveza, Jugoslavija pa je bila druga. V Italiji gojijo košarko zlasti velika industrijska in trgovska podjetja, ki jim služijo nastopi njihovih skupin tudi za trgovsko propagando. Tako sta v italijanski javnosti zelo znani imeni Simmanthal in Spiiigen Brau.
V Gorici goji košarko klub Goriziana. V njenem okviru se je razvil v odličnega košarkarja 18-letni Levin Rožič, sin ravnatelja slovanske višje gimnazije v Gorici dr. Mihaela Rožiča. S svojo primerno postavo (1,98 m za 91 kg) se je hitro uveljavil ter pritegnil nase pozornost Rubi-nija, trenerja milanskega Simmenthala. Pred desetimi dnevi se je zbralo v Trstu 120 atletov mladinskih skupin italijanskih košarkarjev. Od teh jih je Simmenthal odbral 24. Med izbranimi je bil tudi Levin Rožič iz Gorice. Trener Rubini se je o njem izrazil takole: »Igralec je inteligenten. O njem pripovedujejo marsikaj dobrega. Lepo obeta. Upam, da me ne bo razočaral 1«
Levin Rožič je te dni polagal zrelostni izpit (maturo) čez klasični licej v Trstu. Preteklo soboto je odpotoval z ostalimi odbranimi na glavni trening v Cortino d’ Am-pezzo.
RAZNO
Nemiri v New Jerseyu
V ameriški provinci New Jerseyu in sicer v Newarku, ki šteje 400.000 prebivalcev so izbruhnili rasistični nemiri, štiri noči so trajali poulični boji, v katerih je bilo razdejanih veliko število trgovin, mnogo poslopij pa so razgrajači zažgali. Dvajset oseb je bilo ubitih, okrog tisoč je ranjenih, škodo požganih poslopij pa cenijo na več milijonov dolarjev. Policija je prijela 1600 oseb.
Trinajst smrtnih žrtev cestne nesreče
Nad 30 tisoč oseb je prisostvovalo pogrebnim svečanostim v Savoni. Vojaški kurat msgr. Favorin je daroval v stolnici mašo zadušnico za 13 vojakov, ki so našli smrt pri cestni nesreči, ko se je zvrnil kamion s ceste na plažo v Bergeggi pri Savoni. Nad 20 drugih vojakov je bilo ranjenih pri tej nesreči.
Tjlf RADIO
T H S T A
Spored od 23. do 29. julija 1967
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Kako je Poteh iskali resnico«. — 12.00 Nabožna glasba. — 12.15 Vera in naš čas. — 15.15 lz ruske folklore. — 16.00 »Zupan«, radijska drama. — 17.30 Vabilo na ples. — 1930 Pesniku Alojziju Gradniku v spomin! — ly.45 Zbor »Vasilij Mirk« s Proseka-Kontovela. — 2030 Operetne melodije.
Ponedeljek: 12.10 Počitniška srečanja.
— 12.25 Za vsakogar nekaj. — 1730 Starokrščanske bazilike v Italiji: »Sv. Pavel zunaj obzidja«. — 19.15 Jas Gawronski: An-keta o Poljski: »Gledališče«. — 21.00 Slike iz narave v slovenskem pripovedništvu: »iidvard Kocbek«. — 22.35 Samospevi za glas in klavir F. Schuberta, A. Lajovica m Bela Bartoka.
Torek: 12.00 lz slovenske folklore: V starih časih: Lelja Rehar: »Tebe ljubim samega, iz muojga srca pravega«. — 1330 Glasba po željah. — 17.50 Ne vse, toda o vsem. — 18.00 Zborovske skladbe Petra Liparja. — 19.00 »Otok zakladov«. Četrti in zadnji deti. — 2035 »La Gioconda«, lirska drama v štirih delih.
Sreda: 12.10 Zena in dom. — 13.30 Glasba iz filmov in revij. — 17.50 Razvojne stopnje sodobne medicine: »Roentgen in njegovi žarki«. — 2035 Simfonični koncert orkestra gledališča Verdi v Trstu. V odmoru (približno ob 21.05) »Ob 3004et-nici smrti velikega arhitekta Francesca aorrominija«.
Četrtek: 12.00 A. Fogazzaro: »Mali stari svet«. Osma oddaja. — 1330 Glasba po željah. — 1730 Odvetnik za vsakogar, pravna posvetovalnica. — 18.00 Zbori naše dežele: Zbor »Antonio Illersberg« iz Trsta.
— 19.00 Otroci na počitnicah. — 2035 »Iz dneva v dan«, radijska drama.
Petek: 12.10 Med tržnimi stojnicami.
— 17.50 Kam v nedeljo? — 1835 Poje zbor »Ljubljanski zvon«. — 20.35 Gospodarstvo in delo. — 21.00 Koncert operne glasbe orkestra RAI-TV iz Turina.
Sobota: 11.50 Orkestri lahke glasbe. —• 12.10 Alpska jezera: »Salzburška jezera«.
— 15.00 Glasbena oddaja za mladino. —
16.00 Oddaja za avtomobiliste. — 16.30 Pravljice od slovenskih avtorjev: »Peter iz telefona«. — 1730 Ne vse, toda o vsem. —
18.00 Slavospev vinu v slovenskih ljudskih pesmih. — 19.00 Počitniška srečanja. — 19.30 Nastopi zabavnih ansamblov na Radiu Trst. — 20.35 Teden v Italiji. — 21.00 A. Fogazzaro: »Mali stari svet«. Deveta in zadnja oddaja. — 21.40 Vaški ansambli.
— 22.15 Skladatelji, ki so se navdihovali pri ljudski glasbi. — 22.35 Za prijeten konec tedna.
ZA KMETOVALCE
Drugi zeleni načrt deluje
Dne 24. junija je bil v državnem uradnem listu objavljen odlok, s katerim je poenostavljen postopek glede vlaganja prošenj za prispevke in posojila, ki jih nudi drugi zeleni načrt. S tem so pristojna kmetijska nadzarništva prejela zadnja navodila za izvajanje zakona št. 910 z dne 27. oktobra 1966, ki predvideva številne ugodnosti za zboljšanje kmečkih posestev.
Med vsemi ugodnostmi zanima naše kmete predvsem denarni prispevek, ki ga država nudi za nakup strojev in opreme. Ta prispevek znaša do 25 odstotkov vrednosti za stroje, ki ne veljajo čez milijon lir. Vedeti je treba, da je ta prispevek določen samo za obdelovalne stroje in mehanično opremo. Med takšne obdelovalne stroje spadajo motorni kultivatorji, motorni sejalniki, motorne škropilnice, motorni prašilniki, motorni trosilniki za gnoj, motorne kosilnice, motorni žetveni stroji itd. Prispevek je namenjen tudi obdelovalnemu orodju kot so plugi, brane, akopa'1-niki, valjarji, sejalniki, trosilniki za gnoj, nakladalniki, kosilnice, žetvene priprave, obračalniki za seno, škropilnice, prašilniki, razpršilniki, pobirainiki s stiskalnico za slamo itd. Istih ugodnosti so deležni tudi nepremični stroji in oprema kot so slamoreznice, silažniki, mali stroji za vinske kleti, oljarne, sirarne itd., le da njihova vrednost ne presega vrednosti enega milijona lir.
Za nakup traktorjev, kombajnov ali druga opreme, ki nima mehaničnega značaja kot so sodi, kadi, koši itd. zakon ne predvideva prispevka v denarju, pač pa
omogoča nabavo ugodnega posojila za dobo petih let.
Pri omenjanih ugodnostih imajo prednost neposredni obdelovalci, spolovinarji in koloni ter razna njihova združenja.
Preučevanje prošenj bodo morali pristojni uradi opraviti v 15 dneh. Stare prošnje so veljavne in jih ni treba ponovno vlagati. Za nakupe, ki so bili izvršeni pred vložitvijo prošnje, ne bo mogoče dobiti niti prispevka niti posojila.
Vsa podrobna pojasnila kakor tudi tiskovine za prošnje dajo pristojna kmetijska nadzorništva.
Inž. Janko Košir
OBVESTILA
Radijska postaja Trst A bo v nedeljo 23 t. m. ob 19.30, ob sedmini pogreba počastila spomin pesnika in primorskega rojaka Alojzija Gradnika s posebno oddajo, katera bo vsebovala tudi magnetofonske posnetke pokojnikovih avtobiografskih izjav, ki jih je pred leti dal za tržaško radijsko postajo. Na oddajo, ki jo je pripravil prof. Martin Jevnikar, naše čitatelje še posebej opozarjamo.
V Bazovici bo v nedeljo, 23. julija, ob
priliki farnega opasila, ob devetih zvečer koncert mladinske godbe na pihala na prostem.
Vpisovanje deklic za kolonijo SLOKAD v Dragi za mesec avgust je vsak dan dopoldne v ulici Donizetti 3 - tel. 23-779. Kolonija v Dragi je v izredno lepem kraju, v bližini borovega gozda. Otroci se hodijo pogosto kopat v Sesljan.
Nadaljuje se vpisovanje za romanje na Sv. Višarje v dneh 30. in 31. julija do polnega števila v avtobusu. Na razpolago je še nekaj mest. Romanje organizira slovenski III. red v Gorici. Prijave sprejema njegov voditelj p. Fidelis Kraner.
Goriška sekcija Krščanske demokracije
sporoča, da so njeni poslanci Belci, Bologna in Toros začeli v Rimu akcijo, da bi se znova odprla možnost za dosego pokojnine, ki jo predvideva zakon od 1. februarja št. 35 za osebe, ki so živele na ozemlju Julijske in Tridentinske Benečije v letih 1920-1926, pa tedaj niso uredile svoj ih prispevkov do INPS. Mnogi prizadeti so se ugodnosti tega zakona poslu-žili in sedaj že uživajo pokojnino; ker se je pa kasneje ugotovilo, da premarsika-tera starejša oseba bodisi ker je bila tedaj bolna aLi osamljena ter zato brez vednosti o tem zakonu ali se je preselila izven območja pokrajin, ki jih zakon omenja, je smatrala goriška sekcija KD za primerno, da zahteva novo odprtje termina za uveljavitev omenjenega zakona.
ZA PRAZNIK MARIJE SNEŽNICE
V DOBERDOBU
(6. avgusta)
je na programu
TRIDNEVNICA
pred milostno podobo Svetogorske Kraljice (iz goriške stolnice). Za zaključek bo govoril p. Martin Perc, predstojnik svetogorskega svetišča in pisatelj letošnjih šmarnic.
Tudi prodaja listkov bogate loterije je v polnem teku. Že sedaj obveščamo prijatelje in znance od blizu in daleč, naj si »rezervirajo« večerne ure v nedeljo, 6. avgusta za Doberdob!
Šolsko skrbništvo v Trstu sporoča, da so od 15. t. m. dalje, od 10. do 12. ure dopoldne na vpogled na sedežu državne srednje šole v Trstu, ulica Frausin 14, dokončne prednostne lestvice za poverjena in nadomestna mesta na srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom tržaške pokrajine, za šolsko leto 1967-68.
DAROVI:
Za Alojzijevišče: A. T. 5.000; Doles K. 1.000; N. N. 2.500; Karolina Debenjak 1.000; Grmek Alojzij 1.000; Hladnik Terezija, Švica, 3.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: V spomin predragega bratranca Rajmonda Zuljana iz Rojana darujeta Štefanija Sola in Marija Pahor 5.000 lir.
Vsem dobrotnikom iskren Bog po\’rni!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 30, osmrtnice L. 50, več 7°/o davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
ZAHVALA
Ob tako boleči izgubi našega očeta
Ladota Glavina
se srčno zahvalimo vsem vaščanom in prijateljem pokojnika, ki so nam stali ob
strani in nam na kakršen koli način pomagali lajšati bolečino.
Žena Slava, otroka Zoja in Mici ter ostali sorodniki.
V Borštu, 17. julija 1967
lCwiečl»o l»€»wi«o
GORICA - ul. Morelli 14 - tel. 2206
vam nudi ugodne pogoje za trgovske posle in bančne usluge (tekoči računi, vezane in proste hranilne vloge, posojila, vnovčenje in diskontiranje trgovskih menic, posli z inozemstvom, nakup tuje valute, plačevanje davkov in tako dalje)
KONFEKCIJA
PITASSI
NADALJUJE
RAZPRODAJO
PO ZNIŽANIH CENAH — IZKORISTITE !
GORICA - Corso Verdi 92 TRST - Corso Italia 7
luni  .............................................................................................................        minulimi....im.........m,.....umiiiiiiniii!
I
trn
ta
Mj
»Si
Pr:
ste
va
Ste
kv
ko
vel
Vzl
1
od
Pa
tai
»j;
bu
toč
Ur
tul
»G
roi
ki
do
žai
Po
Un
v«
Pa
v
šk
ka
izj
vzl
Vel
st;
«u
(
Vel
iei
ki
Ke
Pr
*ai
tni
ne
ko
*ai
»j'
tri
ek
•■O;
lz
<la
kj
bo
Ja
ko
Po
'n<
J
8r:
In,
Ut
bil
ie
tu
*0
1
las
ie
Po
Pe
*n
V,
Ce
v
to
»t
Ko
k,
<n
Pc
Cii